Ključnik: mediji
Javni intelektualci, Butalci

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Razčlovečenje ljudi je začetek totalitarne oblasti

Razčlovečenje ljudi je začetek totalitarne oblasti

O “zaslužkarstvu” tega ustavnega sodnika je bilo povedanega in napisanega dovolj ter insinuacije in pritlehno “moralno ogorčenje” dovolj jasno in argumentirano zavrnjeno (a ne v dominantnih, “naših” medijih), nekaj bi pripomnil samo o sodnikovi “razkošni hiši”. Sodnik je del (na žalost) zelo tanke plasti slovenske intelektualne elite, kar ni samo posledica majhnosti naroda in premo sorazmernega (majhnega) deleža izjemnih intelektualcev, marveč tudi njihovega bega iz vedno bolj orwellovske domovine, tja, kjer se intelektualni potenciali cenijo in primerno nagrajujejo. O njih pa si tamkajšnji pisuni (povsod se najdejo!) ne upajo niti pisniti. V trenutku, ko se po Sloveniji gradi na desetine podobnih in v mnogih primerih dosti večjih, bolj razkošnih in na lepših lokacijah stoječih domov, med njimi ne manjka predstavnikov “progresivne” levice, je edini problem sodnik, a seveda zato, ker misli s svojo glavo in ker se tega ne boji povedati.

Vladni sklad za medijski mir

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

“Naši”

“Naši”

Ljudje, ki so tako lahkoverno pred skoraj dvema letoma volili za »svobodo«, proti »desni diktaturi«, za nov razkuštran obraz, z eno besedo »samo da ni JJ«, še vedno nočejo videti, kam nas pelje politika svobodnjakov, kako se je slabih v dveh letih »svobode« dramatično zmanjšal standard, v nebo poletela inflacija, kako usihajo socialne pravice, kako se rušijo temeljni sistemi kot so vojska, policija, sodstvo, zdravstvo, kako so se v parlament naselili moški in ženske, ki bi v tej stavbi lahko opravljali zgolj vrtnarska, strežniška, kuharska ali čistilska dela, zdaj pa blebetajo tja v en dan, ker kaj pametnega povedati, kaj šele narediti niso sposobni.

“Mrtvaški ples” maestra Roberta Goloba

“Mrtvaški ples” maestra Roberta Goloba

Če se je premierju Golobu še pred dnevi ob anketah Mediane menda smejalo in dobro zdelo, da je pozornost od svoje nesposobnosti učinkovito preusmeril izključno na Socialne demokrate ter nevtraliziral tragikomedijo okoli afere Litijska 51, pa zadnje raziskave kažejo, da je v zanosu pretiranega mrcvarjenja svojega koalicijskega partnerja pozabil na to, da s tem dolgoročno javnosti dokazuje, da je v osnovi prav on največji problem te koalicije. In sicer z zgodovinskimi dosežki pri doseganju neoperativnosti, slabe organizacije, pa tudi pri očitnemu laganju, sprenevedanju in zavajanju, kar v javnosti pušča neizogibne posledice.

Pogrom nad “janšisti” na RTV Slovenija dokazuje vso gnilobo in hinavščino našega žurnalizma

Pogrom nad “janšisti” na RTV Slovenija dokazuje vso gnilobo in hinavščino našega žurnalizma

Prav imajo tisti, ki verjamejo, da bi se Golobova vlada brez incestuoznega razmerja z mediji že včeraj podrla kot hiša iz kart. Še bolj pa imajo prav tisti, ki mislijo, da je večina naših urednikov v postelji s politiko, s čemer onemogoča, da bi zaživela četrta veja oblasti. Glede na svoje izkušnje lahko zatrdim, da te politiki enega ali drugega pola kot urednika in medij spoštujejo samo takrat, ko se te bojijo. Torej takrat, ko te nimajo pod kontrolo. Če bo naše urednike nekoč srečala pamet, pa bo to verjetno že prepozno za novinarsko avtonomijo, saj se bodo mediji do takrat povsem razvrednotili. Nacionalka in njena depolitizacija je eksemplaričen dokaz za to.

Temačna brezna ruske medijske propagande

Temačna brezna ruske medijske propagande

Nadzor nad mediji je eden ključnih stebrov Putinove absolutnistične vladavine. S cenzuro, novimi zakoni in represijo je Kremelj povsem zatrl neodvisne medije. Mlajše generacije, ki niso popolnoma odvisne od (državne) televizije, še nekako uspejo obiti blokado zahodnih novic, vsi ostali pa so dnevno podvrženi strahotnemu pranju možganov, ki že spominja na Severno Korejo. Ruski televizijski voditelji, sploh pa njihovi gosti, si privoščijo osupljivo “svobodo” pri spodbujanju h genocidu, uporabi jedrskega orožja, s katerim bi uničili ne le “ukrajinske naciste”, pač pa tudi zahodnjake, ki jih podpirajo. Nič presenetljivega ni, če na ruski državni televiziji slišite, da bi bilo treba “ukrajinske otroke utopiti v reki z močnim tokom ali pa zažgati v baraki”.

Pozabljena Ukrajina

Pozabljena Ukrajina

Ukrajina je po terorističnem napadu Hamasa na Izrael praktično popolnoma izginila iz medijev. Tudi sicer je večina svetovne javnosti po več kot letu in pol te vojne tozadevno tematsko »utrujena«. Lastnost sodobnih medijev pač je, da se lepijo na aktualnost, dramatičnost, katastrofalnost dogodkov, intenzivnost poročanja pa je žal odvisna tudi od »specifične teže« posameznega globalnega problema v notranji politiki posameznih držav.

Paznica s Kolodvorske in čiščenje javne hiše

Paznica s Kolodvorske in čiščenje javne hiše

Ali se vsi ti, ki hlapčevsko in suženjsko podpirajo trenutne politikante, ki jim dobesedno nekam lezejo, ki se slinijo in samo čakajo, kdaj bodo gospodarji pomignili in naročili nov umazan posel, zavedajo, da so potrošno blago, da jih bodo po uporabi zavrgli? So ljudje, ki so se odločili, da si sami upognejo hrbtenico in se plazijo po kolenih, res tako neumni ali naivni, da ne vidijo, kako vsakemu od njih bije zadnja ura, da se vsakemu neusmiljeno izteka rok uporabe? Kako se lahko zjutraj pogledajo v ogledalo, kako lahko živijo z zavestjo, da so samo bedni koleščki v mehanizmu, ki bo na koncu v pozabo zmel tudi njih?