+Komentar
Evropske volitve: recikliranje “znucanega” Antijanša sentimenta prek trave, Palestine in evtanazije

Evropske volitve: recikliranje “znucanega” Antijanša sentimenta prek trave, Palestine in evtanazije

Zadnje dni smo deležni precej intenzivnega uvoda v kampanjo za volitve v Evropski parlament. Ob žalostnem propadanju, samodestrukciji Socialnih demokratov, lahko spremljamo tudi nekakšno “die hard” politiko vladajoče Svobode, ki želi državljane v stiski zaradi katastrofalnega vladanja z različnimi medijskimi spini odvrniti, preusmeriti od vseh njenih napak, laži, zablod in ponovno, vsaj deloma, prebuditi ideološki antijanša sentiment, ki jih je izstrelil na oblast.

“Nadzorovana” eskalacija v bližnjevzhodnem kotlu?

“Nadzorovana” eskalacija v bližnjevzhodnem kotlu?

V soboto zvečer so svetovne medije preplavile informacije o začetku vsesplošnega napada Irana na Izrael. Zadeva se je najprej zdela precej katastrofična, eksponentna eskalacija konflikta na Bližnjem vzhodu. Na srečo se je, vsaj zaenkrat, izkazalo, da je imel iranski napad, v katerem je bilo sicer uporabljenih več kot 350 različnih dronov in raket, bolj notranjepolitični kot vojaški značaj, s čimer je iranski režim svojim državljanom hotel pokazati, da odločno odgovarja na operacije izraelskega “sovražnika”.

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Kongres vladnih socialnih demokratov, ki je vrhunec doživel v soboto zvečer po srednjeevropskem času, je po naključju sovpadel z začetkom novega bližnjevzhodnega konflikta, potencialne vojne med Iranom in Izraelom. Ko so delegati premlevali rezultate prvega kroga glasovanja, so iranski droni in balistične rakete že leteli proti Izraelu. Po zaslugi delegatov, ki so s pičlimi 10 glasovi prednosti za naslednika Tanje Fajon izvolili Matjaža Hana, Milan Brglez ne more postati zunanji minister, kar je morda celo boljša novica kot ta, da je Han novi predsednik socialnih demokratov in da je na nek način “upokojil” staro gardo s Kučanom na čelu, ki je navijala za Brgleza. Vseeno pa ne gre spregledati, da je Brglez ne glede na vse prejel visoko podporo, zato SD ostaja še naprej razdeljena. Bo Matjaž Han res rešitelj svoje stranke ali le njen stečajni upravitelj?

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Stranka socialnih demokratov (SD) bo na sobotem kongresu v ljubljanskem hotelu Union volila novo vodstvo. Nekdanji tovariši bodo po le nekaj letih zamenjali svoje vodilne kadre, ki jih je načela afera Litijska 51. SD je ob Janševi SDS edina še preživela stranka slovenske tranzicije. Samo ti dve stranki sta obstali vseh teh dolgih in burnih trideset let, vse druge stranke, gibanja in liste so bodisi mlajši bodisi počivajo na političnem pokopališču. Sobotne volitve novega predsednika SD bodo zato tudi simbolni spopad za prihodnji koncept slovenske socialdemokracije, če seveda verjamemo v njen obstoj, izvolitev Brgleza ali Hana pa bo v marsičem res poslednji poskus stare garde, da še naprej upravlja s stranko, ki si jo predstavlja kot naslednico nekdanje Zveze komunistov.

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Za Slovenijo je precej stresen teden, ki ga je zaznamoval preplah zaradi grožnje s strelskim napadom na šole. Informacije o ogrožanju otrok so vedno zahtevno področje za vse: za odgovorne, politike, starše, učitelje in učence, zato dovolj jasnih in pomirjojočih odgovorov na vprašanja državljanov nikoli ni. Zmeda je zato deloma logična. Je pa ta, zaenkrat neškodljiv “eksperiment” ali obremenitveni test, kakorkoli že hočete, pokazal na dve ključni stvari: precejšnjo neusklajenost, (ne)pripravljenost vodstva Policije in celotne vlade, da se strokovno sooča s takšnimi in podobnimi grožnjami ter jih hitro, strokovno razišče, in še večjo vladno nesposobnost komuniciranja takšnih kriznih dogodkov z državljani.

Vladni sklad za medijski mir

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.

Čemu slovenska zadrega ob 20-letnici članstva v Natu

Čemu slovenska zadrega ob 20-letnici članstva v Natu

Severnoatlantsko zavezništvo, ustanovljeno leta 1949 kot protiutež Varšavskemu paktu in grozeči nevarnosti, ki jo je za demokratično in svobodno Evropo predstavljala stalinistična Sovjetska zveza, praznuje 75. obletnico. Pri nas, kjer smo se mu z nekaj mukami uspeli pridružiti šele leta 2004 – vstop je sovpadal s polnopravnim članstvom v Evropski uniji – smo letos obeležili 20-letnico pridružitve tej obrambni organizaciji, ki je brez vodilne vloge Združenih držav Amerike verjetno ne bi bilo oziroma ne bi igrala omembe vredne zgodovinske vloge. Toda v zadnjih dveh letih so se zgodili prelomni dogodki, ki so NATO ponovno definirali. Organizacija, ki je bila še januarja 2022 v kritični fazi obstoja, je z rusko invazijo na Ukrajino dobila nov pomen in zagon.

Priznanje Palestine in podpora terorizmu

Priznanje Palestine in podpora terorizmu

Izrael izgublja propagandno vojno s Hamasom in za Palestince je to zagotovo velikanski uspeh. Sploh zato, ker v primeru Gaze ne gre za celotno “palestinsko državo”, pač pa le njen del, kjer je (bil?) na oblasti Hamas. Na Zahodnem bregu, kjer ves čas vlada PLO oziroma Fatah, ki ga je do smrti vodil legendarni Jaser Arafat, imajo z Izraelom manj težav, predvsem pa se zavedajo, da je mir edina rešitev za bodoči status palestinskih ozemelj. V Ramali pa ima, če je kdo pozabil, že nekaj let svoje predstavništvo tudi Slovenija. S tem pa dejansko že ves ta čas priznava palestinsko državo. Toda Slovenija priznava vlado v Ramali kot zakonito in legitimno zastopnico Palestincev, ne pa Hamasa, ki je v Evropi razglašen za teroristično organizacijo. Edini cilj Hamasa je uničenje judovske države.

Vojna in mir

Vojna in mir

Če odmislimo potencialno škodo, ki lahko nastane zaradi hekerskih napadov v prihodnosti, potem smo z zadnjo potezo Rusije prišli še za korak dlje stanju, za katerega lahko rečemo, da je bližje vojni kot miru. Evropskim, slovenskim politikom pa še posebej, bo sila neprijetno v času pred evropskimi volitvami državljane in volivce prepričevati, da Evropska unija ali zveza Nato nista v vojni z Rusijo in Putinovim režimom. Res ne?

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Zadnja v sklopu referendumskih pobud, ki so razgibale dogajanje na domačem političnem parketu, je bila pobuda stranke SDS, da bi državljane Slovenije na posvetovalnem referendumu povprašali o tem, ali se strinjajo, da je potrebno predstavnike ljudstva, ki sedijo v parlamentu, testirati na prepovedane droge. Povsem resna ta pobuda SDS ni. A tudi povsem neresna ni.

Referendum o češnjevem cvetu

Referendum o češnjevem cvetu

V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.