+Komentar
Ja kaj si pa tale Logar misli, da je?! Za koga se pa ima?!

Ja kaj si pa tale Logar misli, da je?! Za koga se pa ima?!

Strinjam se z zapisanim v izjavi Anžeta Logarja, objavljeni na družbenem omrežju Facebook 14. februarja letos, in sicer da si “v veliki večini ljudje, ne glede na različna politična prepričanja želijo boljšo, spravnejšo prihodnost”. A tisti, ki so se odločili in si upajo iti po Poti, ki poskuša omogočiti ljudem doživeti takšno prihodnost, morajo to Pot ljudem jasno pokazati in prikazati, kako, na kakšen način, s kakšno metodo, s kakšnim orodjem bodo opremili to Pot, omogočili vsa dejanja na tej Poti. In kako bodo tudi omogočili tistim, ki izrazijo željo in se tudi čutijo sposobne, kaj ukreniti na tej Poti, da sodelujejo.

Krokodilje solze za Navalnega

Krokodilje solze za Navalnega

Ob novici, da je po večletnem “mučenju”, nehumanem mrcvarjenju v Putinovem izumetničenem, nedemokratičnem sodnem sistemu umrl eden zadnjih resnih opozicijskih vodteljev v Rusiji, Aleksej Navalni, se je pojavila množica člankov, priložnostnih modrovalcev, kjer so se kar naekrat vsi spomnili na tega pozabljenega borca za demokracijo. Različne hvalnice objavljajo tudi številni mediji, ki dnevno hote ali nehote, prikrito podpirajo rusko agresijo na Ukrajino. Načrtno, ali pa v svoji plehkosti pozabljajo, da je diktator Putin, ki je dejansko ubil Navalnega, taisti človek, ki dnevno “ubija” Ukrajino in vse preostanke demokracije v Rusiji in njeni okolici. Tisti, ki se s Putinom ne strinjajo, pa redno padajo z balkonov različnih stavb v devetem+ nadstropju in podobnih konstrukcij, ali zbolevajo za bizarnimi boleznimi, za radioaktivnem sevanjem…, kar bi bilo sicer smešno, če ne bi bilo v Rusiji vse res.

Zdravniška stavka v bolnici Franja

Zdravniška stavka v bolnici Franja

Kaj sploh je ta stavka? Kako se kaže? Običajno se stavka tako, da se prekine delo. Naš javno zdravstveni sistem je lahko tak, kot je, samo zato, ker zdravniki zaradi pomanjkanja zdravnikov delajo preko svojega delovnega časa. Le tako so lahko opravili dovolj pregledov in zadovoljili vsaj v osnovi potrebe ljudi. Brez tega nadurnega dela javno zdravstvo sploh ne more obstajati v obliki, kot smo ga imeli. Tega se premalo zavedajo tako pacienti kot politiki. Zato so nekateri zdravniki in zdravstveni delavci delali tudi po 400 ur mesečno, toda tako se ne da delati v nedogled, to je vsakemu jasno.

Jurski socialdemokratski park bo s Tanjo Fajon težko preživel evropske volitve

Jurski socialdemokratski park bo s Tanjo Fajon težko preživel evropske volitve

Socialni demokrati so se krize, ki jih je zadela po aferi Litijska 51, lotili “by the book”: najprej so hoteli izsiliti odstop pravosodne ministrice, saj so upali, da se bo s tem povezava s stranko končala. Če odsekaš zastrupljeni ud, bo telo ostalo zdravo, so domnevali. Toda kljub ostremu javnemu in brutalnemu spopadu med sedaj že “svobodno” Dominiko Švarc Pipan ter stranko SD, se položaj socialnih demokratov ni stabiliziral. Kljub odstopu generalnega sekretarja Klemna Žiberta, ki predstavlja tretjo generacijo nekdanje družbene in partijske elite, se ugled stranke ni dvignil. Odsekali so prst na roki, odrekli so se Dominiki Švarc Pipan, spokal je generalni sekretar, vendar se okužba ni ustavila. Zaradi vsega tega se zastavlja logično vprašanje: ali se SD sploh lahko dvigne z dna s Tanjo Fajon na čelu?

Butalci kot slovenski politični “mainstream”

Butalci kot slovenski politični “mainstream”

“Butalci” je sicer naslov zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej “omejeni”, kar bi bilo danes za nekatere celo politično nekorektno poimenovanje. Neprestano patološko tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja. Zelo pomenljivo, povedno, če apliciramo na današnji čas bolestnega političnega tekmovanja doma in v svetu. Tudi tale tekst v duhu pustovanja določene aktualne zadeve prikazuje v satiričnem smislu.

Dominikovanje

Dominikovanje

Pred dnevi smo v članku »V pričakovanju novih bizarnosti in bleferskih akrobacij« nekako v šali napovedali nove smešnice komuniciranja vlade, ampak »odstavitvena« telovadba okoli pravosodne ministrice in odgovori na poslanska vprašanja predsednika vlade v ponedeljek so dejansko prinesli nov presežek. Premier je ob fanatično-komičnem zagovarjanju ministrice Dominike Švarc Pipan in Emilije Stojmenove Duh dobesedno priznal, da vlada ne deluje, da odgovorni, vključno z njim, ne berejo vladnih gradiv, da nimajo pojma kaj sprejemajo. Krivi so pa neki uradniki, menda člani drugih strank, ki obvladujejo celotna ministrstva. Gre očitno skoraj za državni udar. Če seveda verjamete.

Zakaj Dominika Švarc Pipan (še) ne sme pasti

Zakaj Dominika Švarc Pipan (še) ne sme pasti

Dva razloga sta, zaradi katerih se doslej nisem posebej opredeljeval do afere, ki je večji del januarja zaposlovala politiko, medije in javnost. Prvi je zelo subjektiven: Niko poznam, nekoč v preteklosti sva sodelovala – z moje strani vedno iskreno, odprto in z najboljšimi nameni. Drugi razlog je bolj objektiven, a zato nič manj čustven: poznavajoč slovensko politiko sem samo čakal, kdaj in kje jo bodo napadli iz zasede – in ko se je to zgodilo, mi je bilo žal, da se v preteklosti nisem oglasil takrat, ko bi se lahko in ko je bil verjetno še pravi čas za to.

Vrnitev Maršala Štefančiča ali po Titu Tito

Vrnitev Maršala Štefančiča ali po Titu Tito

Dolgo napovedovana vrnitev večnega Marcela Štefančiča jr., ki že četrt stoletja skrbi za boljšo vest za oblast predestiniranega političnega establishmenta, vsaj v estetskem smislu ni bila preveliko razočaranje. Morda so zato uvodno špico predvajali kar dvakrat. Grafično povsem korektno narejena kontinuiteta nekdanje oddaje ni presenetila niti vsebinsko. Deja vu. Kot da bi voditelja Studia City po četrt stoletja poslali na daljše počitnice, da bi lahko vmes prebarvali špico in grafiko oddaje. Več rdeče, jasno. Glasno sporočilo črnim, desnim fašistom, janšistom, ki so Marcelu ukinili oddajo. Repriza bo še bolj na liniji establishmenta, ki je upravičen do obvladovanja RTV Slovenije. Če je to koga presenetilo, potem je to presenečenje.

Slovensko zdravstvo je že sprivatizirano. Sprivatiziral ga je trenutni zdravstveni sistem!

Slovensko zdravstvo je že sprivatizirano. Sprivatiziral ga je trenutni zdravstveni sistem!

Zdravniki že vsaj desetletje in več neslišno opozarjamo, da centralno-planski model krši pravice bolnikov in zdravnikov. Na tem mestu zdravnik trči v ključno oviro svobodnega delovanja. To je politična večina. Politična večina ni ustvarila novih zakonov o zdravstvu, ki bi odražali svobodo posameznika, ampak je samo prilagodila zakone iz prejšnjega nedemokratičnega sistema. Politična večina ne promovira in udejanja ideje, ki bi zdravnika in bolnika postavila na prvo mesto. Namesto tega s pomočjo medijev diskvalificira zdravnike, jih označuje za pridobitnike, privatizatorje in sovražnike bolnikov. Hkrati pa poveličuje posamezne zdravnike, ki so utemeljili in zgradili centralno-planski sistem zdravstva.

Ali so poslanci res predstavniki vsega ljudstva?

Ali so poslanci res predstavniki vsega ljudstva?

Politično dogajanje je ponovno odprlo razpravo o vsebini 82. člena slovenske ustave, ki pravi: “Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila”. Razprava se je prebudila ob nedavni zahtevi SDS, da njeni poslanci podpišejo izjavo o zvestobi poslanski skupini. Trije, vključno z Anžetom Logarjem, tega niso storili. Podobno kot toktat se je o 82. členu sprožila polemika tudi pred leti ob razkritju pogodbe med SDS in njenimi poslanci, ki določajo njihove finančne obveznosti v primeru, če ti zapustijo poslansko skupino stranke. V obeh primerih se SDS očita, da s takšnimi zahtevami do poslancev krši ustavo. Toda kaj dejansko sploh pomeni ta ustavna določba? Kako naj razumemo nujnost svobode odločanja poslancev in njihovo predstavljanje vsega ljudstva?

Anderličeva “šelenburška elita” na sejmu slovenske fovšije

Anderličeva “šelenburška elita” na sejmu slovenske fovšije

Jože Anderlič si zasluži priznanje za poskus, da bi v Ljubljani vsaj na nekaj tisoč kvadratih pričaral okus evropske metropole. Ambicija, ki nikakor ni enostavna – kar morda dokazuje tudi promoviranje stanovalcev, s čemer bi investitor verjetno rad privabil nove kupce. Ali takšen prodajni prijem lahko uspešen, je drugo vprašanje. Morda je res prodanih že več kot polovica stanovanj (četudi so nas pred meseci oglasna sporočila v medijih informirala, da je prodano že “skoraj” vse), to ne spremeni dejstva, da Ljubljana sama po sebi ne mara elitizma in da so ljudje, ki sami sebe razglašajo za elito, medtem ko si z denarjem nepojasnjenega izvora kupujejo drage nepremičnine vsem na očeh, vse prej kot prototip tiste resnične, prave elite, ki se ji ni treba dokazovati ali postavljati pred nikomer.