Misel, da naj se s politiko ukvarjajo politiki, medije pa pustijo pri miru, ker so v domeni novinarjev, je v Sloveniji še vedno utopična. Temu pritrjuje tudi predlagana novela medijskega zakona, ki je nastajala na Ministrstvu za kulturo in poleg nekaterih racionalnih rešitev, ki modernizirajo obstoječi Zakon o medijih, prinaša tudi predloge, ki so bodisi povsem nepotrebni bodisi so celo ustavno sporni. Kar dokazuje, da so pri pripravi predloga zakona sodelovali tudi medijski aktivisti Levice, ki vladajo na Ministrstvu za kulturo, nimajo pa izkušenj v medijih oziroma ne poznajo njihovega delovanja. Njihove predstave o svobodi govora in tiska so, milo rečeno, zgrešene, deloma tudi avtoritarne.
Javna razprava o predlagani noveli se je končala pred dobrimi desetimi dnevi, če morda niste vedeli. Lahko vas potolažim, da niti velika večina tisith, ki delajo v medijih, tega ni vedela. Čemu takšna konspirativnost, bežanje pred splošno javnostjo? Kaj naj bi sploh pomenila sintagma “javna razprava”? Kdo vse je sodeloval v njej – razen ozkega, privilegiranega kroga posvečencev Aste Vrečko, oportunističnih novinarjev in urednikov ter dveh že stokrat prežvečenih medijskih strokovnjakov iz FDV, ki edina lahko komentirata medije in medijsko politiko?
Na srečo je Društvo novinarjev Slovenije (DNS) tokrat pripravilo relativno razumen in utemeljen odgovor na kopico predlaganih rešitev, ki bi jih Ministrstvo za kulturo želelo preliti v zakon. Preden izpostavimo tiste najbolj problematične rešitve, ob katere se je obregnil DNS, bi z vami delil dve osebni izkušnji, ki kažeta na dolgoletno spolitiziranost medijske politike v Sloveniji. Prva leti na obdobje Janševe vlade (2004-2008), druga na mandat Boruta Pahorja (2008-2011).
V letih 2007-2011 sem kot svetovalec predsednika uprave Styria Media International skrbel tudi za njegove stike, sestanke in druge obveznosti v Sloveniji. Ko je Styria leta 2007 lansirala brezplačni dnevnik Žurnal24, je Ministrstvo za kulturo, ki mu je načeloval Vasko Simoniti, do onemoglosti zavlačevalo z vpisom v razvid medijev. Bližal se je dan, ko bi morali izdati prvo številko; vse je bilo že pripravljeno, stroji v tiskarni so takorekoč že tekli, Simonitijevi pa še kar niso izdali odločbe o vpisu v razvid medijev. Stvari so postale napete. Iz Gradca me kliče predsednik uprave in naroči, naj rešim problem. Če bo treba, mi zabiča, ministru zagrozi, da bomo v Bruslju sklicali veliko tiskovno konferenco in pred vso Evropo Janševo vlado obtožili, da omejuje svobodo tiska. Nemudoma sem klical ministra in zgolj na malenkost bolj diplomatski način ponovil grožnjo. Naslednji dan smo bili vpisani v razvid medijev,
Desni vladi je sledila je leva, ki je seveda začela pripravljati svojo novelo medijske zakonodaje. S predsednikom uprave sva obiskala novo kulturno ministrico Majdo Širca. Tokrat nisva nič “grozila”, sestanek je minil v prijateljskem duhu, izrečenih je bilo nekaj obljub, ki pa se nikoli niso uresničile. Potrdilo se je, da ima desnica imajo svoje “medijske strokovnjake”, levica pa svoje. Tisti, ki ne spadamo nikamor, se lahko samo izselimo, naveličani svojega plemena, ali pa svetujemo tujcem, če jih pot oziroma posli slučajno zanesejo v Slovenijo.
Toliko o medijski politiki pri nas, ki je s kirurško natančnostjo razdeljena na dva pola. Obstoječi Zakon o medijih je soliden in razen “tehnološke modernizacije” ne potrebuje sprememb na vrat na nos. Ko pravim modernizacija, mislim zlasti na spletne medije, družbena omrežja in AI. Veljavni medijski zakon je nastajal v času, ko spletnih portalov še ni bilo, edini spletni mediji pa so bile spletne izdaje tiskanih medijev. A v zadnjih 10, 15 letih je prišlo do ogromnih sprememb. Število zaposlenih v slovenskih tiskanih (!) medijih se je zmanjšalo za okoli 40 %, velik del oglaševanja se je iz tiska preselil najprej na televizijo, potem pa še na splet. Ugašati so začeli tiskani mediji, močno je naraslo število spletnih portalov, med katerimi nekateri delujejo mimo vseh profesionalnih novinarskih standardov. Nekateri so celo tako bizarno abotni, da se nad njihove objave nihče ne obregne, pa čeprav bi v na vsakem sodišču padale obsodilne sodbe ali visoke denarne odškodnine.
Seveda je v interesu javnosti, da je medijski trg toliko reguliran, da preprečuje zlorabe, manipulacije in ustvarjanje t.i. tovarn laži, s katerimi je zaslovela ruska propagandna mašinerija, kasneje pa so se razširile tudi po demokratični Evropi. Strinjamo se, da mora država poskrbeti za minimalna pravila igre na medijskem trgu, vprašanje pa je, kaj pomenijo predlogi, ki jih je Levica vnesla v predlagani medijski zakon. Zakaj bi naj za oglaševanje v medijih morala državna podjetja pridobiti soglasje vlade?! Je te sploh ustavno?
Zakaj bi morali mediji, ki kandidirajo za javna sredstva na razpisih, imeti najmanj 3 zaposlene? Kakšen je smisel predlaganega Nacionalnega sveta za medije, če pa bi imela roko nad kadrovanjem v njem vladajoča koalicija, torej politika? Kakšna depolitizacija neki, ta predlog ni v ničemer manj “političen” od obstoječega, prej nasprotno!
Dalje, predvideva se tudi oster inšpekcijski nadzor t.i. sovražnega govora, ki uvaja nekakšnega komisarja s pooblastili, ki globoko posegajo v svobodo govora in novinarsko-uredniško avtonomijo. Če bi denimo komisar ocenil, da določena vsebina predstavlja sovražni govor, bi z odločbo odredil njeno takojšnjo odstranitev iz medija, ta pa bi zoper odločno lahko ugovarjal le post festum, in sicer s pritožbo na upravno sodišče. V praksi bi to pomenilo dolgo čakanje na odločitev sodišča, s čemer bi bila tako okrnjena svoboda govora, da bi ustavna presoja te določbe zanesljivo pomenila njeno razveljavitev.
DNS je opozoril tudi na ukinjanje nezdružljivosti oglaševalske ter radijske in televizijske dejavnosti oziroma nezdružljivosti opravljanja telekomunikacijske ter radijske in televizijske dejavnosti. O tem je leta 2018 odločala Agencija za varstvo konkurence (AVK), ko United Group ni dovolila prevzema Pro Plus, saj bi to lahko prineslo horizontalne učinke koncentracije na trgu. Poenostavljeno rečeno, državni regulator je takrat kljub pritiskom Cerarjevega gospodarskega ministra Počivalška potegnil ročno zavoro, sicer bi Američani s prevzemom najbolj gledane komercialne televizije v državi lahko začeli mešati štrene tudi slovenski politiki. Saj veste, kako gre to: če najplivnejša komercialna televizija v državi začne sistematično sesuvati nekega ministra ali pa celo premierja, se lahko zgodi, da bo čez nekaj tednov takšna politična kriza, da bo odnesla tako ministra kot tudi premierja.
Tisto, kar v tem kontekstu skrbi, je to, da se utegne zgodba ponoviti. Slišati je, da Pro Plus ponovno naskakujejo kupci. Interesov za tako vplivni medij nikoli ne zmanjka. Kajti kdor obvladuje medije, lahko vpliva na volitve in posledično oblikuje vlado. Se bo AVK tudi tokrat uprl pritiskom? Prejšnjič so članom Sveta AVK kar lepo grozili …
Komentar je bil v izvirniku objavljen v tedniku Reporter. Za objavo na +portalu je bil delno modificiran.
Dejan Steinbuch pač me more, ne da bi omenil JJ v negativni luči. Tokrat je privlekel na dan zgodbo o težavi vpisa Žurnal 24si v uvid medijev. Ne vem, ali je bilo res tako, kot je napisal, vem pa da je omenjeni medij poden novinarskega poročanja. In glej ga zlomka, še eno protijanšistično skrpucalo. Kot da teh antijanšističnih pamlfletov še ni dovolj oziroma preveč. Gospod pač rad streže primtivnemu okusu slovenskih bralcev.
Mi je bil pa zanimiv pogovor Boscarola na nekem podcastu. Na vprašanje, bi si ustvaril svoj medij. Čisto preprosto je odgovoril, da bi njegov medij iskal samo pozitivne stvari in ker takšne povprečnega Slovenca ne zanimajo, ne bi bilo niti reklam niti zanimanja. Da bi ga imel samo za hobi pa nima smisla, ker je njegov hobi delo. Itak pa pregleda različne medije za sprostitev in najbolj uživa ob prebiranju takšnih komentarjev kakor so naši.
Najbolj pa so zanimivi v stilu, da bi potrebno nagnati podjetnike v morje in podobno. In izključno negativno komentiranje je samo pisanje zafrustrirancev, ki v vsaki, še bolj pozitivni zadevi pridajo svoje manj vrednostne komplekse, ker v življenju niso uspeli iz teh ali onih razlogov. Se zaveda, da mediji poustvarjajo določeno politiko, vendar se na to ne ozira, ker ve, da dela prav.
Več ali manj je že vse povedano in kaj si misli večina objektivno razmišljajočih ljudi o t.i. zakonu o medijih. Od leta 41. pa do 90. so bili zakoni, členi, tudi 133 člen o verbalnem deliktu točno opredeljeni, kaj se sme in česa ne. Mediji, oziroma TV, radio, časopisi so bili pod strogim nadzorom KP. Edino satirični časopis Pavliha si je upal vsake toliko preveč in bil včasih nagrajen z zaplembo in neposlušni urednik odstavljen in seveda tudi nekateri satiriki.
Potem od 90 let naprej, kolikor toliko svobodni mediji, vendar še vedno pod nadzorom bivših struktur. Z internetem je nadzor ušel kot duh iz steklenice, ampak še vedno 90% medijev levih in večina volilcev starejših, ki ne brskajo toliko po različnih portalih itd. temveč verjamejo ideološko levi RTV in POPu, ki je čeprav komercialna tv s provladnimi levimi uredniki odvisna od državnih sponzorjev.
Po tem zakonu bodo lahko svobodno udrihali po desnici in jo zmerjali za vsako njim neljubo izjavo, člankom, prispevkom, češ, fašisti, ksenofobi, rasisti, šovinisti in še več pritaknjenimi pridevniki.
Seveda je namen popolnoma jasen, še tistih nekaj medijev, če že ne uničiti pa vsaj izničiti njihov vpliv na široke ljudske množice.
Sicer pa razne zgage in še veliko podobnih lahko zmerja desnico s fašisti in drugačnimi podmuklimi izrazi in s tem postanejo nekakšni borci za svobodo in se jim seveda niti palca ne sme skriviti. Dočim so desničarji, takoj označeni s sovražnikom št.1 in netilci sovraštva.
Zato pa je v predlaganem zakonu več kavljev v smislu Katch 22, ki v raznih podtonih omejuje svobodo govora in sploh veliko nesmislov, ki to niti približno niso, temveč spisano s točno določenim ciljem skrajno levičarskih osebkov.
Lahko pa nastane problem, da na naslednjih volitvah zmaga desnica. Seveda ji ravno s tem zakonom in še marsičem hoče to preprečiti. In če na naslednjih volitvah oblast prevzame desnica, bo ta zakon kar naenkrat čudežno postal fašistioiden in bodo levi propagandisti vpili po Evropi, češ, da je v Sloveniji fašistična diktatura, ki zatira svobodo medijev. Kako priročno, mar ne.
Potrdilo se je, da ima desnica svoje “medijske strokovnjake”, levica pa svoje.
Ko je Styria leta 2007 lansirala brezplačni dnevnik Žurnal24, …”
Eno je biti medijski strokovnjak brez moči vplivanja (kdo je novinarju Petku ogrozil življenje, kasneje pa so ga kolegi opljuvali ker se je priključil “desni” stranki?),
drugo pa, se javno razglašati za medijskega strokovnjaka in vplivati (tandem Milosavljević, Repovž&Co.), ne le doma, ampak organizirano blatiti drugačemisleče politike tudi v tujini (B. Zgaga, M. Šurc, A. Žerdin&Co.)!
Leta 2004 je Kučanov mainstream ustanovili F21, medijsko(!) podprto opozicijo vladi JJ – vzporedno vlado vplivnih in medijsko prepoznavnih Slovencev na vseh področjih, tudi znanih kulturnikov in športnikov, s ciljem ponovno vzpostaviti oblast kontinuitete (post komunistov, prebarvanih strank z različnimi imeni LDS, Prenovitelji -SD, Zares, …).
Pred predsedovanjem Slovenije EU so konec leta 2007 ustanovili še znameniti F571. Z množico podpisnikov, tudi Cicibanovih, so želeli ustvariti sliko o “fašizmu” v Sloveniji, članici EU. Funkcionalno pismenim državljanom je bila zadeva popolnoma jasna (orkestrirana akcija starih in mladih sil), ljudski indoktrinirani nepismeni množici pa …
Toda prihvatizerji medijev so potrebovali še mednarodno pomoč (agitprop), v katero so vključili poleg “raziskovalni zgag” še finskega kolego in finsko TV in seveda obveščevalca KPK Kosa. V naslednjih letih se je orkestru pridružilo še SLO tožilstvo in sodstvo!
Najprej diskreditacija nato …
Sicer pa se je začelo že 1994 z Depalo vasjo.
Novinarji RTVS takrat še niso imeli dostopa do poškodovanega agenta Smolnikarja, z njim sta se lahko pogovarjala le tajkunski odvetnik S. Zdolšek (danes milijonar, bil je svetovalec tudi Bošku Šrotu pri “nakupu” Dela in ko je prihvatiziral P. Laško) ter Mladinin novinar, ki je bil zadolžen za medijsko zgodbo in sliko hude poškodbe-povite glave!
Takrat je prijatelj znanega urednika Dela (ta skoraj 80-letnik še vedno smeti na Mladini) na neki zabavi razlagal, kako je JJ pripravljal državni udar. Ko sem rekla, da nima pojma, je utihnil, iskal je pomoč pri uredniku Dela, ta pa je močno zardel in pogledal v tla! Rekla-kazala!
No, pri Delu imajo še vedno take urednike “alije”, ki potvarjajo dejstva!
DS: “Tisti, ki ne spadamo nikamor, se lahko samo izselimo, …”
Ne, vi se obračate po vetru – Vse za ljubi kruhek (Menart)
Imate povsem prav ga. Iva. Avtor tega adaptiranega prispevka se zagotovo obrača po vetru, saj ve, da mu Reporter ne bi sponzoriral članka, če ne bi btw. pljunil še po Janši. Sam sicer dobro ve, da problem novega zakona o medijih, sploh pa neverjetni politični pritiski na medije te leve nedemokratične nesnage in ne pozabimo, začetek že v Šarčevi vladi, ni Janša, temveč Levica in vsi odločevalci, pa tudi vsa kulturna srenja, ki ne spregleda, da je to v bistvu začetek konca tudi njihove ustvarjalne svobode.
V celem svetu je danes realnost taka, da imajo prebivalci že oprane in ukalupljene možgane in nasajene plašnice.
Ni več važno ali medij ali določen novinar širi resnico, važno je, kako se imenuje in čigav je.
Kateri medij ali novinar govori resnico, laž ali propagando, določa politika. Doma in v svetu.
In doma in v svetu ima politika v največjih novinarskih hišah kot sta CNN in BBC oddelke za produkcijo lažnivih novic.
Primer je Assange in danes Carlson to dokazujeta.
Ja, ja, tudi v zahodnih demokracijah se morajo danes novinarji samocenzurirati, da preživijo in ne končajo za rešetkami.
—
Kakšna je razlika med prispevkom, ki ga slučajno najdeš nekje na spletu in ki ga je napisal nekdo, o katerem ne veš nič ter med prispevkom, ki ga ustvari kateri od novinarjev dominantnih medijev pri nas?
V prvem primeru obstaja možnost, da te niso nalagali.
Že ilegalni potek kot da “široke javne razprave” v skrajno zoženem časovnem roku, v kateri so lahko sodelovali le posebej obveščeni in povabljeni poklicni zainteresiranci iz okolij strankarske politike, pristran(kar)skih nevladnih organizacij in pristran(kar)skih medijskih in spletnih dreserjev javnega mnenja ter politični spin doktorji s FDV, je pokazal, da namerava aktualna vlada diktature lažne svobode ukrojiti in prikrojiti medijski zakon v skladu s svojimi jasno izraženimi parcialnimi potrebami nadaljnjega političnega omejevanja temeljne pravice državljanov do obveščenosti ter temeljne človekove pravice do svobodnega javnega izražanja in zastopanja mnenj.
Zakonsko zapovedano in nadzirano samovoljno administrativno omejevanje ene ključnih ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin do javnega izražanja mnenj ter do ne-omejenega dostopa do mnenj drugih državljanov in drugih pravnih oseb je najbolj brutalno izraženo z uvedbo vsemogočnega političnega medijskega inšpektorja kot organa izvršne veje oblasti, ki naj samovoljno in povsem osebno arbitrarno presoja o vseh medijskih in spletnih sporočilih ter jih samovoljno brez-prizivno izloča izpred oči in ušes državljanov RS.
Gre nesporno za samovoljno ponovno uvedbo nazadnjaške institucije politične cenzure in političnega cenzorja, ki bo v imenu in interesu vladajoče politične večine svobodno in odvisno od političnih pričakovanj vladajočih presojal o vseh medijskih in spletnih vsebinah ter samovoljno politično-kastracijsko in likvidatorsko posegal v načeloma mednarodno in globalno široko konkurenčno in demokratično odprt medijski in spletni prostor svobodne “javne besede”.
Dejstvo, da bo o samovoljnih inšpektorjevih političnih cenzorskih posegih v ključne in temeljne medijske pravice in svoboščine državljanov RS naknadno lahko presojalo in odločalo pristojno sodišče (s pričakovano nerazumno dolgimi odzivi in dokončnimi sodnimi odločbami brez pravega “haska” za pravico in resnico), nikakor ni zadostna in ustrezna varovalka temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ampak le dodatna varovalka proti-ustavne strankarske samovolje vladajoče diktature.
Zakon nedostojno uveljavlja tudi žaljivi, prezirljivi in s stališče veljavne ustave, demokracije in temeljnih človekovih svoboščin in pravic nesprejemljivi pojem “verske propagande”, s katerim že vnaprej sovražno stigmatizira in diskriminira vse medije in vse avtorje, ki se neposredno ali posredno poklicno in kompetentno ukvarjajo z verskimi vsebinami.
Ni izključeno, da ne bodo isti izključevalno ne-svobodni in ne-.demokratični predlagatelji iz “možganskega trusta” skrajne leninistične Levice kdaj pozneje sovražno razglasili za nesprejemljivo “politično propagando” tudi vse medije in avtorje žaljivo, prezirljivo in diskriminatorno stigmatizirane večine drugih in drugačnih medijev in avtorjev, ki niso slepo in gluho orodje ter brezvestno agit-propovsko orožje vladajoče sovražno izključevalne ideologije in politične oblastne prakse revolucionarno ozkosrčne in nekultivirane peščice nadutih samodržcev vladajoče Levice.
Kaj pa je najvplivnejša komercialna televizija??? Kaj ni že sedaj najvplivnejša “komercialna televizija” rtv-Slovenija in meša štrene demokratični državi? In ali ni morda današnje politično stanje v državi že preddverje udinjanja Putinu?
Pop TV ima precej visji rating, gledanost. Pa saj je planta drugje – to je pisec lepo navedel.
PoP TV služi služenju preko oglasnega prostora, ki ga je tam več kot na nacionalki.
Bi bilo pa zanimivo vedeti, kateri kanali (tudi iz tujine) so sodelovali pri vzpostavitvi PoP-a v devetdesetih?
x je zakon, pravi tov. Twito in g. Tucker
https://twitter.com/TuckerCarlson
tiktok je zakon, pravi nutrija.
—
Mediji niso pustili politike pri moru in so v Sloveniji ustvarili sranje v katerem se nahajamo. Banda 571 je jasno pokazala, kaj podpira in to se dogaja še kar naprej.
Brez medijske propagande ne bi bilo Goloba, ne bi bilo Fajonke, pa tudi Levice ne.
Novinarji in slovenski politiki so zlizani tako, da ni ločnice, kaj je novinarstvo in kaj politika.Fanta od Tine vodi novinarka, ki povzroča pravi razvrat. Pa to ni dovolj, zato si je Golob privatiziral še RTV SLO, ker mu POP TV ne zadostuje.
Ob pokornem Odlazku in njegovem imperiju ima še hlapce v drugih medijih, tako, da povprečen Slovenec ne more priti do pravih informacij.
Tsta dva, ali tri medije , ki jih ne kontrolira politična nesnaga v Sloveniji pa želijo uničiti in s pomočjo Evrope vzpostaviti popolno enoumje.
Ali veste, kaj počnete s Slovenijo, novinarska sodrga?
Točno tako in ne obratno.
Zmerjati novinarje, urednike,medije … z “novinarska sodrga” je klasika za izrojeno slovensko desnico … sori fantje ampak res niste niti za 1 % boljsi od levih ekstremistov. Shame on you!
Kadar novinar poroča, kometira, kritizira, je novinar. Kada pa laže ni nič drugega kot sodrga. Novinarji naj se vprašajo, kaj počno in bodo sami prepoznali, kaj so.
Anki, klobuk dol!!
lp
Joze “namigujes”, da resnica ni zazeljena. Se ti ne zdi, da je prav zaradi namisljene korektnosti slo vse v 3 piskre mleka??
Novinarski ceh je ogledalo druzbe in nasa je zblojena do konca.
Samo “voli” volijo tako
PS Poznam ogromno ljudi in po letu in pol golobizmov ti voli ne priznavajo koga so volili!!!
Pa lep dan od “sodrge”
Jasno je, da se na kulturnem ministrstvu bojijo javnosti. zato so javno razpravo o novem zakonu o medijih skrili. Dobro vedo, da uvajajo avtoritarne metode. Zato bi bil o novem zakonu potreben referendum. Ti levakarji nam ne bodo uvajali totalitarizma. Dobro vemo, kako se je začelo leta 1941 s strani KPS. Talci rdečih totalitaristov nočemo več biti.
Internet je medijskim cenzorjem ušel.
Na netu je veliko slabega (omenjene farme trolov, zloraba anonimnih osebnih računov) a sam vseeno menim, da je prinesel pluralizacijo.
Ne čudi, da Musk tako brani svobodo Twitterja 😉
P.S. v bistvu je fascinantno, kako se je spremenila sama definicija medija v zadnjih 20 letih. Nekateri ne govorijo o družabnih omrežjih ampak o ‘medijskih’ omrežjih. FB, Twitter, Reddit, Instagram, blogi, substacki – so so postali pravzaprav novi ‘mediji’.
Priča smo mnenjski revoluciji, ki je primerljiva z iznajdbo Guttenbergovega tiska.
Steinbruch, kako se počutiš v družbi necenzuriranega pesjana na Odlazkovem Reporterju?
khmm, bi rekel, da kot doma, a ne??
Reporter ni več, kar je bil.
Reporter je naslednik Slivnikovega Mag-a: EDINEGA desnega tednika v devetdesetih!
Bral sem ga 14 let. Odkar ga je prevzel Odlazek, zlasti pa po odhodu Vinka Vasleta in ostalih pomembnih imen ter po angažiranju medijskih morilcev tipa Cirman, sem ga prenehal brati.