Ponedeljek, 4. decembra 2023, nam je na javnem, depolitiziranem zavodu RTV Slovenija, prinesel prvo politično novoletno sporočilo, intervju predsednice države, verjetno prvi v seriji drugih, predsednika vlade, vodje opozicije, pa še koga. Če ignoriramo precej plehka novinarja brez izvirnih, vsebinskih vprašanj, lahko ugotovimo, da je predsednica v bistvu uveljavila svojo agendo, mogoče pa je povedala več, kot se zdi na prvi pogled.
Če kdo skrbi za popularizacijo filozofije, potem je to Slavoj Žižek. Marksist, nekdanji ideolog liberalne demokracije (LDS), oboževalec lika in dela Gregorja Golobiča, ki ga je nekoč primerjal s Stalinom, je na Frankfurtskem knjižnem sejmu poskrbel za precej razburjenja. Nekaj ljudi je protestno zapustilo dvorano, nekateri so se kasneje vrnili, nekateri se niso. O tem, kakšen honorar je dobil za nastop od Ministrstva za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko, na tem mestu ne bomo razpravljali. Omenimo le, da se je v svoji hecni angleščini, ki je njegov zaščitni znak, večkrat zmotil. Ne le pri nekaterih citatih, ampak tudi pri malenkostih. Hamasov šef Hanija denimo živi v Katarju in ne v Dubaju, medtem ko sta njegovi dve sestri državljanki Izraela …
Morda bomo lahko, ko se bo prah polegel, raziskali zahrbtne povezave med anglo-ameriškim levičarstvom in antisemitizmom, med Evropo, ki ni nikoli presodila, kaj se je zgodilo v holokavstu, in njeno rastočo muslimansko populacijo ter med ignorantskimi režimi, kot je moj v Južni Afriki, in njihovo odločenostjo, da stojijo ob strani najhujših kršiteljev človekovih pravic na Bližnjem vzhodu.
Če so Natašo Pirc Musar zaradi nespretnih besed, ki bi jih lahko razumeli kot lapsus, mediji pribili na križ, deležna pa je bila tudi ostrih kritik vladne koalicije, potem jo je senatorka Tatjana Rojc odnesla brez praske. Niti besedice o njenem sramotnem glasovanju 3. oktobra, ko je kot članica levičarske Partito Democratico (PD glasovala za novelo Zakona o fojbah in eksodusu Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije.
Mar naj zanamcem ob ruševinah gradov kažemo, kje se je rojevala naša kultura? Je na tem mogoče graditi narodno zavest, ki bi temeljila na svetlih trenutkih naše kulturne zgodovine? Druga svetovna vojna je v to žalostno poglavje narodne nekulture vnesla novo dimenzijo razrednega boja. Nikjer drugod niso komunisti iz ideološke zaslepljenosti s takim srdom uničevali gradov in cerkva, kot se je to dogajalo pri nas. To je še toliko bolj nenavadno, ker so komunistični veljaki praviloma izhajali iz uglednih slovenskih meščanskih družin.
Prišli smo do faze vladanja, ko je bolj pomembno, da se vladni minister trudi biti v soglasju s predsednikom vlade, kot pa da dela strokovno in prav za ljudi. Vsepovsod se kaže močna osebnost predsednika vlade Roberta Goloba, ki si hoče podrediti ministre in postati absolutni vladar. Minister Matej Arčon je v oddaji Tarča svojega predsednika vlade primerjal s športnim selektorjem, ki menja igralce. Tako si vladajoči predstavljajo vlado – kot šport. In premier je dal rdeči karton kar petim ministrom. Baje je nekaterim že dal tudi rumene kartone, enemu je moral celo sam napisati odstop.
