Prepričanje, da je (slovenska) politika umazana, nevredna poštenega dela, je pripeljalo tudi do tega, da najbolj propulzivni in uspešni posamezniki, ki bi lahko naredili sijajno politično kariero, nočejo niti slišati o tem, da bi vstopili v politiko. Če temu prištejemo negativno selekcijo, s katero se srečujemo v zadnjih tridesetih letih vsaj tako akutno kot v času socializma, potem je jasno, da smo si skopali globoko jamo, iz katere ne bo enostavno zlesti. Vprašanje, če sploh kdaj.
V prvem mesecu novega leta se že leta in leta ponavlja en in isti simptom, kot da bi šlo za nekakšen letni cikel, ki se manifestira januarja in ki spominja na kačo, ki žre svoj lastni rep. Dražgoše so svojevrsten indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja že precej utrudil od partijske mitologije in se je bil sposoben celo norčevati iz komunizma in borčevskih proslav. Danes se zdi nepredstavljivo, da so imele pred osamosvojitvijo Dražgoše povsem drugačen pomen kot danes, med slavnostmi govorci leta 1989, denimo, se glede na arhivsko dostopne podatke ni pojavil niti Janez Stanovnik ali Miran Potrč, kaj šele Milan Kučan. Pravzaprav mediji takrat niso poročali, da bi se dogodka udeležil kdo iz slovenskega vrha.
Nataša Pirc Musar je pred koncem lanskega leta prvič javno povedala, da si prizadeva, da bi še v tem mandatu skupaj z vlado in opozicijo zbrali toliko moči in poguma, da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Naj si o predsednici mislimo karkoli, njenim besedam ne moremo oporekati. V vsebinskem smislu so popolnoma na mestu. Če bi predsednici uspelo zapreti to poglavje travmatične nacionalne zgodovine, bi na nek način končala projekt sprave, ki ga je pred več kot desetletjem začel njen predhodnik Borut Pahor. Njuni predhodniki tega niso zmogli ali hoteli.
Drzna odločitev Albanije, da z Novim letom prepove kitajski Tik-Tok, sovpada z naraščanjem občutka, da poleg propagandne vojne poteka še neka druga, bolj podtalna in prikrita oblika vplivanja na javno mnenje na Zahodu. Romunske volitve so sicer vrgle sum na algoritem Tik-Tok, vendar pa evropsko javnost še vedno bolj vznemirja Elon Musk s svojimi provokativnimi izjavami glede nemških volitev, kot pa sovražno delovanje avtoritarnih režimov, ki proti Evropi vodijo hibridno vojno.
Nevarnost vojne v Evropi je prišla v ospredje glavnih medijev. Nič več ni v domeni teoretikov zarot in paranoidnih alternativnih portalov, vojna je zdaj v t.i. prime time. Vojna je že na pragu politike, zato gorje nam, če populisti in demagogi zavohajo priložnost zase. Ker potem bo vojna na dnevnem redu vsak dan. Z njo se bo tudi oblast za nekaj časa otresla jeznih in nezadovoljnih državljanov, ki naj zdaj v okolici svojih domov iščejo zaklonišča, si ustvarjajo zaloge vode, prepečenca, sveč in baterij. Vojna je poslednja priložnost za tiste, ki celotno politično kariero živijo v izrednih razmerah. Takšne priložnosti zdaj gotovo ne bodo želeli zamuditi.
Tokrat nismo šli s Sorentom v Sorrento, ker ne vemo, če so Korejci svoj športni terenec res poimenovali po slikovitem mestecu v južni Italiji. Morda so ga, pa se je na poti iz Azije tisti drugi r izgubil s prevodom. Namesto na morje smo šli raje na tisti hrib, ki Primorsko ločuje od kontinentalne Slovenije. Na Nanos torej. Toda Kia Sorento je eden tistih urbanih terencev, ki so najlepši, ko pridejo iz avtopralnice, zato se nam je zdelo nepotrebno, da bi ga vozili po blatu. Smo pa z žalostjo ugotovili, da Mitko ne stanuje več na nanoški planoti …
Da je bil Robert Golob sposoben stopiti na pariški parket in se zaplesti v kratek klepet s Trumpom, medtem ko ga je Macron, kot je nekdo duhovito nekje zapisal, poskušal v stilu lastnika restavracije odpeljati stran, je morda celo največji zunanjepolitični dosežek Slovenije v tem letu! Prav ste prebrali. In veste, da Golobu v svojih komentarjih nikoli nisem pisal slavospevov, ker si jih niti slučajno ne zasluži. Vendar mu je treba vsaj v primeru obiska slovesnosti v Notre-Dame priznati, da je naredil edino pravilno potezo. In če je zato prvič v življenju prisostvoval katoliški maši, mu verjetno tudi ne bo nič škodilo.
Moja prva izkušnja z električnim avtom je takorekoč antična: mali mitsubishi s čudnim imenom i-MiEV. Kaj natanko naj bi to pomenilo, leta 2009 nismo dobro vedeli. Spomnim pa se, da je baterija z močjo 14,5 kWh v mrzlem vremenu zadostovala za vožnjo iz Ljubljane na Rakitno in nazaj. Tisto so bili seveda prazgodovinski časi za električne avtomobile, toda občutek, ki sem ga dobil z žepnim mitsubishijemn metalic modre barve, me je spremljal še dolga leta. O električnih avtomobilih nisem hotel niti slišati. Toda po petnajstih letih je nastopil čas za revizijo in samokritiko. Tokrat je bil na testu električni SUV z imenom Torres. Saj bi dodal še SSangYong, pa bo ta korejski proizvajalec zaradi lastniških sprememb od 1. januarja 2025 samo še KGM. Pa pojdimo po vrsti …
Uspešen prevzem Gorenjske banje, nepremičnine in turizem so bili zaščitni znak srbskega “sladkornega tajkuna”, kot so nekoč Miodraga Kostića imenovali tuji mediji. Kostić je po hudi in neozdravljivi bolezni umrl minuli teden. Ker je njegova dolgoletna poslovna pot vključevala tudi Slovenijo, lahko ob njegovi smrti ugotovimo, da ni bil tipičen tajkun iz območja nekdanje Jugoslavije. S svojo humanitarnostjo je podiral predstavo o stereotipnem, egocentričnem bogatašu. Ne, Miodrag Kostić je bil bil dobri tajkun, kar so mu priznali celo običajno neprizanesljivi spletni komentatorji.
Da se skoraj natanko 86 let po začetku sistematičnega preganjanja Judov v Nemčiji zgodi to, kar se je v četrtek zvečer na Nizozemskem, v mestu, kjer je svoj dnevnik pisala Ana Frank, je grozljivo. V enem samem večeru je Evropa odvrgla masko civiliziranosti. Četudi bi bili vsi napadalci arabski priseljenci – pa najbrž niso bili – in bi se za sramotno dejanje poskušali opravičevati s tem, da bi krivdo zvalili na neprilagojene in podivjane azilante iz Bližnjega vzhoda, je resnica precej bolj enostavna in boleča: Evropa je izgubila stik z resničnostjo, preteklostjo in živi v svojem milnem mehurčku. Obsodba divjanja v Amsterdamu, ki lahko pomeni začetek novega holokavsta, je zato tudi za slovenske politike moralna dolžnost.
O čem bodo odločali ameriški volivci 5. novembra? Izbirajo lahko med kontinuiteto politike sedanjega predsednika Josepha Bidena, čigar podpredsednica je bila Kamala Harris, in populizmom Donalda Trumpa. Trump je antijunak, samooklicani borec proti establishmentu, torej nastopa proti vsemu, kar naj bi šlo večini Američanov najbolj na živce v zvezi s politiko v washingtonskem močvirju. Če bo zmagal Trump, bo to tudi velika klofuta mainstream medijem, ki so do zadnjega brez kančka sramu navijali za Kamalo Harris. Njena zmaga na drugi strani pa bi pomenila, da je globoka država nepremagljiva in da je povsem vseeno, kdo je njen glavni igralec. Po tej logiki lahko za prihodnjega predsednika Združih držav kandidirata tudi Racman Jaka ali Miki Miška.
Kdor je pričakoval, da se bo premier v Ovalni pisarni s svojim gostiteljem pogovarjal o tem, kako bo Westinghouse zgradil še en reaktor v Krškem, je res naiven. Z Američani bo takšen pogovor možen šele, ko bo v Sloveniji sprejeta odločitev, ali bomo sploh kaj gradili. Sprejemanje zahtevnejših odločitev je namreč nočna mora slovenskih politikov vseh barv. Komunisti so imeli jajca, da so se pred več kot pol stoletja odločili za nuklearko, brez nekih referendumov seveda. Imeli so oblast, bili so ljudstvo. Ironija je, da se danes v demokraciji politiki ne čutijo niti toliko suverene, da bi sprejeli tako enostavno odločitev, kot je ta o razpisu posvetovalnega referenduma.
Prezadnjo novembrsko nedeljo nas čaka posvetovalni referendum o izgradnji novega jedrskega reaktorja v Krškem. Če je splošno prepričanje, da nam glede na naravne in geografske danosti v Sloveniji edinole jedrska energija omogoča kolikor toliko zanesljivo energetsko neodvisnost, pa se mnenja že delijo glede finančnih posledic tega projekta. V tem grmu se skriva zajec, ki sliši na ime korupcija. Nasprotnikov JEK 2 torej niti ne moti jedrska energija kot taka, pač pa jih skrbi, da nam bo 10 ali celo 20 odstotkov celotne investicije požrla korupcija. In kar je še huje, iz teh argumentov, če jih lahko tako imenujemo, izhaja prepričanje, da v Sloveniji ni možno izpeljati enega samega javnega infrastrukturnega ali energetskega projekta brez korupcije …
V življenju sem spoznal več ljudi, za katere mi je bilo jasno, da so kriminalci. Mafijci. Nekateri so bili v oblekah s kravatami, njihov delodajalec je bila Republika Slovenija. Drugi, bolj “prvinski” mafijci, pa so si zelo različni. Spodaj so uličarji, primitivci, ki se počasi vzpenjajo. V drugo skupino bi lahko uvrstili šefe, ki so se povzpeli že zelo visoko ali celo na vrh piramide. Višje kot so, bolj kultivirano se obnašajo. Mafijske živine nikoli ne parkirajo na prepovedanem prostoru niti ne delajo prometnih prekrškov. Imajo šoferje, ki prekleto pazijo, kako se obnašajo. Sploh če je zraven policijska postaja.
Točno leto dni po Hamasovem terorističnem vdoru v Izrael se v Sloveniji soočamo s precejšnjo amnezijo, saj nas prepričujejo, da 7. oktobra mineva prva obletnica genocida nad Palestinci. Slovenska vlada je v tem času v Varnostnem svetu večkrat zastopala “neuvrščena” stališča, ki so bližje globalnemu jugu kot Zahodu. Kaj točno se dogaja s slovensko diplomacijo, da posredno podpira terorizem? Ali je za protiizraelsko politiko posredno kriv tudi “antijanša” refleks? Smo zato na strani Hamasa in Hezbolaha, ker je Janez Janša prijatelj in zaveznik Benjamina Netanjahuja?!