Paznica s Kolodvorske in čiščenje javne hiše

Avtor: | 27. septembra, 2023

Pred mnogimi leti sem spoznal gospo, ki je preživela nacistično koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Tudi njenega moža je doletela podobna usoda, interniran je bil in preživel je grozote taborišča Dachau. Gospa ni veliko govorila o dnevih, prebitih v taborišču smrti, a povedala mi je nekaj, kar se mi je zarezalo v spomin. Takole je pripovedovala:

“Z možem nisva veliko govorila o tem, kaj sva prestala, spomini so bili preveč boleči, rane se niso nikoli zaprle, a enkrat mi je dejal, da ve, kako pošastno sadistične so bile esesovske paznice, daleč bolj o svojih moških kolegov. In prav je imel, res so bile nečloveške spake v človeških telesih.”

Nanjo sem se spomnil te dni, ko na Kolodvorski neka polintelektualka z metodami, ki so kopija premišljene perverznosti, iracionalne maščevalnosti in bolnega sovraštva, kakršnega so prakticirale tovarišice esesovke, ureja stvari v že skoraj “depolitizirani” javni hiši. Taki mentalno pohabljeni primerki niso redkost v nobeni družbi in v nobenem zgodovinskem obdobju. Nesreča nastopi takrat, kadar dobijo v svoje roke moč in oblast, ko se strgajo z verige norm in dogovorov, ki veljajo v civiliziranem svetu, katerega politični sistem je (naj bi bila) parlamentarna demokracija. Vsaj tako je na papirju. V praksi je seveda drugače. Vse institucije demokratične države so ustvarjene zaradi učinkovitega delovanja v dobrobit državljanov in državljank, ne pa da so kulisa, za katero se skrivajo nelegalne in nelegitimne parainstitucije, v katerih se zbirajo osebki, ki imajo o sebi zelo visokoleteče mnenje, predvsem pa so prepričani, da zakoni, predpisi in vsa ostala politično-pravna šara zanje ne velja.

Tudi tovarišica, ki je iz Berlina prišla na Kolodvorsko, misli tako. V Ljubljano je prispela iz dežele, ki je pred ne tako davnim časom, po sovjetskem vzorcu, svoje prave in navidezne nasprotnike odstranjevala tako, da jih je pošiljala v koncentracijska taborišča. Prepričan sem, da bi tovarišica, ki sedaj “čisti” javno hišo, v tistih ne tako davnih časih, z veseljem sprejela delo paznice, morda bi se povzpela še kam više, recimo na položaj komandantke kakšnega lagerja, saj ji ne manjka bolnih ambicij, da bi bila “nekaj”, da bi, če nič drugega, zbujala strah in grozo, da bi dan za dnem čutila sladki drget, ki ga povzroča občutek absolutne moči in ki ga psihoanalitiki primerjajo z občutki, ki so podobni tistim pri orgazmu. Prebral sem nekaj resnih knjig, ki so analizirale nacistične voditelje.

Neka čudna skupna značilnost vseh je, da so bili, do trenutka, ko jih je posesala blazna ideologija, “nihče in nič”, da so se prerivali nekje v ozadju odra, ki mu pravimo zgodovina. Večina od njih ni bila posebej bistrih, a pomanjkanje inteligence so nadomeščali prav z manipulacijami in sleparjenjem, prazno bistvo so nadomeščali z navidezno smiselnimi ikonografijami, v središču katerih se je sončil njihov spačeni ego. Malikovali so vodjo, a malikovali so tudi svoje pohabljene jaze, tako so se napajali s smislom, da je treba druge, ki niso “naši”, odstraniti in uničiti.

Med mojimi znanci in prijatelji tako rekoč ni nikogar, ki bi bil življenjsko odvisen od gledanja slovenskih televizijskih programov. Levičarske falange, ki so obvladovale predvsem javno nacionalno televizijo, zdaj se bodo spet zavihteli v vsa razpoložljiva sedla, niso ustvarile kakšnih posebnih presežkov, vse skupaj je bila bolj ali manj neužitna godlja, katere osnovne sestavine so bile pasja vdanost vsakokratni levi vladi in njenim potentatom, povsem nesamostojno sledenje temu, kaj se dogaja po svetu, ustvarjanje popularnosti z zabavnimi oddajami na robu debilnosti in, to je bilo alfa in omega vseh tovarišev in tovarišic, ki niso bili “nikogaršnji hlapci” (kar celo drži: gospodar človeka najame in s tem postane hlapec, kdor se sam vrže pod gospodarjev škorenj, je zgolj predpražnik ali krpa za brisanje gospodarjevih škornjev). A imeli so še eno “vzvišeno” nalogo: z vsemi sredstvi, na vse načine, tudi in predvsem z lažmi ali prirejenimi polresnicami preganjati desnico. Politično, kulturno, znanstveno, ekonomsko desnico je treba na vse kriplje zasmehovati, poniževati in ji pripisovati temne namene. Demonizirati je treba vse, kar ni ultra levo, kar ne bleja o čudoviti državi Jugoslaviji, kar skuša argumentirano presojati (tudi maloumne) odločitve Evropske skupnosti, ki je iz dobre ideje postala slaba farsa, za kar so spet zaslužni vsi tisti, ki se priklanjajo prebujenskim idejam, ki nas bodo, če se bodo uresničile, v ne tako oddaljeni prihodnosti znova vrnile v jame in zemljanke.

No, rešili smo javno hišo pred zlom desnih idej in pogledov. Rešili smo jo in kar naprej jo bomo reševali pred pogubnostjo, ki se imenuje pluralnost pogledov, mnenj, mišljenj. Ne dvomim, da bo tovarišica, ki sedaj vihti knuto »depolitizacije« za svoje delo bogato nagrajena, da bomo o njej še slišali. In o vseh, ki so njeni pajdaši. Vsekakor pa je že vstopila v hram “nedotakljivih”, kakor bodo z njo v tem hramu »čistih levih idej« prebivali ali že prebivajo nekateri kolovodje pocestnih “nevladnih” organizacij, pa določeni univerzitetni učitelji in učiteljice, ki razen sovraštva do vsega nelevega in lažnivega blebetanja o vsem in ničemer, nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kako zveni knjižna slovenščina, njihovi spisi in govorjenje v živo pa so prepolni osnovnošolskih pravopisnih napak. V hramu “nedotakljivih” se gnetejo tudi določeni politiki, ki se vsake kvatre (ali pa še prej) udinjajo novi politični stranki, te pa mali hudobni škratelj z barjanskega obrobja ustvarja po tekočem traku, a ga očitno počasi pričenja obiskovati madame D(ementia), saj so njegovi izbori novih obrazov vedno bolj bizarni in neučinkoviti. Kar ga očitno drži pokonci, sta neizmerna hudobija in sovraštvo, tudi to se bo kmalu izpelo. Ampak vseeno se vedno znova najdejo zdrave sile, med katere sodi tudi tovarišica s Kolodvorske, ki so sposobne uresničiti vsaj nekatere škratljeve zamisli. Po Titu Tito, po škratu škrat!

Po zaslugi vseh teh levičarski hord, ki so zasedli vse od ustavnega sodišča do ministrstev, agencij in javnega medija ter še česa, postaja moja domovina Avgijev hlev. A to je že skoraj zlajnana tema, čeprav je za vodilne, tej vladi in levičarski histeriji vdane medije to popoln tabu. Zanima me nekaj drugega: ali se vsi ti osebki, ki hlapčevsko in suženjsko podpirajo trenutne politikante, ki jim dobesedno nekam lezejo, ki se slinijo in samo čakajo, kdaj bodo gospodarji pomignili in naročili nov umazan posel, zavedajo, da so potrošno blago, da jih bodo po uporabi zavrgli? So ljudje, ki so se odločili, da si sami upognejo hrbtenico in se plazijo po kolenih, res tako neumni ali naivni, da ne vidijo, kako vsakemu od njih bije zadnja ura, da se vsakemu neusmiljeno izteka rok uporabe? Kako se lahko zjutraj pogledajo v ogledalo, kako lahko živijo z zavestjo, da so samo bedni koleščki v mehanizmu, ki bo na koncu v pozabo zmel tudi njih?

Gospo s Kolodvorske, ki je tako pasje vdano in poslušno prišla izvajat gestapovske metode, čaka enaka usoda. Morda pa je prav zato, ker se zaveda svojega neslavnega konca, tako neusmiljeno popadljiva? Videli bomo …

1 Comment

  1. Andrej Muren

    Ne vem, če te leve falote čaka enaka usoda kot njihove žrtve. Leto 1990 mi ne daje optimizma. Takrat je bila idealna priložnost počistiti rdeči hlev in osušiti rdeče močvirje, pa ni bilo nič iz tega. Kmalu so levaki spet prevzeli oblast in začeli preganjati osamosvojitelje. Seveda bo nekoč spet prišla desna vlada, saj bodo levi kmalu povsm zavozili, vendar na podlagi preteklih izkušenj dvomim, da bo naredila dovolj temeljito čistko.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?