Paznica s Kolodvorske in čiščenje javne hiše

Avtor: | 27. septembra, 2023

Pred mnogimi leti sem spoznal gospo, ki je preživela nacistično koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Tudi njenega moža je doletela podobna usoda, interniran je bil in preživel je grozote taborišča Dachau. Gospa ni veliko govorila o dnevih, prebitih v taborišču smrti, a povedala mi je nekaj, kar se mi je zarezalo v spomin. Takole je pripovedovala:

“Z možem nisva veliko govorila o tem, kaj sva prestala, spomini so bili preveč boleči, rane se niso nikoli zaprle, a enkrat mi je dejal, da ve, kako pošastno sadistične so bile esesovske paznice, daleč bolj o svojih moških kolegov. In prav je imel, res so bile nečloveške spake v človeških telesih.”

Nanjo sem se spomnil te dni, ko na Kolodvorski neka polintelektualka z metodami, ki so kopija premišljene perverznosti, iracionalne maščevalnosti in bolnega sovraštva, kakršnega so prakticirale tovarišice esesovke, ureja stvari v že skoraj “depolitizirani” javni hiši. Taki mentalno pohabljeni primerki niso redkost v nobeni družbi in v nobenem zgodovinskem obdobju. Nesreča nastopi takrat, kadar dobijo v svoje roke moč in oblast, ko se strgajo z verige norm in dogovorov, ki veljajo v civiliziranem svetu, katerega politični sistem je (naj bi bila) parlamentarna demokracija. Vsaj tako je na papirju. V praksi je seveda drugače. Vse institucije demokratične države so ustvarjene zaradi učinkovitega delovanja v dobrobit državljanov in državljank, ne pa da so kulisa, za katero se skrivajo nelegalne in nelegitimne parainstitucije, v katerih se zbirajo osebki, ki imajo o sebi zelo visokoleteče mnenje, predvsem pa so prepričani, da zakoni, predpisi in vsa ostala politično-pravna šara zanje ne velja.

Tudi tovarišica, ki je iz Berlina prišla na Kolodvorsko, misli tako. V Ljubljano je prispela iz dežele, ki je pred ne tako davnim časom, po sovjetskem vzorcu, svoje prave in navidezne nasprotnike odstranjevala tako, da jih je pošiljala v koncentracijska taborišča. Prepričan sem, da bi tovarišica, ki sedaj “čisti” javno hišo, v tistih ne tako davnih časih, z veseljem sprejela delo paznice, morda bi se povzpela še kam više, recimo na položaj komandantke kakšnega lagerja, saj ji ne manjka bolnih ambicij, da bi bila “nekaj”, da bi, če nič drugega, zbujala strah in grozo, da bi dan za dnem čutila sladki drget, ki ga povzroča občutek absolutne moči in ki ga psihoanalitiki primerjajo z občutki, ki so podobni tistim pri orgazmu. Prebral sem nekaj resnih knjig, ki so analizirale nacistične voditelje.

Neka čudna skupna značilnost vseh je, da so bili, do trenutka, ko jih je posesala blazna ideologija, “nihče in nič”, da so se prerivali nekje v ozadju odra, ki mu pravimo zgodovina. Večina od njih ni bila posebej bistrih, a pomanjkanje inteligence so nadomeščali prav z manipulacijami in sleparjenjem, prazno bistvo so nadomeščali z navidezno smiselnimi ikonografijami, v središču katerih se je sončil njihov spačeni ego. Malikovali so vodjo, a malikovali so tudi svoje pohabljene jaze, tako so se napajali s smislom, da je treba druge, ki niso “naši”, odstraniti in uničiti.

Med mojimi znanci in prijatelji tako rekoč ni nikogar, ki bi bil življenjsko odvisen od gledanja slovenskih televizijskih programov. Levičarske falange, ki so obvladovale predvsem javno nacionalno televizijo, zdaj se bodo spet zavihteli v vsa razpoložljiva sedla, niso ustvarile kakšnih posebnih presežkov, vse skupaj je bila bolj ali manj neužitna godlja, katere osnovne sestavine so bile pasja vdanost vsakokratni levi vladi in njenim potentatom, povsem nesamostojno sledenje temu, kaj se dogaja po svetu, ustvarjanje popularnosti z zabavnimi oddajami na robu debilnosti in, to je bilo alfa in omega vseh tovarišev in tovarišic, ki niso bili “nikogaršnji hlapci” (kar celo drži: gospodar človeka najame in s tem postane hlapec, kdor se sam vrže pod gospodarjev škorenj, je zgolj predpražnik ali krpa za brisanje gospodarjevih škornjev). A imeli so še eno “vzvišeno” nalogo: z vsemi sredstvi, na vse načine, tudi in predvsem z lažmi ali prirejenimi polresnicami preganjati desnico. Politično, kulturno, znanstveno, ekonomsko desnico je treba na vse kriplje zasmehovati, poniževati in ji pripisovati temne namene. Demonizirati je treba vse, kar ni ultra levo, kar ne bleja o čudoviti državi Jugoslaviji, kar skuša argumentirano presojati (tudi maloumne) odločitve Evropske skupnosti, ki je iz dobre ideje postala slaba farsa, za kar so spet zaslužni vsi tisti, ki se priklanjajo prebujenskim idejam, ki nas bodo, če se bodo uresničile, v ne tako oddaljeni prihodnosti znova vrnile v jame in zemljanke.

No, rešili smo javno hišo pred zlom desnih idej in pogledov. Rešili smo jo in kar naprej jo bomo reševali pred pogubnostjo, ki se imenuje pluralnost pogledov, mnenj, mišljenj. Ne dvomim, da bo tovarišica, ki sedaj vihti knuto »depolitizacije« za svoje delo bogato nagrajena, da bomo o njej še slišali. In o vseh, ki so njeni pajdaši. Vsekakor pa je že vstopila v hram “nedotakljivih”, kakor bodo z njo v tem hramu »čistih levih idej« prebivali ali že prebivajo nekateri kolovodje pocestnih “nevladnih” organizacij, pa določeni univerzitetni učitelji in učiteljice, ki razen sovraštva do vsega nelevega in lažnivega blebetanja o vsem in ničemer, nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kako zveni knjižna slovenščina, njihovi spisi in govorjenje v živo pa so prepolni osnovnošolskih pravopisnih napak. V hramu “nedotakljivih” se gnetejo tudi določeni politiki, ki se vsake kvatre (ali pa še prej) udinjajo novi politični stranki, te pa mali hudobni škratelj z barjanskega obrobja ustvarja po tekočem traku, a ga očitno počasi pričenja obiskovati madame D(ementia), saj so njegovi izbori novih obrazov vedno bolj bizarni in neučinkoviti. Kar ga očitno drži pokonci, sta neizmerna hudobija in sovraštvo, tudi to se bo kmalu izpelo. Ampak vseeno se vedno znova najdejo zdrave sile, med katere sodi tudi tovarišica s Kolodvorske, ki so sposobne uresničiti vsaj nekatere škratljeve zamisli. Po Titu Tito, po škratu škrat!

Po zaslugi vseh teh levičarski hord, ki so zasedli vse od ustavnega sodišča do ministrstev, agencij in javnega medija ter še česa, postaja moja domovina Avgijev hlev. A to je že skoraj zlajnana tema, čeprav je za vodilne, tej vladi in levičarski histeriji vdane medije to popoln tabu. Zanima me nekaj drugega: ali se vsi ti osebki, ki hlapčevsko in suženjsko podpirajo trenutne politikante, ki jim dobesedno nekam lezejo, ki se slinijo in samo čakajo, kdaj bodo gospodarji pomignili in naročili nov umazan posel, zavedajo, da so potrošno blago, da jih bodo po uporabi zavrgli? So ljudje, ki so se odločili, da si sami upognejo hrbtenico in se plazijo po kolenih, res tako neumni ali naivni, da ne vidijo, kako vsakemu od njih bije zadnja ura, da se vsakemu neusmiljeno izteka rok uporabe? Kako se lahko zjutraj pogledajo v ogledalo, kako lahko živijo z zavestjo, da so samo bedni koleščki v mehanizmu, ki bo na koncu v pozabo zmel tudi njih?

Gospo s Kolodvorske, ki je tako pasje vdano in poslušno prišla izvajat gestapovske metode, čaka enaka usoda. Morda pa je prav zato, ker se zaveda svojega neslavnega konca, tako neusmiljeno popadljiva? Videli bomo …

1 Comment

  1. Andrej Muren

    Ne vem, če te leve falote čaka enaka usoda kot njihove žrtve. Leto 1990 mi ne daje optimizma. Takrat je bila idealna priložnost počistiti rdeči hlev in osušiti rdeče močvirje, pa ni bilo nič iz tega. Kmalu so levaki spet prevzeli oblast in začeli preganjati osamosvojitelje. Seveda bo nekoč spet prišla desna vlada, saj bodo levi kmalu povsm zavozili, vendar na podlagi preteklih izkušenj dvomim, da bo naredila dovolj temeljito čistko.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Točka preloma

Točka preloma

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade. Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in “popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.” je povedal, Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Tovarišica ministrica, edino razumno, kar bi lahko storili, je to, da bi se na dan referenduma ukinili

Tovarišica ministrica, edino razumno, kar bi lahko storili, je to, da bi se na dan referenduma ukinili

Seveda imam v mislih tovarišico ministrico in koordinatorico najnaprednejše politične stranke na planetu, doktorico znanosti, oboževalko tovariša Josipa Broza iz zagorske vasi Kumrovec, ljubiteljico dragih oblek, čevljev, torbic in hotelov. Pa še kaj bi se našlo, a pustimo panegirike o tovarišici kulturni ministrici za kdaj drugič. Zanima nas nekaj drugega. Tovarišica je v zadnjem času večkrat javno izrazila svoje ogorčenje nad ljudmi, ki določenih “umetniških” akcij nočejo razumeti kot najvišjega dometa umetnosti, njihovih avtorjev pa nočejo videti kot pa zaslužnih umetnikov, tako rekoč za najboljše, kar premore ta narod. Razumeti nočejo, tako razpreda tovarišica ministrica, ker ne morejo, saj niso kvalificirani, da bi sodili, kaj je in kaj ni umetnost. O umetnosti lahko sodijo le posvečeni izbranci, posebej tisti iz njenih političnih krogov.

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Na 1. april, ko se tudi nekateri glavni mediji pridružujejo izumljanju bedastih novic, čeprav to ni potrebno, ker to zavedno ali nezavedno počnejo vsak dan, je za glavno prvoaprilsko šalo poskrbel Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V žaru predvolilne borbe za zaščito lika in dela predsednika vlade Roberta Goloba ter finančnega ministra je prijatelj premierja, sicer direktor NPU, pričakovano neodvisno in strokovno ugotovil, da za podpis škodljive pogodbe o nakupu podrtije Litijske 51 ni odgovorna nekdanja ministrica, ki je pogodbo s klavzulo kupljeno-videno podpisala brez ogleda stavbe in ob jasnih sporočilih sodstva, da je stavba popolnoma neprimerna in neuporabna.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.

Golobova razgradnja države zahteva odziv, paberkovanja opozicije in ostankov strokovne javnosti je dovolj

Golobova razgradnja države zahteva odziv, paberkovanja opozicije in ostankov strokovne javnosti je dovolj

Pred dnevi je slovenska Protikorupcijska komisija (KPK) v posmeh pravni državi, vsaj na pol pismenim državljanom, sporočila, da je pri imenovanju nekdanjega generalnega direktorja policije Senada Jušića zaznala korupcijska tveganja. Vladi in uradniškemu svetu je izdala obsežna “priporočila”. To je ta silna komisija zaznala mesece zatem, ko je celo sodišče ugotovilo, da je bilo imenovanje Jusića nezakonito in je pod pritiskom javnosti že zdavnaj odstopil. Kakšen je torej sploh namen te komisije? O tem drugič. Medtem vladni svobodni demokrat Robert Golob pospešeno razgrajuje parlamentarni nadzor nad vlado in poskuša utrditi nadzor nad policijo ter drugimi, tudi finančnimi institucijami, Banko Slovenije, predvsem SDH. Včasih so bile to novice iz Rusije in Belorusije. Ampak vse to so dobri razlogi, da volivci temu kupleraju (v nekaterih primerih tudi dobesedno) zagotovijo še drugi mandat.