Temačna brezna ruske medijske propagande

Oddaje na državni ruski TV se morda zdijo smešne, spominjajo na Severno Korejo, a so žalostno jedro ruske ekspanzionistične, genocidne propagande (Slika: zajem zaslona YouTube Jualia Davis)

Avtor: | 7. januarja, 2024

4. januarja je ruski predsednik Vladimir Putin podpisal odredbo, ki vsem tujim državljanom, ki so se pripravljeni v Ukrajini boriti na strani Rusije, omogoča, da na ta način pridobijo zase in za svoje družine rusko državljanstvo. Poskusi novačenja tujcev, ki bi bili pripravljeni vstopiti v rusko vojsko, sicer niso nekaj novega. Že prej je veljalo, da ruske oblasti poskušajo novačiti tuje študente in tuje delavce v Rusiji, posebej tiste s pretečeno vizo, za vstop v rusko vojsko, da bi jih lahko poslali v ukrajinsko mesoreznico. To se ujema s politiko Kremlja, po kateri si ta po eni strani prizadeva pošiljati na bojna polja v Ukrajino čim več pripadnikov narodnih manjšin Ruske federacije (Baškirje, Dagestance, Čuvaše, Burjate, Jakute idr.), po drugi strani pa varčuje pri pošiljanju etničnih Rusov iz Moskovske oblasti. V tem smislu ta vojna predstavlja sprevrženo priložnost za krepitev deleža etničnih Rusov v demografski sliki Rusije. Po naravni poti je namreč delež etničnih Rusov v celotnem prebivalstvu Rusije iz leta v leto manjši.

Skupna značilnost vojakov ruske vojske in pripadnikov ruskih paravojaških skupin, ki se borijo v Ukrajini, je ta, da so pogrešljivi. Njihova življenja so le malo vredna. Rusija uporablja v spopadih vojaško taktiko t.i. človeških valov. V angleščini tej ruski taktiki pogovorno pravijo meat waves, torej dobesedno “valovi človeškega mesa”. Pri tej taktiki gre za pošiljanje velikega števila slabo opremljenih vojakov na frontne linije brez ozira na visoko število smrtnih žrtev. Na ta način poskušajo preplavljati oziroma izpostavljati ukrajinske položaje. Poročila o pogosto klavrnem stanju slabo oboroženih, slabo prehranjenih in slabo medicinsko oskrbovanih ruskih vojakov recimo že od začetka ruske invazije redno objavlja na svojem profilu na socialnem omrežju X ameriški novinar Chris Owen (vir).

Evfemizmi so ruska tradicija

Kljub velikim materialnim in človeškim žrtvam na ruski strani pa Kremelj še vedno zanika, da se formalno nahaja v vojni z Ukrajino. Svojo invazijo na sosednjo državo je od samega začetka raje imenoval “posebna vojaška operacija za denacifikacijo in demilitarizacijo” ali kratko “posebna vojaška oparacija”. Večkrat jo imenuje tudi “mirovniška operacija”, “humanitarna misija” ali “protiteroristična operacija”. Vse to so evfemizmi, s katerimi se ruska stran izogiba reči bobu bob, kot se tudi spodobi za pravi avtoritarni režim.

Raba orwelovskega novoreka za poimenovanje invazij in osvajalnih kolonialnih vojn ima v Rusiji tradicijo. Tako so recimo invazijo na Poljsko leta 1939 in aneksijo njene vzhodne polovice Rusi imenovali “osvobodilni pohod Rdeče armade” (pozneje so jo preimenovali v “vojaški ukrep za ponovno združitev ZSSR, Zahodne Ukrajine in Zahodne Belorusije”). Okupacijo in aneksijo pribaltskih držav leta 1940 so imenovali “vstop omejenega kontingenta sovjetskih sil v skladu s sporazumi o vzajemni pomoči in prijateljstvu” (pozneje: “združitev baltske regije z ZSSR”). Madžarsko revolucijo leta 1956 so uradno imenovali “fašistični protirevolucionarni upor”, sovjetsko invazijo, ki je sledila, pa “vstop sovjetskih sil na Madžarsko”. Invazijo na Češkoslovaško leta 1968 so imenovali “prijateljska pomoč bratskemu čehoslovaškemu ljudstvu”, invazijo na Afganistan leta 1979 pa “vstop omejenega kontingenta sovjetskih vojaških enot v Afganistan” (tudi: “bratska pomoč sovjetskih mednarodnih bojevnikov afganskemu ljudstvu”). Prvo čečensko vojno (1994–1996) so imenovali “operacija za povrnitev ustavnega reda v Čečeniji”. Drugi čečenski vojni, ki se je začela leta 1999, so rekli “protiteroristične operacije na ozemlju severno-kavkaške regije”. Invazijo na Gruzijo leta 2008 so poimenovali “posebna operacija za zagotovitev miru” (tudi: “uveljavljanje varnosti ruskih državljanov v Južni Osetiji in Abhaziji”). Invazijo na ukrajinski Donbas leta 2014 pa so imenovali “državljanska vojna v Ukrajini med zagovorniki federalizacije in neonacistično kijevsko hunto”.

Margarita Simonjan je najvplivnejša ruska medijska direktorica in velja za Putinovo glavno propagandistko.

Takšna raba evfemizmov prikliče v spomin tudi nekatere druge primere iz zgodovine. Ko je govora o državnem terorju in nasilju v avtoritarnih in totalitarnih režimih, nam pogosto najprej pridejo pred oči primeri evfemizmov iz nacistične Nemčije, kjer so recimo množični pomor duševno in telesno prizadetih oseb imenovali evtanazija, ubijanje zapornikov v koncentracijskih taboriščih posebna obravnava, genocid nad Judi pa končna rešitev.

Ruski nacionalizem

Namen rabe evfemizmov je ta, da se v uradnih poročilih in v medijih z njihovo pomočjo vojno maskira kot manj krvavo kot v resnici je. Na ta način Putinov režim poskuša odvračati pozornost javnega mnenja, tako domačega kot tujega, od zločinov, storjenih v njegovem imenu, in si pridobiti določeno verodostojnost. In v Rusiji to deluje. S protivojnimi stališči so se v minulih letih v ruski javnosti upali izpostaviti le zelo redki posamezniki, ki pa so praviloma za to plačali zelo visoko ceno. Od Rusov je na splošno iluzorno pričakovati, da bodo množično protestirali proti politiki Kremlja – ne samo proti njegovi politiki do Ukrajine, temveč proti čemur koli. Rusi niso pripravljeni protestirati niti proti občutnemu padcu svojega življenjskega standarda. Tako si po mentaliteti ne bi mogli biti bolj različni od Francozov, ki so se recimo tekom prejšnjega leta več mesecev množično protestno zgrinjali na ulice, ker je vlada s pokojninsko reformo napovedala dvig upokojitvene starosti.

“Ruski televizijski voditelji so zelo odkriti v svojem sovraštvu do Ukrajincev in do Zahodnjakov na splošno, pri čemer se ne ozirajo kaj dosti na besednjak, ki ga ob tem uporabljajo. Raven njihove škodoželjnosti in neposrednosti je pogosto naravnost osupljiva.”

Drugi razlog, zakaj v Rusiji ni pričakovati protestov proti vojni v Ukrajini, je dejstvo, da je med Rusi močno zakoreninjen nacionalizem. Indoktrinacija je temeljita. Tudi največji reveži na ruski periferiji, ki jim država ni zmožna zagotoviti osnovne infrastrukture, kot recimo javne kanalizacije, vodovoda ali urejenega cestnega omrežja, so pripravljeni na dolgo in široko govoriti o ruski nacionalni veličini in o tem, kako Ukrajina od nekdaj pripada Rusiji.

Protesti v Rusiji pa nenazadnje niso mogoči tudi zato, ker je ruska družba čvrsto v pesti ruskih obveščevalnih služb in pod nenehnim vplivom medijske propagande. Ameriška novinarka Julia Davis na platformi YouTube ureja kanal z imenom Russian Media Monitor, na katerem objavlja posnetke primerov medijske propagande na ruski državni televiziji RT, podnaslovljene v angleščino (vir). Ti posnetki niso bili nikoli namenjeni zahodnemu občinstvu in se po vsebini občutno razlikujejo od objav na tujejezičnih izpostavah ruske državne televizije (od februarja 2022 je predvajanje programa tujejezičnih izpostav RT zaradi spodbujanja nasilja in sovraštva v EU prepovedano). Če Julia Davis teh posnetkov na svojem YouTube kanalu ne bi podnaslavljala, bi naprej ostajali skriti znotraj ruskega jezika. Tako pa zdaj ti zahodni javnosti nazorno kažejo, kaj ruski gledalci v resnici dnevno konzumirajo na ruski državni televiziji RT.

Sovraštvo, ki šokira

V oddajah na ruski državni televiziji mrgoli dezinformacij oziroma odkritih laži, širijo se genocidna sporočila v zvezi z Ukrajinci ipd., s čimer se pravzaprav uglašuje rusko javnost s politiko Kremlja. Iz posnetkov je poleg tega razvidno, kako voditelji na ruski televiziji ne spoštujejo svojega občinstva, saj mu pogosto servirajo nasprotujoče si informacije in ob tem pričakujejo, da bo občinstvo vse to verjelo in da se ne bo spominjalo, kaj so mu lagali še prejšnji dan. Zelo so odkriti v svojem sovraštvu do Ukrajincev in do Zahodnjakov na splošno, pri čemer se ne ozirajo kaj dosti na besednjak, ki ga ob tem uporabljajo. Raven njihove škodoželjnosti in neposrednosti je pogosto naravnost osupljiva. Na enem od posnetkov recimo ruski politik in poslanec Državne dume Aleksej Žuravljov nonšalantno pove, da je treba ubiti kakšnih dva milijona Ukrajincev, preostalim pa se bo lahko nato toliko opralo možgane, da se bodo naučili živeti pod Rusijo.

“Putinova propagandistka Margarita Simonjan se je javno zavzela, da bi postal ruski internet bolj podoben kitajskemu, kjer je nadzor nad informacijami, ki so dostopne kitajskim državljanom, totalen.”

Gostje v pogovornih oddajah odkrito spodbujajo h genocidu, k uporabi jedrskega orožja, in očitno se nihče v studiu nikoli ne boji, da bi bil lahko kdaj zaradi izrečenih besed poklican na odgovornost. Konec koncev govorijo zgolj tisto, kar Kremelj želi, da bi govorili. V zvezi s tem nekoliko izstopa primer televizijskega voditelja Antona Krasovskega, ki je oktobra 2022 v pogovorni oddaji med drugim izjavil, da bi bilo treba ukrajinske otroke utopiti v reki z močnim tokom ali pa zažgati v baraki (vir). V nekaj dneh je posnetek te pogovorne oddaje, opremljen z angleškimi podnapisi, postal na internetu viralen in zaradi ogorčenja, ki ga je sprožil v zahodnih državah, so na RT takrat izjemoma sklenili, da bodo Krasovskega suspendirali. Vendar je ob tej priložnosti glavna urednica RT Margarita Simonjan izpostavila, da je krščansko odpuščati, kar je bilo mogoče razumeti, da so razmišljali, da bi lahko Krasovskega nekoč v prihodnosti spet vrnili pred kamere.

Anton Krasovski, ki je gay in podpira Putinovo “prepoved LGTBQ propagande”, je na ruski državni televiziji pozival k utopitvi in sežigu ukrajinskih otrok.

Dejstva, da si Rusija po dveh letih še vedno ni uspela podvreči Ukrajine, čeprav so sprva zatrjevali, da se bo to zgodilo v nekaj urah od začetka invazije, ruski propagandisti pred domačo javnostjo po eni strani upravičujejo s tem, da se Rusija naj ne bi bojevala le proti ukrajinskim neonacistom, temveč kar proti celotni zvezi NATO. Po drugi strani pa domačo javnost prepričujejo, da Putin vodi svojo “posebno vojaško operacijo” v rokavicah, ker je ljubeč in dobrega srca, in da zato ruska vojska tako počasi napreduje. Pravzaprav naj bi bila ta vojna zgolj nekakšen obrambni odziv’ s katerim se Rusija brani pred agresijo Ukrajine in njenih zahodnih zaveznikov, kot se je izrazil sam predsednik Putin v svojem nedavnem novoletnem nagovoru ruskih državljanov.

Mladi ne gledajo televizije

Popolni nadzor Kremlja nad medijsko ponudbo ruskim državljanom na ruski državni televiziji RT ima sicer lepotno napako. Težava je v tem, da so na televizijo kot glavni ali edini vir informacij priklenjeni večinoma le starejši od štirideset let, medtem ko mlajši od štirideset let, ki so doma na internetu, velikokrat preko VPN-ja dostopajo tudi do medijskih vsebin za Zahodu in niso tako zelo slepo prepričani, da ima Putin vedno prav. Zato se je glavna Putinova propagandistka Margarita Simonjan javno zavzela, da bi postal ruski internet bolj podoben kitajskemu, kjer je nadzor nad informacijami, ki so dostopne kitajskim državljanom, totalen. Seveda od te mlajše populacije, ki ne verjame tako slepo Putinovemu propagandnemu stroju, ne gre pričakovati, da bodo javno spregovorili oziroma protestirali, kajti v avtoritarnem režimu, kakršnega ima danes Rusija, je to recept, da te bodisi strpajo v zapor ali pa ubijejo.

“Izjave, da če Zahod preneha podpirati Ukrajino, se bo ta pač potem prisiljena pogajati z Rusijo, ne upoštevajo dejstva, da se Rusija niti nima namena pogajati, temveč da je njen končni cilj uničenje ukrajinskega naroda.”

Kljub temu, da del ruske mladine ne verjame Putinovi propagandi, to ne pomeni, da propagandni stroj ne nagovarja tudi njih. Nagovarjanje skeptikov gre v Rusiji približno takole: “Mi lažemo in oni tudi lažejo – vsi lažejo, toda bolj patriotsko je verjeti našim, domačim lažem.” Takšno razmišljanje je za družbo seveda zelo nevarno, ker utrjuje predstavo, da na svetu ni nobenih moralnih obveznosti, ker pač vsi lažejo in so vsi slabi. Na ta način postanejo ljudje cinični in apatični ter prenehajo verjeti, da resnica sploh obstaja – postanejo prepričani, da je vse samo stvar interpretacije in skritih motivov. Tako postane mednarodna politika in sploh dogajanje v svetu za njih bolj podobno nekakšni nogometni tekmi, kjer pač navijaš za domače moštvo, neodvisno od tega, kako to moštvo goljufa, favlira ali laže, drugače nisi pravi patriot. Dejstva pa ob tem postanejo nepomembna.

Putinove volitve so farsa

V takšni družbeni klimi je izvedba predsedniških volitev v Rusiji čez dva meseca seveda farsa. Volitve bodo imele podoben demokratični predznak kot ga imajo volitve predsednika v kakšni Severni Koreji, in Putin bo na njih prejel nov mandat, neodvisno od tega, kaj si ljudje o njegovi politiki mislijo ali ne. Do volitev in nato po njih lahko kvečjemu pričakujemo še več obsežnih raketnih napadov in napadov z brezpilotnimi letalniki na Ukrajino, kakršnega so Rusi sprožili 29. decembra lani in ki velja za najobsežnejšega do zdaj v tej vojni. Lahko pričakujemo nadaljnje uničevanje ukrajinskih mest, tovarn, vsakovrstne infrastrukture in nadaljnje polaganje obsežnih minskih polj na najplodnejših ravnicah na svetu, ki bodo zahtevala smrtne žrtve še dolgo po koncu te vojne.

Neodgovorne izjave tistih ameriških politikov, ki se spogledujejo s prenehanjem zagotavljanja podpore Ukrajini, ob tem zgolj prilivajo olje na ogenj. Takšne izjave ruska propaganda namreč z veseljem povzema in tolmači v smislu, da je treba zgolj vztrajati na bojiščih, ker da bo Rusija prej ali slej prejela Ukrajino na srebrnem pladnju. Izjave, da če Zahod preneha podpirati Ukrajino, se bo ta pač potem prisiljena pogajati z Rusijo, ne upoštevajo dejstva, da se Rusija niti nima namena pogajati, temveč da je njen končni cilj uničenje ukrajinskega naroda. Kaj namerava Rusija v resnici storiti z Ukrajino, če jo Zahod neha podpirati, iz dneva v dan nazorno opisujejo propagandisti v pogovornih oddajah na ruski državni televiziji RT.

26 komentarjev

  1. leiito

    @miller “Predlagam (in to bom v priliki) , da se prepove pobiranje denarja v puščico, ampak vse preko nakazil !”

    Ne smemo prehitevati po desni, Bergoglio se je izkazal za dobrega “Papeža”, s poljubljanjem nog migrantom in žegnanjem homoseksualnih parov nakazuje novo smer RKC, samo še abortus razglasi za zmago in RKC bo tudi uradno levičarska inštitucija, vpisali se bojo med “naše”, med privilegirano elito s pravico moraliziranja v zameno za dedne prilive javnih sredstev v zasebne žepe.

  2. leiito

    “Raba orwelovskega novoreka za poimenovanje invazij in osvajalnih kolonialnih vojn ima v Rusiji tradicijo.”

    Pa ne le v Rusiji. In ne le, da ima v vsaki vojni vsaka stran svojo “resnico” in propagando, tudi zgodovinopisje je vedno stvar perspektive, interpretacije in semantike.

    Par let nazaj je imel odelek za zgodovino na FF posvet ob 80-letnici začetka WW2, kjer so trdili, da je zgodovinopisje ‘hard science’, češ mi navajamo samo dejstva.

    V letaku za dogodek so med drugim napisali, da je leta 1939 Hitler razkosal Češkoslovaško in da je na Finskem izbruhnila vojna. CZ ni razkosal Hitler, razpadla je pod težo notranjih kontradikcij in zunanjih pritiskov, Tiso je prišel sam k Hitlerju in izpogajal podoben deal kot za njim potem še Hacha za Češko. Na drugi strani na Finskem vojna ni “izbruhnila” kot izbruhne gripa, temveč je šlo za napad s strani Sovjetske zveze.

    Zgodovinarji, podobno kot novinarji, z izbiro besed uokvirjajo dogodke in razkrivajo pristranosti, ki se jih morda niti sami ne zavedajo, nemogoče je govoriti o objektivnem novinarstvu ali zgodovinopisju, vse je stvar perspektive, interpretacije in semantike.

  3. Andrej Muren

    Rusija je šolski primer potrditve reka, da ima vsak narod takšno vlado, kakršno si zasluži. Zato tudi po Putinu tam ne moremo pričakovati kaj bistveno boljšega, mogoče bovsa razlika v tem, da naslednji ruski voditelj ne bo psihopat kot je Putin. Nekaj podobnega je danes v Srbiji, Vučić ni psihopat kot je bil Milošević, v politiki pa sta si precej slična.
    Se pa Rusi popolnoma razlikujejo od Slovencev po svoji državotvornosti. Medtem ko povprečnemu Slovencu lastna država ne pomeni veliko, če sploh kaj, je tudi reven Rus ponosen na Rusijo, pa čeprav je prav zaradi nje reven.
    Ker so v Rusiji vso zgodovino njihovi oblastniki bolj lagali kot kjer koli drugje v Evropi, ni čudno, da se je ravno tam tako zelo prijel boljševizem, ki je najbolj lažniv političen sistem vseh časov.
    Mogoče še par besed o ruski vojski. Ruska vojska nikoli v zgodovini ni bila kvalitetna, Rusi so zmagovali samo z veliko premočjo v številčnosti. Res pa je bil Rus vedno odporen in zelo zdržljiv človek.

  4. brane

    G. Fras pise o Rusiji, v mislih pa ima ocitno Slovenijo.
    Nasi voditelji so se pred WW2 solali v SSSR in so tudi
    naredili mesoreznico, da se narod se danes boji na ulico.
    Propaganda Kucanistov je pa vec ali manj enaka.

  5. Miller

    Govoriti o nekakšni ruski medijski propagandi, potem, ko so bili na Zahodu – pazi to: še pred vojno prepovedani ruski mediji, je precej smešno in že bebavo.

    Drgač pa kapo dol, Zahod je zmagal na propagandnem področju. In zdaj vsak dan vbija v glavo prebivalcem, da je kriva vojna in ne samomorilske sankcije (po Orbanu).

    Ocvirk: po poročilu francoske nacionalne banke, je v Franciji v letu 2023 bankrotiralo cca 55.000 podjetij. Kje je šele Nemčija itd ?
    Tako, da sankcije delujejo. V letu 2024 naj bi prijele v polno. Rusija crkuje, Ukrajina bo dobila V2, pardon, F16, mobilizirajo že mladino, invalide in starčke v elitne enote Volkssturm, tko, da je zmaga blizu…

  6. R

    Rusi kot velik narod so vedno imeli težnje po osvajanjih, kakor vsi večje nacije po Evropi. Vendar so Rusi imeli zaledje manjših azijskih ljudstev in evropskih narodov. Medtem so zahodnjaki ustvarjali kolonije drugje po svetu, kjer Rusi zaradi geografske lege pač niso mogli. Oboji so med osvajanji počeli marsikakšne grdobije. Belgijski kralj Leopold je v Afriki dal pobiti ogromno domorodcev in je prav v vrhu vojnih zločincev. Angleži, Francozi, Španci, Portugalci so si razdelili v tistih časih večino znanega sveta. Seveda Rusi niso zaostajali in celo prednjačili ter pokorili celo Sibirijo,in po drugi sv. vojni pokorili Vzhodno Evropo, Mongolijo in celo zasedli japonske Kurilske otoke. V 90. letih pa izgubili veliko vpliva v Evropi in Aziji. In to jih neizmerno boli in Putin želi spet postati hegemon nad njihovimi nekdanjimi področji. Kakor je pameten, nasilen, maščevalen je to dvorezen meč in bodo njega in naslednike Kitajci pohrustali za malo malico. Seveda ne z vojno pač pa z koncesijami v Sibiriji in drugje.

    Rusija ni zastonj največja država na svetu. Ampak so dandanes samo še brezzobi tiger, ki se zato spravlja na veliko manjše in šibkejše od sebe kot so Gruzija, Ukrajina in je vse skupaj samo propaganda, češ da jih hočejo-hočemo zahodnjaki z zvezo Nato napasti. Pa ja de. Saj Nato nima najmanšega namena napasti Rusijo, in so se strategi na podlagi Napoleonovih in Hitlerjevih krvavih vojn marsikaj naučili in ne bodo- bomo ponavljali napak. .

    Sploh pa bi v tem primeru sledila neizogibno jedrska vojna, ki bi izbrisala večino prebivalstva Evrope in še dlje. Seveda je Putinu trn v peti direktno sosedstvo z Zahodom, Zato pa je Putin napadel Ukrajino pa naj naši strokovnjaki in seveda tudi drugi skrajno levičarski in tudi desničarski analitiki trosijo neumnosti o ogrožanju Rusije kot takšne. V igri so seveda samo interesi in močnejši zmaga, oziroma vztrajnejši in je za svoje cilje sposoben žrtvovati svoje, še bolj pa zakavkaške in ostale prebivalce. Rusi pač nikoli niso izbirali sredstev in sploh Stalinu so ljudje pomenili samo kanonfutr.

    Kar se pa tiče Slovencev in odnosa do Velikega brata pa so že pred veliko vojno naši komunisti delovali v smeri združitve z avstrijskimi komunisti in so sprejemali ukaze direktno iz Kremlja kot nekakšna najbolj zahodna enklava. Nekako kot majcena rana, ki bi se potem razširila proti imperialističnemu dekadentnemu zahodu in bi jih od znotraj žrla kot rak.

    Zato slovenski sovjetski apartčiki niso obsojali napada na Poljsko in krivdo valili na požrešne zahodnjaške izkoriščevalce in tudi v primeru napada na Jugoslavijo niso niti mrdnili, dokler Hitler ni začel že vnaprej izgubljene vojne s SZ.
    Vse kar so nas starejše pumpali v šoli so bile samo pravljice za lahko noč. Najbolj je znan primer Angele Vode resnično komunistke z veliko začetnico, ki je videla vso hinavščino vodilnih rdečih šefov in so jo odžagali kakor suho vejo, ker je obsojala obnašanje podrepniškim sovjetskih slug.
    Tako, da se je že pred vojno končala demokracija v Sloveniji. Dobro, takrat še pod srbskim hegemonom. Vendar od 41. do danes smo kljub članstvu v Eu in Natu še vedno nekakšni skriti podaniki velikega brata,(upam, da ne mandžurijski kandidat, upam) pa naj razlaga kdorkoli karkoli. Najznačilnejši primer je lizanje Putina ob Ruski kapelici. Briga tipa za pokopane reveže pod Vršičem, medtem ko zdaj žrtvuje na tisoče svojih državljanov in mu kot že omenjeno služijo samo kot kanonfutr.

    • miro

      “vse skupaj samo propaganda” Od nekdaj.

      V svoji knjigi “Propaganda” je Bernays zapisal: “Seveda je bil osupljiv uspeh propagande med vojno tisti, ki je peščici inteligentnih ljudi na vseh področjih življenja odprl oči za možnosti, kako usmerjati javni um. Povsem naravno je bilo, da so se inteligentni ljudje po koncu vojne vprašali, ali ni mogoče podobne tehnike uporabiti tudi pri problemih miru. Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenji množic je pomemben element demokratične družbe. Tisti, ki manipulirajo s tem nevidnim mehanizmom družbe, tvorijo nevidno vlado, ki je resnična vladajoča oblast v naši državi.”

  7. APMMB2

    Rusi,pravzaprav Putin, je požrl preveliko ribo,ki je ne bo mogel prebaviti.
    Ukrajina ni Afganistan. Žrtve so bistveno večje in finančno breme uničujoče.Tudi če bi Rusija slučajno zmagala, bo to ne samo konec Rusije, temveč konec ruskega imperija, ki so ga začeli graditi že ruski carji.
    Rusija se bo gospodarsko zlomila in postala plen Kitajske. Lahko pa se zgodi čudež in Rusijo reši Evropa in jo pridruži EU. Za to pa bo potrebno radikalno menjati evrospko politiko.

    • Peter Klepec

      Problem je, da je Putin samo odsev danasnje Rusije. Tudi brez Putina ne bo drugace.
      Nekako ne gre v glavo zakaj v dolocenih trenutkih ene druzbe kot lemingi drvijo v propad in dejansko tudi propadejo.

  8. ren

    “Takšna raba evfemizmov prikliče v spomin tudi nekatere druge primere iz zgodovine.”

    Pri nas so med revolucijo (in vojno) vse tiste, ki niso bili za komuniste, uvrstili med izdajalce, čeprav z izdajstvom niso imeli prav nobene zveze. Ta beseda je tako prišla v “kri in meso” ljudi, da se še danes sploh ne zavedajo, da to pomeni, da na svetu ni bolj izdajalskega naroda kot so Slovenci.

    • jaz

      @Ren…saj smo pri nas enkrat že imeli Rusko nadoblast..41-48. Preko Stalinovih petokolonašev. Tito je bil samo motnja v sistemu Moskva- Jadransko morje. ..po naključju. Tokrat kot izgleda “naši” ne bodo več ponovili te napake. Oporečniki, nakupimo si topla oblačila za v Sibirijo.

    • Miller

      Res je, ni bolj izdajalskega (dela) naroda.
      Ta del naroda se je pokazal, ko je prisegel Hitlerju na Plečnikovem stadionu.
      Te IZDAJALSKE enote so potem pomagale gestapu pobijati in izganjati slovenske domoljube, ter matere z otroki v Srbijo, druge pa v koncentracijska taborišča od Rab, Mathauzena do Dachaua…

      • jaz

        Miller, tu se pa strinjava. Ni bolj izdajalskega (dela) naroda. Takoj ko si je ..(vse pod diktatom) kominterne podredil osvobodilno fronto SLOVENSKEGA naroda…vsaj tako je mislil moj oče ko se je čimprej je mogel odpravil v partizane…je začel pobijati vse kar je dišalo po samobitnosti slovenskega naroda in demokraciji. Šele ko je bilo slovenskim domoljubom popolnoma jasno da s tem ne bo nič, so v obramo pred “partizani”, (beri VOS-ovci) ustanavljati vaške straže. Domobrance torej. Ti Miller ki govoriš da ti je zgodovina hoby, bi pa to že moral vedeti a ne? Domobranstvo so “zaplodili komunisti. To je pač treba ponavljati, ker za to obstajajo dokumenti. Aja, a so tudi tvoji starši proslavljali Prvi maj skupaj z nacisiti kot se je to dogajalo pri nas?

        • Miller

          Ko vam izdajalcem zmanjka argumentov, se spravite na starše in otroke. To si še Putin ne privošči, ampak pankrti fašistov,

          Zadnjič je farški prdo Tunek pljuval po partizanski pesmi Hej brigade.
          Predlagam (in to bom v priliki) , da se prepove pobiranje denarja v puščico, ampak vse preko nakazil !
          Da vidimo, če se bo potem maljevski guzonja tudi režal.

          • jaz

            Prvi odsatavek: mi izdajalci, laž…zmanjka argumentov, laž, se spravite na starše in otroke, laž ..to si še Putin ne privošči, laž pravkar meče bombe kamorkoli po celi Ukrajini. Pankrti fašistov ..LAŽ, debela laž.
            Si pač obtičal na nižji kulturni stopnji katera ne omogoča prepoznavanja resnice. Ne bi sew oglašal na takšne plebejske provokacije vendar se mi zdi nujno, sicer boš popolnoma nasmetil ta portal.

          • Miller

            S tem ko se je tisti župnik norčeval iz partizanske pesmi, je pokazal svoj fašistični obraz.
            Naj drugič ne cvili o spravi !
            Ti si tisti, ki žališ druge komentatorje in smetiš. Farški ljubitelj otroških ritk.

  9. Brane

    To, da v diktaturi ne obstajajo neodvisni mediji, pač ni nobena novica, je pa članek samo še en kamenček v mozaiku Natove propagande.

    • ren

      Seveda ni novica! Le, da pri nas (v diktaturi!!!) takim “neodvisnim” medijem rečemo, da so depolitizirani.

    • R

      Menda je na tej proslavi sodeloval tudi veliki gobar.

  10. ren

    “… “valovi človeškega mesa”… ”

    V neki zgodovinopisni knjigi piše, da se je nemškim tankistom začela upirati vožnja po neoboroženih sovjetskih vojakih ob nnacističnem prodiranju v Sovjetsko zvezo.

    • Miller

      ja , po truplih, ki so jih pobile formacije Einzatz grupe, ki so bile sestavljene tudi iz ukrajinskih nacijev in so “čistile”..
      in zdaj twitovi verniki to poveličujete in se na tem naslajate,
      brez sramu, moralno dno !

      • jaz

        Med dvema slabima stvarema izbereš manj slabo a ne? Ukrajinci so dobili Hitlerja številka dva na podlagi Hitlerja številka ena de luxe. Stalina torej. …ki jih je izstradal do smrti, saj poznaš tvojo hoby zgodovino a ne Miller. A pa mogoče pa nisi še prišel več kot do Mezocoika…

  11. ren

    “Raba orwelovskega novoreka…”

    V Sloveniji nismo nič boljši. Imamo “gibanje” Svoboda(???) in sovražne prevzeme, ki jih imenujemo depolitizacija.

  12. Kugy

    Francozi so šli na ulice. Rusom ne pade na pamet. Komunistični režim se od Lenina naprej je opravil svoje. Zakaj imam občutek, da tudi Slovenci ne bodo šli na ulice, ko so na oblasti dedici preteklosti.

  13. P.Kos

    Ne glede na to, da dogajanje v medijski krajini ter hotenja Levice in vse ostale politične nesnage v zvezi s tem, ki jo omogoča “trojansko” GS, grozljivo spominja na rusko, menim, da se preveč ukvarjamo z Rusi in mnogo premalo angažirano tudi agitatorsko (v tem primeru zelo nujno!) s politiko uničevanja demokracije v Sloveniji.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.