Tako mnogoštevilni kritiki kot tisti redki preostali zagovorniki vlade, zlasti njenega aktualnega predsednika Roberta Goloba, se vsak na svoj način sprašujejo, kako Slovenijo dobro leto in pol po volitvah spraviti v nek normalni tek. Je to izvedljivo z obstoječo vladno koalicijo, ki morda potrebuje le novega “selektorja”, da bi vladi dvignila javnomnenjsko podobo, ali pa bi bili potrebni še kakšni večji, tektonski premiki? Vse to seveda ob predpostavki, da si razen Anžeta Logarja predčasnih volitev v resnici ne želi nihče. O tem smo že večkrat pisali in precej natančno napovedali tok dogajanja. (vir).
Pojdimo od zadaj. Predčasne volitve so verjetno “no go”, kot bi rekli ameriški politični strategi. Golob in njegovi Svobodnjaki se jih branijo z vsemi štirimi, saj 41 poslanskih mandatov v tem življenju ne bodo več videli. Zadnje javnomnenjske ankete so zgovorne in kljub možnim manipulacijam vseeno kažejo na trend, ki za Gibanje Svoboda pomeni počasen zaton in na naslednjih volitvah bržkone tudi konec (paralelele s Cerarjevo stranko SMC so tu možne, vendar je Gibanje Svoboda v še precej slabši koži, kot je bila SMC potem, ko padla vlada, v kateri je bila glavna stranka).
Vsaj zaenkrat se zdi, da se bo premier oklepal položaja. “Verniki”, poslanci v Gibanju Svoboda mu to omogočajo. S svojo “die hard” logiko pa gotovo ne dela usluge levi sredini na naslednjih volitvah. (Slika: Gibanje Svoboda)
V Levici so do predčasnih volitev morda malo manj zadržani, vendar se tudi oni zavedajo, da je vprašanje, če bodo še kdaj vladna stranka, da bodo še kdaj s takšno močjo na oblasti. Socialni demokrati razmišljajo pragmatično, vendar je stranka eno, predsednica Tanja Fajon, ki deluje samo še za komisarsko mesto v prihodnji Evropski komisiji, pa nekaj drugega. Tako blizu življenjskega projekta je trenutna zunanja ministrica, da bi s težko predstavljali, da bi se mu odrekla.
Na strani opozicije prav tako ni navdušenja nad predčasnimi volitvami. Morda se zdi, da si jih želi Janez Janša, ki se še vedno ni odrekel upanju, da bo nekoč – verjetno tudi zadnjič – spet premier. Vendar Janša ni neumen. Zaveda se, da se je Golob v poldrugem letu svojega mandata ukvarjal v glavnem sam s seboj, prevelikimi čevlji, nerealnimi obljubami in s Tino Gaber, država pa razen nerazumno visokega povečanja proračunskih izdatkov, brezglavih ideoloških projektov in katastrofalnih poplav avgusta, s katerimi pa se je Golobova ekipa slabo spopadla, ni dobila ničesar, na čemer bi bilo vredno graditi. Kar pomeni, da se bo vsak, ki bi sedaj prevzel krmilo izvršilne oblasti, znašel v zelo nezavidljivem položaju, ko bo na eni strani potrebno krčenje izdatkov, pravic, na drugi pa ne bo helikopterskega denarja kot med pandemijo, zaradi česar se bo nezadovoljstvo ljudi le še povečevalo.
Nova Slovenija, ki ima do Goloba in njegove vlade ambivalenten odnos, prav tako ne more biti navdušena nad idejo predčasnih volitev, saj bi ji del volilnega telesa verjetno zameril “kolaboracijo” z Golobom, del pa bi zagotovo glasoval za stranko Anžeta Logarja, če bi ta z njo nastopil na (predčasnih) volitvah. To pa pomeni, da bi se NSi ponovno borila za vstop v parlament. Za piko na i ima v svojem “delokrogu” še precej agilno SLS, ki bo poskušala s povratkom v Državni zbor.
Če s temi argumenti odpravimo idejo predčasnih volitev, nam ostaneta še dve alternativi. Bodisi preoblikovana obstoječa koalicija bodisi nova koalicija z novimi protagonisti. V prvem primeru bi premier lahko ostal Golob, vendar s tem levica, sploh njeni zakulisni usmerjevalci, ne bi rešili problema erozije zaupanja. Idealno zanje in za prihodnost strank, ki sestavljajo aktualno koalicijo, bi bilo, da se čim hitreje in na čim manj “stresen” način zamenja Goloba in se ga nadomesti z najširši javnosti sprejemljivim, simpatičnim naslednikom, ki bi užival tudi podporo vseh treh koalicijskih strank. Ni torej nujno, da ga predlaga ravno Gibanje Svobode.
Ta različica ima seveda en sam, precej velik problem. Kje najti osebnost, ki bo izpolnila vse kriterije in merila, da bi optimalno ustrezala pričakovanjem? Tehnična vlada oziroma tehnični mandatar se ne zdi realna možnost, kandidati iz t.i. gospodarstva še manj. Človek, ki bi skočil na Golobov sedež, mora biti operativec, praktik, deloholik in ravno prav avtokrata, da bi z levo roko obvladal vse tri koalicijske stranke, obenem pa bi pomiril tudi vznemirjene in nezadovoljne sive eminence iz zakulisja. Če k temu dodamo, da bi moral biti naš kandidat za Golobovega naslednika precej boljši retorik od sedanjega premierja (kar sicer ni težko), obvladati politični diskurz do te mere, da bi lahko tudi v soočenju ena na ena pariral Janezu Janši (Golob si nikoli ni upal na takšno soočenje, kar je zares škoda), potem nam v rokavu ne ostane več veliko asov, mar ne?
Odpadejo vsi “ponudniki” iz sveta gospodarstva (Colarič, Petrič, Brodnjak..), vsi lokalni politiki, ki sanjajo o Ljubljani (Prebilič), prav tako tudi vsi bivši, že prežvečeni politiki s premierskimi izkušnjami (Bratušek, Šarec), zato nam na koncu morda res ostane en sam samcat kandidat, ki vsaj na prvi pogled ustreza veliki večini kriterijev, problem je le zgolj ta, da ima ta hip precej mamljivejšo, zanimivejšo in bolje plačano delovno mesto v švicarskem kantonu Vaud …
Imena ne bomo razkrili, ker mora nekaj dela ostati tudi za vas, zahtevne bralce. Poanta je torej v tem, da učinkovito preoblikovanje obstoječe vlade (koalicije) ovira dejstvo, da ni na voljo najboljšega kandidata oziroma kandidatke za to. Zdaj nastopi druga možnost v okviru te rešitve, namreč razpad sedanje in oblikovanje nove koalicije, pri čemer bi se, jasno, zamenjal tudi premier. Od obstoječih strank najverjetne takoj odpade SDS, če (oziroma dokler) jo vodi Janša, bržkone si nihče ne želi v vladi več gledati niti Levice, zato ostajajo na razpolago le Gibanje Svoboda (brez Goloba), SD in NSi. Težava, ki se pojavi v Gibanju Svoboda v trenutku, ko pade Golob, z njim pa tudi operativka Vesna Vuković in preostalo “varnostno-obveščevalno podzemlje”, so seveda vsi tisti poslanci, ki si ne bi upali glasovati v skladu s pričakovanji. Torej tisti, ki jih z nečem “držijo”. Koliko jih je, vedo le redki. Vsekakor pa bi v poslanski skupini Svobode prišlo do razkola, ki bi jo morda celo prepolovil, kar pomeni, da bi imela nova koalicija težave zbrati 46 glasov. Na pomoč bi lahko priskočil Logar, če bi uspel s svojo “platformo” iz SDS odpeljati še najmanj pet ali šest poslank in poslancev. Precej neverjeten scenarij.
Anže Logar počasi stopnjuje svojo samostojno prisotnost v medijih, ni pa še čisto jasno, ali gre za iskren politični projekt, ki bo resno posegel v politično sredino. (Slika: FB Platforma Sodelovanja)
Toda vprašanje je, ali bi bilo tudi to dovolj za 46 glasov. Najverjetneje bi šlo zelo na tesno, poleg tega niti odstavljeni Golob niti Janša, ki bi Logarju besno očital, da ga je izdal in mu za nameček še “ukradel” pol ducata poslancev, ne bi sedela križem rok. No, tudi sicer in glede na dolgočasno dinamiko slovenske parlamentarne politike v zadnjih tridestih letih si težko predstavljamo takšen scenarij, ki bi bil v italijanski poslanski zbornici popolnoma običajen pojav. Kajti stranke se rojevajo in umirajo, vmes pa še razpadajo, se združujejo in povezujejo, dokler se spet ne ločujejo …
Pri nas pa je politika zelo konzervativna. Poslanci praviloma ostajajo svojim partijam zvesti “do groba”, zato so že izstopi iz poslanske skupine (ali stranke) silno redek pojav, junaki (junakinje), ki si jih privoščijo, pa bi si zaslužili priznanje za pogum. Kajti ni enostavno obrniti hrbet tropu, v katerem se morajo vsi dokazovati pred alfa samcem. Na drugi strani ne gre računati na hvaležnost medijev, mnenjskih voditeljev, kaj šele javnosti, ki v povprečju pozabi na nekoga v dveh ali treh tednih.
Slovenci niso nobene izjeme, so kvečjemu še bolj konservativni in tradicionalistični od drugih Evropejcev. Celo na Ukrajino s(m)o počasi pozabili, kažejo zadnje raziskave javnega mnenja. Skoraj dve leti je preveč. Že po slabih dveh mesecih se enaki znaki utrujenosti kažejo tudi glede Palestine, Gaze, Izraela … Agencija Valicon ugotavlja, da so Slovenci vse bolj oprezni, zadržani, da bi glede kriznih žarišč najraje zavzeli neko nevtralno, neuvrščeno pozicijo. Tako meni kar 70 odstotkov slovenskih državljanov!
Javno menje je javno mnenje. Lahko se sicer vpliva nanj, ne da pa se ga spremeniti. Ukrajina in Bližnji vzhod na prvi pogled nima posebne povezave s politično krizo doma, z iskanjem rešitve na čelu koalicijske vlade. V resnici pa jo imata – in to precejšnjo!
Slovencev očitno ne zanimajo vojne in krize po svetu, njihov fokus je drugje. Doma, seveda. Kar je logično, saj se ključne težave pojavljajo na domačem pragu: nadpovprečna inflacija, energetska kriza, prometni kaos na vsakem koraku, kolaps zdravstvenega sistema, novi davki, nove grožnje s stavkami in protesti, migranti… Nočna mora za nastopaške, votle, neoperativne politike tipa Golob.
V tem pogledu Slovencev ne zanima niti članstvo v Varnostnem svetu. Zanima pa jih, koliko bodo plačali za elektriko januarja 2024. Zanima jih, kdaj bo vlada začela delati, kot pravi premier Golob. Ko javnost nenadoma ne zanimajo več problemi pri sosedih, ampak so fokusirani v domačo oblast, javnomnenjske ankete ne dovoljujejo več tolarance. Robert Golob je v letu in pol veliko obljubljal, se hvalil, kaj vse bo naredil, na koncu pa od tega ni bilo nič.
Javnomnenjske ankete napovedujejo, da bo pristanek trd.
APMMB2 Precej soka je v vašem razmišljanju. Žal tudi sami ne verjamete, da bo Kučan kdaj to razumel, drugače ne bi igral to vlogo njegovega živlenja. Verjame, da bo tudi posthumno pristal med tovariši, ki še vedno uživajo visoko spoštovanje v novi – stari državi. Mafija bo za to poskrbela, ker z rušenjem Dražgoš pade dimna zavesa, ki bi razgrnila njeno močvirje. Ob stavbi Slovenske skupščine imamo še vedno grob najbolj zaslužnih revolucionarjev, kar pove kdo v tej stavbi, ki ji pomotoma pravimo parlament, lahko vlada. Obeleževanje neštetih obeležji NOB je namenjeno prav temu prostoru, katedrali revolucije, brez katere pride vsa resnica na dan in lahko zruši varno poslovanje mafije. Ko mafija ne bo več potrebovala te varne zaščite, ko jo bo ta začela celo ovirati, bodo narodni heroji skupaj z cigani romali odnosno dobili prostor na Žalah. Nepredvidljivi časi lahko marsikaj spremenijo.
Berem, Tomo Križnar: “Palestincem v Gazi je Hamas večji sovražnik kot Izrael”!
Novinarja na RTV Slo, ki si upa citirati ta rek, vabim na večerjo!
Nova rubrika na Portalu: sanja svinja kako bi ji namišljena politična kriza prinesla koruzo …
Zaman se vsi skupaj napenjate, eni v levo, eni v desno. Slovenija je slovenstvo že izgubila, upanje, da si ga lahko povrne, je lažno in ne prinaša ničesar. Storili smo kolektivni samomor in od tu naprej so samo še tehnične podrobnosti.
Seveda pa ne nasprotujem temu, da si mnogi še prizadevate in da niste obupali. Tudi tako se da živeti, a dejstva govorijo sama zase.
Neodvisni ljudje moderne dobe potrebujejo spremembe, napredovanje in to izkoriščajo “strici”, ki pred volitvami z efektivnim piarom, ponudijo vedno „nekaj novega“,
…..za razliko od desnice, ki v stilu srednjeveških zagrizenih vernikov in članov kulta, že 30 let časti in moli samo enega boga. Večini naroda pa že krepko preseda.
S tem desnica ponižuje narod in pravi, da v državi, med stotisočimi strokovnjaki ni njemu enakega ali veliko boljšega. Aja ?
In po polomu na volitvah, spet sledijo ene in iste nadležne mantre od boljševizma, moskve, udbe , beograda itd.
—
Kdo preseda narodu, vedo samo butci tiste vrste, ki govorijo o napredovanju (napredku), pri čemer nihče od teh ne pove, kaj naj bi to bilo. NIHČE! Zakaj? Ker preprosto ne ve! In teh smo pa res siti!
Politična higiena v demokracijah narekuje, da je nekaj narobe, če vladaš 30 let +.
Tito, Janša, Kim, Castro…
Vsi pravi politiki se UMAKNEJO, za svetovalce itd.
Ne pa 5x na volitve. Edini, ki si je to poleg maršala Twita privoščil je Putin !
—
Slovenci jemljemo volitve kot resničnostni šov, navijaško, neodgovorno, bebavo. Zato tudi take karikature v parlamentu. Brez spremembe bo na sončni strani Alp nič novega
Članek SCENARIJ ZA REŠITEV POLITIČNE KRIZE je sprovociral kar precejšno število, zelo konkretnih in pravilnih ocen današnjega stanja in dogajanja od osamosvojitve naprej.
Skupni imenovalec večine odgovorov je, da je bil in še je največji škodljivec za slovenski narod zadnji sekretar ZKS Milan Kučan. On je točno vse, kar je napisal APMMB2.
Na žalost, pa je sedaj močnejši vladar, kot je bil bilo kdo do sedaj, po osamosvojitvi.
Uspel je modernizirati BOLJŠEVIZEM, ki so ga prinesli iz Moskve njegovi mentorji. Da si podredi volilno telo uporabi osebno navidezno skromnost, priljudnost in besednjak, ki ugaja.
Potuhnjeno in načrtno, pa v narod plasira sovražnika. Ker zunanjega sovražnika razen ZDA enostavno ni imel je vso energijo vpregel v domačega, notranjega sovražnika. S svojo ekipo, ki jo je neokrnjeno pripeljal iz prejšnjega režima, tajno policijo, policijo, tožilstvom, sodstvom in glavnimi mediji je z vso veščino šolanega manipulatorja ustvari JJ. Ustvaril ga je ker ga je rabil in ga kot vidite še vedno izrablja. S tem spretno, potuhnjeno in iz ozadja režira lutkovno predstavo, ki jo izvaja njegova ekipa. Med igro se tu in tam kašna vrvica strga, a se tudi hitro nadomesti. Leta delajo svoje in naš mali firer se stara a postal je mit, legenda, malo božanstvo, ki je nedotakljivo in to nedotakljivost prenaša na svoje verne pomočnike. Zato se trenutno ne more nič spremeniti, ker je primarni del države preplavljen s temi paraziti, ki so direktno vezani na Kučanovo ekipo.
Narod pa ima plašnice, ki jih vestno ohranjajo na glavah ljudi uredniki in aktivisti na RTV in ostalih MSM medijev.
Lahko pa naredimo to, da pišemo in razlagamo ljudem, kje je vzrok in kdo je izvor vsega, kar se nam slabega dogaja.
Torej, ko se bo Kučanova negativna vloga v času tranzicije in sedaj, po sto tisoč terila in ko ga biološko pobere čas, lahko pričakujemo, da zagledamo luč na koncu tunela.
Po koncu epidemije korone, ki ga je Slovenija dočakal v dokaj dobri kondiciji (evropsko primerljivo dobro se je odrezala pri proti koronskih ukrepih, gospodarstvo ni le preživelo, ampak se je zavihtelo med najboljše v EU), je bilo pričakovanje, da bodo volivci na prvih volitvah to nagradili z ustrezno dobrim rezultatom realno. In bi bilo logično! A ne v Sloveniji. To se ni zgodilo zaradi orkestrirane “samoiniciative” nevladnih organizacij, enih in istih sto petkovih kolesarjev, z veliko medijsko odmevnostjo in vsi ti so pihali na razbolelo dušo zaslepljenega dela državljanov, ki so težko prenašali zlasti omejitve gibanja po deželi, ko je bila epidemija na višku. Pri tem se večina ni spraševala, zakaj je tako po vsej Evropi in širše. Vpili so svoboda in Bog jih je uslišal ter jim na prvih mogočih volitvah podaril svobodo v obliki Gibanja svoboda, ki je najbrž tudi po zaslugi posegov v štetje volilnih glasov zmagala prepričljivo.
Jane Janša se je tako najbrž spet enkrat naučil, kako zelo drži slovenski pregovor Dobrota je sirota. Volivci so spet enkrat padli na izpitu. Tudi tisti, ki so so ostali doma. Najpametnejši slovenski politik seveda ne razmišlja v smeri tistih političnih komentatorjev, ki dopuščajo možnost, da predčasno prevzame vodenje države ali si vsaj želi predčasnih volitev. Nič od tega ne bo, pač pa bomo Slovenci očitno še dve leti opazovali strmi pad države in se držali za tanke denarnice, da nam kakšen nov davek ne odpihne kile ali dve kruha. Položaj je za nekatere, zlasti večino upokojencev dramatičen, skrb zanje pa očitno prepuščena iniciativi P. Ruparja. Lažnivi gobček samooklicanega upokojenskega dušebrižnika iz ministrskih vrst, ki se mu je pridružila tudi pupa, rojena z zlato žlico v ustih, sta seveda še en pljunek na upanje (pre) velikega dela državljanov.
Moj pogled v prihodnost: dve leti krize pod to ali pa rahlo preoblikovano vlado, nato pa nov obraz in spet 4 letna ponovitev vaje in šele nato morda spremembe. Seveda pa ne smemo pozabiti: prihodnost nam bodo narekovale tudi spremembe v EU politiki, kjer se nam morda slamica rešitve kaže v evropskih volitvah za parlament.
P:S: Srečanja Janša Kučan seveda ne bo. Intelektualno vedno šibkejši partijec tudi v svojih dobrih časih ne bi bil kos odličnemu spominu JJ. Še zlasti pa ne argumentom Verjetnost, da bi ubogal nasvet APMMNB2 in se posul s pepelom, je tako enaka ničli.
“Agencija Valicon ugotavlja, da so Slovenci vse bolj oprezni, zadržani, ko gre za vojne in krizna žarišča in da bi glede tega najraje zavzeli neko nevtralno, neuvrščeno pozicijo.”
Tej poziciji se reče “pokrita rit”. Kdaj pa je bilo drugače?
“Če Slovencev ne zanimajo vojne in krize po svetu, to pomeni, da je njihov fokus doma, kjer so naši problemi”
To pomeni, da so njihov fokus – kot vedno – zgolj materialne dobrine in čimbolj lagodno življenje, tudi (ali še posebno) za ceno načel, pokončnosti, svobode.
V tem ni nič novega. Nikomur ne delate usluge, ko poskušate to povezati s to bedno vlado, ki so si jo pač izvolili bedni državljani.
Ne vem, kaj je obljubljal Golob, vem pa, da tistim, ki so ga volili, njegove morebitne niti mar niso. Niso ga volili zato. Povrhu je Golob samo simptom. Prišel je in odšel bo – volilno telo, ki ga je izvolilo, pa bo pač volilo naprej njemu podobne marionete.
SLO potrebuje “alfa samca”, dejansko voditelja z vizijo delati za državo in za ljudi, avtoriteto, ki ga skrbi katastrofalna demografska sedanjost (gre za Slovenijo, ki je ni brez slovenskega naroda in vrednot na tem prostoru).
Gre za avtoriteto z vsesplošnim znanjem, širino in s srcem, ne pa povzpetnike ala Golob in Janković (najboljša menedžerja, so pisali prostituti MSM).
Koga le moti tak človek (ki ni niti “švicarka” Marta, niti povzpetniški Čeferin, niti naslednji nov obraz, ki ga bo medijsko glancala kontinuiteta !
Vrhunski zapis iz leta 2004 (pred skoraj 20 leti), pisca, ki je naredil obrat na glavo – vse za gospodarjeve cekine!
“… nomenklaturi ne bo ostalo drugega, kakor da iz Janše naredi fantomskega fašista in ga javnomnenjsko potolče – deset klafter pod zemljo, kot bi dejal Ivan Cankar. Patološko sovraštvo do njega pa je mogoče definirati: izvira iz nomenklaturnega občutka ogroženosti, kajti očitno ima Janša v nečem zelo prav. Ključ leži v njegovi ideološki interpretaciji narave slovenske nomenklaturne oblasti ..”
Točno tako!
Pa ravno Čeferina ponuja spoštovano uredništvo p+. kot edinega Pod svobodnim soncem (Finžgarjevim, ne Golobovim), ki preostane za vodenje države; Kako malo zaupanja in poznavanja ljudi!
Glede na to, da je Slovenija v hudi krizi, da jo vodi šalabajzer, ki samo fantazira na glas ali celo blodi in očitno ima podporo ostalih partnerjev v vladi, je nujna takojšnja zamenjava koalicijske politike, ki taka kot je, ni sposobna speljati, kaj speljati, niti resno, t.j. ciljno začeti niti ene same, še kako potrebne reforme. Jih je pa kar nekaj.
V Sloveniji imamo ljudi z vizijo in tudi politiko, ki je sposobna narediti zasuk stagnacije družbe in gospodarstva k ciljanemu napredovanju na vseh področjih.
Imen pa ne bom razkrili, ker mora nekaj dela ostati tudi za vas, cagavo(?) uredništvo.
p.s.: hmm kako z lahkoto je uredništvo p+ odvrglo na smetišče JJ, ne pa sodrge – sive eminence, kot je omenjeno v prispevku. Ti se podganje skrivajo, ščuvajo bedake (beri nove obraze), da delajo v državi kaos zgolj z namenom dosmrtnega plenjenja.
Ko bo slovenska družba kot celota pripravljena javno obračunati tudi s temi, takrat lahko pričakujemo obrat na bolje.
Alfa samci so avtokrati, diktatorji ali totalitaristi.
Putin, Biden, Xi, Erdogan, Twito.
Ne hvala.
Slovenija potrebuje spoštovane strokovnjake, organizatorje, ne pa strankarske politikante. Imamo jih, a ne tisti, ki so zgoraj našteti.
Primer je strokovnjak svetovnega kova g. Simič. Ste od njega kdaj slišali ideološka nabijanja ?
Ne. Ker ZNA in je najboljši in mu to ni potrebno.
In obratno: manj ko kdo zna, bolj nabija. Enostavno.
Za majhno Slo bi bila zadostovala tehnična vlada.
Vse ostalo je ponavljanje ponovitve.
Sanje.
—
Problem je v tem, da si ta narod (govorim seveda o kritični volilni masi) NE ŽELI človeka z vizijo, ki bo delal “za državo in za ljudi”, ker ta narod samega sebe ne spoštuje; ker nima in ne želi razviti kake vizije zase. Za vizijo je treba imeti poleg vsega drugega tudi neustrašnost in nekaj idealizma; treba je imeti odnos “zmoremo!” Tu pa je narodno geslo “kaj pa hočemo …”
Cankar je dobro opisal, kako se pri nas godi idealistom in vsem tistim, ki jim gre zares za narodov blagor.
Slovencem bi pomagala le še popolna transfuzija značaja. ŽAL.
Spomnimo se, kako so nam najprej nedotakljivi “strici in tete iz politično-kriminalnega podzemlja” izumili proti-janšistični KUL – “koalicijo ustavnega loka” (SD, Levica, LMŠ, SAB) ter za “šefa” najprej promovirali ekonomista Jožeta P. Damjana, nato političnega multipraktika Karla Erjavca.
Ko so večni politični rokohitrci iz politično-kriminalnega podzemlja še enkrat preračunljivo zdvomili nad diletantskimi političnimi veščinami svojih “štirih jezdecev proti-janšistične apokalipse (Šarec, Fajon, Mesec, Bratušek), so rokohitrsko omogočili štromarju dr. Robertu Golobu iz državnega podjetja Gen-I “prijateljski prevzem” Lebnove kot da zelene strančice ter mu z vso finančno, agit-propovsko in medijsko podporo ter z najbolj militantnimi proti-janšističnimi uličnimi vstajniškimi ešaloni aktivistov samo-oklicane “civilne družbe” omogočili v nekaj tednih zmagoviti pohod novo-komponiranega Gibanja svoboDA na oblast.
Izkazalo pa se je še enkrat, da je zlahka pridobljena oz. nezasluženo poklonjena oblast skrajno kratke sape in da: “Kdor jo na hitro pridobi, jo tudi zelo na hitro – izgubi!”
Zdaj bi vsi, ki so Golobu in njegovim pajdašem z vsemi sredstvi legalne in nelegalne politične agitacije in propagande pomagali na oblast, najrajši alibično gledali vstran in se delali v javnosti, kot da nimajo nič s tem in kot da nas je vse skupaj katastrofalno zasipal misteriozni “vesoljski dež”.
Dejstvo pa ostaja: kdor nam je s svojimi zakonitimi in nezakonitimi sredstvi političnega boja za oblast že tolikokrat spravil in postavil na vrhove zakonodajne in izvršne veje oblasti ne-kompetentne, ne-odgovorne in ne-sposobne politične kreature in narcisoidne klovne, nam tudi zdaj in v prihodnje ne bo hotel, znal ali zmogel pomagati.
“Strici in tete iz politično-kriminalnega podzemlja” niso in ne morejo biti odrešilni del, sprožilec kakovostne demokratične politične rešitve.
Prav tako pa demokratične politične raz-rešitve katastrofalnega sistemskega političnega zastoja v RS ne omogoča niti ustavno in demokratično sporni veljavni sorazmerni volilni sistem, saj volivcu ne omogoča po ustavi obljubljenega odločilnega vpliva na izvolitev kandidata v DZ RS po splošno veljavnem demokratičnem načelu “en volivec – en glas”.
Dejstvo je, da parlamentarne politične stranke polaščevalsko koristoljubno branijo svojo proti-ustavno in ne-demokratično oblast vladajoče vse bolj odtujene strankokracije, ki vse bolj deluje le v lastno parcialno in kratkoročno korist začasnih oblastnikov ter se vse manj ozira na volilno telo, ki pa jim destruktivni politični egocentrizem in sovražni prezir vrača z vse večjo volilno abstinenco oz. z vse bolj destruktivnimi izrazi najglobljega sistemskega nezaupanja v proti-ustavno in ne-demokratično izvoljene organe zakonodajne in izvršne oblasti v RS.
Z drugimi besedami, v vsakem primeru smo v tistem delu človekovega telesa, ki se nahaja malo pod hrbtom.
Vse skupaaj je naivno in ne upošteva dejstev.
Slovenija, od kar je samostojna še ni imela prave desne vlade.
Slovenijo je še vedno vodi Milan Kučan,ki je nesporna avtoreiteta, razen tega pa je mnenjski voditelj in mnogi njegovi podporniki so verniki, ki mu verjamejo tako, da z njihovimi glasovi izvoli vsakokratno vlado in celo predsenico države.
Milan Kučan je tudi odgovoren za razkol med Slovenci. Kot bivši šef partije in Udbe je zagovarjal in še vedno zagovarja revolucijo, saj so mu revolucionarji zagotovili prodor v vrh slovenske politike in položaj, ki ga je ohranil do danes. Seveda je zelo spreten politik, vendar zagovarja napačne idelale.
Slovenija je zaradi komunizma bankrotirala tedaj, ko je bil on v vrhu slovenskega vodstva. Kljub temu, se ni poslovil od ideologije, niti od starejših revolucionarjev. Pri teh idelaih vztraja še danes in v bistvu škodi Šloveniji, pred vsem, ker jo razdvaja.
Kljub vsemu pa je on, samo on , ključ za umiritev razmer v Sloveniji.
Sicer doživlja hud poraz, saj mu ne uspe odstraniti Goloba in Slovenija je na razpotju, ali se bo demokratizirala, ali pa dokončno potonila v mafisjko blato.
Kučan je v neskončni želji po vladanju popuščal mafiji, ki se je začela rojevati okrog LDS, točneje okrog Golobiča in ji dopuščal, da je začela ob neodločnem Drnovšku prevzemati oblast. Za to, da mu je zagotavljala ideološko pripadnost in ohranjanje NOB,boljševističnih herojev, in “tekovin revolucije”, je dopuščal divjo privatizacijo, bančni rop in druge ekscese, tudi recimo mafijske posle Zorana Jankovića.
Da se je ohranjal, je vzdrževal in razpihoval negativni kult Janeza Janše, ki ga je naredil za največje zlo v Sloveniji in je danes za večino slovenskih volivcev nesprejemljiv.
Po zelo dolgi politični karieri pa je čas, da se tudi on poslovi.
Rešitev za Slovenijo je, da se pojavi v medijih in spregovori volivcem o svoji zmoti in svojih stranpoteh.
Priznati mora, da je na nepošten način vladal vso dolgo obdobje. Večino njegovih stranpoti sicer oznanja Janša, zaradi kučanove satanaizacije, pa je doseg janševih kritik omejen na jegove vernike,ki pa jih ni več kot dobrih 25%.
Kučan mora spoznati, da se mu je čas iztekel, da pa lahko ob koncu politične kariere vseeno popravi to, kar je zavozil.
Ne pozabimo, upiral se je osamosvojitvi Slovenije, ker je menil, da bo z ohranitvijo Jugoslavije lažje ohranil svoj položaj, boljševističnim herojem, ki so ga v bistu ustoličili, pa varno zavetje slavne JLA. Nič od tega se ni uresničilo. Kot lisjak pa je uspel ohraniti falango revolucionarjev skoraj nedotaknjeno in jo varno pospraviti v grob, nekatere celo z vojaškimi častmi, tako kot Janeza Zemljariča,
Kljub temu pa je njegov komunizem škodil Sloveniji. Slovenska tranzicije je po njegovi zaslugi ostala na pol poti. Slovenija se ne razvija tako kot se razvijajo države bivšeha vzhodnega bloka. Prepočasi se poslavlja od delasvsega samoupravljanja Nekateri podsistemi še sploh niso doživeli tranzicije, kot npr. zdravstvo.
Milan Kučan mora spoznati, da ni več nobene potrebe varovati boljševistične revolucionarje (vojne hudodelce), ker jih preprosto ni več in čas je, da se Slovenija demokratizira.
Pravzaprav skajni čas, saj je Slovenija za ohranitev revolucije plačala dvojno ceno, poleg revolucije še nastanek mafije, ki je dodobra oropala Slovenijo s privatizacijo in bančnimi ropi.
Rešitev za Slovenijo v tem trenutku je izpoved Milana Kučana, ki mora jasno poseči v politiko in spraviti Slovence tako, da se odpove revoluciji in prizna Slovencem, da so Slovenci.
Spraviti se mora tudi z Janezom Janšo in mu priznati zasluge, ki jih ima tako za osamosvojitev Slovenije,kot pri nenehnem spodkopavanjem njega samega, saj je le omogočil, da je tranzicija napredovala in da je danes Slovenije vseeno bolj demokratična, kot je bila takrat, ko je bil on šef komunistov in ko mu niti na kraj pameti ni prišlo, da bi komuniste pozval k samostojnosti Slovenije.
Verjetno takšna sprava ne bi ustoličila Janše, kot sanatorja zavožene Slovenije, bi pa Slovenijo demokratizirala in pred vsem mafiji onemogočila, da jo prevzame.
Če ima Kučan vsaj malo državniškega duha, bi to moral storiti, saj je Sloveniaj res na razpotju, pa ne s pretnjo, da jo prevzame Janša, temveč, da jo prevzame mafija, ki kar hlepi po milijardah in še preostalega državnega premoženja. Še je kaj za ukrasti, med tem ko revolucianarjev ni več.
Ne drži trditev, da je Kučan politik. Nikoli ni bil in tudi zdaj ni. V prejšnjem režimu je bil funkcionar in šef vsemogočne partije, se pravi ideolog in aparatčik, ne pa politik. Po osamosvojitvi je (p)ostal mafijski boter, ni pa se udejstvoval v politiki, saj ni ustanovil ali se pridružil nobeni politični stranki, nikoli ni predstavil nobenega političnega programa in nikoli ni tekmoval na volitvah. Bil je res predsednik države, a to še ne pomeni, da je politik. Tudi Turkoglu ni bil politik, prav tako ni politik prvi štor Slovenije NPM. To so karieristi, nastopači, pametovalci, moralisti brez lastne vizije in programa, ne pa politiki.
Sprava med Janšo in Kučanom? Čemu le?
Sprava ni političen akt in tudi takšen kot je ..sprava med dvema osebama. Tako težko breme kot je pobijanje lastnih sonarodnjakov v imenu lastne oblasti in neke utopistične ideologije je sprava akterjev in njihovih somišljenikov z resnico. Z Bogom torej. Tega pa že načeloma ne priznajo. Še več! Načrtno gradijo na zgodovinski laži in delitvi. Z istim programom kot kardelj.
V diktaturah torej ne vladajo politiki, ampak: “funkcionarji”, “aparatčiki”, “mafijci”, “karieristi, nastopači, pametovalci, moralisti brez lastne vizije in programa”, Politiki nastopajo v demokratično urejenih državah.
Če tako, potem bi se z vami težko bolj strinjal.
Kučan je pač človek, ki ima več volivcev kot Janša, ima tudi dosti večjo moč, kot Janša, zato praktično vlada vse od osamosvojitve, če ne štejemo že leta pred osamosvojitvijo. Je politik, ali ni, se sicer lahko vprašamo, je pa odvisno od tega,kaj štejemo za politika. Če je politik človek, ki upravlja z javnimi zadevami v korist družbe, potem zanesljivo ni politik, če pa vidimo v politiki lisjaka, ki slepari , potem pa zanesljivo je in to vrhunski.
Na drugi strani je Janša, ki ga je Kučan tako oblatil, da ne more in ne more prseči 25% na volitvah. Kljub temu pa oba pretstavljata najmočnejši figuri v slovenski politiki.
30.let pričakujemo njuno soočenje, pa do njega zaradi Kučana ni prišlo.Sedaj je napočil čas, da se soočita in vržeta karte na mizo.
Slovenija potrebuje mir. Tega lahko zagotovi le Kučan, ki lahko umiri podivjane konje, ki so po njegovi želji zlivali golide gnojnice na Janšo in iz njega naredili strašilo, ki uničuje Slovenijo.
Temu je potrebno narediti konec, zato naj bo to tudi poziv na soočenje, ne glede na to, kako boleče bo.
Ja, če je politika to, da je nekdo lisjak in slepar, potem se strinjaš s tistimi, ki so vlagali veliko truda v razvrednotenje politike ves čas po osamosvojitvi, kar je voda na mlin vladajočega mafijskega podzemlja (nekateri, začenši z Ruplom, temu neustrezno rečejo globoka država). Posledice so hude: nihče pameten, pošten in uspešen se ne poda več v politiko. In to je začaran krog.
Kučan pravzaprav ni nič drugega kot simbol oziroma orientacijska točka za mafijo, ki se zbira okoli njega. Oni opravijo vse umazano delo, ne da jim kaj ukaže. Mediji, šolstvo, sodstvo in še kaj pa so neizčrpen vir podpore temu podzemlju. Zato se bojim, da tudi po odhodu murglskega kurjača še dolgo ne bo bolje. Nobeno soočenje tega žal ne bo odpravilo.
“Na drugi strani je Janša, ki ga je Kučan tako oblatil, da ne more in ne more preseči 25% na volitvah.”
Če je tako – če lahko “kampanja” proti nekomu (pa naj bo kdorkoli) doseže kaj takega – to samo kaže, kako labilno, otročje in nezrelo je volilno telo. Ali z drugo besedo: ljudje.
Če bi preteklih 30 let vlagali v državljansko vzgojo, v spoznavanje lastne zgodovine, v privzgajanje samospoštovanja in čuta za državnost, nobena stranka, kaj šele posameznik, ne bi mogla toliko ljudi voditi za nos toliko časa. In danes bi bilo vse drugače. Tako je pa konec.
Nimas prav.
“…obenem pa bi pomiril tudi vznemirjene in nezadovoljne sive eminence iz zakulisja.”
Kaj pomeni “pomiril”? Se vdal njihovim željam in ukazom? Dokler ne opravimo s temi zakulisnimi “eminencami”, lahko o svobodni Sloveniji samo sanjamo. Ni še pravi čas za svobodno Slovenijo. Še kakšni dve generaciji! Z izbiro imena “gibanju” so nam to na prefinjen način povedali.
Nisem prepričan, da imamo časa za dve generaciji,, lahko izgubimo državo v tem času zaradi nesposobnih, pokvarjenih politikov na vseh straneh in slepega volilnega telesa.
Državo imamo.
Ko smo vstopili v EU in NATO, smo izgubili suverenost in samostojno odločanje.
Gospodarja iz Beograda, pardon, Washingtonskega Bruslja, se mora brez ugovarjanja ubogati. Ne, nimamo hrbtenice kot Madžari.
Lahko pa ponosno kikirikamo na lastnem gnoju.
—
Hov hov.
Vsegliharsko!!!
Moram ponoviti, da post pade na pravo mesto.
Vsegliharsko!!!
A History of Central Banking and the Enslavement of Mankind (Zgodovina centralnega bančništva in zasužnjevanja človeštva) je spremna knjiga Stephena Mitforda Goodsona k knjigi Inside the South African Reserve Bank Its Origins and Secrets Exposed. Medtem ko slednji opisuje mehanizme goljufivega oderuškega bančnega sistema s poudarkom na Goodsonovih izkušnjah kot direktorja rezervne banke Južne Afrike, se ta knjiga osredotoča na vlogo bančništva in denarja v zgodovini od starodavnih časov do danes.
Vlogo posojilodajalcev denarja v zgodovini so mnogi bistri opazovalci nekoč posrečeno poimenovali “skrita roka”. Prav moč ustvarjanja, posojanja in kopičenja obresti na “kredite” ter nato ponovnega posojanja teh obresti za nadaljnje obresti v neskončnost ustvarja vsesplošni svetovni dolg, od posameznika, družine do celotne države. Možnost upravljanja goljufivega sistema kreditov in posojil je že dolgo znana, posojilodajalci – isti, ki jih je Jezus pregnal iz templja – pa so z vsem bliščem prodajalca kačjega olja prepričali vlade, da je bančništvo najbolje prepustiti zasebnim interesom.
Številne vojne, revolucije, depresije, recesije in drugi družbeni pretresi so bili neposredno povezani z odločitvijo teh posojilodajalcev, da ohranijo in povečajo svojo moč in dobičke. Ko je katera koli država, posameznik ali ideja ogrozila njihovo prevaro, so se pogosto odzvali z vojnami in revolucijami. Kulturni in materialni napredek civilizacije je pogosto povezan s stopnjo, do katere je osvobojena vpliva dolga, in z degradacijo, ki nastane, ko posojilodajalci ponovno pridobijo oblast. Zato Goodson pokaže, da sta obe svetovni vojni, napoleonske vojne, ameriška revolucija, vzpon in padec Julija Cezarja, strmoglavljenje Katafija v Libiji in revolucija proti carju Nikolaju med drugim povezani z močjo in vplivom posojilodajalcev skozi zgodovino. To je ključ do razumevanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Rekel bi, da je scenarij A – ko bodo našega Robija umaknili strici iz ozadja, še najbol resen. Seveda se ne bo dal ampak ko bo na mizi ves dosje , bo pritisk prehud.
Kratka slovenska ljudska bajka. Za devetimi gorami in devetimi vodami je živel ptič. Rodil se je z zlatim klunčkom v piči. Zaradi bistrega pogleda je sovrstnike prehiteval v vseh pogledih. Po raznih peripetijah je strice-ptice, nagovoril, da bi vodil jato, ker je baje ogrožena od jastrebov. In res. Osvobodil ogroženo vrsto od “mrzkog neprijatelja”. Po zmagovitem pohodu, si je omislil rezidenco pod drevesom. Zelo si je prizadeval izboljšati položaj ostalih gozdnih prebivalcev., pozabil pa na revnejše in šibkejse. Pazil, da ne bi slučajno zapravljali za neumnosti, kot sta kruh in mleko. Lepo in prav, vendar nekoliko samosovoj, stopil na kremplje, starostam jate. Vendar se ni dal in popeljal svojo jato v deželo, kjer je vsega na pretek, razen ptičjega mleka. In tako je pravično in srečno živel do konca svojih dni. Ps. Ker ta pravljica izhaja iz neukega, naivnega ljudstva, s pasjimi ljubljenci vred. Pričakuje ljudstvo s psički vred provokacije. Vsaka podobnost z današnjimi časi je zgolj naključna in z zgobico nima zveze. Hov hov