Namesto rekonstrukcije vlade potrebujemo vsaj njeno “nadomestno gradnjo”

Vladni strategi zaradi strmoglavljanja podpore javnosti izvajajo t. i. rekonstrukcijo, ki naj bi pomenila nekakšno drugo priložnost za trenutno koalicijo, predvsem za največjo stranko. Zdi pa se, da rekonstrukcija, ki npr. v gradbeništvu večinoma pomeni le delno spremembo konstrukcijskih elementov, pri čemer se ohranijo temelji, glavni, kletni zidovi, ne more biti učinkovita. Problem vlade so namreč prav temelji in nosilni zidovi.

Navedeni problem se da v gradbenem žargonu rešiti vsaj z nadomestno gradnjo, pri kateri se najprej odstrani obstoječi objekt in zgradi nov objekt, z novimi temelji, sicer v istih gabaritih.

To, kar je bilo dobršnemu delu bolj poučene, ideološko neobremenjene javnosti jasno že od sestavljanja te vlade naprej, je po dobrem letu dni ne-delovanja za časnik Delo »ugotovila« in »izmerila« tudi agencija Mediana. Skoraj 54 odstotkov anketiranih namreč meni, da vlada zaupanje izgublja zaradi neučinkovitosti. Razloge za padec zaupanja državljani vidijo v nespretnemu komuniciranju, pomanjkanju integritete in pomanjkanju vizije.

Odstopljena ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar, ki je bila sicer eden izmed ključnih stebrov ekipe Gibanja Svoboda, je prva opozorila na politične pritiske in sporne prakse premierja Goloba. Prijavila ga je celo na KPK, zgodilo se seveda ni nič. (Slika: zajem zaslona RTVSLO)

Javnost, tudi do pred kratkim vneti zagovorniki sedanje vladne ekipe, očitno spoznavajo, da imamo kadrovsko izredno šibko vlado brez vsebinskega programa, ki bi ponujal operativne, učinkovite rešitve za akutne probleme naše družbe, kaj šele za nove gospodarske, socialne in globalne izzive. Za piko na i ta vlada kaže, da je – milo rečeno – nagnjena k sumljivim poslovnim praksam, kadrovanju in razdeljevanju javnega denarja po političnih in osebnih kriterijih, nič kaj strokoven, ali drugačen od prejšnje vlade ni tudi način komuniciranja. Zelo malo, ali nič od tega, kar so obljubljali. Sedaj so za svojo nesposobnost našli priročnega krivca: poplave. Opravičevanje vladnega nedela na številnih, s poplavami popolnoma nepovezanih področjih je že prav bizarno, kar seveda ne gre mimo upravičenega zgražanja javnosti.

Jahanje na sicer precej dobro pripravljeni predvolilni histeriji o nujnosti »defašizacije«, uvedbi neke nove svobode, spoštovanja drugače mislečih, spoštljivega dialoga, restavracije pravne države… , ki je v veliki meri temeljila na potenciranju, spodbujanju, politični zlorabi nezadovoljstva ljudi zaradi ukrepov ob epidemiji COVID19, ne deluje več. Prodajanje ideoloških puhlic, ki ne rešujejo dnevnih težav ljudi tudi ne.

Še njihov pogosto omenjani pomemben »uspeh, osvoboditev, »depolitizacija« medijev, posebej javnega zavoda RTV Slovenija, se spreminja v farso. Javni zavod je postal samoupravna zadruga, v kateri (Svetu zavoda) večina segmentov naše družbe sploh nima predstavnika, poleg posvečenih zaposlenih jo »furajo« privilegirane, brez jasnih kriterijev delegirane nevladne organizacije. Bilo bi čisto OK, če bi to počeli na svoj račun, ne pa na račun vseh državljanov.

Ko se iz vlade norca dela Tilen Artač na “osvobojeni” RTVSLO, je jasno, da predsedniku vlade zvoni na vseh koncih. (Slika: zajem zaslona Kaj Dogaja)

Že omenjena raziskava Mediane, ki sicer temelji na t. i. »ponujenih« odgovorih, ki so pogosto instrument usmerjanja in ne merjenja javnega mnenja, kljub vsemu kaže, da ljudje primarno pričakujejo reševanje težav v zdravstvu, učinkovito obnovo po poplavah, resen boj z inflacijo, pokojninsko reformo, reševanje stanovanjske problematike, boljši izobraževalni sistem in ureditev plač javnega sektorja. Temu bi verjetno lahko dodali še urejanje infrastrukture in prometa, stabilnost energetskega sistema in vprašanje migracij.

Če na hitro preletimo, kaj lahko vlada pokaže na ključnih področjih, ki ljudi zanimajo bolj kot prazna ideologija:

V zdravstvu se čakalne vrste kljub zapravljenim stotinam milijonov za skrajševanje v praksi podaljšujejo, vse več ljudi je brez osebnega zdravnika, mediji dnevno poročajo o pomanjkanju pediatrov, ginekologov, spet smo priča zapletom na področju otroške srčne kirurgije.

Inflacija po zmerni umiritvi spet dobiva zagon. Letna rast cen je bila septembra 7,5 -odstotna (prejšnji mesec 6,2 -odstotna). Na letno inflacijo so najbolj vplivale za 9,2 odstotka višje cene hrane in brezalkoholnih pijač. Električna energija se je zaradi odprave ukrepa znižanega plačila prispevkov podražila za kar 26,5 odstotka. Namesto resnega programa boja proti inflaciji se gre vlada komično vzporedno  merjenje cen, kjer v nasprotju z uradno statistiko dopoveduje, da je hrana vsak dan cenejša, z neo-socialističnim evidentiranjem marž preganja domnevne ekstra dobičke v prehranski verigi, s svojimi nepremišljenimi odločitvami na področju cen energentov in dvigovanju določenih prihodkov posameznim skupinam dodatno dviguje inflacijska pričakovanja.

Po poplavna obnova dobiva tragikomične elemente. Najbolj žalostno je, da kljub »samohvalisanju« vlade  o rekordno hitri pomoči prizadetim, ta prihaja prepočasi, ali sploh ne. Občine moledujejo za že obljubljeni denar, vodotoki se ne urejajo dovolj hitro. Ocena škode je iz prvotne pol milijarde skočila prek 4,7, 6,7.. skočila že na 9,9 mrd evrov, pri čemer vlada niti v obrisih ne zna prikazati strukture ocenjene škode. Zna pa sprejeti davčne obremenitve državljanov in gospodarstva »na zalogo«.

Prenova plačnega sistema v javnem sektorju je prestavljena, socialni dialog komaj obstaja, seveda so krive poplave.

Področje energetike je eno večjih razočaranj, saj smo menda za predsednika vlade dobili enega največjih strokovnjakov, vizionarjev na tem področju. Od silnih strategij, novih investicij imamo nek zmeden osnutek energetske politike, gradnja, tudi sama razprava o JEK2 se zavlačuje, zadnja politična »cvetka« je napoved predsednika vlade, da bomo izvedli referendum šele čez pet let, kar pomeni, da s tem tempom morebitni nov objekt ne bo zgrajen pred letom 2050! Bomo pa namestili sončne celice na vsako pasjo uto, kar je menda temelj stabilne oskrbe z električno energijo in trajnostno usmerjeno.

Migracije so tema, ki se jih vlada loteva le filozofsko in na podlagi povsem napačnih predpostavk. Kljub očitni preluknjani schengenski meji na zunanjih mejah Hrvaške, poplavi migrantov, kljub prenapolnjenim migrantskih centrom, povečanim varnostnim tveganjem…vlada predava o reševanju problema v izvornih državah, solidarnosti, vse, ki opozarjajo na problem pa obtožuje strašenja ljudi ipd.. Premier daje tudi dvoumne izjave o “legalizaciji” migracij, kar dodatno krepi nezaupanje v namene vlade. Policija je pod pritiskom javnosti sicer povečala nadzor na meji, ampak sami priznavajo, da so zaradi zakonodaje večinoma le taksisti, ki prevažajo migrante po Sloveniji.

Nič, ali zelo malo, je pozitivnih premikov na področju stanovanjske politike (spreminjajoče napovedi o številu novih stanovanj so postale že dnevna medijska šala), da ne omenjamo akutne počasnosti pri gradnji prometne infrastrukture in posledičnega kolapsa na slovenskih cestah.

Na podlagi navedenega ni čudno, da zaupanje ljudi pada. Pada pa predvsem v osebne sposobnosti, stil vodenja predsednika vlade, ki z »rekonstrukcijo« poskuša vsaj del svoje izkazane ne operativnosti, slabe organiziranosti, spornih odločitev, ne transparentnosti…. prevaliti na odhajajoče, nekompatibilne, kompromitirane ministre in ministrice. Ta vlada nikoli ni delovala kot resničen “team”, ampak kot skupinica nastavljenih ljudi, ki brez resne programske koordinacije obdelujejo dodeljene politične vrtičke, malo v skladu s svojimi zamislimi, malo pa na podlagi navodil in dnevnih domislic predsednika vlade.

Ministrica Sanja Ajanović Hovnik za razliko od drugih odhajajočih ministrov ni izgubila zaupamja premierja, oditi je morala, ker so mediji razkrili njeno razsipnost, sporno financiranje prijateljskih NVO ter laži. Pritisk javnosti je bil enostavno prevelik. (Slika: zajem zaslona Tarča RTVSLO)

Poleg vseh naštetih vsebinskih nakopičenih problemov, ki se ne premaknejo z mrtve točke, predsednik vlade precej zagotovo izgublja zaupanje zaradi več kot očitnih ad hoc, t. i. »šank« domislic (so to njegove osebne, ali prihajajo iz kroga njegovih osebnih prijateljev, svetovalcev, sicer ni popolnoma jasno), ki jih poskuša mimo vseh strokovnih kriterijev, javne obravnave, argumentov, preleviti v vladne odločitve (najbolj odmevni so bilo nasveti za zdravljenje COVID19, za ne-uživanje mesa, poseganje v odstrel nutrij, ideološki aktivizem na davčnem področju…)

Zaradi vsega navedenega je verjetno, da kozmetične rekonstrukcije ne bodo povečale operativnost vlade in posledično povrnitev zaupanja javnosti. Sedanja agresivna PR podpora tem površinskim spremembam in poskusi opravičevanja vseh težav s poplavami sicer poskušajo ljudi usmeriti v to smer. Za resno spremembo v delovanju vlade bi bila nujna sprememba v centru vodenja in organizacije, pri temelju – predsedniku vlade in v največji vladni stranki. Nujna bi bila tudi nova koalicijska pogodba brez ideološke navlake, fokusirana na ključna področja. Zdi se znanstvena fantastika, a pustimo se presenetiti.

Če so ankete precej »poučenih« usmerjevalcev javnega mnenja samo opozorilo predsedniku vlade Robertu Golobu in njegovemu najožjemu krogu, da se mora nekaj resno spremeniti, ali že napoved morebitnega scenarija B – »nadomestne gradnje vlade«, bomo pa še videli. Osebno sicer najbolj verjamem v mrtvi tek, ki se bo vlekel do naslednjih volitev, ko bo mogoče možna kakovostna »novogradnja« vlade.