Ključnik: Anže Logar
Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

Anže Logar, občasno prvi, trenutno menda drugi najbolj popularen slovenski politik po meritvah agencije Mediana, še vedno vztraja, da ustanovitve lastne politične stranke nima v načrtu, čeprav dnevno, tedensko, mesečno s svojo Platformo sodelovanja izvaja nekakšno kontinuirano predvolilno kampanjo. Mnogi so najprej ocenili, da mu bo “mencanje” z odločitvijo o obliki politične prihodnosti škodilo. Zaenkrat mu glede javnega mnenja prav veliko ne. Vpliva pa na njegov položaj v Državnem zboru. Njegova stranka SDS ga je posadila v zadnjo klop Državnega zbora in izločila iz vseh delovnih teles, kar mu onemogoča resno vsebinsko udejstvovanje v parlamentu. Pravi, da ga to ne moti in da se je s tem sprijaznil. No, verjetno je vsem jasno, da bo morala ta politična opereta prej ali slej dobiti nek zaključek. Tudi o tem in pa o ekstremmo zapletenih zunanjepolitičnih razmerah smo se z njim pogovarjali pred začetkom kampanje za volitve v Evropski parlament.

Zakaj bi se morali sploh spraševati, ali sta Logar in Janša zmenjena?

Zakaj bi se morali sploh spraševati, ali sta Logar in Janša zmenjena?

Ostaja vprašanje za vsakega od nas državljanov: ali je prava pot za reševanje kateregakoli javnega, skupnostnega problema v neki obliki sodelovanja čim večjega števila tistih, ki želijo in tudi znajo povedati kako rešiti nek javni, skupnostni problem, ne glede na ideološko ali strankarsko pripadnost, ali pa je pot le v izločevanju oz. kakršnemkoli premaganju, poniževanju tistih, ki imajo kakšno drugačno mnenje od našega, še več, ki ne pripadajo naši stranki, celo še več, našemu vodji. 

Ja kaj si pa tale Logar misli, da je?! Za koga se pa ima?!

Ja kaj si pa tale Logar misli, da je?! Za koga se pa ima?!

Strinjam se z zapisanim v izjavi Anžeta Logarja, objavljeni na družbenem omrežju Facebook 14. februarja letos, in sicer da si “v veliki večini ljudje, ne glede na različna politična prepričanja želijo boljšo, spravnejšo prihodnost”. A tisti, ki so se odločili in si upajo iti po Poti, ki poskuša omogočiti ljudem doživeti takšno prihodnost, morajo to Pot ljudem jasno pokazati in prikazati, kako, na kakšen način, s kakšno metodo, s kakšnim orodjem bodo opremili to Pot, omogočili vsa dejanja na tej Poti. In kako bodo tudi omogočili tistim, ki izrazijo željo in se tudi čutijo sposobne, kaj ukreniti na tej Poti, da sodelujejo.

“Mrtvaški ples” maestra Roberta Goloba

“Mrtvaški ples” maestra Roberta Goloba

Če se je premierju Golobu še pred dnevi ob anketah Mediane menda smejalo in dobro zdelo, da je pozornost od svoje nesposobnosti učinkovito preusmeril izključno na Socialne demokrate ter nevtraliziral tragikomedijo okoli afere Litijska 51, pa zadnje raziskave kažejo, da je v zanosu pretiranega mrcvarjenja svojega koalicijskega partnerja pozabil na to, da s tem dolgoročno javnosti dokazuje, da je v osnovi prav on največji problem te koalicije. In sicer z zgodovinskimi dosežki pri doseganju neoperativnosti, slabe organizacije, pa tudi pri očitnemu laganju, sprenevedanju in zavajanju, kar v javnosti pušča neizogibne posledice.

Vladavina prava vs. vladavina pravih

Vladavina prava vs. vladavina pravih

Skoraj dve leti je od tedaj, ko je parola o “ponovni vzpostavitvi pravne države” zmagala na volitvah. Takrat je Robert Golob dejal: “Danes ljudje plešejo, jutri pa se začne nov dan in jutri bomo začeli trdo delati, da upravičimo to zaupanje, to je naša zaveza. Gremo plesat.” Danes so razmere precej drugačne. Že dobri dve desetletji sem v politiki, pa še nobena vlada januarja ni imela odprtih toliko front in stavk, aktualnih toliko afer, ki si jih je sama zakuhala, kot ravno ta vlada. Da o poročilu KPK zaradi domnevnega posega premierja v kadrovanje na Policiji sploh ne govorim. V manj kot dveh letih je Robert Golob zamenjal 5 od svojih 11 ministrov. Kako sploh zaupati predsedniku vlade, ki se je zmotil kar pri polovici ekipe, ki si jo je sam izbral?!

Scenariji za rešitev politične krize do evropskih volitev

Scenariji za rešitev politične krize do evropskih volitev

Agencija Valicon ugotavlja, da so Slovenci vse bolj oprezni, zadržani, ko gre za vojne in krizna žarišča in da bi glede tega najraje zavzeli neko nevtralno, neuvrščeno pozicijo. Na prvi pogled to nima neke povezave s politično krizo doma, z iskanjem rešitve na čelu koalicijske vlade. V resnici pa jo ima. Če Slovencev ne zanimajo vojne in krize po svetu, to pomeni, da je njihov fokus doma, kjer so naši problemi: nadpovprečna inflacija, energetska kriza, prometni kaos na vsakem koraku, kolaps zdravstvenega sistema, novi davki, nove grožnje s stavkami in protesti … Slovencev torej ne zanima niti članstvo v Varnostnem svetu. Zanima pa jih, koliko bodo plačali za elektriko januarja 2024. Zanima jih, kdaj bo vlada začela delati. Kajti Robert Golob je v letu in pol veliko obljubljal, naredil pa bore malo. Javnomnenjske ankete mu napovedujejo, da bo pristanek trd.

Predstava, ki gre narobe

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.