Predsednik evropskih fuzbalerjev Aleksander Čeferin (na sliki skrajno desno), prijatelj Aleksandra Vučića, ob Zoranu...
Ključnik: politika
Trumpokrajina
Čez nekaj tednov bo nastala nova država, območje novodobnega rusko-ameriškega, kavbojskega biznisiranja, Trumpokrajina. V solidarnem dogovoru med demokratom Putinom, slovenskim zetom Trumpom in Slovakom Fic(k)om ter Piko Nogavičko, pa še vrtnarjem, promotorjem madžarskega golaža Orbanom. Na vzhodu te države bodo kopali litij za Muskove dobrodelne projekte na Marsu, na zahodu pa uran, titan za Putinove balkonske demokracije. Vse ostalo bo šlo v človekoljubne namene nove Putin/Trump fundacije s sedežem na samostojni Grenlandiji, kjer bodo glavno mesto Nuuk preimenovali v Fuuk. Panamski prekop bodo preselili na Florido, da se znebijo kitajskega vpliva, Tajvan pa v Egejsko morje, ker bo Santorini itak razneslo v naslednjih dneh.
Sovražnik pred vrati
Teroristični napad v Beljaku, pred našim pragom, na ozemlju zgodovinskega slovenskega ozemlja, v Karantaniji, nas je spet opomnil, spomnil, da je varnost najpomembnejša vrednota, osnovni dosežek naše civilizacije. Na to so zadnja leta pozabili naši politiki vseh barv, ki so pod pretvezo solidarnosti, človekoljubnosti, ob pomanjkljivem imigracijskem sistemu, v naše evropske domove spustili množico poblaznelih, prikritih verskih fanatikov, ki v Evropi ne vidijo novega začetka, zaposlitve, ustvarjanja družine, ampak so tu s ciljem destabilizacije in promoviranja svojega izkrivljenega dojemanja verske pripadnosti.
Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob
Nataša Pirc Musar je pred koncem lanskega leta prvič javno povedala, da si prizadeva, da bi še v tem mandatu skupaj z vlado in opozicijo zbrali toliko moči in poguma, da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Naj si o predsednici mislimo karkoli, njenim besedam ne moremo oporekati. V vsebinskem smislu so popolnoma na mestu. Če bi predsednici uspelo zapreti to poglavje travmatične nacionalne zgodovine, bi na nek način končala projekt sprave, ki ga je pred več kot desetletjem začel njen predhodnik Borut Pahor. Njuni predhodniki tega niso zmogli ali hoteli.
Kaj je ostalo od samostojnosti in enotnosti?
26. decembra imamo praznik, za katerega štiri petine vprašanih ne zna niti pravilno povedati imena. To sicer ni katastrofa, če praznik samostojnosti in enotnosti ne bi bil tudi vsebinsko opustošen. O kakšni samostojnosti pa govorimo? In enotnosti? Enotni so Slovenci morda v športu, pa še tam se včasih ugiba, kdo kam paše. Praznik, ki naj bi zaznamoval razglasitev plebiscita leta 1990, na podlagi katerega je slovenska demokratična oblast pripravila vse potrebno za razglasitev neodvisnosti pol leta kasneje, je postal plehka formalnost, ki pade v božično-novoletni čas, ko so ljudje z mislimi povsem drugje.
Zakaj je vojna za populiste tako čudovit posel
Nevarnost vojne v Evropi je prišla v ospredje glavnih medijev. Nič več ni v domeni teoretikov zarot in paranoidnih alternativnih portalov, vojna je zdaj v t.i. prime time. Vojna je že na pragu politike, zato gorje nam, če populisti in demagogi zavohajo priložnost zase. Ker potem bo vojna na dnevnem redu vsak dan. Z njo se bo tudi oblast za nekaj časa otresla jeznih in nezadovoljnih državljanov, ki naj zdaj v okolici svojih domov iščejo zaklonišča, si ustvarjajo zaloge vode, prepečenca, sveč in baterij. Vojna je poslednja priložnost za tiste, ki celotno politično kariero živijo v izrednih razmerah. Takšne priložnosti zdaj gotovo ne bodo želeli zamuditi.
“Prejšnja vlada je davek na dohodek iz oddajanja v najem znižala na 15 odstotkov, pa ga je ta vlada dvignila na 25 odstotkov. Ne vem, zakaj. Očitno, da bi zradirali, kar je sprejela prejšnja vlada, ne glede na to, ali je bilo ustrezno ali ne”
Črtmomir Remec, direktor Javnega stanovanjskega sklada Republike Slovenije, je v zelo izčrpnem intervju za Dnevnik...
“Jeseni se bom odločil, ali bomo ustanovili kakšno novo stranko, ker vidim, da tej politiki v tem trenutku manjka veščin”
Nekdanji predsednik Desusa Karl Erjavec napoveduje vrnitev v politiko. Meni, da potrebujemo stranko, ki bi združevala...
INTERVJU – Vladimir Prebilič: Nastop na evropskih volitvah ni pobeg od Slovenije
Vladimirja Prebiliča, ki je prejšnji teden praznoval Abrahama, smo poznali kot profesorja obramboslovja na ljubljanski FDV, župana največje slovenske občine Kočevje in predsedniškega kandidata jeseni 2022, ko je zasedel solidno četrto mesto, prejel pa več kot 90.000 glasov. Po osnovni izobrazbi je zgodovinar in geograf, njegova doktorska disertacija s področja obramboslovja pa nosi zanimiv in bržkone aktualen naslov Logistike oboroženih sil Nemčije v času II. svetovne vojne. Ni član nobene poltične stranke, zeleno Vesno pa bo po zadnjih napovedih očitno popeljal v Evropski parlament.
Vladni sklad za medijski mir
Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.
Politiki, pustite medije pri miru!
Misel, da naj se s politiko ukvarjajo politiki, medije pa pustijo pri miru, ker so v domeni novinarjev, je v Sloveniji...
Butalci kot slovenski politični “mainstream”
“Butalci” je sicer naslov zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej “omejeni”, kar bi bilo danes za nekatere celo politično nekorektno poimenovanje. Neprestano patološko tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja. Zelo pomenljivo, povedno, če apliciramo na današnji čas bolestnega političnega tekmovanja doma in v svetu. Tudi tale tekst v duhu pustovanja določene aktualne zadeve prikazuje v satiričnem smislu.
Scenariji za rešitev politične krize do evropskih volitev
Agencija Valicon ugotavlja, da so Slovenci vse bolj oprezni, zadržani, ko gre za vojne in krizna žarišča in da bi glede tega najraje zavzeli neko nevtralno, neuvrščeno pozicijo. Na prvi pogled to nima neke povezave s politično krizo doma, z iskanjem rešitve na čelu koalicijske vlade. V resnici pa jo ima. Če Slovencev ne zanimajo vojne in krize po svetu, to pomeni, da je njihov fokus doma, kjer so naši problemi: nadpovprečna inflacija, energetska kriza, prometni kaos na vsakem koraku, kolaps zdravstvenega sistema, novi davki, nove grožnje s stavkami in protesti … Slovencev torej ne zanima niti članstvo v Varnostnem svetu. Zanima pa jih, koliko bodo plačali za elektriko januarja 2024. Zanima jih, kdaj bo vlada začela delati. Kajti Robert Golob je v letu in pol veliko obljubljal, naredil pa bore malo. Javnomnenjske ankete mu napovedujejo, da bo pristanek trd.
“V položaju predsednika vlade nisem užival, ker ga nisem opravljal suvereno”
Nekdanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je v Odmevih ob predstavitvi svoje knjige "Zmaga je začetek"...
“Tedaj mi je dr. Golob rekel, da če človek ne opravi svoje (njegove) naloge v pol leta, ga vrže čez ramo in niti pogleda ne”
Nekdanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar je v Državnem zboru razgalila šokantne podrobnosti o...