Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je opozoril na žalostno dejstvo, da v bistvu tudi zahodne demokracije (na...
Ključnik: Ukrajina
V senci Trumpovega eksperimenta v Iranu Ukrajina osvobaja ozemlje in uničuje energetsko infrastrukturo Rusije
Ruska agresija na Ukrajino je v zadnjih tednih izginila z naslovnic vseh svetovnih medijev, tudi slovenskih. Vsi ukvarjajo z Iranom in ceno nafte, ukrajinski boj za neodvisnost pa je postala nekakšna drugorazredna tema, rubrika v ozadju novic, nekje pred vremenom in športom. Rusi so sicer dolgo časa napovedovali mogočno spomladansko ofenzivo, na terenu pa se dogaja nekaj drugega. Ukrajinci so v zadnjih tednih praktično na vsej fronti Ruse potisnili nazaj, vedno bolj intenzivno pa tolčejo po ruski energetski infrastrukturi. Pravo ponižanje za Putina je ukrajinski napad na energetski kompleks Ust Luga pri St. Petersburgu. Tisoče kilometrov od ukrajinske meje.
“Ne vemo, ali Rusija resno misli s koncem vojne. Pravi, da je tako.”
Ameriški zunanji minister Marco Rubio je na varnostni konferenci v Münchnu je z enim stavkom lepo ponazoril dvolično...
Dobesedno zamrznjena in spet pozabljena Ukrajina
V senci zimskih olimpijskih iger na območju severne Italije, kjer mimogrede v določenem obsegu nastopajo tudi ruski športniki pod “neodvisno” olimpijsko zastavo, domnevnih Trumpovih mirovnih “uspehov” v Izraelu, Palestini, Venezueli, morda še v Iranu, na Kubi…, se hitro približuje četrta obletnica Putinove tridnevne specialne operacije v Ukrajini. Ta žalostna ruska imperialistična agresija je bolj ali manj izginila z naslovnic svetovnih medijev, razen če kakšna Putinova “mirovna” raketa čisto slučajno ne pobije vsaj dvajset in več civilistov, otrok, v kakšnen stanovanjskem bloku, bolnišnici, vrtcu. Ker Rusiji razen občasnih stometrskih premikov ne uspeva na fronti, poskuša Ukrajince zlomiti z mrazom, napadi na energetsko infrastrukturo. Mirovnik Trump po telefonu prosi Putina, da naj ne raketira ukrajinskih mest, ker je temperatura pod minus 10 in je zadeva nehumana. Pri pozitivnih temperaturah je rusko “brisanje” ukrajinskih mest očitno OK.
Gospodarska zapuščina Golobove vlade
Večina medijev se spet popolnoma “naključno” ukvarja z vprašanjem “Janša ali ne Janša”, bo vlada leva, desna, ampak praktično nihče se ne ukvarja z vprašanji kakovosti življenja v Sloveniji. Z administrativnimi, predvolilnimi ukrepi sicer aktualna vlada enkratno povečuje določene prihodke državljanov, ampak to nima nobene veze z realnim stanjem v gospodarstvu. Vlada deli neobstoječi denar, to se bo prej ali slej nekje poznalo. Seveda si pri slabi rasti delimo usodo precej stagnacijske Evrope, ampak to nas ne bi smelo ovirati pri smelejši gospodarski politiki. Žal smo se sprijaznili s povprečjem. In nekritičnim zadolževanjem naslednjih generacij.
Izvoz divjega zahoda na Arktiko
Ameriški predsednik Donald Trump nadaljuje z ekspresno razgradnjo mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Ker mu v Ukrajini v obljubljenem enem dnevu ni uspelo ustaviti njegovega prijatelja Putina in njegove štiriletne tridnevne specialne operacije, se je odločil za utrjevanje ameriškega vpliva v vseh “amerikah” in na Arktiki. Če se večini sveta, pa tudi Evropi, precej “fučka”, kaj počne v Venezueli, morda tudi Kolumbiji, pa na Kubi…, se je celo EU na pol zbudila ob grožnjah Grenlandiji, očitno prihaja na “meni” tudi Norveška z Svalbardskimi otoki. Kanada pa je v vsakem primeru stalna tema, ki spada v t. i. arktični paket. V ozadju Trumpovih ozemeljskih pretenzij je sicer precej jasno ekonomsko in strateško, varnostno ozadje, njegove metode, komunikacija pa so milo rečeno sporne. Ne glede to, da pogosto blefira in brezvsebinsko izsiljuje tudi najtesnejše partnerje.
“Ameriška invazija na Grenlandiji bi povzročila, da bi bil Putin najsrečnejši človek na svetu, saj bi legitimizirala njegovo agresijo v Ukrajini”. Če bi ZDA ob tem uporabile vojaško silo, bi to za Nato pomenilo smrtni udarec. In Putin bi bil dvojno vesel.”
Španski premier Pedro Sanchez je povzel učinke morebitnega resničnega izvajanja Trumpove imperialistične politike....
Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi
Konferenca v Jalti ostaja simbol trenutka, ko so se velike sile odločale o usodi celin, pogosto brez neposrednega glasu manjših narodov. Reparacije so bile del tega procesa – hkrati orodje pravičnosti in sredstvo političnega pritiska. Današnje razprave o Ukrajini dokazujejo, da se zgodovina ne ponavlja dobesedno, a njeni vzorci ostajajo presenetljivo podobni. Razumevanje Jalte in povojnih reparacij ni zgolj akademsko vprašanje. Je opomin, da mir ni nikoli brezplačen in da način, kako se konča ena vojna, pogosto določa začetek naslednjega obdobja – bodisi stabilnosti bodisi novih napetosti.
Ko ZDA v dveh urah razgalijo bedo ruske štiriletne posebne operacije v Ukrajini
Ruska “tridnevna specialna operacija” v Ukrajini, ki se bo naslednji mesec prelevila že v štiriletno vojno, je zaradi ameriškega posredovanja v Venezueli spet malce potisnjena v ozadje. Imata pa obe “ekspediciji” dveh velesil veliko skupnega, a tudi mnogo pomenljivih razlik, ki so povezane z vsebino in rezultatom vojaškega posredovanja. Seveda je jasno, da je Rusija želela v Ukrajini storiti prav to, kar je v Venezueli naredil Trump – hitra odstranitev oblasti, ki je ne odobravajo in vzpostavitev marionetnega režima, ki bo sledil političnim in ekonomskim interesom zavojevalca. Razlike med posredovanjem Rusije in ZDA so vsaj navzven precej očitne: Rusiji ni uspelo, ZDA pa je. Poleg tega gre v primeru ZDA za posredovanje demokratične (pustimo podrobnosti) države v precej nedemokratični državi, pri Putinovi invaziji pa za napad imperialističega avtokratskega režima na mlado ukrajinsko demokracijo.
Ukrajina, Venezuela … Tajvan?
Trump je sprožil svojo prvo malo vojno, v kateri so specialci zajeli venezuelskega “narkosocialista” in ga v pižami skupaj z ženo odpeljali v New York, kjer ga čaka bojda pošteno sojenje. Rusi in Kitajci so protestirali, zaradi lepšega. V resnici pa ne Putin ne Ši nimata nič proti Trumpovem razkazovanju sile v ameriški soseščini. Putin mu je kvečjemu sporočil: “Welcome to the club”. Zdaj so Američani v očeh Kremlja že tovariši in te nove okoliščine spreminjajo tudi perspektivo na vojno v Ukrajino. Ta nesrečna dežela je namreč v “ruski predsobi”, torej globoko v interesni sferi Kremlja. Takoj, ko je Donald Trump to priznal Vladimirju Vladimiroviču, sta se lahko objela in ugotovila, da sta iz istega testa. Zdaj je na vrsti še tretji nasilnež, da pokaže, če je iz pravega testa. Z nestrpnostjo torej pričakujemo kitajsko invazijo na Tajvan.
Novo leto manipulacij, laži in sovraštva
Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?
Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!
Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?
“Počakajmo, kaj bo prinesel čas”
Strategija zunanje politike Tanje Fajon. (Vir: MMC)
Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?
Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.
Putin se javno posmehuje naivnežem iz Bele hiše in pri tem neizmerno uživa
V zadnjih dneh spremljamo novo epizodo Putinovega blefiranja glede pripravljenosti na resnični mir v Ukrajini in dodatno samo-smešenje ameriškega predsednika. Pohvalno sicer je, da so ZDA pripravile nekakšen mirovni, no, bolj poslovni predlog, ampak ob vsakem pogovoru z rusko stranjo se zadeva vrne na izhodišče: povsem jasno je, da je za Putina edini pravi mirovni načrt predaja Ukrajine, s čimer bo lahko v domači javnosti opravičil vse žrtve in gospodarsko škodo, ki jo je povzročil s svojo imperialistično avanturo. Donald Trump pa medtem menda spet misteriozno “čuti”, da je Putin pripravljen na mir, čeprav je ta takoj po zadnjih zaigranih pogajanjih s predstavniki ZDA spet poudaril, da je njegov cilj popolna zasedba Donbasa z vsemi sredstvi. Putin se v bistvu javno posmehuje naivnežem in kratkovidnim biznismenom iz Bele hiše in pri tem neizmerno uživa.