Ključnik: Ukrajina
Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Za Slovenijo je precej stresen teden, ki ga je zaznamoval preplah zaradi grožnje s strelskim napadom na šole. Informacije o ogrožanju otrok so vedno zahtevno področje za vse: za odgovorne, politike, starše, učitelje in učence, zato dovolj jasnih in pomirjojočih odgovorov na vprašanja državljanov nikoli ni. Zmeda je zato deloma logična. Je pa ta, zaenkrat neškodljiv “eksperiment” ali obremenitveni test, kakorkoli že hočete, pokazal na dve ključni stvari: precejšnjo neusklajenost, (ne)pripravljenost vodstva Policije in celotne vlade, da se strokovno sooča s takšnimi in podobnimi grožnjami ter jih hitro, strokovno razišče, in še večjo vladno nesposobnost komuniciranja takšnih kriznih dogodkov z državljani.

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

Anže Logar, občasno prvi, trenutno menda drugi najbolj popularen slovenski politik po meritvah agencije Mediana, še vedno vztraja, da ustanovitve lastne politične stranke nima v načrtu, čeprav dnevno, tedensko, mesečno s svojo Platformo sodelovanja izvaja nekakšno kontinuirano predvolilno kampanjo. Mnogi so najprej ocenili, da mu bo “mencanje” z odločitvijo o obliki politične prihodnosti škodilo. Zaenkrat mu glede javnega mnenja prav veliko ne. Vpliva pa na njegov položaj v Državnem zboru. Njegova stranka SDS ga je posadila v zadnjo klop Državnega zbora in izločila iz vseh delovnih teles, kar mu onemogoča resno vsebinsko udejstvovanje v parlamentu. Pravi, da ga to ne moti in da se je s tem sprijaznil. No, verjetno je vsem jasno, da bo morala ta politična opereta prej ali slej dobiti nek zaključek. Tudi o tem in pa o ekstremmo zapletenih zunanjepolitičnih razmerah smo se z njim pogovarjali pred začetkom kampanje za volitve v Evropski parlament.

Čemu slovenska zadrega ob 20-letnici članstva v Natu

Čemu slovenska zadrega ob 20-letnici članstva v Natu

Severnoatlantsko zavezništvo, ustanovljeno leta 1949 kot protiutež Varšavskemu paktu in grozeči nevarnosti, ki jo je za demokratično in svobodno Evropo predstavljala stalinistična Sovjetska zveza, praznuje 75. obletnico. Pri nas, kjer smo se mu z nekaj mukami uspeli pridružiti šele leta 2004 – vstop je sovpadal s polnopravnim članstvom v Evropski uniji – smo letos obeležili 20-letnico pridružitve tej obrambni organizaciji, ki je brez vodilne vloge Združenih držav Amerike verjetno ne bi bilo oziroma ne bi igrala omembe vredne zgodovinske vloge. Toda v zadnjih dveh letih so se zgodili prelomni dogodki, ki so NATO ponovno definirali. Organizacija, ki je bila še januarja 2022 v kritični fazi obstoja, je z rusko invazijo na Ukrajino dobila nov pomen in zagon.

Se Kitajska odkrito pridružuje Putinovi informacijski vojni proti Zahodu?

Se Kitajska odkrito pridružuje Putinovi informacijski vojni proti Zahodu?

Da se Rusija izredno trudi destabilizirati Zahod, relacije med ZDA in Evropsko unijo (EU), razmerja znotraj EU, v NATO paktu, razmerja med EU in Afriko, Bližnjim Vzhodom z različnimi informacijskimi prijemi, promoviranjem dezinformacij, svojih stališč na različnih družbenih omrežjih, v medijih…. ni več nič novega. Navsezadnje se s tem odkrito soočamo tudi v Sloveniji.  Zadnji pomenljiv “incident” je izgon ruskega diplomata, ki ga je Slovenija razglasila za nezaželeno osebo (“persona non grata”), ker je opravljal aktivnosti, neskladne z njegovim diplomatskim statusom. Slovenijo je moral zapustiti do prejšnjega četrtka, 28. marca. Pred dnevi pa je prišlo do “ruske” vohunske afere še v Avstriji, kjer je na to temo 9. aprila sklican svet za nacionalno varnost.

Vojna in mir

Vojna in mir

Če odmislimo potencialno škodo, ki lahko nastane zaradi hekerskih napadov v prihodnosti, potem smo z zadnjo potezo Rusije prišli še za korak dlje stanju, za katerega lahko rečemo, da je bližje vojni kot miru. Evropskim, slovenskim politikom pa še posebej, bo sila neprijetno v času pred evropskimi volitvami državljane in volivce prepričevati, da Evropska unija ali zveza Nato nista v vojni z Rusijo in Putinovim režimom. Res ne?

Promocija nenormalnosti kot normalnega stanja v družbi

Promocija nenormalnosti kot normalnega stanja v družbi

Zadnji dnevi, tedni, meseci, no že leta, so za povprečne ljudi kar zalogaj, v realnem življenju, spopadanju z neprestanimi krizami, kot izzivi v domači in mednarodni politiki. Kmečka, ljudska pamet je izven mode, znanstveniki so menda zarotniki proti vsem svetu, mediji nas dobesedno posiljujejo z neko virtualno resnico, v kateri je težko ločiti dejstva od dezinformacij. Nekdaj normalne stvari postajajo nenormalne in obratno.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.

Putinov papež: Kako Frančišek obuja sramotno kolaboracijo Cerkve iz II. svetovne vojne

Putinov papež: Kako Frančišek obuja sramotno kolaboracijo Cerkve iz II. svetovne vojne

Ko smo že mislili, da smo v tem norem, izumetničenem svetu videli že vse, je iz Vatikana, sedeža vesoljne rimskokatoliške cerkve, prek božjega odposlanca na zemlji, papeža Frančiška, domnevne verske in moralne avtoritete zahodne civilizacije, prišla pobuda, naj Ukrajina dvigne belo zastavo, se preda Rusiji in s tem menda reši življenja nedolžnih. S podobno obrazložitvijo kolaboracije smo se v zadnji svetovni vojni soočali tudi v naših krajih, zato se je v Sloveniji začudeno privzdignila marsikatera obrv. Dejstvo namreč je, da bi Rusi v primeru zloma Ukrajine v skladu s svojo tradicionalno demokratično doktrino vse nevedne in z demokratičnim strupom Zahoda okužene Ukrajince “poruščili”, tiste, ki bi glasno nasprotovali novim gospodarjem in ostali sposobni kritičnega mnenja, pa poslali v arktične kazenske kolonije ali spotaknili čez balkon v devetem nadstropju v prvem bizarnem kraju nekje daleč od civilizacije.

Vojni turizem, pokazatelj dekadence zahodnega sveta

Vojni turizem, pokazatelj dekadence zahodnega sveta

Da je t. i. zahodna demokracija, da so njeni razvojni koncepti, načini vodenja, soočanja z globalnimi izzivi v resni krizi ni nič kaj novega. Desetletja precej racionalnega razvoja po drugi svetovni vojni v sicer težkih, zapletenih razmerah hladne voljne se počasi spreminjajo v neko brezciljno, izumetničeno iskanje nove identitete ob ignoriranju pozitivne tradicije, vseh zgodovinskih spoznanj, naukov, izkušenj prednikov, sodobnih trendov v globalnem razvoju, tudi dosežkov znanosti.