Ključnik: Gibanje Svoboda
Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Zadnja v sklopu referendumskih pobud, ki so razgibale dogajanje na domačem političnem parketu, je bila pobuda stranke SDS, da bi državljane Slovenije na posvetovalnem referendumu povprašali o tem, ali se strinjajo, da je potrebno predstavnike ljudstva, ki sedijo v parlamentu, testirati na prepovedane droge. Povsem resna ta pobuda SDS ni. A tudi povsem neresna ni.

Referendum o češnjevem cvetu

Referendum o češnjevem cvetu

V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Gospod Nateg in njegov komisar za sončno upravo

Gospod Nateg in njegov komisar za sončno upravo

Gospod Nateg je menda aktualno, ljubkovalno interno ime za predsednika vlade, ki se je prijelo tudi v koaliciji v neformalnih pogovorih. Ni čudno. Najprej je nategnil gasilce z neizplačanimi dodatki za gašenje na Krasu, pa sodnike s “happy endom”, pa tožilce, zdravnike, zaposlene na upravnih enotah, v informacijskih centrih, pa poplavljence, upokojence, mlade iskalce stanovanj, pa Socialne demokrate v aferi Litijska, prijatelja Loredana Bešiča, svojo vodjo kabineta, prebivalce Brežic in Središča ob Dravi, kjer načrtuje migrantska centra, pa Bobnarjevo, Lindava, Šetinc Paškovo, Klemna Grošlja … ne nazadnje pa vse njegove volivce. Zadnji v neskončni vrsti je Tomaž Vesel, kandidat za evropskega komisarja, za katerega koalicijski partnerji niso imeli pojma. Je pa po “golobovo” menda koalicijski kandidat. Vesel je tako postal Nateg, tako kot njegov predlagatelj. Nateg je celo Golobov zadnji Insta video, kjer se oglaša, kot pravi, s “slovenske Obale”, dejansko pa, glede na vidno ozadje, stoji na plaži pod savudrijskim hotelom Kempinski pri Crvenem vrhu. Torej na Hrvaškem.

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Sestavljanje Svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj užaljeno umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski in brez resnih idej, v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev, svetovalk, mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Kabinet Roberta Goloba kot komedija Gola pištola

Kabinet Roberta Goloba kot komedija Gola pištola

Niti najnovejše zamenjave ključnih sodelavcev v kabinetu predsednika vlade ne bodo kaj dosti rešile. Robert Golob ima v prvi vrsti problem sam s sabo, s svojim odnosom do sodelavcev, ministrov in ljudi okoli sebe. In ker je tudi zelo inteligenten človek, dobro ve, da druge priložnosti ne bo dobil. Zato namigi o njegovem iskanju “zlatega padala” niso čisto izmišljeni, podobno kot niso za lase prevlečene informacije o tem, da “strice iz ozadja” vse bolj skrbi, kam jih bo pripeljal bivši čudežni deček slovenske energetike. Če ga pustijo za krmilom še dve leti, bo levica na naslednjih volitvah tako poražena, da si še dolgo ne bo opomogla. Ker gre za izjemno pomembno, celo usodno politično kombinatoriko, premier Golob ni nepogrešljiv, ampak je kvečjemu “potrošni material”.

Nemir v haremu Roberta Goloba

Nemir v haremu Roberta Goloba

V samo tednu dni se je ženski del ekipe predsednika vlade Roberta Goloba zmanjšal za štiri imena: prva je menda “padla” Kaja Širok, državna sekretarka za kulturo v premierjevem kabinetu, sledila ji je neprimerno bolj razvpita Vesna Vuković, formalno sicer “le” generalna sekretarka vladajoče stranke Gibanje Svoboda, vmes pa je potihoma in neopazno iz igre izpadla še Saša Leban, premierjeva svetovalka za gospodarstvo. Po zadnjih informacijah odhaja tudi vodja kabineta Petra Škofic. Če upoštevamo še predhodno metanje čez rame v primeru Tatjane Bobnar, pa izključitev Mojce Šetinc Pašek in znotraj strankarsko degradacijo Urške Klakočar Zupančič, se zdi, da ima premier resen problem z ženskami, ki preveč mislijo s svojo glavo. Pa pustimo to, ali so njihove samostojne domislice uporabne, kakšna posebna dodana vrednost. Za piko na i pa je naš vrhunski menedžer v precej slabih odnosih še s predsednico države Natašo Pirc Musar.

Bodo zakonodajalci podprli prostovoljno pomoč pri končanju življenja?

Bodo zakonodajalci podprli prostovoljno pomoč pri končanju življenja?

Predlog Zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, v laični javnosti pogosto imenovanega kar zakon o evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru, prihaja ta teden v obravnavo v Državni zbor. Zakon je v proceduro vložila civilna družba, ki ocenjuje, da je Slovenija že dosegla takšno civilizacijsko stopnjo razvoja, da je sposobna resnega in odgovornega soočena z dilemo, okoli katere poteka oster spopad različnih svetovnonazorskih, verskih, ideoloških in celo političnih pogledov. Objavljamo mnenje filozofa Igorja Pribca, ki takšen zakon podpira, podobno kot naj bi ga tudi vladna koalicija. Na nasprotni strani so opozicija, Zdravniška zbornica Slovenije in zlasti verske organizacije. Ker gre za spopad dveh različnih pogledov na svet, kompromisnih rešitev skorajda ne moremo pričakovati.