Ključnik: volitve
Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Kongres vladnih socialnih demokratov, ki je vrhunec doživel v soboto zvečer po srednjeevropskem času, je po naključju sovpadel z začetkom novega bližnjevzhodnega konflikta, potencialne vojne med Iranom in Izraelom. Ko so delegati premlevali rezultate prvega kroga glasovanja, so iranski droni in balistične rakete že leteli proti Izraelu. Po zaslugi delegatov, ki so s pičlimi 10 glasovi prednosti za naslednika Tanje Fajon izvolili Matjaža Hana, Milan Brglez ne more postati zunanji minister, kar je morda celo boljša novica kot ta, da je Han novi predsednik socialnih demokratov in da je na nek način “upokojil” staro gardo s Kučanom na čelu, ki je navijala za Brgleza. Vseeno pa ne gre spregledati, da je Brglez ne glede na vse prejel visoko podporo, zato SD ostaja še naprej razdeljena. Bo Matjaž Han res rešitelj svoje stranke ali le njen stečajni upravitelj?

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Stranka socialnih demokratov (SD) bo na sobotem kongresu v ljubljanskem hotelu Union volila novo vodstvo. Nekdanji tovariši bodo po le nekaj letih zamenjali svoje vodilne kadre, ki jih je načela afera Litijska 51. SD je ob Janševi SDS edina še preživela stranka slovenske tranzicije. Samo ti dve stranki sta obstali vseh teh dolgih in burnih trideset let, vse druge stranke, gibanja in liste so bodisi mlajši bodisi počivajo na političnem pokopališču. Sobotne volitve novega predsednika SD bodo zato tudi simbolni spopad za prihodnji koncept slovenske socialdemokracije, če seveda verjamemo v njen obstoj, izvolitev Brgleza ali Hana pa bo v marsičem res poslednji poskus stare garde, da še naprej upravlja s stranko, ki si jo predstavlja kot naslednico nekdanje Zveze komunistov.

Fenomen Zoran Milanović ali levi Trump na južni meji

Fenomen Zoran Milanović ali levi Trump na južni meji

Ne glede na svobodno burlesko, ki jo uprizarja sedanja vlada v Sloveniji pod taktirko Roberta Goloba, je politična situacija na Hrvaškem še veliko bolj sočna, kot se tudi spodobi za naše južne sosede. Predsednik države Zoran Milanović in premier Andrej Plenković sta se zapletla v začaran krog verbalnega obračunavanja, kjer ni videti meja žalitvam in udarcem pod pasom. Milanovićeva nedavna napoved, da bo kar s predsedniškega mesta kandidiral za poslanca sabora in predsednika vlade, je dvignila na presežne obrate celotno Hrvaško. Mnogi ga podpirajo, mnogi pa menijo, da so njegova stališča in nastopi na meji norosti.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zakaj bi se morali sploh spraševati, ali sta Logar in Janša zmenjena?

Zakaj bi se morali sploh spraševati, ali sta Logar in Janša zmenjena?

Ostaja vprašanje za vsakega od nas državljanov: ali je prava pot za reševanje kateregakoli javnega, skupnostnega problema v neki obliki sodelovanja čim večjega števila tistih, ki želijo in tudi znajo povedati kako rešiti nek javni, skupnostni problem, ne glede na ideološko ali strankarsko pripadnost, ali pa je pot le v izločevanju oz. kakršnemkoli premaganju, poniževanju tistih, ki imajo kakšno drugačno mnenje od našega, še več, ki ne pripadajo naši stranki, celo še več, našemu vodji. 

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.

S PR “vrači” nad slabe rejtinge

S PR “vrači” nad slabe rejtinge

Verjetno se zadnje dni soočamo z zadnjo, precej hitro, nepričakovano komično stopnjo propadanja umetnega, medijsko, marcelovsko ustvarjenega vrhunskega menedžerja, idola, simbola revolucionarnega kolesarstva, antijanšizma, anticovid fašizma in podobnih bizarnih izumov slovenske politike. Zatekanje k PR “vračem”, ki naj bi neizobraženemu ljudstvu pomagali razumeti vse silne dosežke trenutne vlade, je tragikomični vrhunec soočanja z realnostjo. Tako neučinkovitega vodenja vlade in hkratne, neverjetne prepričanosti v svojo genijalost, si pred dvema letoma ni mogel predstavljati nihče.