Ko se t. i. pravni strokovnjak na klic Rajko Pirnat na režimskem mediju spravi na "njihovega" predsednika vlade, je...

Ko se t. i. pravni strokovnjak na klic Rajko Pirnat na režimskem mediju spravi na "njihovega" predsednika vlade, je...
Voditelj Uroš Slak v skoraj dvajsetminutnem pogovoru od ljubljanskega župana Zorana Jankovića ni dobil jasnega...
Zagotovo pa bo vprašanje varnosti in obrambnih izdatkov precej zaznamovalo zadnje leto pred volitvami. A če dobro premislimo, s tem ni nič narobe. Kajti dokler imamo volitve, večstrankarski parlament, glasno opozicijo in še bolj glasno civilno družbo, dokler se mediji razburjajo nad vsako odločitvijo vlade in ljudje povedo, kaj mislijo, smo še vedno zelo normalna, tipična in evropska država. V Rusiji ali Belorusiji tega že dolgo ni. Zato bi si kazalo zastaviti zelo preprosto vprašanje: ali smo za to, da obdržimo to, kar imamo, ali pa vse postavimo na kocko s tem, da se delamo, kot da se okoli nas nič ne dogaja in še naprej zanemarjamo vojsko in obrambo. Morda se ne bo zgodilo nič in so strahovi neutemeljeni. Toda če niso neutemeljeni in če ne bomo spremenili nič, potema bomo izgubili vse, kar imamo. Na to se spomnite vsakič, ko slišite novice o novih žrtvah in uničenju v Ukrajini.
Predsednik vlade Robert Golob je bil po ponedeljkovem koalicijskem vrhu spet izjemno zadovoljen z opravljenim delom in “časovnico” vseh napovedanih reform. V bistvu gre vse po načrtu, tri leta so pripravljalii izhodišča, od danes, no včeraj naprej, pa gredo na polno pri naslavljanju problemov, po dvo-mandatnem koalicijskem načrtu, dinamični časovnici z vključitvijo vseh deležnikov. Plačna kozmetika v javnem sektorju je sprejeta, sledi še pokojninska, morda tudi kakšno simbolično stanovanje za mlade, ki ga je zgradil Stanovanjski sklad na podlagi načrtov iz leta 2018. To sprenevedanje, kvasanje o napovedanem dvoletnem mandatu, napihnjena zgodovinskost na hitro spacanih kozmetičnih reform, bo jedro Golobove predvolilne manipulacije. Morda bo kmalu ugotovil, da za izpolnitev vseh obljub potrebuje celo tretji mandat.
Parlamentarne volitve v največji evropski ekonomiji niso le nemška notranja zadeva, ampak se po malem tičejo vseh nas. Čeprav bi Nemcem privoščil, da se jim AfD zatakne kot kost v grlu, pa obenem vem, da to ne bi bilo dobro za nemško gospodarstvo, ki je že tako ali tako v krizi. In če je v krizi Nemčija, vemo, bo kmalu tudi Slovenija. Zato se je pač bolje smehljati, biti jebeno politično korekten in ploskati še eni “rdeče-črni” koaliciji, kot pa razmišljati o alternativi – namreč da bi šli krščanski demokrati v koalicijo z AfD. Po mojem bi bil ponovno na ulicah ves Berlin. Pa ne od veselja kot novembra 1989, ko je padel tisti njihov zid …
Poznavalci, ki niso v službi ruske ali srbske propagande, navdušene nad “patrioti”, se sprašujejo, s kakšno večino bo tokrat zmagal Lukašenko. Beloruski avtokrat, ki je na oblasti že več kot 30 let, velja pa za Putinovega postreščka, je namreč že zmagal, volilna komisija mora le še prešteti glasovnice in razglasiti rezultate. Tokrat ima Lukašenko štiri statiste v vlogi predsedniških kandidatov. Opozicija je v tujini, v izgnanstvu. Mlajši Belorusi, ki v genih nimajo strahu pred režimom iz obdobja Sovjetske zveze, pa pravijo: Lukašenko bo odšel šele takrat, ko bo mrtev. Predčasni ali prostovoljni odhod bi bil čudež.
Novo leto, nove akrobacije vlade. Pričakovane in nepričakovane. Poučeni satiriki pravijo, da bi utegnil biti naslednji novi davek, ki ga bo uvedla svobodnjaška vlada Roberta Goloba, davek na pozabljive volivce, pri čemer ostaja odprta dilema, ali bo šlo dejansko za davek ali pa bo to zgolj običajna upravna taksa, ki se bo obračunala glede na podatke o udeležbi in pravilnem glasovanju na preteklih volitvah … Če se spustimo nazaj na realna poltična tla, se lahko upravičeno vprašamo, ali premier Golob z napovedjo novih davkov v resnici ne preusmerja pozornosti z drugih, zanj precej bolj neugodnih zadev. Denimo suma zlorabe oblasti in korupcije v zadevi Bobnar, kjer mu za vrat diha državno tožilstvo …
Kandidat za novega/starega hrvaškega predsednika Zoran Milanović, ki je v prvem krogu dobil 49,1 % glasov in bo precej...
Predsedniške volitve na Hrvaškem niso posebej zanimive, saj na njih nastopa en sam favorit. Aktualni šef države Zoran Milanović. Seveda bi bile te volitve precej razburljivejše, če bi proti Milanoviću kandidiral njegov edini pravi tekmec v hrvaški politiki, torej premier Andrej Plenković. Toda temu očitno vsaj še nekaj časa bolj ustreza voditi vlado, kot pa se vojskovati z občasno infantilnim Milanovićem, čigar besednjak je pogosto na ravni gostilniškega kvantanja. Toda večini Hrvatov je to všeč, zato je Milanović edini resni kandidat za predsedniški mandat 2025-2030.
Anže Logar se je na omrežju X odzval na nekatere kritike in očitke, ki so nanj "padali" ob in po ustanovitvi stranke...
Politični povratnik Karl Erjavec, človek, ki je torpediral arbitražni sporazum s Hrvaško, upokojencem že pred...
Predsednik vlade Robert Golob je v pogovoru za STA povedal, da razume sporočilo javnosti, ki mu prek anket javnega...
Slovenska zgodovinska in kulturna povezava s slovanskimi narodi se v določenih okoliščinah lahko prevede v diplomatsko prednost. Slovenija bi v času Trumpove administracije, ki se je že izkazala za naklonjeno bolj pragmatičnemu odnosu z Rusijo, lahko odigrala vlogo mostu med Zahodom in Vzhodom. Zaradi svoje nevtralnosti in majhnosti ima Slovenija možnost, da ohrani diplomatske odnose z Rusijo, kar je ključno glede na napetosti med Evropsko unijo in Rusijo zaradi ukrajinskega konflikta. Hkrati lahko, če se EU premakne proti večji samostojnosti in manjši odvisnosti od ZDA, Slovenija izkoristi svoje povezave za večjo vlogo v regionalni stabilnosti in morda celo za diplomatske pobude na Balkanu in v Vzhodni Evropi.
Zmagovalec je znan, poraženka je od silnega šoka prvi dan enostavno izpuhtela iz javnosti. Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo pa ni edino presenečenje torkovih volitev v Združenih državah. Republikanci so okrepili premoč v Predstavniškem domu in ponovno dobili večino tudi v Senatu, kar pomeni, da bo imel Trump v prihodnjih štirih letih miren spanec vsaj kar se zakonodajalcev tiče. Brez težav bo ustoličil tudi nekaj novih vrhovnih sodnikov. Poražencem se vse to zdi nočna mora, vsaj deloma pa zanjo krivijo “svoje” medije, ki so pretiravali s poveličevanjem Kamale Harris in jo priskutili sredinskim volivcem, tako da so abstinirali volitve in omogočili gladko zmago Trumpu.
Ne glede na napovedi, da bo zaradi počasnosti štetja glasov in morebitnih zapletov rezultat predsedniških volitev v Združenih državah znan šele čez nekaj dni, pa že zdaj precej bolje kaže Donaldu Trumpu, ki za vrnitev v Belo hišo potrebuje vsaj 270 elektorskih glasov. Že približno dve uri po zaprtju prvih volišč je razlika med Trumpom in Kamalo Harris znašala že okoli 60 elektorskih glasov (Trump 246, Harris 183), pri čemer je republikanski kandidat osvojil Severno Karolino, eno izmed t.i. nihajočih držav. Teh je skupaj sedem, Trump pa je po zadnjih podatkih tudi najbolj skeptičnih medijev že globoko čez mejo 270 elektorskih glasov in je uradno novi predsednik ZDA.