Ključnik: levica
Morda bi morala prihodnjo vlado voditi Levica?

Morda bi morala prihodnjo vlado voditi Levica?

Stranka Levica, ki ima Nato globoko v želodcu, je izgubila referendumsko vojno že po prvi bitki. Ampak lahko smo prepričani, da ne bodo odnehali. Včasih se mi zdi, da bi morala Slovenija v nekem momentu enostavno prevzeti tveganje in Levici omogočiti, da prevzame oblast oziroma sestavi vlado. Sliši se povsem noro, vem, in tudi grška izkušnja s Sirizo kaže, da skrajna levica, če pride na oblast, že v pol mandata naredi toliko škode državi, da gre človeku na jok. Vendar pa včasih pomaga samo šok terapija in slovenska demokracija očitno potrebuje takšen pretres, da bi dojela, s kakšnim ekstremizmom ima opravka pri Levici, ki že kot manjšinska vladna stranka povzroča škodo na področjih, ki jih obvladujejo njeni ministri.

Pogled iz Bruslja – Kako evropski mediji ocenjujejo slovenske akrobacije z Natom?

Pogled iz Bruslja – Kako evropski mediji ocenjujejo slovenske akrobacije z Natom?

Ni trajalo dolgo, da so se evropski mediji začeli ukvarjati s slovenskimi akrobacijami glede obrambnih izdatkov in morebitnega izstopa iz Nata. Trajalo je sicer kar nekaj dni, ker mnogi niso verjeli tem neverjetnim informacijam in so na vseh možnih koncih in krajih, tako pri politikih kot pri lokalnih medijih, preverjali, ali je napoved referenduma o izstopu iz Nata nekakša šala, lažna novica, poceni ruska propaganda… Bruseljski Politico, ki je pogosto tudi nekakšen neformalni glasnik razpoloženja v bruseljski politiki, je na to temo pripravil precej “poučen” članek, ki lepo kaže, kako se slovenska vladajoča politika igra z usodo, ugledom Slovenije in njenim razvojem.

“Izid, ki bi bodisi nasprotoval tisti zavezi, ki jo je Slovenija že dala zvezi Nato, bodisi da bi celo volivci zavrnili članstvo v zvezi Nato, bi v mednarodnem pravu ustvaril novo mednarodno pravno dejstvo in slovenska vlada, pa ne samo slovenska vlada, ampak Republika Slovenija bi v celoti izgubila kredibilnost v tem zavezništvu.”

“Izid, ki bi bodisi nasprotoval tisti zavezi, ki jo je Slovenija že dala zvezi Nato, bodisi da bi celo volivci zavrnili članstvo v zvezi Nato, bi v mednarodnem pravu ustvaril novo mednarodno pravno dejstvo in slovenska vlada, pa ne samo slovenska vlada, ampak Republika Slovenija bi v celoti izgubila kredibilnost v tem zavezništvu.”

Pravnik Matej Avbelj je izpostavil dejstvo, da je populistično igračkanje z mnenji državljanov, ki pogosto temeljijo...

Ko gospodarstvo, obljubljene reforme, laži premierja, blaginja državljanov… v hipu čudežno postanejo drugorazredne teme

Ko gospodarstvo, obljubljene reforme, laži premierja, blaginja državljanov… v hipu čudežno postanejo drugorazredne teme

Še nekaj tednov nazaj je predsednik vlade Robert Golob razlagal, da ga bodo volivci menda ocenjevali po reformah in realnih dosežkih “za ljudi”, ne pa po obljubah in ideoloških vprašanjih. Kje smo danes? Namesto reform, sklicevanja na realne dosežke… imamo poplavo političnih, ideoloških, infantilnih dimnih zaves, ki naj bi volivce odvrnile od (ne)realnega učinka vlade na gospodarskem, reformnem področju. Tega reformnega področja seveda ni. Namesto analiz delovanja vlade pri reševanju realnih problemov ljudi smo dobili poplavo nekih novih “razdelilnih” tem, ki bodo po preverjenem načrtu dodatno ideološke polarizirale že tako precej zabetonirano volilno telo. Tudi popoplavna obnova je izginila, ker je očitno ni.

Marčeve Ide v juliju ali kako so v hrbet zabodli Roberta Goloba

Marčeve Ide v juliju ali kako so v hrbet zabodli Roberta Goloba

Morda pa ni naključje, da so bivši komunisti in podmladek Rdečih Kmerov ravno na ameriški dan neodvisnosti pokazali Natu in Združenim državam dvignjeni sredinec. To, da so z referendumom o dvigu obrambnih izdatkov uspeli izključno zaradi kolaboracije Nove Slovenije in SDS, jih očitno ne moti. Kot tudi to ne, da so s tem zabodli v hrbet lastnega premierja in sprožili morebiten razpad vladne koalicije. Stranka Levica namreč doživlja Nato izključno kot simbol zahodnega triumfa nad nekdanjo Sovjetijo, danes reinakrnirano v Putinovi osvajalski Rusiji, hkrati pa ob populističnem poudarjanju negativnih posledic članstva v zavezništvu ne ponujajo nobene alternative.

Bomo še enkrat po balkansko prelisičili nasprotnike – pardon, zaveznike v Natu?

Bomo še enkrat po balkansko prelisičili nasprotnike – pardon, zaveznike v Natu?

Peljali bi se v udobnem in varnem Natu avtobusu, polne vozovnice pa ne bi plačali. Vprašanje, če nam bo tudi tokrat uspelo. Možnosti izigravanja bo zavezništvo preprečilo s podrobno opredelitvijo, kaj vse spada med osnovne obrambne zahteve in kaj ne. O izvrševanju zavez bo potrebno predložiti letne načrte, računati na zamik ali se zanašati, da bo pregled strateškega položaja leta 2029 prinesel nove in bistveno nižje odstotke za obrambi, ne gre. Gre za evropsko varnost in solidarnost, s tem pa tudi našo varnost in kredibilnost kot zaveznice. In da ne bo pomote, v Haagu se ni zavezal le predsednik vlade in vlada, ampak Republika Slovenija – in to za 5 % BDP za obrambo do leta 2035, od tega 3,5 % v osnovne vojaške namene.

Demokracija s 25-odstotnim popustom

Demokracija s 25-odstotnim popustom

Volilne programe, politično vsebino vse bolj spodriva politični marketing, strankarski PR, instagram promocija politikov in medijski politični “product placement”. Čeprav se politiki medsebojno obtožujejo populizma, je seveda kruta resnica, da populizem ni rezerviran le za en politični pol in da se kaj hitro začnemo vrteti v njegovem začaranem krogu. Zelo dobro se počuti tako na eni kot na drugi skrajnosti političnega spektra in je zelo invaziven, zato se ne smemo več čuditi, da so odločitve volivcev še vedno, po 30 letih od uvedbe demokratičnega sistema, premalo racionalne; osnovane so na utopični želji po pološčeni, votli družbi blagostanja in posplošene enakosti, ki jo utelešajo všečni kandidati s pobeljenim nasmehom na ustih. Polni so zvenečih besed, kot so mir, svoboda, normalnost, solidarnost, demokracija, ki se v pogojih stvarne politike sprevržejo v svoje nasprotje: agresivno obvladovanje državnega aparata in v odločitve, ki so čisto nasprotje obljubam iz političnih govorov.

Blef “dvojne rabe”

Blef “dvojne rabe”

Državni zbor je s precej bornim rezultatom in udeležbo pri glasovanju, 38 poslancev je glasovalo za in 6 proti, prejšnji teden potrdil vladno resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki med drugim predvideva dvig izdatkov za obrambo na 3 % BDP, kar pomeni na približno 2 milijardi evrov na leto. Sicer še vedno manj kot zahteva NATO, kar bo postala politična zgodba sama po sebi. Vlada se je s svojo klasično blefersko strategijo sicer (spet) ujela v svojo past: zavezništvu NATO in EU z neko votlo resolucijo obljublja realen dvig obrambnih izdatkov, domači javnosti pa vzporedno “prodaja” t. i. dvojno rabo dodatnih investicij v obrambo, s čimer bolj ali manj odkrito sporoča, da bomo nekako “nategnili” zaveznike z kreativnim računovodstvom.

Welcome to Lower Slobbovia*

Welcome to Lower Slobbovia*

Tisti, ki poleg nog, kolesa in avtomobila uporabljate tudi letalo, boste morda naslednjič ob prihodu na edino mednarodno letališče v Sloveniji, kjer vsak dan pristane več kot eno potniško letalo, bolj pozorni na to, kar boste videli. Morda vam bo pomagala sintagma Lower Slobbovia, ki je za Američane imaginarni pojem, s katerim v pogovornem jeziku označujejo neko nedoločeno, oddaljeno deželo na vzhodu, ki po splošnem prepričanju velja za nerazvito, družbeno zaostalo, revno ali nerazsvetljeno. Njeni prebivalci imajo tudi svojo nacionalno himno, v kateri opevajo ljudi in narode, ki jih sovražijo. Od vseh držav na svetu pa najbolj sovražijo svojo – Spodnji Močvirnistan. Če do te točke niste prepoznali slovenske kolektivne podzavesti, predlagam, da nehate brati in se lotite česa bolj enostavnega.

Nepravilna volja ljudstva

Nepravilna volja ljudstva

V nedeljo malce pred sedmo sem privihral na volišče, da izpolnim svojo državljansko dolžnost. Golobova vlada v koalicijski pogodbi namreč promovira aktivno državljanstvo, zato sem še bolj navdušen šel na volišče, kamor sicer hodim ob vsakem vabilu volilne komisije, ne glede na barvo aktualne vlade. Vmes so javnost sicer poskušali zmesti z nekakšnim bojkotom referenduma, ampak se mi je zdelo, da bo udeležba vseeno pravo dejanje. Ne glede na lepo pomladno nedeljo so bila moja pričakovanja upravičena. Večina volivcev je po vikend izletih na volišča prigrmela tam nekje po pol sedmih. Povedali so svoje mnenje. Bolj jasno ne gre. Rezultat pa šokanten za svobodne vladne pesnike, ki so ta dan menda preživljali v Tivoliju, brali knjige na jahtah ali pri prijateljih v Istri. Izhodno strategijo iz tega debakla še oblikujejo.

Če Janša ne bi ponovno kandidiral za predsednika SDS, bi na levici zavladal preplah

Če Janša ne bi ponovno kandidiral za predsednika SDS, bi na levici zavladal preplah

24. maja, le dan pred Dnevom mladosti, ki so ga v komunistični Jugoslaviji praznovali v čast dosmrtnega predsednika in maršala Josipa Broza, bodo imeli volilni kongres v največji opozicijski stranki SDS. Edini kandidat je ponovno Janez Janša, ki je v SDS na oblasti že 32 let. Tito je bil le tri leta več in Janez Janša ga bo dohitel že leta 2028. Tito bi bil na oblasti še dlje, če leta 1980 ne bi umrl. Tudi Janez Janša ni večen in ko bodo imeli čez štiri leta imeli v SDS ponovno volive predsednika, ni nemogoče, da bi bil Janša tudi takrat edini kandidat. Mimogrede, zakaj točno imajo v SDS sploh volitve, če pa je kandidat za predsednika en sam? Z nekaj humorja bi lahko rekli, da imata odgovor na to samo Bog in Janez Janša. Kar pa je v SDS skoraj eno in isto …