Ključnik: Tanja Fajon
Izraelski odziv na Golobove izjave v New Yorku: “Slovenska vlada ni varuh mednarodnega prava”

Izraelski odziv na Golobove izjave v New Yorku: “Slovenska vlada ni varuh mednarodnega prava”

Iz Jeruzalema je včeraj po diplomarskih kanalih do nas prišel odgovor na slovensko demaršo glede zadnjih dogodkov v Libanonu, ki se utegnejo zaostriti do te mere, da bomo na Bližnjem vzhodu dobili še eno “formalno” bojišče. Demarša pomeni obliko diplomatskega protesta ene države zaradi stališč, politike oziroma ravnanja druge države. V tem primeru ne gre le za odziv na slovensko stališče v Varnostnem svetu, ki mu naša država predseduje, temveč tudi na reakcije za nekatere izjave slovenskega premierja Roberta Goloba v New Yorku v preteklem tednu tako v Generalni skupčini OZN kot tudi v Varnostnem svetu. Izraelci so namreč spregledali Golobov blef, o čemer smo poročali včeraj, kajti ves nastop je bil namenjen izključno slovenski javnosti, torej je imel notranjepolitično ozadje. Oziroma kot so to v diplomatskem jeziku zapisali Izraelci, Golobov nastop “vzbuja dvom o nepristranskosti in resnosti slovenskih pozivov k miru”.

Če pade še Marta Kos, je naslednja Tanja Fajon, toda idealni komisar bi bil Borut Pahor …

Če pade še Marta Kos, je naslednja Tanja Fajon, toda idealni komisar bi bil Borut Pahor …

Če bodo oktobra evropski poslanci zavrnili Marto Kos kot komisarsko kandidatko, je naslednja na vrsti “tiha favoritka” Tanja Fajon, ki je povrhu vsega še socialistka in uživa veliko podporo svoje strankarske skupine v Evropskem parlamentu. Resor širitve ji je več kot pisan na kožo. V bistvu je Tanja Fajon idealna kandidatka za ta položaj. Samo še nekdo v Sloveniji bi bil primernejši za komisarja za širitev. In ta nekdo za razliko od gospe Fajon ta trenutek nima neke resne službe. Govorimo seveda o bivšemu predsedniku Borutu Pahorju. Tudi Golobu bi njegov odhod v Bruselj ustrezal, saj bi se ga za pet let znebili, zato bi bilo konec nevarnosti, da bi Pahor z Anžetom Logarjem konec prihodnjega leta zarotniško sestavil resno sredinsko stranko, ki bi nastopila na parlamentarnih volitvah in po možnosti zmagala. Kajti pri Pahorju je vedno obstajala nevarnost, da se skozi zadnja vrata vrne v politiko.

Golob pač ni kos

Golob pač ni kos

Večkrat se sprašujem, zakaj ravno v Sloveniji odločitve strateškega pomena ne znamo izpeljati tako, da optimiziramo rezultat? Ker so ravno tedaj na čelu države diletanti? Ker podcenjujemo naravne zakonitosti postopka? Ker tisti, ki odločajo, v resnici ne vedo, kaj bi? Ker v političnem power playu posamezniki preveč solirajo? Ali pa kar vsakega po malem? Saga o imenovanju slovenskega komisarja je spet en tak zavožen primer. Čeprav se v javnosti poskuša ustvariti zmedo glede odgovornosti za to šlamastiko, je treba jasno povedati, da je krivec samo en. Robert Golob.

Komisarske igre brez meja: Ali je Golob res “bruseljski kočijaž”?

Komisarske igre brez meja: Ali je Golob res “bruseljski kočijaž”?

Brez dvoma bomo v nekaj dneh vedeli, kakšna je specifična teža Slovenije pod vlado Roberta Goloba v Bruslju, kakšen resor naj bi dobila Marta Kos, Doslej smo – z izjemno Violete Bulc – imeli doslej relativno uspešne, kredibilne in resne komisarje, zato bo izbor resorja, ki naj bi ga dobila Marta Kos, tokrta zelo pomenljiv. Na notranjepolitičnem in medijskem parketu pa je škoda zaradi vladnih (Golobovih) igric z nesrečnim Veselom že nastala in uveljavlja se prepričanje, da je vse skupaj krivda Bruslja in Ursule von der Leyen, slovenska vlada pa se obnaša kot bruseljski kočijaž.

Pirati z Litijske

Pirati z Litijske

V zadnjih dneh se za medijsko zaveso uspehov naših športnikov in fizičnega, ali vsaj mentalnega romanja na dopuste večine Slovencev, odvija končnica afere Litijska 51, ki je odnesla Tanjo Fajon z vrha SD. Najprej je notranja revizija ministrstva za pravosodje pokazala, da neki imaginarni nižji uradniki, naj si bodo člani različnih strank ali prepričanj, nikakor niso odgovorni za ta korupcijski in poslovni škandal. Kot smo na tem portalu že večkrat izpostavili, so logično, pravno, vsebinsko, računovodsko…edini odgovorni ex ministrica Dominika Švarc Pipan, finančni minister Klemen Boštjančič in predsednik vlade Robert Golob. To je potrdilo tudi Računsko sodišče. Novica, ki bi v razmeroma normalni demokraciji odnesla vlado, je v večini medijev končala pod neko na pol zabavno rubriko. Upajo, medijsko urejajo, “spinajo”, da bi šlo čim prej “mimo”.

V senci obsesije z Gazo Putin hiti z ofenzivo na Harkiv

V senci obsesije z Gazo Putin hiti z ofenzivo na Harkiv

Medtem, ko so so fanatični, nekritični podporniki Palestine in njihovih “demokratičnih” prizadevanj, ideološki nasprotniki Izraela in v osnovi mnogi tudi zahodnega sveta na splošno (čeprav tega ideološkega sovraštva do vsega zahodnega ne znajo prav dobro razložiti in nekritično uživajo v dobrobitih njegovega razvoja) celo Evrovizijo spremenili v nekakšno politično platformo za “izbris” Izraela (kar je bilo sicer precej neuspešno, saj je glasovanje “ljudstva” na finalnem izboru pokazalo nepričakovano visoko simbolično podporo Izraelu, pa tudi Ukrajini), Putin očitno začenja dolgo načrtovano ofenzivo na drugo največje ukrajinsko mesto Harkiv, ki ga je neuspešno poskušal zavzeti že v prvih dneh agresije na Ukrajino.

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Odvratni Vučić in njegovi slovenski frendi

Odvratni Vučić in njegovi slovenski frendi

Vojislav Šešelj je leta 1995 obiskal srbske paravojaške formacije, ki so obkolile Sarajevo, na fronti ga je pozdravil Aleksandar Vučić, nekaj let za tem Miloševićev minister za informiranje. Šešelj je med pričanjem v Haagu potrdil, da je bil Vučić “prostovoljec Srbske radikalne stranke pri Slavku Aleksiću na židovskem pokopališču v Sarajevu, pozneje pa je delal na televiziji Pale”. Nekdanji vneti zagovornik Ratka Mladića in sodelavec Radovana Karadžića je kasneje zelo napredoval in je zadnja leta edini možni predsednik Srbije. Menda zagovarja demokracijo, zlasti pa rad komentira vse in še več. Je tudi dober prijatelj ljubljanskega župana, prek katerega posega v slovensko politiko in gospodarstvo. Očitno podpira tudi Vladimirja Putina, ki z njim komunicira prek najbolj skorumpiranega politika na Balkanu Milorada Dodika.

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Kongres vladnih socialnih demokratov, ki je vrhunec doživel v soboto zvečer po srednjeevropskem času, je po naključju sovpadel z začetkom novega bližnjevzhodnega konflikta, potencialne vojne med Iranom in Izraelom. Ko so delegati premlevali rezultate prvega kroga glasovanja, so iranski droni in balistične rakete že leteli proti Izraelu. Po zaslugi delegatov, ki so s pičlimi 10 glasovi prednosti za naslednika Tanje Fajon izvolili Matjaža Hana, Milan Brglez ne more postati zunanji minister, kar je morda celo boljša novica kot ta, da je Han novi predsednik socialnih demokratov in da je na nek način “upokojil” staro gardo s Kučanom na čelu, ki je navijala za Brgleza. Vseeno pa ne gre spregledati, da je Brglez ne glede na vse prejel visoko podporo, zato SD ostaja še naprej razdeljena. Bo Matjaž Han res rešitelj svoje stranke ali le njen stečajni upravitelj?

S katerim odtenkom rdeče preživeti pred dokončno politično marginalizacijo?

S katerim odtenkom rdeče preživeti pred dokončno politično marginalizacijo?

Obdobje Tanje Fajon je bilo zagotovo za stranko porazno, saj ga lahko ocenimo le z zamahom roke in opazko, da je šlo za všečnost iskajočo praznino. No, tudi obdobje Dejana Židana ni bilo za politološko oceno kaj dosti boljše. Zato je povsem jasno, da je za stranko SD pomembno na prihodnjem kongresu izvoliti voditelja, ki bo pustil vsaj majhen pečat v političnem dogajanju, ki bo torej stranki prinesel vsaj trohico neke vsebine, pa kakršnakoli že ta bo. Nujno je torej, da z novim voditeljem zastavijo neko strateško linijo politične preobrazbe, da sploh ohranijo razlog za njihov nadaljnji obstoj, saj je brez tega bolje, da po prodaji vile in ob koncu tega mandata ugasnejo luč in se na smetišču zgodovine pridružijo svoji pravni predhodnici.

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Vladne drame za zdaj konec, za državljane pa se agonija nadaljuje

Vladne drame za zdaj konec, za državljane pa se agonija nadaljuje

Čeprav se je še pred tednom, dvema zdelo, da se razmere v koaliciji bližajo nevarnim razsežnostim in da je možen celo črn scenarij, po katerem bi Golobova koalicija razpadla še pred evropskimi volitvami, ki bodo junija, je zadnji teden februarja prinesel svojevrsten zasuk, preobrat. Nekateri so to sicer razlagajo le kot zatišje pred viharjem, vendar se ta hip zdi, da gre za dejansko premirje, ki je iskreno zaželjeno na “vseh straneh”. Mislimo pa zlasti na odnose med največjo stranko, Gibanjem Svoboda, in stranko SD, ki se očitno počasi sestavlja skupaj in upa, da jo bo aprilski kongres vrnil v igro.