V minulih mesecih in letih je bilo slišati precej očitkov, tudi zelo hudih, na račun Izraela. Bolje rečeno – na račun izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja in njega osebno. Za nekatere lahko rečemo, da so bili na mestu, drugi spet ne. O par njih se bodo izjasnila mednarodna sodišča. Zelo malo ali pa skoraj nič pa ni bilo slišati o očitkih Izraela – in to upravičenih – na račun drugih. Veljalo bi jim prisluhniti, če je naš cilj prenehanje spopadov in mir na Bližnjem vzhodu.
Najnovejša odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v zvezi z aretacijo izraelskega premierja Netanjahuja ima tudi neposredno zvezo s Slovenijo. Pred nekaj meseci je namreč sodnica tega sodišča postala slovenska pravnica Beti Hohler. Izrael je nedavno izrazil dvom v njeno nepristranskost, kmalu za tem pa je bila Hohlerjeva med tistim sodniki, ki so dejansko izglasovali sklep, da je treba Netanjahuja, nekdanjega izraelskega obrambnega ministra Galanta in Hamasovega terorista Mohameda Deifa aretirati. Ozadje je po naših informacijah zelo zanimivo, kajti prvotno sodnica Hohlerjeva ni bila v senatu, ki je bil predviden za odločanje. A ker je romunska sodnica nenadoma “zbolela”, je na njeno mesto prišla Beti Hohler, ki ni imela nobenih “težav” pri odločanju.
Moja domovina, država Slovenija, je vsak dan bolj kozmopolitska, postala je tako rekoč srčika Evrope, nemara kar sveta. Postali smo biser svetovne politike, mi edini vemo, kaj je prav in kaj ne in kako bomo končali vse vojne po svetu. In najpomembnejše, progresivne sile imajo v Sloveniji nemalo postojank, recimo Hamas na FDV in Pedagoškem inštitutu (se opravičujem, če sem izpustil kakšno institucijo), iranski »revolucionarji« so prav tako že čisto udomačeni, pa ne samo Racman Jaka in Miki Miška, ampak tudi njihovi agenti, ki sistematično podpihujejo in verjetno tudi financirajo antisemitske izpade, kakršne je znal organizirat proti Judom samo Joseph Goebels.
Obsedenost zunanje ministrice Tanje Fajon in javnega zavoda RTV Slovenija z Izraelom in pristransko navijaštvo se...
Palestina in Palestinci so postali orodje političnega boja med raznimi akterji po svetu. Avtoritarni, neliberalni in nedemokratični svet podpira palestinski boj za genocidno očiščenje Izraela judovskega prebivalstva v obliki terorističnih organizacij in režimov, kot so Hamas, Hezbolah in iranske mule. Svobodni, liberalni in demokratični svet podpira Izrael in tiste Palestince, ki se zavzemajo za mir z Izraelom, sekularizacijo, demokratizacijo in verske reforme v Gazi in na Zahodnem bregu.
Da se skoraj natanko 86 let po začetku sistematičnega preganjanja Judov v Nemčiji zgodi to, kar se je v četrtek zvečer na Nizozemskem, v mestu, kjer je svoj dnevnik pisala Ana Frank, je grozljivo. V enem samem večeru je Evropa odvrgla masko civiliziranosti. Četudi bi bili vsi napadalci arabski priseljenci – pa najbrž niso bili – in bi se za sramotno dejanje poskušali opravičevati s tem, da bi krivdo zvalili na neprilagojene in podivjane azilante iz Bližnjega vzhoda, je resnica precej bolj enostavna in boleča: Evropa je izgubila stik z resničnostjo, preteklostjo in živi v svojem milnem mehurčku. Obsodba divjanja v Amsterdamu, ki lahko pomeni začetek novega holokavsta, je zato tudi za slovenske politike moralna dolžnost.
Izrael in Ukrajina imata skupna sovražnika v podobi zahodne skrajne levice in skrajne desnice. Tako skrajni levici kot skrajni desnici sta namreč skupna antisemitizem in zagovarjanje Putinovih dejanj v Ukrajini. To je dodaten dokaz, da ima politična premica v resnici obliko podkve in da so si skrajni levičarji in skrajni desničarji med seboj bolj podobni, kot so si to sami pripravljeni priznati. In če so Judje v obstoječih razmerah meritokracije kot družbena skupina posebej uspešni, so pač priročni dežurni krivci in nepogrešljivi v teorijah zarot. In če Rusija vnaša kaos v mednarodne odnose, potem je njihova zaveznica pri slabitvi obstoječega reda na Zahodu.
Kaj bo 6. novembra letos, vemo: predsedniške volitve v Združenih državah, kjer se bosta pomerila demokratka Kamala Harris in republikanec Donald Trump. Prva je do izraelskih načrtov glede kaznovanja Irana precej zadržana, Trump pa svojega starega prijatelja Benjamina Netanjahuja ves čas spodbuja, naj gre “v akcijo”, češ da boljše priložnosti morda dolgo ne bo imel. Če bi Izrael do začetka novembra dejansko izvedel močnejši napad na Iran, bi to lahko škodovalo Kamali Harris, zato iz Bele hiše, kjer je vsaj formalno še vedno šef senilni Joe Biden, pritiskajo na Netanjahuja, naj se vzdrži skušnjave po obračunu z Iranom. V zameno so mu pripravljeni pogledati skozi prste v Libanonu …
Točno leto dni po Hamasovem terorističnem vdoru v Izrael se v Sloveniji soočamo s precejšnjo amnezijo, saj nas prepričujejo, da 7. oktobra mineva prva obletnica genocida nad Palestinci. Slovenska vlada je v tem času v Varnostnem svetu večkrat zastopala “neuvrščena” stališča, ki so bližje globalnemu jugu kot Zahodu. Kaj točno se dogaja s slovensko diplomacijo, da posredno podpira terorizem? Ali je za protiizraelsko politiko posredno kriv tudi “antijanša” refleks? Smo zato na strani Hamasa in Hezbolaha, ker je Janez Janša prijatelj in zaveznik Benjamina Netanjahuja?!
Včerajšnja razglasitev generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov za nezaželeno osebo v Izraelu je na prvi pogled resda nekoliko čustven odziv judovske države na nenavadno zadržanost Antonia Gutteresa ob iranskem raketnem napadu na Izrael, ki ga 75-letni Portugalec sprva ni obsodil. Vendar pa že hiter pogled v zgodovino OZN po letu 2017, ko je Gutteres postal generalni sekretar, pokaže vrsto hudih spodrsljajev, neodločnosti in pomanjkanja energije. Za preživetje svetovne organizacije je nujno, da junija prihodnje leto, ko Gutteresu poteče mandat, za šefa dobi mlajšega, bolj odločnega človeka, ki ne bo imel težav s svojo integriteto.
Iz Jeruzalema je včeraj po diplomarskih kanalih do nas prišel odgovor na slovensko demaršo glede zadnjih dogodkov v Libanonu, ki se utegnejo zaostriti do te mere, da bomo na Bližnjem vzhodu dobili še eno “formalno” bojišče. Demarša pomeni obliko diplomatskega protesta ene države zaradi stališč, politike oziroma ravnanja druge države. V tem primeru ne gre le za odziv na slovensko stališče v Varnostnem svetu, ki mu naša država predseduje, temveč tudi na reakcije za nekatere izjave slovenskega premierja Roberta Goloba v New Yorku v preteklem tednu tako v Generalni skupčini OZN kot tudi v Varnostnem svetu. Izraelci so namreč spregledali Golobov blef, o čemer smo poročali včeraj, kajti ves nastop je bil namenjen izključno slovenski javnosti, torej je imel notranjepolitično ozadje. Oziroma kot so to v diplomatskem jeziku zapisali Izraelci, Golobov nastop “vzbuja dvom o nepristranskosti in resnosti slovenskih pozivov k miru”.
Rekordno dolgo, takorekoč ves teden, je bil premier Robert Golob v New Yorku in se skupaj s svojo partnerko močno trudil, da bi v Sloveniji vsi opazili njegovo genialnost globalnega vodenja. Generalna skuščina OZN, Varnostni svet … povsod ga je bilo veliko. Kajti reševanje svetovnih problemov je odličen recept za prikrivanje lastnih slabosti. Golob lahko s čevljem tolče po govornici v Združenih narodih pa zato doma v Sloveniji ne bo nič manj afer, škandalov, in odstopov. V bistvu se lahko premier v imenu svobode naslednjič v Varnostnem svetu postavi na glavo, pa s tem ne bo zakril dejstva, ki vse bolj prihaja na dan: da je namreč nesposoben voditi Vlado Republike Slovenije.
Vodja opozicije Janez Janša je tokrat precej pronicljivo, brez nepotrebnih ideoloških okraskov ocenil problematičnost...
Kaj sploh pomeni in predstavlja Palestina? Za muslimane je bila v zgodovini zgolj anahronistična geografska označba, tuja njihovi veri. V Koranu Palestina ni niti enkrat omenjena. O Palestincih se je začelo zares govoriti šele v času Britanskega mandata za Palestino med obema svetovnima vojnama, ko pa so kot Palestince označevali tako Jude kot Arabce, ki so živeli tam. Torej je šlo za geografsko identiteto in ne za nacionalno. Palestinska nacionalna identiteta se zares razvije šele pozneje, vzporedno z delovanjem Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), od šestdesetih let 20. stoletja naprej.
V dneh pred nedavnim Blejskim strateškim forumom (BSF) je prah dvigovalo vabilo predstavnici izraelske civilne družbe Cipi Livni. Nekaj nevladnih organizacij in stranka Levica so namreč zahtevale, da se vabilo prekliče. Kot neposrečenega ga je na dan začetka foruma označila tudi predsednica države, potem ko je bilo jasno, da bo izraelska gostja vendarle nastopila. Kdo je torej gospa Cipi Livni, katere prisotnost na forumu, na katerem je tekla razprava tudi o vojni v Gazi, je tako razburila omenjene? Kakšna so njena stališča, ki jih udeleženci foruma in slovenska javnost ne bi smeli slišati?