Ekonomist Matej Lahovnik o demokratičnih praksah na južni strani Alp. (Vir: X)
Ključnik: Izrael
Golobova zunajsodna obsodba na predvolilnem soočenju
Bistvo Golobovega dolgega in hitrega nagovora na začetku zadnjega predvolilnega soočenja je trditev o povezovanju protikandidata s tujimi (izraelskimi) paraobveščevalnimi službami, vpletenimi v genocid palestinskega ljudstva v Gazi, kratkomalo – obtožba o veleizdaji. Takšno obtoževanje nima zveze s predvolilno kampanjo, in organizator soočenja bi moral avtorja obtoževanja prekiniti, diskvalificirati ali ga vsaj pozvati, naj navede dokaze. Golobova obtožba je bila zgleden primer sovražnega govora, njegov govor pa poln proslulih formulacij iz časa, o katerem smo mislili, da je daleč za nami.
Slovenska zunanja politika: Selektivna načelnost
Slovenska vlada je v zadnjih letih pogosto poudarjala, da vodi načelno zunanjo politiko, utemeljeno na spoštovanju mednarodnega prava, človekovih pravic in multilateralizma. Ta trditev je v kontekstu izraelsko-palestinskega konflikta še posebej izpostavljena, pri čemer naj bi Slovenija celo “reševala obraz” Evropske unije. Toda natančnejši pogled pokaže precej kompleksnejšo sliko; takšno, ki odpira vprašanja o doslednosti, kredibilnosti in predvsem strateški smiselnosti slovenske zunanje politike. Ključni problem ni v tem, da Slovenija zagovarja načela, temveč v tem, da jih zagovarja selektivno, hkrati pa svojo politiko predstavlja kot dosledno načelno.
Ali lahko nedeljski poraženec zahteva razveljavitev volitev zaradi domnevnega tujega vmešavanja vanje?
Ali vam je kak strokovnjak za javno mnenje že povedal, da nobena od anket, s katerimi nas te dni bodisi razveseljujejo bodisi strašijo, ni tako natančna, da bi iz nje lahko napovedali točnen izid nedeljskih volitev? Ni? Pa bi vam moral. Kajti naše agencije za javno mnenje tipajo v temi in upajo, da so prav zadele. Če ne bo kakšnega presenečenja, bodo v nedeljo po 19. uri znani vsaj približni rezultati. Potem se bo drama šele začela. Oba dominantna voditelja namreč pričakujeta zmago in napetosti med SDS in Svobodnjaki bodo dosegle vrhunec. Kaj pa če ena od konkurenčnih strank ne bo hotela priznati rezultata volitev? Kaj če bo poražena stran(ka) sodno izpodbijala rezultat ali celo zahtevala razveljavitev volitev zaradi domnevnega tujega vmešavanja?
“Mister President, nujno potrebujemo neko vojno”
Vsaka vojna ima svoje ozadje. V Ukrajini so to ozemeljski apetiti sosednje Rusije in njenega prebujenega imperializma. V primeru Irana pa imamo opravka z mešanico “končnega obračuna”, ki ga zagovarja Izrael, in vojne zaradi preusmerjanja pozornosti, kar je možen motiv Donalda Trumpa. Združene države je zvlekel v spopad z državo, ki ima več prebivalcev, kot jih je imela nacistična Nemčija med II. svetovno vojno. In to samo zato, ker mu na notranjepolitičnem parketu začenja pošteno drseti zaradi razvpitih Epsteinovih dosjejev …
Česa nam o vojni z Iranom niso povedali
Koliko balističnih raket ima Iran, kako dolgo lahko še traja vojna v Perzijskem zalivu, ki je očitno le nadaljevanje lanskoletne junijske 12-dnevne, v kateri sta Izrael in Združene države domnevno uničila iranske jedrske zmogljivosti? Očitno nista dobro opravila svojega dela, če naj bi imel režim v Teheranu, ki v teh dneh dobiva nov, menda še radikalnejši obraz vrhovnega vodje, zdaj na voljo dovolj materiala za 10 atomskih bomb. Odgovor se spremeni le v primeru, če je dejanski cilj napada na Iran padec režima in njegova zamenjava. V tem primeru nas čaka še precej presenečenj.
Bližnji vzhod med pravom in realnostjo
O tem, ali je bila odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa glede napada na Iran res dobro premišljena glede na vse možne posledice za regijo in svet – pa tudi za Združene države same –, bi se dalo razpravljati. Enako velja za vprašanje njihove skladnosti z mednarodnim pravom. Med pravniki in politiki prevladuje ocena, da je šlo za pravno sporno oziroma nelegalno ravnanje Izraela in ZDA, s čimer se strinja tudi pisec teh vrstic. Če želimo, da ima sklicevanje na mednarodno pravo resnično težo, moramo biti pri njegovem zagovarjanju dosledni – ne glede na to, kdo ga krši. Samo tako bodo majhne države, kot je Slovenija, ohranile verodostojnost: pravila veljajo za vse, ne le za nekatere.
Zakaj samo fizična likvidacija režima v Teheranu ne bo dovolj
Sašo Dolenc je na socialnem omrežju X razvil zanimivo tezo glede izraelsko-ameriškega napada na Iran: v večini primerov bi silovito bombardiranje in celo obglavljenje vodstva napadene države najverjetneje pomenilo tudi konec vojne in kapitulacijo. Toda kot ugotavlja Dolenc Iran ni konvencionalna država in nikoli ni bila. V ozadju imamo namreč ideologijo, ki trpljenje, smrt in uničenje pojmuje kot nekaj svetega. Zato lahko uničevanje iranskega režima pomeni tudi novo radikalizacijo šiitske teokratske države.
Vojna, ki je Iran ne more dobiti
V soboto zjutraj je nekje v Iranu potekal sestanek najvišjih funkcionarjev teheranskega režima. Izraelski Mosad je sicer poznal natančen čas, lokacijo pa le približno. Če bi izraelske rakete zadele cilj, bi z enim samim zamahom odsekali vse ali vsaj večino glav, ki upravljajo z nekdanjo Perzijo. Iranska oblast je resda preživela prvi dan vojne, vendar je izgubila vse zaveznike. Izrazi solidarnosti z iranskim ljudstvom, ki prihajajo od vsepovsod, tudi iz Slovenije, nimajo nič skupnega s podporo režimu. Ajatole so trenutno najbolj osovraženi ljudje na planetu. In tudi osamljeni, saj so jih na cedilu pustili vsi, ki so jih lahko. Iran je vojno že izgubil.
“Uničili bomo njihove rakete in zrušili njihovo raketno industrijo do tal”
Predsednik ZDA Donald Trump je ob napadu na Iran napovedal uničenje vseh iranskih raketnih zmogljivosti in iranske...
Moralni svetilnik Evrope bo bojkotiral Evrovizijo na Dunaju
Odločitev javnega zavoda RTV Slovenija, da maja ne bomo poslali predstavnika na izbor evrovizijske popevke 2026, je odmevala in našla nekaj prostora v svetovnih medijih. Kritike na račun slovenske udeležbe na tekmovanju, ki že dolgo nima več nobene zveze z Evropo, njeno kulturo, glasbo, ustvarjalnostjo…, saj na njem denimo nastopa tudi Avstralija, vsak čas pa bo mogoče tudi Kanada, smo poslušali tudi minula leta. Nekateri argumenti so bili zelo utemeljeni, da ne omenjamo navzkrižja s poslanstvom javne TV. Poleg teritorialne razgradnje samega tekmovanja za mnoge v oči bode predvsem vsebinska, ne-kakovostna preobrazba prireditve, ki so jo več kot očitno prevzeli določeni lobiji in vplivne skupine iz ozadja s politično-ideološko agendo.
“Naše sporočilo je: ne bomo sodelovali na Evroviziji!”
Predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak je potrdila šokantno novico, ki je pretresla ves svet. Zaradi...
Mir na Bližnjem vzhodu in nemir v slovenski diplomaciji
Današnje srečanje v Šarm-el-šejk je mini mirovna konferenca, formalna potrditev premirja in začetek mirovnega procesa v Gazi. Ne pomeni še rojstva palestinske države, pač pa prvi korak k trajnejšemu miru v tem delu sveta. Izrael in Hamas sta bila prisiljena sprejeti ponudbo Donalda Trumpa in arabske koalicije šestih držav, sicer bi se soočila z resnimi posledicami. Geostrateških dimenzij tega razpleta nekateri naši mainstream zunanjepolitični komentatorji, še toliko bolj pa neuvrščena diplomacija Tanje Fajon, niso dojeli. Če bi jih, potem ne bi bil nihče presenečen, da Slovenija v Egipt ni bila povabljena. V palestinsko-izraelski strani je namreč igrala za napačno stran.
Zaradi vojn v Gazi in Ukrajini smo pozabili na Sudan
Medtem ko Gaza in Ukrajina še vedno prevladujeta v zahodnih medijih, pa se drugod po svetu dogajajo prav tako hudi konflikti, na katere nismo pretirano pozori, opozarja J. Scott Younger. V mislih ima predvsem v Sudanu, ki ga uničuje državljanska vojna med vlado in uporniki, pri čemer obe strani oskrbujejo rivalske države Bližnjega vzhoda. Nemirno je tudi v Mjanmaru, nekdanji Burmi, pa na Haitiju v Karibih in v talibanskem Afganistanu.
Kaj se dogaja z Donaldom Trumpom?
Vsaj kar se tiče zunanje politike, je ameriški predsednik Donald Trump v zadnjem času postal skorajda drug človek. Če za trenutek zanemarimo njegove pritiske na Venezuelo, je pri Ukrajini in Izraelu vsaj verbalno naredil ogromne salte v odnosu do teh kriznih žarišč. Nič več ni tudi groženj s priključitvijo Kanade, Grenlandije, zasedbo Panamskega prekopa… namesto tega pa resen odmik od “prijatelja” Vladimirja Putina in močna podpora Ukrajini, za piko na i pa še prvi resen načrt umiritve razmer na Bližnjem vzhodu. Namesto bizarnega predloga o gradnji “resorta Gaza” in preselitvi Palestincev v druge regije je predstavil nekakšen vsaj na daleč uresnićljiv predlog.