“Nadzorovana” eskalacija v bližnjevzhodnem kotlu?

V soboto zvečer so svetovne medije preplavile informacije o začetku vsesplošnega napada Irana na Izrael. Zadeva se je najprej zdela precej katastrofična, eksponentna eskalacija konflikta na Bližnjem vzhodu. Na srečo se je, vsaj zaenkrat, izkazalo, da je imel iranski napad, v katerem je bilo sicer uporabljenih več kot 350 različnih dronov in raket, bolj notranjepolitični kot vojaški značaj, s čimer je iranski režim svojim državljanom hotel pokazati, da odločno odgovarja na operacije izraelskega “sovražnika”.

Ne nazadnje so ZDA na “precej verjetni” napad opozorile že nekaj dni prej, vpletene države so po obvestilu Irana o načrtovanju napada izpraznile zračni prostor, po izstrelitvi večine dronov in raket pa so imeli Izraelci skupaj z zavezniki nekaj ur časa, da jih precej učinkovito sklatijo z neba še pred vstopom v izraelski zračni prostor. Na Izrael je menda padlo vsega 7 projektilov. Smrtnih žrtev ni bilo.

Scenarij razvoja dogodkov na Bližnjem vzhodu po brutalnem terorističnem napadu Hamasa 7. oktobra 2023 se precej natančno uresničuje. Izraelska vlada je v notranjepolitični stiski zaradi popolnega obveščevalnega, varnostnega flopa, blamaže, ki je presenetila mnoge, začela z obsežno operacijo “čiščenja” teroristov Hamasa v Gazi, ki je v marsičem preseglo meje sorazmernega odgovora, predvsem pri številu civilnih žrtev. V vsakem primeru je pri ocenjevanju vojskovanja v Gazi potrebno upoštevati, da taktika Hamasa temelji na nekritičnem, zavržnem izrabljanju civilistov za živi ščit pred napadi izraelske vojske. Pogosto so vsebinsko nezanesljive tudi palestinske ocene o številu žrtev, predvsem otrok in žensk. Teh številk pogosto ne more neodvisno potrditi nihče, vsekakor pa je žrtev ogromno, vse skupaj je podvrženo tudi informacijski vojni, dezinformacijam, ki močno vplivajo na svetovno javno mnenje. Izrael je medijsko vojno zaenkrat nedvomno izgubljal, včerajšnji napad Irana mu v tem pomenu lahko celo koristi.

Norija, bestialni teroristični pokol, ki ga je sprožil Hamas, pa še vedno ni dobil enotne strokovne, strateške razlage v mednarodnji javnosti, čeprav se večina vsaj približno neodvisnih opazovalcev strinja, da ima gotovo vsaj posredne prstne odtise Irana in Rusije. Slednji je ta eskalacija razmer na Bližnjem vzhodu tudi najbolj PR-ovsko koristila. Pozornost svetovne javnosti se je z Ukrajine preselila na Izrael, Gazo, celotno regijo, v katero se usmerja tudi ogromno politične, vojaške pozornosti, pomoči zahoda, ki bi drugače morda končala v Ukrajini.

Rusi po zavzetju mesta Avdiivka na vzhodu Ukrajine, iz katerega so se morali Ukrajinci umakniti zaradi pomanjkanja streliva, občutno ne napredujejo, pritiskajo pa na ukrajinske linije in iščejo točke, na katerih bodo verjetno kmalu sprožili novo ofenzivo. (Slika: popolnoma porušena Avdiivka, X)

Svetovna javnost se je glede izraelskega odgovora na teroristični napad hitro razdelila, polarizirala, v poplavi različni informacij, dezinformacij, interpretacij, propagande, je kot rečeno Izrael izgubil prvotne simpatije, iskreno povedano tudi zaradi izredno silovitega uničevanja civilnih ciljev, robatega pristopa, aroganonsti pri komuniciranju. Ne glede na to, da je praktično edina delujoča demokracija v regiji, obdan z “neprijaznimi” muslimanskimi državami, s katerimi pa nima vedno tako slabih odnosov kot se lahko zdi površnemu opazovalcu, ki denimo spremlja samo slovenske mainstream medije in neskončne informacije o “nesrečni” Palestini. Mnogi analitiki v nepričakovani eskalaciji, ki jo je sprožil Hamas, vidijo tudi zaskrbljenost nekaterih držav (predvsem Irana in njegovih zaveznikov), da bi Izrael vsaj približno spodobno uredil odnose z bližnjimi sosedi. V razmerah povečanih napetosti je to seveda nemogoče.

Ni zanemarljivo, da sta se pri zračnem napadu Irana v protizračno obrambo vključila tudi Savdska Arabija in Jordanija, Iran je slednji celo posredno zagrozil, da bi lahko postala kredibilna tarča v naslednjih iranskih napadih. Bolj kot Izraela se tudi številne muslimanske države bojijo premočnega, prepotentnega, norega Irana, sploh v povezavi s strateškim zavezništvom s prav tako “ponorelo” Putinovo Rusijo. Rusija je bila po zadnjih informacijah praktično edina država, ki je iranski napad označila kot upravičen odgovor v skladu z njegovo pravico do samoobrambe. Kitajska v svoji maniri precej brezbarvno vse vpleteno opozarja na zadržanost pri različnih aktivnostih. K zadržanosti pri načrtovanju odziva so Izrael na izredni seji pozvali tudi vsi predstavniki držav članic Varnostnega sveta Združenih narodov. Slovenski predstavnik Samuel Žbogar je iranski napad ostro obsodil.

Po nedavnem  izraelskem napadu na iranski konzulat v Damasku, kjer je bilo ubitih sedem pripadnikov iranske revolucionarne garde, med njimi visoki poveljnik sil Al Kuds Mohamad Reza Zahedi in njegov namestnik, je Iran takoj napovedal povračilne ukrepe, pri čemer ni izključil neposrednega zračnega napada na Izrael. Ta se je na to že v naprej preventivno pripravil, med drugim je odpovedal dopust za vse bojne enote protizračne obrambe in mobiliziral dodatne enote.

Ne glede na dejstvo, da je šlo na srečo za precej dobro nadzorovano vojaško predstavo, vse skupaj vseeno pomeni pomembno stopnjevanje napetosti, četudi Izrael ne bo takoj “udaril” nazaj v sorazmernem načinu in obsegu. Izstreljevanje več sto projektilov na druge države pač ne more biti normalna mednarodna komunikacija. No, normalna se gotovo zdi Putinu in še nekaterim drugim avtokratom, ki se jim mednarodni mir zdi neko nenormalno stanje. Izraelski vojni kabinet je po celodnevnem sestankovanju in jasnih sporočilih iz ZDA, da “eskalacija ni v interesu nikogar” sporočil, da bo do povračilnih ukrepov prišlo, ampak v trenutku in obliki, ki se bo Izraelu zdela najbolj ustrezna. Kratkoročno se zdi, da bo Netanjahu ta napad izkoristil za podaljševanje svojega političnega preživetja in dodatne pritiske na bližnje, strateške teroristične “probleme” v Gazi, pri čemer mu je Iran vsaj kratkoročno zagotovil nekaj minimalnih pozitivnih točk v mednarodni javnosti.

Izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu je v pogovoru z ameriškim predsednikom dobil vsa zagotovila o nadaljnji podpori, a ga je Joe Biden pozval k zadržansti in premisleku glede zaostrovanja konflikta. (Slika: www.gov.il)

Bo pa imel v širšem mednarodnem smislu napad Irana gotovo posledice. Še bolj jasno je pokazal na razdiralno nedemokratično politično os Moskva – Teheran, kar lahko morda celo koristi na pol pozabljeni Ukrajini. Ta se sooča s kroničnim pomanjkanjem streliva, predvsem pa sistemov za protizračno obrambo, kar je v veliki meri posledica blokade pomoči v ZDA in pomanjkanja razpoložljive, dobavljive oborožitve v EU.

V senci Bližnjega vzhoda in cincanja zahoda Putin namreč stopnjuje vojno izčrpavanje, pospešeno uničuje energetsko infrastrukturo Ukrajine, kar je verjetno priprava za prihajajočo ofenzivo, s katero se mu v bistvu mudi, saj ni izključeno, da bo Ukrajina kljub vsem težavam le pridobila nova orožja, ki bodo nevtralizirala rusko premoč v zraku in pri sistemih dolgega dosega. Nekateri signali iz ameriškega kongresa namreč kažejo, da bi lahko republikanci končali bizarno blokado dodatne pomoči Ukrajini.