Ključnik: Iran
Iranska pravljica o tem, kako so novega predsednika naslikali kot reformista

Iranska pravljica o tem, kako so novega predsednika naslikali kot reformista

V Iranu je končno zmagal “reformist”, politik, naklonjen spravi z Zahodom, pravicam žensk in bolj liberalnemu vzdušju v družbi. Takšne so bile ugotovitve večine mainstream medijev na Zahodu, potem ko je na volitvah v Iranu zmagal nekdanji srčni kirurg in minister za zdravje Mahmoud Pezeshkian. A kot opozarjajo iranski borci za človekove pravice, je vse skupaj za lase prevlečeno. Takšen narativ spregleda bistvo iranske teokratske diktature: namreč da v takšnem režimu ne more biti nobenih “liberalcev”, torej zmernih, reformističnih ali celo demokraciji in človekovim pravicam naklonjenih politikov. Če bi bili, bi se že zdavnaj našli v zaporu, pred nekaj desetletji pa bi končali pred strelskim vodom ali bi jih obesili na kandelaber.

“Nadzorovana” eskalacija v bližnjevzhodnem kotlu?

“Nadzorovana” eskalacija v bližnjevzhodnem kotlu?

V soboto zvečer so svetovne medije preplavile informacije o začetku vsesplošnega napada Irana na Izrael. Zadeva se je najprej zdela precej katastrofična, eksponentna eskalacija konflikta na Bližnjem vzhodu. Na srečo se je, vsaj zaenkrat, izkazalo, da je imel iranski napad, v katerem je bilo sicer uporabljenih več kot 350 različnih dronov in raket, bolj notranjepolitični kot vojaški značaj, s čimer je iranski režim svojim državljanom hotel pokazati, da odločno odgovarja na operacije izraelskega “sovražnika”.

Tretje leto: Kljub vsej propagandi Rusija ekonomsko trpi zaradi Putinove vojne

Tretje leto: Kljub vsej propagandi Rusija ekonomsko trpi zaradi Putinove vojne

V soboto bosta minili dve leti od ruske invazije na Ukrajino, ki je uspela zdržati in se še vedno upira agresorski vojski. Prve prave vojaške provokacije so se sicer začele že na današji dan, le redki pa so verjeli, da se bo vseobsežni napad res zgodil. Kljub agresivni propagandi Kremlja, ki je celo nekaj zahodnjakov uspela prepričati, kako sankcije Rusiji sploh niso škodovale, celo nasprotno, ruski vsakdan še zdaleč ni idiličen. Socialne in ekonomske posledice vojne so hude; stroški za vojsko so se v dveh letih dvignili za 300 odstotkov, okoli 8 % celotnega ruskega BDP gre samo za financiranje te vojne. Najhujši udarec za Rusijo pa je več kot milijonski osip v demografiji. V zadnjih dveh letih je iz Putinovega imperija pobegnilo najmanj 800.000 Rusov. Na ukrajinski fronti jih je za vedno ostalo (ali pa so se vrnili ranjeni) okoli 300.000.

Božo Cerar: “Tožba Južne Afrike proti Izraelu zaradi genocida je politično motivirana”

Božo Cerar: “Tožba Južne Afrike proti Izraelu zaradi genocida je politično motivirana”

Z dolgoletnim diplomatom in veleposlanikom v pokoju Božom Cerarjem smo ugotavljali, da je težko napovedati nadaljnjo dinamiko bližnjevzhodnega konflikta, ki ga je 7. oktobra lani podžgal teroristični napad Hamasa na Izrael. Zdi se, da se kriza širi, vanjo se vpletajo tudi drugi igralci, denimo Iran, ki prek Hutijcev v Jemnu ogroža svobodni svetovno ladijsko trgovino. Dr. Cerar pa je spregovoril tudi kot pravnik in opozoril, da je tožbo Južne Afrike proti Izraelu zaradi domevnega genocida treba gledati v političnem kontekstu, saj se Južna Afrika poskuša postavi na čelo globalnega juga. Njena nenačelnost se kaže v dvojnih merilih: Južna Afrika se ni pridružila resoluciji Generalne skupščine OZN, s katero je ta obsodila rusko invazijo na Ukrajino. Prav tako ni vložila tožbe zoper Kitajsko, ki se ji očita genocid nad Ujguri. Vrhunec njene dvoličnosti pomeni vrh Afriške Unije leta 2015, ki se ga je udeležil tudi sudanski predsednik Omar al-Bashir, pred Mednarodnim kazenskim sodiščem obtožen genocida v Darfurju. Južna Afrika ga ni aretirala, čeprav bi ga morala …

Vrnitev neuvrščenih

Vrnitev neuvrščenih

Eden izmed vrhuncev t.i. feministične zunanje politike Tanje Fajon je bilo srečanje z zunanjim ministrom Irana v Davosu, v okviru Svetovnega gospodarskega foruma. Švica je nevtralna, ni članica EU, še manj pa zveze NATO, zato vodi povsem svojo zunanjo politiko. Slovenija je v drugačni vlogi – in od 1. januarja sedi tudi v Varnostnem svetu. Kako gre “feministična zunanja politika” skupaj s položajem žensk v Iranu, ve samo Tanja Fajon. In seveda vsi avtoritarci in ljubitelji neuvrščenosti, ki ji svetujejo …

Trije meseci vojne v Gazi: Kako naprej?

Trije meseci vojne v Gazi: Kako naprej?

Palestine ima realno gledano cela regija dovolj. Egipt ima dovolj Hamasovega financiranja Islamske države na Sinaju, Jordanija ima dovolj terorističnih celic v begunskih taboriščih, ki so danes zares mesta, Savdska Arabija ima dovolj iranskega vpliva, ki ga je pridobil preko Hamasa in Hezbolaha. Sosednje države grizejo posledice preteklih odolčitev, česar se zelo dobro zavedajo. Zato vidimo mlačne odzive omenjenih držav. Ne le to, predstavniki obveščevalnih služb in zunanjih ministrstev Savdske Arabije, Jordanije, Egipta in Izraela se redno srečujejo ob Rdečem morju in razpravljajo o nastali situaciji.

Dan potem: Kaj bo, ko bo enkrat v Gazi utihnilo orožje?

Dan potem: Kaj bo, ko bo enkrat v Gazi utihnilo orožje?

Prihodnost Gaze ne more ali bolje ne sme biti le v rokah Hamasa in izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja. Je preveč pomembna za mir v regiji in svetu. Medtem, ko si mednarodna skupnost prizadeva za končanje vojne med njima, je prav, da že zdaj enako pozornost namenja tudi času, ko bo orožje utihnilo. Od takšne ali drugačne rešitve je odvisno, ali bo orožje umolknilo le za kratek čas in ali ne bomo čez čas soočeni še z večjim problemom, da ne rečemo katastrofo svetovnih razsežnosti.

Hipokrizija in oportunizem naših nevladnikov

Hipokrizija in oportunizem naših nevladnikov

Nevladniki zelo hitro izkoristijo vsako situacijo na Bližnjem vzhodu za proteste proti Zahodu ali Izraelu. Vsi ti protesti niso namenjeni reševanju tamkajšnjega prebivalstva. To je največja laž, ki vam jo nevladniki prodajajo. Ne zanima jih, kako bo preživel povprečen Palestinec, ker če bi jih to zanimalo, potem se bi zavzemali z boj proti ekstremističnemu Hamasu in dokončni umik koruptivnega Fataha. Vprašali bi Hamas, zakaj so ob gradnji vojaških tunelov namenoma pozabili na gradnjo civilnih zaklonišč? Zakaj so zapravili na desetine milijonov za rakete, medtem ko niso zagotovili skladišč hrane? Kako to, da se člani Hamasa zdravijo v Izraelu, strehe bolnišnic v Gazi pa uporabljajo kot izstrelišča?

Tri makro posledice Hamasovega napada na Izrael

Tri makro posledice Hamasovega napada na Izrael

Palestinska ozemlja bodo zagotovo tarča izraelskih sil v obliki, kakršne še niso doživeli, in v napadih presenečenj, kot se je zgodilo v jomkipurski vojni, katere 50. obletnica je, kakšno (ne)naključje, ravno letos. Na palestinski strani se očitno poskuša destabilizirati nasprotnika z uporabo gverilskih tehnik, s katerimi bi premagali velikansko razliko v silah na terenu, tako vojaških kot tehnoloških, hkrati pa bi poskušali vključiti regionalne sile in strniti regionalno protiizraelsko fronto.

Iranski prstni odtisi na Hamasovem napadu: “Smrt Izraelu!”, “Palestina bo zmagala!”, “Izrael bo uničen!”

Iranski prstni odtisi na Hamasovem napadu: “Smrt Izraelu!”, “Palestina bo zmagala!”, “Izrael bo uničen!”

Hamas je napadel Izrael na 50. obletnico jomkupurske vojne, kar ima precejšen simbolični pomen. A če je imel Egipt oktobra 1973 izključno en motiv – zasedbo Sinaja in uničenje izraelskih vojaških ciljev, je Hamasev cilj dejansko uničenje Izraela in njegovega prebivalstva, zato palestinski teroristi nediskriminatorno vdirajo v civilna območja, kjer ugrabljajo in pobijajo civiliste, tudi otroke, ženske in tuje delavce. Hamasov cilj je teroriziranje prebivalstva. Ne gre torej za osvoboditev okupiranih ozemelj, pač pa za uničenje Izraela kot države.