Iranske oblasti so v soboto aretirale študentko, ki se je pred univerzo v Teheranu v znak protesta proti poniževanju...
Iranske oblasti so v soboto aretirale študentko, ki se je pred univerzo v Teheranu v znak protesta proti poniževanju...
Kaj bo 6. novembra letos, vemo: predsedniške volitve v Združenih državah, kjer se bosta pomerila demokratka Kamala Harris in republikanec Donald Trump. Prva je do izraelskih načrtov glede kaznovanja Irana precej zadržana, Trump pa svojega starega prijatelja Benjamina Netanjahuja ves čas spodbuja, naj gre “v akcijo”, češ da boljše priložnosti morda dolgo ne bo imel. Če bi Izrael do začetka novembra dejansko izvedel močnejši napad na Iran, bi to lahko škodovalo Kamali Harris, zato iz Bele hiše, kjer je vsaj formalno še vedno šef senilni Joe Biden, pritiskajo na Netanjahuja, naj se vzdrži skušnjave po obračunu z Iranom. V zameno so mu pripravljeni pogledati skozi prste v Libanonu …
Točno leto dni po Hamasovem terorističnem vdoru v Izrael se v Sloveniji soočamo s precejšnjo amnezijo, saj nas prepričujejo, da 7. oktobra mineva prva obletnica genocida nad Palestinci. Slovenska vlada je v tem času v Varnostnem svetu večkrat zastopala “neuvrščena” stališča, ki so bližje globalnemu jugu kot Zahodu. Kaj točno se dogaja s slovensko diplomacijo, da posredno podpira terorizem? Ali je za protiizraelsko politiko posredno kriv tudi “antijanša” refleks? Smo zato na strani Hamasa in Hezbolaha, ker je Janez Janša prijatelj in zaveznik Benjamina Netanjahuja?!
Rekordno dolgo, takorekoč ves teden, je bil premier Robert Golob v New Yorku in se skupaj s svojo partnerko močno trudil, da bi v Sloveniji vsi opazili njegovo genialnost globalnega vodenja. Generalna skuščina OZN, Varnostni svet … povsod ga je bilo veliko. Kajti reševanje svetovnih problemov je odličen recept za prikrivanje lastnih slabosti. Golob lahko s čevljem tolče po govornici v Združenih narodih pa zato doma v Sloveniji ne bo nič manj afer, škandalov, in odstopov. V bistvu se lahko premier v imenu svobode naslednjič v Varnostnem svetu postavi na glavo, pa s tem ne bo zakril dejstva, ki vse bolj prihaja na dan: da je namreč nesposoben voditi Vlado Republike Slovenije.
V senci holivudskih volitev v ZDA in preurejanja moči znotraj Evropske unije po nedavnih volitvah tam nekje, ne tako daleč, v Ukrajini, še vedno poteka ruska osvajalska, genocidna vojna. Brutalna, mogoče še bolj kot na začetku, ker je medijska pozornost uplahnila. Rusija v Donbasu napreduje za centimetre na dan, ampak vztrajno. Občasno tudi Ukrajina udari nazaj, na različne inovativne načine. Postalo je precej jasno, da Rusija nima neomejenih virov, vojaških zalog, kar je bilo do pred kratkim splošno prepričanje. Zato se fokusira na določena območja, trenutno na mesto Pokrovsk, obrambni “hub” Ukrajine. Pri Rusih gre za pristop “all in”, po slovensko “na glavo”. Razlika v konceptih vojskovanja postaja vedno bolj očitna. Rusija izvaja strategijo popolnega uničenja, radiranja mest, ne glede na svoje izgube.
Hladna vojna se dejansko nikoli ni končala. Ruska bolečina ob izgubi sovjetskega imperija in globoka zamera do Zahoda, ki ga krivijo za ta propad, ni nikoli izginila. V avtokratu Putinu so Rusi našli nekoga, ki lahko vzpostavi mešanico bivšega imperializma Sovjetske zveze s primesmi starega carističnega imperija, ki ga vodijo člani drugega direktorata bivše KGB. Putin vidi vzhodnoevropske države kot del izgubljenega imperija, ki ga je potrebno ponovno osvojiti, in ne kot samostojne države, ki imajo pravico do lastnega odločanja. To je srž vojne v Ukrajini. Nova “os zla”, ki poleg Rusije vključuje še komunistično Kitajsko in iransko teokratsko diktaturo, niti ne skriva več, da je njen cilj bodisi uničenje bodisi podreditev Zahoda.
Likvidacija Ismaila Hanije sumljivo spominja na 7. oktober 2023, ko je Hamas izvedel teroristični napad na Izrael in s tem sprožil brutalno vojno, ki je v Gazi terjala na tisoče življenj, kar je svetovno javno mnenje obrnilo proti Izraelu. Tik pred tem napadom so namreč izraelski in savdski pogajalci prišli že skoraj do soglasja pri dogovoru, ki bi končno normaliziral odnose na Bližnjem vzhodu, omilil napetosti, vzpostavil gospodarsko sodelovanje in končal nemiselno izključevanje, ki v primeru Izraela pomeni, da se arabske države prenehajo zanikati njegov obstoj, Izrael pa sprejme pravico Palestincev do neodvisne države.
V Iranu je končno zmagal “reformist”, politik, naklonjen spravi z Zahodom, pravicam žensk in bolj liberalnemu vzdušju v družbi. Takšne so bile ugotovitve večine mainstream medijev na Zahodu, potem ko je na volitvah v Iranu zmagal nekdanji srčni kirurg in minister za zdravje Mahmoud Pezeshkian. A kot opozarjajo iranski borci za človekove pravice, je vse skupaj za lase prevlečeno. Takšen narativ spregleda bistvo iranske teokratske diktature: namreč da v takšnem režimu ne more biti nobenih “liberalcev”, torej zmernih, reformističnih ali celo demokraciji in človekovim pravicam naklonjenih politikov. Če bi bili, bi se že zdavnaj našli v zaporu, pred nekaj desetletji pa bi končali pred strelskim vodom ali bi jih obesili na kandelaber.
V soboto zvečer so svetovne medije preplavile informacije o začetku vsesplošnega napada Irana na Izrael. Zadeva se je najprej zdela precej katastrofična, eksponentna eskalacija konflikta na Bližnjem vzhodu. Na srečo se je, vsaj zaenkrat, izkazalo, da je imel iranski napad, v katerem je bilo sicer uporabljenih več kot 350 različnih dronov in raket, bolj notranjepolitični kot vojaški značaj, s čimer je iranski režim svojim državljanom hotel pokazati, da odločno odgovarja na operacije izraelskega “sovražnika”.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je ob zastrovanju konflikta na Bližnjem vzhodu opozoril, da mora demokratični...
V soboto bosta minili dve leti od ruske invazije na Ukrajino, ki je uspela zdržati in se še vedno upira agresorski vojski. Prve prave vojaške provokacije so se sicer začele že na današji dan, le redki pa so verjeli, da se bo vseobsežni napad res zgodil. Kljub agresivni propagandi Kremlja, ki je celo nekaj zahodnjakov uspela prepričati, kako sankcije Rusiji sploh niso škodovale, celo nasprotno, ruski vsakdan še zdaleč ni idiličen. Socialne in ekonomske posledice vojne so hude; stroški za vojsko so se v dveh letih dvignili za 300 odstotkov, okoli 8 % celotnega ruskega BDP gre samo za financiranje te vojne. Najhujši udarec za Rusijo pa je več kot milijonski osip v demografiji. V zadnjih dveh letih je iz Putinovega imperija pobegnilo najmanj 800.000 Rusov. Na ukrajinski fronti jih je za vedno ostalo (ali pa so se vrnili ranjeni) okoli 300.000.
Z dolgoletnim diplomatom in veleposlanikom v pokoju Božom Cerarjem smo ugotavljali, da je težko napovedati nadaljnjo dinamiko bližnjevzhodnega konflikta, ki ga je 7. oktobra lani podžgal teroristični napad Hamasa na Izrael. Zdi se, da se kriza širi, vanjo se vpletajo tudi drugi igralci, denimo Iran, ki prek Hutijcev v Jemnu ogroža svobodni svetovno ladijsko trgovino. Dr. Cerar pa je spregovoril tudi kot pravnik in opozoril, da je tožbo Južne Afrike proti Izraelu zaradi domevnega genocida treba gledati v političnem kontekstu, saj se Južna Afrika poskuša postavi na čelo globalnega juga. Njena nenačelnost se kaže v dvojnih merilih: Južna Afrika se ni pridružila resoluciji Generalne skupščine OZN, s katero je ta obsodila rusko invazijo na Ukrajino. Prav tako ni vložila tožbe zoper Kitajsko, ki se ji očita genocid nad Ujguri. Vrhunec njene dvoličnosti pomeni vrh Afriške Unije leta 2015, ki se ga je udeležil tudi sudanski predsednik Omar al-Bashir, pred Mednarodnim kazenskim sodiščem obtožen genocida v Darfurju. Južna Afrika ga ni aretirala, čeprav bi ga morala …
Eden izmed vrhuncev t.i. feministične zunanje politike Tanje Fajon je bilo srečanje z zunanjim ministrom Irana v Davosu, v okviru Svetovnega gospodarskega foruma. Švica je nevtralna, ni članica EU, še manj pa zveze NATO, zato vodi povsem svojo zunanjo politiko. Slovenija je v drugačni vlogi – in od 1. januarja sedi tudi v Varnostnem svetu. Kako gre “feministična zunanja politika” skupaj s položajem žensk v Iranu, ve samo Tanja Fajon. In seveda vsi avtoritarci in ljubitelji neuvrščenosti, ki ji svetujejo …
Palestine ima realno gledano cela regija dovolj. Egipt ima dovolj Hamasovega financiranja Islamske države na Sinaju, Jordanija ima dovolj terorističnih celic v begunskih taboriščih, ki so danes zares mesta, Savdska Arabija ima dovolj iranskega vpliva, ki ga je pridobil preko Hamasa in Hezbolaha. Sosednje države grizejo posledice preteklih odolčitev, česar se zelo dobro zavedajo. Zato vidimo mlačne odzive omenjenih držav. Ne le to, predstavniki obveščevalnih služb in zunanjih ministrstev Savdske Arabije, Jordanije, Egipta in Izraela se redno srečujejo ob Rdečem morju in razpravljajo o nastali situaciji.
Prihodnost Gaze ne more ali bolje ne sme biti le v rokah Hamasa in izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja. Je preveč pomembna za mir v regiji in svetu. Medtem, ko si mednarodna skupnost prizadeva za končanje vojne med njima, je prav, da že zdaj enako pozornost namenja tudi času, ko bo orožje utihnilo. Od takšne ali drugačne rešitve je odvisno, ali bo orožje umolknilo le za kratek čas in ali ne bomo čez čas soočeni še z večjim problemom, da ne rečemo katastrofo svetovnih razsežnosti.