V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.
In tu se zaplete. Kljub temu da ponuja bogato denarno nagrado, se nihče ne drzne asistirati njegovi želji.
Zanimivo je, da glavni akter gospod Badi niti ne navede vzroka, zakaj se je tako odločil. Gre za čisto avtonomno odločitev, ki pa za svojo izvedbo, da se uresniči, potrebuje drugega človeka. Avtonomnost je seveda možna samo v odnosu do Drugega. Nenavadnost tega filma in tudi vzrok, zakaj ga ne moreš enostavno pozabiti kot tisoče drugih, je v tem, da skozi celotni potek filma sledimo iskanju in prepričevanju oziroma že kar nadlegovanju ljudi z idejo samomora z asistenco. Torej se več kot eno uro skupaj z glavnim likom preizprašujemo, zakaj in kako končati svoje življenje.
Čisto na koncu filma gospod Badi le najde žrtev, turškega biologa, ki nujno potrebuje denar, vendar ga tudi ta najprej pregovarja, naj vendar ne konča svojega življenja. Neverjetno, kako mi je ostal v spominu njegov glavni adut, zakaj je vredno živeti: zaradi vonja po češnjah, zaradi sladkosti plodov narave. Ampak gospod Badi ne popušča. Kiarostami naredi na koncu genialni obrat v realnost; ne samo da nam ne pusti vedeti, ali se je življenje njegovega glavnega anti-junaka vendarle končalo, pač pa nam tik pred končnim zasutjem njegovega groba prikaže filmsko ekipo, tehnike, snemalca in režiserja, kako si skupaj z igralcem resignirano prižgeta cigareto. Obrat stran od iluzije filma k slehernemu od nas.
Spomin na film me je prevzel tudi zaradi javnih debat, ki jih je konec lanskega leta povzročil vložen in kasneje umaknjen predlog zakona, potem pa marca v parlamentarno obravnavo vloženi posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlogu zakona, ki je nastal v civilnem društvu Srebrna nit, je sledilo odklonilno mnenje predstavnikov zdravniške stroke in združenj, zdravniške zbornice na primer, na katerega bi po zakonu padla dolžnost uslišanja želje po pomoči pri samomoru. Brez izvajalca asistence pač asistenca ni možna.
Glavni razlog za odklonilno mnenje o predlogu zakona je sklicevanje stroke na zdravniško etiko, na prisego ki jih zavezuje k varovanju življenja in ne k jemanju le-tega. Zaradi nasprotovanj in zadržkov se je vlada odločila izvesti referendum, ki bo oblasti nudil podlago za institucionalizacijo asistence pri samomoru. Želja individuuma, ki se odloči končati svoje življenje, bo dobila legitimno osnovo za zakonito izvedbo pomoči pri tem finalnem dejanju. Avtonomija subjekta naj bi se realizirala s pomočjo zakonske obveze. Kajti zakoni so zato, da se spoštujejo, ugovor vesti bo zato manjši ovinek, da bomo na koncu vendarle prišli do preobrata, ko bo naš gospod Badi našel nekoga, ki bo moral iz življenjske nuje prisluhniti njegovi želji.
Medtem ko iranski gospod Badi svojim potencialnim pomagačem ni navedel razloga, zakaj si želi umreti, pa bo naš gospod Badi moral imeti zakonsko določen razlog, katerega legitimnost bo potrdila od države izbrana strokovna komisija. In strokovne komisije se ne motijo. Če komisija ugotovi, da je gospod Badi upravičen do pomoči pri samomoru, mora gospod Badi to pomoč tudi dobiti. Se bo sicer kršil zakon? Kaj se bo zgodilo, če slovenski gospod Badi ne bo našel zdravstvenega osebja, ki bi mu nudilo pomoč pri končanju življenja? Bo to kršitev njegove človekove pravice?
Sploh pa, kaj je povzročilo ta neverjetni preobrat v odnosu znatnega dela družbe do samomora?
Še nedavno smo za junake šteli tiste, ki so priskočili na pomoč utapljajočemu, ki mu je mrzla voda odnesla željo po smrti, ali tistega, ki je s hitro intervenco na urgenci rešil nesrečnike, ki so pogoltnili preveliko dozo samomorilnih misli. Danes pa se kot junaki in znanilci napredka predstavljajo tisti, ki bodo samomor pomagali uzakoniti. Prvi vtis je, da se je svet postavil na glavo, vendar nas predlagatelji zakona hitro opozorijo, da se v svoji širokopoteznosti krepko motimo. Gre namreč samo za primere fatalno bolnih posameznikov in torej za smrt iz usmiljenja. Za etično dejanje torej. Seveda se potem takoj posipamo s pepelom, saj je empatija nekaj, čemur ni mogoče oporekati; vsako civilizirano bitje je lahko samo sram, da je imelo zadržke do tako humanih predlogov v duhu bioetike. Pa vendar nas vsemu navkljub, še vedno spremlja nelagodje, saj gre vendar za najradikalnejši poseg v človeško eksistenco.
Dejstvo je, da z evtanazijo naredi družba korak, ki ga ni mogoče več obrniti v drugo smer: korak, ki človekovo smrt za vedno premesti iz sfere zasebnosti, celo intime, v sfero javnega, celo v sfero državnega. Za razliko od izvajanja evtanazije, pomoč pri izvedbi samomora ni nekaj, kar bi padlo na pamet šele naprednim humanistom 21. stoletja, samo da je sodila v strogo zaprt intimni krog. Šele zadnjih nekaj let se pojavljajo predlogi o zakonski regulaciji samomora, ki predvideva institucionalizacijo postopka prostovoljnega končanja življenja. Iz zasebne sfere se premaknemo na področje javnosti in oblasti. Tako kot pri evtanaziji. Gospodar, od oblasti pooblaščena institucija (strokovna komisija) bo na predlog pacienta odločila, kdaj je življenje ubogega bitja vredno usmiljenja, milostnega strela, ki ga bo rešil neznosnega trpljenja.
Končna odločitev o življenju ali smrti se torej prenaša od subjekta na institucijo, ki predstavlja oblast.
Posameznik se torej prepusti kolesju institucij. Odreče se ustavni pravici varovanja življenja, svoje življenje izroči v roke Drugih. To je nevarno početje, ki se mu lahko reče tudi igra moči, posebno ko so subjekti slabotne bolne osebe. In moč je najmočnejši opij, tudi politična moč, seveda. Zakon, ki bi odprl vrata na področje, kjer varovanje življenja ni absolutna kategorija, ampak dovoljuje oziroma uzakonja izjeme, je norost, vse dokler ni absolutnega zaupanja v pravne mehanizme, kjer ni korupcije, zlorabe oblasti in podobnih nečednosti, ki so lastni človeškim družbenim ureditvam od pradavnine do danes.
Nekaj najrazvitejših držav (Švica, Kanada) je t.i. zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sprejelo, ampak predpostavljam, da zakon v duhu svobode odločanja vendarle dopušča avtonomijo tako subjektu, ki se mu bo odvzelo življenje, kot potencialnemu asistentu, medicinskemu osebju, ki bi morali imeti diskrecijsko pravico. Zavrženi slovenski predlog zakona je dokaz, da problem tiči po navadi v podrobnostih izvedbe, v postopku, ne v namenu in vzrokih za zakon. Dokler postopek ne jamči absolutne avtonomnosti odločanja tako pacientu kot asistentu pomoči, ga je potrebno odložiti, ne pa odgovornosti sprejemanja tako radikalnega zakona prepuščati referendumski odločitvi, na kateri pogoj za glasovanje ni podrobna seznanitev s posledicami sprejetja zakona. Še posebej kadar gre za več referendumskih vprašanj naenkrat.
Veliko bolj etično in manj tvegano je vlagati energijo in sredstva v dolgotrajno oskrbo in še posebej v zdravstvo, ki je v kar največji krizi, odkar imamo samostojno državo, da ne bo tudi nam preostalo kot edino sredstvo proti samomorilnim mislim vonj po češnjah.
Leto pred premiero iranskega filma Vonj češnje je v slovenščini izšlo delo Alaina Badiouja z naslovom Etika (Problemi, 1996), kjer avtor zapiše: “Bioetika in obsedenost države z evtanazijo sta bili eksplicitni kategoriji nacizma … zato bi morali videti slabo znamenje v tem, da v naših deželah ustanavljajo velike državne komisije, zadolžene za bioetiko.”
Po veljavni Ustavi RS je v naši državi človekovo enkratno in neponovljivo življenje nedotakljivo. Zaradi tega v tej civilizirani in humani državi tudi ni mogoče izreči smrtne kazni.
Zdaj pa naj bi na predlog neke obskurne pro-vladne ne-vladne organizacije fanatičnih nihilističnih ter anarhističnih aktivistov smrti (Srebrna nit) celo z referendumsko potrditvijo prisilili medicino, zdravnike in druge zdravstvene delavce, da pod prisilo “strokovno asistirajo” pri posameznikovemu samo-voljnemu samo-umoru, ki ga “opravilno sposoben” posameznik ni pripravljen ali sposoben izvršiti ne sam in ne naročiti na nezakonitem tržišču vsakršnega kriminala in vnaprej plačati.
Ni jasno, zakaj hočejo nihilistični agenti smrti in profitoljubni politični promotorji dodatnega varčevanja državnega proračuna, zdravstvene in pokojninske javne zavarovalnice, z državno prisilo naprtiti izvršitev “pomoči pri samomoru” ravno medicinski stroki, ki jo zavezuje Hipokratova prisega in civilizacijska pripadnost enkratnemu in neponovljivemu čudežu naravnega človeškega življenja, ki traja vse od naravnega spočetja do naravne smrti.
Namesto da skušajo samopašno nasilni brezverci in nihilisti aktivističnega gibanja Srebrna nit z ne-naravno in ne-nravno nasilno prekinitvijo življenja bremeniti medicinsko stroko, naj ustanovijo posebne enote profesionalnih državnih rabljev, ki bodo profesionalno izvajali naročene ter plačane “umore po naročilu” ter s podporo države in njenih organov oblasti aktivno redčili vrste “ne-koristnih”, “ne-donosnih” in “ne-potrebnih” državljanov, socialnih, pokojninskih in zdravstvenih zavarovancev, ki s svojim životarjenjem po presoji brezsramnih aktivistov “Matilde s koso” le še nadležno bremenijo državni proračun ter javne socialne, pokojninske in zdravstvene zavarovalne sklade.
Z napredkom medicine večina trpečih ljudi, tako in tako živi samo s pomočjo medicinskih pripomočkov, ki jih odrejajo zdravniki.
V praksi se potem dogajajo končanja življenj tako, da se bolnika odklopi od naprav, ki podlajšujejo življenje, ali pa z opustitvijo terapij.
Slepili bi se.če ne bi priznali tega dejstva.
Zaenkrat vsaj v javnsti ni poznan primer, ko bi obsodili zdravnika,ki je opustil terapijo in povzročil smrt pacienta.
Jasno je, da je zdravnik kazensko odgovoren za namerno povzročitev smrtti zaradi opustitve zdravljenja zaradi malomarnosti.
Takšnih primerov je mnogo in znane so sodbe, ko so zdravniki kaznovani, njihove ustanve pa obsojene tudi na astrononske odškodnine.
Meja je jasna. Ni dovoljeno moriti ljudi.
V kolikor pa sprejmemo zakon, ki bo umor dovoljeval, se ob vseh lepih, skoraj pravljičnih napovedih srečamo z dejstvom, da je umor dovoljen.
S tem smo prekoračili mejo, ki iz etičnega stališča ni dovoljena.
Umor se šteje v človeški družbi kot kaznivo dejanje.
Stotine zakonov, resolucij in podobne pravniške navlake umor prepoveduje, pa sekljub temu umori dogajajo.
Ko pogledamo birokracijo po svetu, je ni, ki ne bi bila skorumpirana. Torej ni popolne varnosti, da ne bi prišlo do zlorab, pa naj bodo nameni še tako lepi.
Tukaj je nevarnost uzakonitve umora.
Tisoče razlogov je, ki navajajo k odstranitvi žrtve. Njene bolečine so samo paravan, za katerim se skrevajo drugi nameni.
Zakon torej na široko odpira vrata umorom iz koristoljubja, zato je nepotreben, zato je škodljiv, celo grozljiv.
Prej ali slej se bo izkazal, kot legalizacija umora in se približal nacistični evtanaziji, ki je bila ena najgrozljiveših pogruntavščin nacizma, seveda še vedno obsojanja veedna.
Ali res pristajamo na to, da se izenačimo z nacisti?
S podobnim primerom se srečujemo pri legalizaciji splava.
Strinjam se, da ne sme biti kriminaliziran , tako ne pri ženski,ki odpravi zarodek, kot pri pomočniku,ki splav izvede. Popolnoma drugo pa je vprašanje pravice. V kolikor je pravica zakonsko opredeljena, je splav potrebno izvršiti, sicer sledijo kazenske snkcije. Vprašajmo se , ali je takšno zakonsko določilo res dopustno?
Človeško življenje je nedotakljivo. Življenja ne sme vzeti niti država! Zato se ukinja smrtna kazen. Slovenija smrtne kazni v kazenskem zakoniku nima!
Smrtne kazni nimamo, imamo pa kazen dosmrtnega zapora.
Če živiš, magari v zaporu, je nekaj povsem drugega, kot če te sodno umorijo.
Že med branjem mi je prišlo na misel: režiser subtilno pove: na koncu si prižgejo cigarete… Dovolj povedno! Tule se bo Vernon strinjal z mano.
Hvala za to pripombo. Ja, nekateri režiserji in ostala filmska elita še danes verjame, da je kajenje cigarete nekaj simbolika – mišljenja, flirtanja, da je erotično, predstavlja minevanje, bog-si-ga-vedi kaj še… in ne to, kar je v resnici – krvavo plačano propagiranje izjemno smrtonosne kancerogene droge.
O tem še največ pove izobčeni nekdaj najbolj uspešni scenarist v Hollywoodu Joe Eszterhas v dokumentarnem filmu ‘The tobacco conspiracy’, mislim (to vem seveda že na pamet), da natanko v 25. minuti do 27. Preverite sami! In zato je končal kariero v prodanem Hollywoodu, tovarni vseh vrst propagande.
Film Okus češnje mi je bil drugače všeč, toda zakajen zrak iz recimo kavarne Kinoteke in v okolici Kinodvora me še vedno enako odvrne enako kot propagiranje kajenja v filmih in tudi v stališčih vseh teh zlaganih (lažnih) levičarjev… niti jih ne bom našteval, ker jih vsi poznamo.
Torej, sklep je, če se človek enkrat umaže s propagiranjem kajenja, zaradi smrtonosnih posledic do konca življenja nima več pravice javno govoriti o zdravju in življenju.
Liffe je nastal v Cankarjevem domu na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta, v času poslavljanja od socializma, ko za namene stroškov izvedbe in programa mednarodnega filmskega festivala ni bilo niti ficka. Če smo hoteli v Slovenijo spustit svež zrak svetovne kinematografije, smo morali skleniti tudi kak kompromis. Moja odločitev, da sprejmemo ponudbo Tobačne za sponzorstvo je temeljila na pogoju, da s tem ne propagiramo nobenega tobačnega izdelka, nobene znamke cigaret, le logotip Tobačne se je znašel neke na robu tiskovin. In prav je bilo, da je industrija, ki sicer povzroča škodo zdravju, naredila tudi kaj koristnega za našo družbo, ki se je znašla na pragu demokratizacije. Zaradi logotipa tovarne Tobačna pa v Sloveniji ni bilo niti enega kadilca več.
No, lepo, dobili smo odgovor. Poznate izgovor: le opravljali smo svoje delo? Poskusite karkoli od tega demantirati- namesto, da se (po mojem mnenju) še naprej brezčutno sprenevedate. Verjamem, da bo težko. Ste gledali letošnji film Območje interesa? No, natanko v tej temi smo prav ta trenutek. Mimogrede, kajenje terja vsako leto 8 mio. življenj. No, vi nimate menda nič s tem-
Ga. Jelka Stergel, 1. bili ste povabljeni na diskusijo v CD, da se filmske ustvarjalce in ostale umetnike konkretno o tem izobrazi in odvrne od propagiranja kajenja. Mislim, da je šlo za Kulturni bazar. Ali se tega sploh spomnite? Rad bi slišal, ali sploh še veste, da smo vas opozorili na to? Se zavedate razsežnosti problema? Rezultati so žal jasni in so na dlani. Zadevi niste sledili- ne vi, ne drugi. Več kot očitno je tudi niste resno jemali, ne takrat, ne zdaj, tako kot je resno ne jemljejo niti na MZ, niti na NIJZ, niti v brezupno skorumpiranem parlamentu…
2. Kot morda veste, se kajenja ne sme reklamirati nikjer, ker je tako zasvojljivo in smrtonosno, niti na škatlici ne od leta 2020. Zato je promocija kajenja v gledališčih, filmih in ostalem v polnem teku… prikrita ”sponzorstva in donacije” pa to… saj res, kako so po uvedbi enotne embalaže 2020 v (nesponzorirani, ne, ne, kje pa…) SNG Drami na hitro uvrstili tobačno sponzorirano predstavo Prekleti kadilci. Sama naključja. In kar 35.000 knjig so med korono hinavsko podarili (bolje rečeno -vsilili) vsem šolarjem posebno ”šaljivo knjigo” Janje Vidmar, ko Elvis Škorc misli, da mora pokaditi kar šteko cigaret na dan, da bi shujšal. Uh, kako smešno, res primerno za najstnike.
Jah ne, glavni sponzor filmskega festivala je Tobačna, v številnih filmih propagirajo kajenje, v niti enem ne vidite posledic… ne, ne. vi pa že nimate ničesar s tem. Vi pa v odgovor pišete, da je pri vsem skupaj šlo le za logotip? Žal takšno sprenevedanje ni niti malo smešno.
Spustili ste k nam ”svež zrak kinematografije”? Vi zdaj še pokate vice… tak tip humorja me spomni na g. Suchomela.
3. REZULTATI, objektivni, merljivi, le eno merilo. kot sem napisal posledice so za 3x-4x večje (SŽB: infarkti, kapi, KOPB in ostalo).
Nekdaj: pod 1.000 pljučnih rakov na leto. 2013: 1.300 pljučnih rakov na leto. 2020 1.570 pljučnih rakov na leto. 90% pljučnih rakov povzroča kajenje, tudi to je neizpodbitno. Podatek o številu rakov je neizpodbiten, ker je iz Registra raka Slovenije, vsak zdravnik je dolžan obveščati o diagnozah raka. Rast pljučnih rakov se vidi z 20 letno zamudo po naraščanju kajenja. In vsi zelo dobro vemo, kdaj je Tobačna sponzorirala Liffe. Pljučni rak pri ženskah je še vedno v strmem porastu.
Komentirajte zdaj konkretno TE rezultate, in ne sprenevedajte se. Kaj pa recimo film Slovenka, kjer glavna junakinja ves film verižno kadi? Ne govorite, da to nima nobene zveze z vami, bili ste tudi v vodstvu filmskega sklada FS RS… Aja, verjetno daleč najboljši slovenski igralec Jernej Šugman je tik pred infarktom snemal slovenski film, kjer je moral kaditi (ni imel nobene izbire), kajenje žal zelo poveča možnost infarkta. Na turni smuki kmalu zatem je doživel infarkt, ki ga ni preživel. Neuspešno ga je reševal Iztok Tomazin. Vse vemo, nihče pa ne poveže podatkov med seboj…
Opravičite se za to, da je v slovenskih filmih toliko propagiranja kajenja in ker je bila Tobačna dolgoletni sponzor vašega filmskega festivala. Res me zanima, kaj boste zdaj napisali.
No, da ne bo videti, da gre tukaj za napad ‘le’ na go. Stergel, enako bi napisal tudi ge. Širca, Cetinski, ipd., številnim drugim tobačno prodanim gledališčnikom in filmarjem; ali pa tistim, ki so se simbolično klanjali tobačni tovarni smrti leta 2011 ob otvoritvi Tobačnega muzeja: Kučanu, Jankoviću, Peršinu, itd. Mi je vseeno, ali so ”levi” ali ”desni”, vse to je prevara za naivne.
Pravkar gledam House of commons, Smoking and vaping bill, o čemer NITI EN SAM HLAPČEVSKO PRODAN MEDIJ NE BO POROČAL, GOVORIL ALI PISAL.
Vsi, ki so stari 15 let in manj v Veliki Britaniji ne bodo več legalno kupili cigaret – kmalu bo glasovanje!! Gre za reci-in-piši 80.000 britanskih življenj! Tako kot pri nas za 4.000. Pri nas pa zaposleni z NIJZ dr. Krek (in to celo na področju zasvojenosti vso kariero) namesto eseja o tem – še reklamira tobačno skorumpirano (največji proizvajalec cigaret v EU) Nemčijo, ki legalizira marihuansko hašišarstvo (on temu pravi celo – pazite- ‘medicinska konoplja’… ufff) in kriminal.
Tukaj smo, tako daleč je z negativno selekcijo v brutalno skorumpiranih in zaostalih Butalah!
V tem zapisu se z vami strinjam, pa ne le zato, ker sem nekadilec in tudi nikoli nisem kadil, ampak zato, ker mi je žal vsakogar, ki se prepusti demonu kajenja. Ne znam oceniti, koliko filmi kot najpopularnejša zvrst pripomorejo k razširjenosti kajenja, nekaj zagotovo, zlasti med mladostniki. Ob tem bi spomnil še na nek dober film s proti kadilsko noto, The insider. (v glavnih vlogah Russel Crow in Al Pacino)
O prostovoljnem končanju življenja se pogovarjamo zdravi, ki NE VEMO, kako je biti v koži nekoga, ki leta in leta leži nepokreten in prestaja neznosne bolečine, vsak dan, vsako minuto in uro, večinoma sam ter vse kar si želi, je odrešitev.
Da je tragedija še večja, ponavadi trpeči tega niti ne more povedati.
In potem naj bi neka komisija zaradi – kao empatije in morale, odločala mesece, ko revež vsako minuto trpi.
Če je EU vnesla v ustavo splav po nareku ZDRAVIH feministk, da same odločajo o svojem telesu in življenju nerojenega, kar posledično znižuje tudi nataliteto, zakaj je potem tu tak problem. Empatija ? Do in koga ? Ali pa je to sadizem.
A za vojno hujskaštvo ISTIH, ki so proti zakonu, pa empatije in morale zmanjka ? Ogabno.
Obnašajo se kot farji, ki so stoletja pridigali ljudstvu o etiki in morali, takoj po maši pa nategovali otroke.
Isto.
—
O temi evtanazije je ravno par dni nazaj legendarni Vernon Coleman posnel izvrsten, poučen video. Je rahlo črnogled, ampak še prepogosto ima prav. Morda se pod navidezno humanostjo skriva še kaj drugega?
Bodimo dvojno previdni.
Ne smem dati povezave, jo znate sploh poiskati? Mislim, da prav na to računajo.
Jelki Stergel pa ne zaupam preveč, ko gre za zdravje, kot direktorice festivala Liffe ni ravno skrbela ”za življenje”. Smo jo celo poskušali enkrat o tem izobraziti, pa ni žal ni prav nič delovalo…
Dolgoletni glavni sponzor njenega festivala in filmov v Sloveniji je bila takrat smrtonosna tobačna industrija, oz. Tobačna Ljubljana (kar je prikrito še vedno), in tako gre število novoodkritih pljučnih rakov (90% vzrok je kajenje) od pod 1.000 nekdaj na 1.300 pred 10 leti in zdaj že na 1.600 -zadnja številka Registra raka za leto 2020 – torej – vsako leto. Tudi kajenje žensk so vešče spodbujali, zato je pljučni rak pri ženskah že prehitel raka dojke (ne sicer v omembah v medijih, tam je razmerje 1:10 – seveda v korist raka dojke). Ob tem je to le eden od 20 rakov, ki jih povzroča smrtonosna trda droga cigareta, ki so jo v Liffe filmih pogosto tako perfidno vsiljevali. Umrljivost le te bolezni v 5 letih je 85%…to pomeni – čez 1.300 mrtvih Slovenk in Slovencev, zaradi ene same krute tobačne bolezni. Saj razumete te grozljive številke, si jih sploh lahko predstavljate, ali ne? Bojim se, da ne razumete, Jelka Stergel se je pa pač vedno znova sprenevedala. Tukaj bom dobesedno citiral velikega Uptona Sinclaira: ‘It is difficult to get a man to understand something, when his salary depends on his not understanding it.’ Da, za zelo krvav denar je šlo.
No, iskrene čestitke za te ‘dosežke’ Jelki Stergel (tako kot Kreku)!
Tega zakona ne potrebuje nobena drzava na svetu.Ce kdo hoce umreti,to lahko naredi sam,brez pomoci.Samomori se dogajajo vsak dan in zato ni treba nikomur pomagati.Najde se ze nekako,kako to storiti.Res pa je,da neki to ne morejo,ker so nepokretni tako,da to raspravljanje ni nic kaj prijetno.Zato je bolje,da smo tiho!
Uzakoniti je treba tudi evtanazijo v tem smislu, da je komisija ki pomoč odobri, je tudi dolžna to evtanazijo praktično udejanjiti. dobili bomo torej poklicne eksekutorje, ki bodo privolili v ta poklic. Ne morejo ljudje na referendumu naložiti zdravniški stroki da je proti svojim etičnim pomislekom dolžna ukinjati življenja.
A bomo sedaj običajni ljudje nenadoma postali strokovnjaki za etična vprašanja?
Ena od možnosti bi bila da država dovoli odpreti podjetja pod naslovom recimo…”ukinitev življenja in pokop d.o.o.” “uspavanje in sežig d.o.o.” Rabelj S.P.
Itd, itd…
“Seveda se potem takoj posipamo s pepelom, saj je empatija nekaj, čemur ni mogoče oporekati”
Zadnja leta ves čas poslušamo o empatiji in kako fajn da je, o čemer se da sicer razpravljati, ampak zdi se, da imamo v slovenščini težavo z razumevanjem tega pojma. Kar razumemo pod empatija, je običajno to, da se nam nekdo smili, to, kar v angleščini označuje beseda sympathy, usmiljenje, medtem ko je empatija nekaj povsem drugega, namreč sposobnost, da se postavimo v čevlje nekoga drugega, da se vživimo vanj in razumemo njegovo perspektivo, tega pa boleče primanjkuje.
sočutje je povsem primeren izraz