Ključnik: Rusija
V senci obsesije z Gazo Putin hiti z ofenzivo na Harkiv

V senci obsesije z Gazo Putin hiti z ofenzivo na Harkiv

Medtem, ko so so fanatični, nekritični podporniki Palestine in njihovih “demokratičnih” prizadevanj, ideološki nasprotniki Izraela in v osnovi mnogi tudi zahodnega sveta na splošno (čeprav tega ideološkega sovraštva do vsega zahodnega ne znajo prav dobro razložiti in nekritično uživajo v dobrobitih njegovega razvoja) celo Evrovizijo spremenili v nekakšno politično platformo za “izbris” Izraela (kar je bilo sicer precej neuspešno, saj je glasovanje “ljudstva” na finalnem izboru pokazalo nepričakovano visoko simbolično podporo Izraelu, pa tudi Ukrajini), Putin očitno začenja dolgo načrtovano ofenzivo na drugo največje ukrajinsko mesto Harkiv, ki ga je neuspešno poskušal zavzeti že v prvih dneh agresije na Ukrajino.

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

“Nadzorovana” eskalacija v bližnjevzhodnem kotlu?

“Nadzorovana” eskalacija v bližnjevzhodnem kotlu?

V soboto zvečer so svetovne medije preplavile informacije o začetku vsesplošnega napada Irana na Izrael. Zadeva se je najprej zdela precej katastrofična, eksponentna eskalacija konflikta na Bližnjem vzhodu. Na srečo se je, vsaj zaenkrat, izkazalo, da je imel iranski napad, v katerem je bilo sicer uporabljenih več kot 350 različnih dronov in raket, bolj notranjepolitični kot vojaški značaj, s čimer je iranski režim svojim državljanom hotel pokazati, da odločno odgovarja na operacije izraelskega “sovražnika”.

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Za Slovenijo je precej stresen teden, ki ga je zaznamoval preplah zaradi grožnje s strelskim napadom na šole. Informacije o ogrožanju otrok so vedno zahtevno področje za vse: za odgovorne, politike, starše, učitelje in učence, zato dovolj jasnih in pomirjojočih odgovorov na vprašanja državljanov nikoli ni. Zmeda je zato deloma logična. Je pa ta, zaenkrat neškodljiv “eksperiment” ali obremenitveni test, kakorkoli že hočete, pokazal na dve ključni stvari: precejšnjo neusklajenost, (ne)pripravljenost vodstva Policije in celotne vlade, da se strokovno sooča s takšnimi in podobnimi grožnjami ter jih hitro, strokovno razišče, in še večjo vladno nesposobnost komuniciranja takšnih kriznih dogodkov z državljani.

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

Anže Logar, občasno prvi, trenutno menda drugi najbolj popularen slovenski politik po meritvah agencije Mediana, še vedno vztraja, da ustanovitve lastne politične stranke nima v načrtu, čeprav dnevno, tedensko, mesečno s svojo Platformo sodelovanja izvaja nekakšno kontinuirano predvolilno kampanjo. Mnogi so najprej ocenili, da mu bo “mencanje” z odločitvijo o obliki politične prihodnosti škodilo. Zaenkrat mu glede javnega mnenja prav veliko ne. Vpliva pa na njegov položaj v Državnem zboru. Njegova stranka SDS ga je posadila v zadnjo klop Državnega zbora in izločila iz vseh delovnih teles, kar mu onemogoča resno vsebinsko udejstvovanje v parlamentu. Pravi, da ga to ne moti in da se je s tem sprijaznil. No, verjetno je vsem jasno, da bo morala ta politična opereta prej ali slej dobiti nek zaključek. Tudi o tem in pa o ekstremmo zapletenih zunanjepolitičnih razmerah smo se z njim pogovarjali pred začetkom kampanje za volitve v Evropski parlament.

Se Kitajska odkrito pridružuje Putinovi informacijski vojni proti Zahodu?

Se Kitajska odkrito pridružuje Putinovi informacijski vojni proti Zahodu?

Da se Rusija izredno trudi destabilizirati Zahod, relacije med ZDA in Evropsko unijo (EU), razmerja znotraj EU, v NATO paktu, razmerja med EU in Afriko, Bližnjim Vzhodom z različnimi informacijskimi prijemi, promoviranjem dezinformacij, svojih stališč na različnih družbenih omrežjih, v medijih…. ni več nič novega. Navsezadnje se s tem odkrito soočamo tudi v Sloveniji.  Zadnji pomenljiv “incident” je izgon ruskega diplomata, ki ga je Slovenija razglasila za nezaželeno osebo (“persona non grata”), ker je opravljal aktivnosti, neskladne z njegovim diplomatskim statusom. Slovenijo je moral zapustiti do prejšnjega četrtka, 28. marca. Pred dnevi pa je prišlo do “ruske” vohunske afere še v Avstriji, kjer je na to temo 9. aprila sklican svet za nacionalno varnost.

Vojna in mir

Vojna in mir

Če odmislimo potencialno škodo, ki lahko nastane zaradi hekerskih napadov v prihodnosti, potem smo z zadnjo potezo Rusije prišli še za korak dlje stanju, za katerega lahko rečemo, da je bližje vojni kot miru. Evropskim, slovenskim politikom pa še posebej, bo sila neprijetno v času pred evropskimi volitvami državljane in volivce prepričevati, da Evropska unija ali zveza Nato nista v vojni z Rusijo in Putinovim režimom. Res ne?

Promocija nenormalnosti kot normalnega stanja v družbi

Promocija nenormalnosti kot normalnega stanja v družbi

Zadnji dnevi, tedni, meseci, no že leta, so za povprečne ljudi kar zalogaj, v realnem življenju, spopadanju z neprestanimi krizami, kot izzivi v domači in mednarodni politiki. Kmečka, ljudska pamet je izven mode, znanstveniki so menda zarotniki proti vsem svetu, mediji nas dobesedno posiljujejo z neko virtualno resnico, v kateri je težko ločiti dejstva od dezinformacij. Nekdaj normalne stvari postajajo nenormalne in obratno.