Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je opozoril na žalostno dejstvo, da v bistvu tudi zahodne demokracije (na...
Ključnik: Rusija
“Mad and Dangerous”: Ali je Donald Trump že zrel za impeachment?
Donald Trump, ki je imel že kot poslovnež sloves prevaranta, je govoril, kar so želele od njega slišati borze in finančni trgi od New Yorka do Tokia. Ni naključje, da so doslej iz njegovih ust golobi miru leteli v nedeljo, tako da bili v ponedeljek zjutraj, ko se začnejo odpirati azijske borze, že vsi pomirjeni in polni optimizma. Ko je ameriški predsednik nazadnje miril finančne trge, je cena nafte na svetovnem trgu takoj padla za nekaj odstotkov. Ampak potem se je do konca tedna spet dvignila za prav toliko odstotkov in še malo več. Takšnega slepomišenja je očitno konec, saj so borze in ključni igralci spregledali Trumpovo taktiko. Za velikonočno nedeljo je ameriški predsednik zato postregel z norim ultimatom, kakršnega doslej vsaj javno še nismo slišali iz ust kakšnega demokratično izvoljenega predsednika …
Trump, Nato in Evropa: Konec zavezništva ali začetek njegove preobrazbe?
Zadnje izjave Donalda Trumpa o možnosti izstopa Združenih držav iz Nata so v Evropi znova sprožile val negotovosti. Takšne izjave sicer niso povsem nove, vendar je njihov politični in strateški učinek danes bistveno večji kot v preteklosti, saj je svet vstopil v obdobje povečane nestabilnosti, v katerem so varnostna zavezništva pomembnejša kot kadarkoli po koncu hladne vojne. Ključno vprašanje zato ni več le, ali bodo ZDA res izstopile iz Nata. Morda je še pomembnejše vprašanje, kakšen Nato sploh lahko obstane v razmerah, kjer ameriška zavezanost ni več samoumevna. Nato se torej spreminja, vprašanje pa je, ali se je Evropa pripravljena spremeniti skupaj z njim.
V senci Trumpovega eksperimenta v Iranu Ukrajina osvobaja ozemlje in uničuje energetsko infrastrukturo Rusije
Ruska agresija na Ukrajino je v zadnjih tednih izginila z naslovnic vseh svetovnih medijev, tudi slovenskih. Vsi ukvarjajo z Iranom in ceno nafte, ukrajinski boj za neodvisnost pa je postala nekakšna drugorazredna tema, rubrika v ozadju novic, nekje pred vremenom in športom. Rusi so sicer dolgo časa napovedovali mogočno spomladansko ofenzivo, na terenu pa se dogaja nekaj drugega. Ukrajinci so v zadnjih tednih praktično na vsej fronti Ruse potisnili nazaj, vedno bolj intenzivno pa tolčejo po ruski energetski infrastrukturi. Pravo ponižanje za Putina je ukrajinski napad na energetski kompleks Ust Luga pri St. Petersburgu. Tisoče kilometrov od ukrajinske meje.
Odprto povolilno pismo aktivnega državljana
Ta zapis je poziv novi, nastajajoči slovenski vladi, da pošlje predlog vsem odgovornim v vseh državah Evropske unije, in če ga te sprejmejo, v nadaljevanju tudi vsem članicam Organizacije združenih narodov (OZN) za razmislek in sprejem nove oblike sobivanja človeške skupnosti narodov. To je še en predlog, kot jih je bilo v razvoju evropske civilizacije že mnogo, kako doseči, da moč argumenta premaga argument moči.
Epstein – zlo v imperiju moči
Nedavna objava dosjejev, povezanih z Jeffreyjem Epsteinom, ni pretresla sveta, ker bi razkrila nekaj povsem neznanega. Pretresla ga je, ker je z dokumentarno hladnostjo potrdila resnico, ki jo običajno govorimo le šepetaje: da absolutna oblast ne živi znotraj običajne morale, temveč ustvarja svojo vzporedno moralo. Njihova objava ni trenutek škandala. Je trenutek moralnega razkritja. Ne zato, ker predstavlja nove obraze, ampak zato, ker na kratko olupi najbolj vztrajen mit sodobnega reda: prepričanje, da velika moč sobiva z odgovornostjo. V resnici velja, da višja kot je moč, tanjša postaja morala, dokler na vrhu ne izgine, ampak preprosto postane nepotrebna.
“Ne vemo, ali Rusija resno misli s koncem vojne. Pravi, da je tako.”
Ameriški zunanji minister Marco Rubio je na varnostni konferenci v Münchnu je z enim stavkom lepo ponazoril dvolično...
Dobesedno zamrznjena in spet pozabljena Ukrajina
V senci zimskih olimpijskih iger na območju severne Italije, kjer mimogrede v določenem obsegu nastopajo tudi ruski športniki pod “neodvisno” olimpijsko zastavo, domnevnih Trumpovih mirovnih “uspehov” v Izraelu, Palestini, Venezueli, morda še v Iranu, na Kubi…, se hitro približuje četrta obletnica Putinove tridnevne specialne operacije v Ukrajini. Ta žalostna ruska imperialistična agresija je bolj ali manj izginila z naslovnic svetovnih medijev, razen če kakšna Putinova “mirovna” raketa čisto slučajno ne pobije vsaj dvajset in več civilistov, otrok, v kakšnen stanovanjskem bloku, bolnišnici, vrtcu. Ker Rusiji razen občasnih stometrskih premikov ne uspeva na fronti, poskuša Ukrajince zlomiti z mrazom, napadi na energetsko infrastrukturo. Mirovnik Trump po telefonu prosi Putina, da naj ne raketira ukrajinskih mest, ker je temperatura pod minus 10 in je zadeva nehumana. Pri pozitivnih temperaturah je rusko “brisanje” ukrajinskih mest očitno OK.
Ali bo Grenlandija naslednja Trumpova “specialna vojaška operacija” po receptu Vladimirja Putina?
Ameriška metamorfoza, ki se je po zaslugi Donalda Trumpa zgodila v enem samem letu, dokazuje, da demokracija ni imuna pred virusom avtokracije. Trumpu je uspelo Ameriko spremeniti v deželo, kjer je svobode vse manj, kjer so človekove pravice vse bolj omejene, kjer je kritika oblasti razlog za sankcije in kjer se uresničujejo najbolj nore napovedi iz časov predvolilne kampanje, ko je Donald Trump obljubljal, kaj vse bo naredil, če bo izvoljen, mi pa smo se mu smejali in se tolažili, da je človek pač zmešan.
“Glede na to, da se je vaša država odločila, da mi ne podeli Nobelove nagrade za mir, ker sem ustavil več kot osem vojn, se ne čutim več dolžan razmišljati izključno o miru”
Predsednik ZDA Donald Trump je v pismu norveškemu premierju Jonasu Gahru Støreju navedel svoje osebne frustracije....
Izvoz divjega zahoda na Arktiko
Ameriški predsednik Donald Trump nadaljuje z ekspresno razgradnjo mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Ker mu v Ukrajini v obljubljenem enem dnevu ni uspelo ustaviti njegovega prijatelja Putina in njegove štiriletne tridnevne specialne operacije, se je odločil za utrjevanje ameriškega vpliva v vseh “amerikah” in na Arktiki. Če se večini sveta, pa tudi Evropi, precej “fučka”, kaj počne v Venezueli, morda tudi Kolumbiji, pa na Kubi…, se je celo EU na pol zbudila ob grožnjah Grenlandiji, očitno prihaja na “meni” tudi Norveška z Svalbardskimi otoki. Kanada pa je v vsakem primeru stalna tema, ki spada v t. i. arktični paket. V ozadju Trumpovih ozemeljskih pretenzij je sicer precej jasno ekonomsko in strateško, varnostno ozadje, njegove metode, komunikacija pa so milo rečeno sporne. Ne glede to, da pogosto blefira in brezvsebinsko izsiljuje tudi najtesnejše partnerje.
Trumpova Amerika v 2026: vrnitev Monrojeve doktrine
Strateška tekma med Zahodom, ki ga vodijo Združene države Amerike, in Kitajsko se krepi, medtem ko Rusija poskuša ohraniti ali razširiti vpliv v “svojih” ključnih regijah. To rivalstvo presega ekonomske dimenzije. Vključuje politične in varnostne vidike, administracija Donalda Trumpa pa se je nanje odzvala z usklajeno uporabo diplomacije, gospodarskih ukrepov in strateških pritiskov. Namen je jasen: zaščita ameriških interesov (“America First”) in omejevanje vpliva drugih globalnih akterjev. V Latinski Ameriki, sploh v Venezueli, je bil poudarek na stabilnosti in tesnem sodelovanju z regionalnimi partnerji. Trumpov pristop se je od prejšnjih razlikoval po večji operativni hitrosti in dosledni implementaciji strateških prioritet.
Ko ZDA v dveh urah razgalijo bedo ruske štiriletne posebne operacije v Ukrajini
Ruska “tridnevna specialna operacija” v Ukrajini, ki se bo naslednji mesec prelevila že v štiriletno vojno, je zaradi ameriškega posredovanja v Venezueli spet malce potisnjena v ozadje. Imata pa obe “ekspediciji” dveh velesil veliko skupnega, a tudi mnogo pomenljivih razlik, ki so povezane z vsebino in rezultatom vojaškega posredovanja. Seveda je jasno, da je Rusija želela v Ukrajini storiti prav to, kar je v Venezueli naredil Trump – hitra odstranitev oblasti, ki je ne odobravajo in vzpostavitev marionetnega režima, ki bo sledil političnim in ekonomskim interesom zavojevalca. Razlike med posredovanjem Rusije in ZDA so vsaj navzven precej očitne: Rusiji ni uspelo, ZDA pa je. Poleg tega gre v primeru ZDA za posredovanje demokratične (pustimo podrobnosti) države v precej nedemokratični državi, pri Putinovi invaziji pa za napad imperialističega avtokratskega režima na mlado ukrajinsko demokracijo.
Kako se v multipolarnem svetu končuje liberalni mednarodni red
Razplet dogajanja v Venezueli in okrog nje, ki smo mu bili priča ob koncu tedna, je bil vse prej kot nepričakovan. Napovedoval se je že nekaj časa in je hkrati jasen simptom širšega procesa – postopnega razkroja liberalnega mednarodnega reda ter vračanja logike interesnih sfer in selektivne uporabe mednarodnega prava. Odhod diktatorja Madura sam po sebi ni razlog za obžalovanje. Večina demokratičnih držav ga že dolgo ni štela za legitimnega predsednika. A ravnanje Združenih držav potrjuje bojazni, da se oblikuje nova mednarodna ureditev, v kateri mednarodno pravo velja predvsem takrat, ko je skladno z interesi najmočnejših.
Novo leto manipulacij, laži in sovraštva
Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?