Ponedeljek, 4. decembra 2023, nam je na javnem, depolitiziranem zavodu RTV Slovenija, prinesel prvo politično novoletno sporočilo, intervju predsednice države, verjetno prvi v seriji drugih, predsednika vlade, vodje opozicije, pa še koga. Če ignoriramo precej plehka novinarja brez izvirnih, vsebinskih vprašanj, lahko ugotovimo, da je predsednica v bistvu uveljavila svojo agendo, mogoče pa je povedala več, kot se zdi na prvi pogled.
Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin je v ponedeljek sprejel več novoimenovanih veleposlanikov v Moskvi, med...
Zakaj Henery Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj, tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno, morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.
Stoletje Henryja Kissingerja, na Bavarskem rojenega Juda, čigar družina je tik pred Kristalno nočjo emigrirala v Ameriko, nam pove veliko o tem, kako se je svetovna politika razvijala v zadnjih petdesetih letih. Nixonov svetovalec za nacionalno varnost in državni sekretar je prvi po Metternichu pravilno razumel načelo t.i. realpolitik in ga umestil v ameriško zunanjo politiko. Brez njega bi Kitajska mnogo kasneje postala (ekonomska) velesila, hladna vojna z Rusi pa bi bila še bolj mrzla.
17. decembra bodo v Srbiji predčasne parlamentarne volitve, pokrajinske volitve v Vojvodini ter lokalne volitve v Beogradu in še 65 občinah. Najpomembnejše so seveda parlamentarne, saj od njih ni odvisna le politična prihodnost srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki si želi še okrepiti oblast, pač pa tudi nadaljnji razvoj dogodkov na Balkanu. V tem smislu so to zagotovo najpomembnejše letošnje volitve v tem delu Evrope, ki bodo vplivale tudi na dogajanje v prihodnjem letu.
Po 7. oktobru, ko se je začela nova vojna na Bližnjem vzhodu, se je pozornost svetovnih medijev kot tudi javnosti obrnila proti Izraelu in Palestini. Nenadoma je vojna v Ukrajini spolzela z naslovnic in udarnih novic. Tega se Ukrajinci ne morejo preveč veseliti. Sploh če bo zahodna javnost počasi pozabila nanje. O tem, kakšne so v teh dneh razmere v Ukrajini, nam poroča sodelavec Jure Gubanc, ki je bil še minuli teden v Lvivu: “Tudi na zahodu, kjer je center ukrajinskega duha, počasi pojenja volja do bojevanja. Če je bilo lani na začetku vojne še polno optimističnih prostovoljcev, je trenutna slika morale in ekipnega duha bolj klavrna. Ljudje počasi sprejemajo dejstvo, da bo ta vojna trajala dolgo časa.”
Ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski je nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa povabil, da obišče...
Nekoč so na Prešernovem trgu v Ljubljani brali poezijo in deklamirali odlomke iz nagrajenih knjig, danes pod spomenikom islamski skrajneži kričijo ‘Allahu Akbar’ skupaj s slovenskimi nevladnicami. Te naj bi se sicer borile za pravice žensk, toda nimajo težav istočasno klicati k bogu iz verske knjige, ki ženskam odvzame vsakršno svobodo do odločanja o oblačenju, druženju, poroki, otrocih, potovanjih, študiju, delu in še bi lahko našteval. Mesto žensk, Kombinatke in druge, ki so verjetno obsodile ravnanje aktivistov proti abortusu in podprle puljenje zastavic na Kongresnem trgu, niso obsodile vzklikanja na Prešernovem trgu.
Zahod se nahaja pod vse večjim pritiskom neliberalnih, avtoritarnih režimov. Gre za navezo Kremlja, Kitajske komunistične partije, iranskih mul in severnokorejskega diktatorja, ki zavračajo zahodne vrednote kot so demokracija in človekove pravice. Obenem pa jih združuje težnja, da bi svoj položaj v svetu okrepili na račun slabitve Zahoda. Še najraje bi videli kar njegov konec. Nekateri opazovalci zato trenutno stanje v svetu označujejo kot nekakšno novo hladno vojno.
Ukrajina je po terorističnem napadu Hamasa na Izrael praktično popolnoma izginila iz medijev. Tudi sicer je večina svetovne javnosti po več kot letu in pol te vojne tozadevno tematsko »utrujena«. Lastnost sodobnih medijev pač je, da se lepijo na aktualnost, dramatičnost, katastrofalnost dogodkov, intenzivnost poročanja pa je žal odvisna tudi od »specifične teže« posameznega globalnega problema v notranji politiki posameznih držav.
Predsednica estonske vlade Kaja Kallas je v intervjuju za L`Express izpostavila osnovni problem pri vzpostavljaju...
Nevladniki zelo hitro izkoristijo vsako situacijo na Bližnjem vzhodu za proteste proti Zahodu ali Izraelu. Vsi ti protesti niso namenjeni reševanju tamkajšnjega prebivalstva. To je največja laž, ki vam jo nevladniki prodajajo. Ne zanima jih, kako bo preživel povprečen Palestinec, ker če bi jih to zanimalo, potem se bi zavzemali z boj proti ekstremističnemu Hamasu in dokončni umik koruptivnega Fataha. Vprašali bi Hamas, zakaj so ob gradnji vojaških tunelov namenoma pozabili na gradnjo civilnih zaklonišč? Zakaj so zapravili na desetine milijonov za rakete, medtem ko niso zagotovili skladišč hrane? Kako to, da se člani Hamasa zdravijo v Izraelu, strehe bolnišnic v Gazi pa uporabljajo kot izstrelišča?
Pogosto je govora o tem, kako bo Rusija izšla iz vojne z Ukrajino, o usodi Putina in njegovega režima. Samoumevna je implikacija o stroških, če ne celo neuspehu ruske “posebne operacije”, ki vodi v iskanje notranjih nestabilnosti v Ruski federaciji, ki bi lahko ogrozile njeno kontinuiteto. Manj pozornosti je namenjene usodi Ukrajine. Kakšna bo, ko bo te vojne konec?
Palestinska ozemlja bodo zagotovo tarča izraelskih sil v obliki, kakršne še niso doživeli, in v napadih presenečenj, kot se je zgodilo v jomkipurski vojni, katere 50. obletnica je, kakšno (ne)naključje, ravno letos. Na palestinski strani se očitno poskuša destabilizirati nasprotnika z uporabo gverilskih tehnik, s katerimi bi premagali velikansko razliko v silah na terenu, tako vojaških kot tehnoloških, hkrati pa bi poskušali vključiti regionalne sile in strniti regionalno protiizraelsko fronto.
Hamas je napadel Izrael na 50. obletnico jomkupurske vojne, kar ima precejšen simbolični pomen. A če je imel Egipt oktobra 1973 izključno en motiv – zasedbo Sinaja in uničenje izraelskih vojaških ciljev, je Hamasev cilj dejansko uničenje Izraela in njegovega prebivalstva, zato palestinski teroristi nediskriminatorno vdirajo v civilna območja, kjer ugrabljajo in pobijajo civiliste, tudi otroke, ženske in tuje delavce. Hamasov cilj je teroriziranje prebivalstva. Ne gre torej za osvoboditev okupiranih ozemelj, pač pa za uničenje Izraela kot države.