Resnico se da začasno zakopati ali vsaj prekriti s ponjavami ideoloških floskul, kakršne stresate tudi vi v parlamentu in povsod drugje, kjer vam uslužni medijski hlapci pod nos pomolijo mikrofone. Ampak začasni suspenz resnice je vedno samo začasen, nič ni mogoče za večno prikriti, ponarediti in zmaličiti. Tudi smešenje in še kaj bolj neakademskega, kar si privoščite s svoji poklicnimi kolegi, ki ne delijo vaših in vaših učiteljev naukov o brezmadežni revoluciji, vas ne dela bolj kredibilnega in spoštovanega, ampak kaže na vaše hude osebnostne stiske, s katerimi se morate soočati, ko verjetno v svoji intimi natančno veste, kaj se je groznega, poleg vsega pozitivnega, dogajalo med leti 1941 in 1945, a morate, kot bi rekel pokojni Janez Menart, “za ljubi kruhek” trobiti v drugačne rogove in javno izpovedovati confiteor, ki se ga sramuje vsak študent zgodovine v prvem letniku študija.