Poljska se zadnja leta pospešeno oborožuje in kadrovsko krepi svojo vojsko. Trenutno šteje njena vojska približno 200.000 aktivnih pripadnikov. Izdatki zanjo pa presegajo 4,0% BDP. V nekaj letih naj bi poljska vojska narasla na 300.000 aktivnih pripadnikov. Poljska je tako na dobri poti, da v doglednem času postane država z najmočnejšo vojsko znotraj Evropske unije. Od začetka ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 je vojska na Poljskem sploh ena najpomembnejših tem v javnih razpravah. In to z dobrim razlogom.
Odgovor je Rusija …
Rusija medtem vleče Poljsko vse globlje v hibridno vojno. V minulih mesecih je v državi izbuhnilo več velikih požarov – maja je recimo pogorelo veliko nakupovalno središče v Varšavi – in po mnenju strokovnjakov gre pri tem za primere ruske sabotaže. Rusija naj bi stala tudi za hekerskimi napadi na poljsko državno tiskovno agencijo, medtem ko na poljsko-belorusko mejo vedno znova prihajajo skupine ilegalnih migrantov. Vse z namenom širjenja nemira in kaosa. Najnovejša provokacija so skupne vojaške vaje beloruske in kitajske vojske (!) le nekaj kilometrov od poljske meje. Poljska je zato sklenila, da bo okrepila svojo vojaško navzočnost na meji z Belorusijo in kaliningrajsko enklavo. Načrtuje tudi izgradnjo obsežne obrambne linije proti Rusiji in Belorusiji in v ta namen pričakuje finančno podporo Evropske unije. Stroški gradnje obrambne linije naj bi znašali predvidoma 2,3 milijarde evrov.
Poljska in Rusija imata dolgo zgodovino medsebojnih konfliktov. V začetku 17. stoletja je Poljska (v navezi z Litvo) napadla Rusijo in za dve leti zasedla Moskvo. Pol stoletja pozneje je Rusija napadla Poljsko in zasedla del njenega ozemlja. Pri tem so ji pomagali Švedi, ki so hkrati napadli Poljsko z zahoda. Do konca 18. stoletja si je Rusija prilastila večji del poljskega ozemlja, preostanek pa sta si razdelili Prusija in Avstrija. Tako je Poljska kot država za nekaj več kot eno stoletje prenehala obstajati.
V vrtincu prve svetovne vojne je nato Poljakom uspelo, da so se osvobodili ruskega jarma in obnovili svojo državnost. Rusi so si jih sicer v poljsko-sovjetski vojni (1918-1921) takoj poskušali znova pokoriti, a pri tem niso bili uspešni. Zato so se pozneje z nacistično Nemčijo dogovorili za ponovno razdelitev Poljske in leta 1939 so jo skupaj z Nemčijo napadli in zasedli. Poljska je tako kot država spet prenehala obstajati. Nacisti so sicer potem izdali Sovjete, a bili na koncu poraženi, Sovjetska zveza pa je pristala na to, da je Poljska po drugi svetovni vojni smela obnoviti svojo državnost. Toda v praksi je bila povojna Poljska pod strogim nadzorom Moskve. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je Poljska z gibanjem Solidarnost ponovno uveljavila svojo samostojnost, kar je pospešilo konec ruskega nadzora nad celotno Vzhodno Evropo.
Sanje zgodovinarja Putina
Ker je Vladimir Putin velik ljubitelj zgodovine, se veliko ukvarja tudi s konflikti med Rusijo in Poljsko v 17. stoletju. Poljsko vidi kot naravno tekmico za vpliv v Vzhodni Evropi, zlasti v Ukrajini. In pri tem se niti ne moti tako zelo. Konec koncev se je sodobni ukrajinski jezik razvil nekje vmes med poljščino in ruščino. In Poljska je danes, skupaj z Latvijo in Estonijo, najbolj zanesljiva podpornica Ukrajine v njenem boju z Rusijo. Zato Putin – tako kot številni ruski voditelji v preteklosti – kot prednostno nalogo vidi omejevanje poljske moči in vpliva v Vzhodni Evropi.
Poljska je sicer veliko manjša od Rusije in premore le približno četrtino njenega prebivalstva, vendar je dovolj velika, da vzdrževanje Poljske v podrejenem položaju Rusom lahko predstavlja nenehen glavobol. Največje uspehe pri podrejanju Poljske je Rusija vedno dosegla takrat, ko ji je pri tem pomagala kakšna zahodna sila, kot so bili v 17. stoletju Švedi in v tridesetih letih 20. stoletja nacisti. V Putinovi kozmologiji stvari stojijo na pravem mestu šele takrat, ko Poljska v razmerju do Rusije priznava status sekundarne, podrejene sile. In v tem nekateri vidijo razlog, zakaj je Putin februarja 2022 sklenil odpraviti ukrajinsko neodvisnost. V zadnjih treh desetletjih se je namreč zgodila ekspanzija poljske moči in samostojnosti, kakršne ni bilo vse od 17. stoletja naprej.
Države nekdanjega vzhodnega bloka, ki so se po razpadu Sovjetske zveze pridružile Evropski uniji, so doživele neprimerno močnejšo gospodarsko rast od tistih, ki tega niso storile. Še posebej osupljiva je sprememba v BDP, ki se je v tem času zgodila v razmerju med Ukrajino in Poljsko. Ob padcu komunizma v Evropi je bil BDP Ukrajine kakšnih 50% višji od poljskega. Do leta 2021 pa je postal poljski BDP skoraj trikrat tako visok kot ukrajinski (vir), in še naprej raste. Razpad Sovjetske zveze je Poljski omogočil, da je prvič po več stoletjih lahko ušla iz ruskega območja vpliva. In to je v polnosti izkoristila. Uspešno je sprejela zahodne institucije in prakse (krepitev pravne države, uvajanje sodobnih finančnih in izobraževalnih sistemov, zmanjševanje korupcije itd.), kar je še okrepilo njeno gospodarsko rast. Tako je Poljska postala, lahko bi rekli, normalna evropska država.
Na osnovi omenjene razlike v gospodarski rasti med Poljsko in Ukrajino po padcu komunizma je povsem razumljivo, zakaj so si tudi Ukrajinci želeli na neki točki uiti izpod ruskega škornja in postati del Evropske unije. Tako je leta 2013 prišlo do majdanske vstaje, ki je nekaj mesecev pozneje pognala v beg proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. Rusija se je na to takoj odzvala z aneksijo Krima in z zanetenjem vojne v Donbasu. Poljski gospodarski uspeh je torej predstavljal neposredno grožnjo ruski dominaciji nad Ukrajino.
Vedno gre za denar … in standard ljudi
Številni zahodni komentatorji so mnenja, da Putin ni hotel dopustiti, da bi se Ukrajina kot potencialna članica Evropske unije gospodarsko okrepila do te mere, da bi začela s svojim gospodarskim uspehom v očeh običajnih Rusov samih metati slabo luč na njihove lastne gospodarje v Kremlju. Toda zgled poljskega gospodarskega uspeha že zdaj počne prav to: postavlja pod vprašaj ruski model vladanja. Ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson sta leta 2012 objavila mednarodno uspešnico Zakaj narodi propadajo. V njej sta s številnimi primeri iz zgodovine nazorno predstavila, zakaj v nekaterih državah pride do blaginje, v drugih pa ne. Če bi bila blaginja odvisna od velikosti države, potem po BDP na prebivalca ne bi bile na najvišjih mestih na svetu države kot so Luksemburg, Lihtenštajn ali pa Singapur. In če bi bila blaginja odvisna od rudnih bogastev, potem tudi Švica in Japonska ne bi bili med gospodarsko najrazvitejšimi državami sveta, temveč bi bile to države kot so Kongo ali pa Bolivija.
Ključ do blaginje je vedno v institucijah države. Rusija pa je visoko centralizirana država, ki je usmerjena predvsem v pridobivanje in izvoz naravnih virov, in sicer v korist ozke vladajoče elite in njenega obsežnega varnostnega aparata, medtem ko velika večina ruskega prebivalstva ostaja v revščini. Na ta način Rusija ne bo nikoli postala država blaginje, bodisi z ukrajinskimi žitnimi polji ali pa brez njih.
Če je članstvo v Evropski uniji Poljski po eni strani omogočilo, da je Rusiji ušla v gospodarskem pogledu, ji je članstvo v zvezi NATO po drugi strani omogočilo nekaj podobnega v vojaškem pogledu. Prvič v njeni zgodovini so zahodne meje Poljske povsem varne. In znotraj ameriških varnostnih garancij se Poljska avtonomno odloča v strateških vprašanjih. Del tega je tudi njena odločna podpora Ukrajini. Za Putina pa je bogata, močna in samostojna Poljska nesprejemljiva, ker kot takšna predstavlja grožnjo ruski dominaciji nad Vzhodno Evropo, ki jo on vidi kot legitimno rusko vplivno območje.
Putina vsaj tako kot Ukrajina moti Poljska
Sprejetje Poljske v zvezo Nato leta 1999 je bil zato velik udarec za Rusijo in njene interese v Vzhodni Evropi. Posledično je “možgansko mrtva” zveza Nato, ki ni zmožna zagotavljati varnostnih garancij iz 5. člena svoje ustanovne listine, Putinovo edino upanje, da bi Rusija spet lahko kdaj dominirala nad Vzhodno Evropo tako, kot si on to predstavlja. Ker se Poljska zaveda, da 5. člen severnoatlantske pogodbe ni nepremagljivi čarobni ščit, ki bi jo lahko za vse čase varoval pred Rusijo, še posebej če v Belo hišo ponovno pride Donald Trump, se naprej pospešeno oborožuje in krepi svoje vojaške sile. Načelnik generalštaba poljske vojske general Wieslaw Kukula je zato na novinarski konferenci v sredo povedal: “Danes moramo naše sile pripraviti na spopad v polnem obsegu in ne na spopad asimetričnega tipa.” (vir).
Wieslaw Kukula, načenik generalštaba poljske armade
Za Poljsko je zato logični naslednji korak, da si poskuša priskrbeti jedrsko orožje. Kajti v Kremlju je edini jezik, ki ga priznavajo, jezik sile. Zveza Nato sicer včasih deli jedrsko orožje z državami, ki uradno niso jedrske sile (npr. z Nemčijo ali Belgijo) in Poljska je že pred letom dni zaprosila, da bi se pridružila temu programu ter tako na svoje ozemlje prejela jedrsko orožje (vir).
Če bo zveza Nato njeno prošnjo zavrnila ali če bo prihodnji ameriški predsednik manj naklonjen ameriškim varnostnim zavezam do Evrope, ne bi bilo nemogoče, če bi Poljska začela kar sama razvijati svoj lastni jedrski program. Če bi namreč Poljska že danes razpolagala z jedrskim orožjem, s katerim bi lahko z enim pritiskom na gumb pulverizirala moskovsko regijo, bi v Varšavi verjetno veliko mirneje spali. Toda po Poljski bi se lahko želela iz istega razloga jedrsko oborožiti še katera druga država. Nadaljnji obstoj notranje trdne zveze Nato je za mir v svetu gotovo boljša garancija od scenarija, po katerem se posedovanje jedrskega orožja širi na vedno nove države. Ob svoji 75. obletnici obstoja zveza Nato sicer zagotavlja, da ostaja trdna, toda že čez nekaj mesecev se lahko z ameriškimi predsedniškimi volitvami marsikaj spremeni.
re:..ZAKAJ JE POLJSKA ZA RUSIJO TAKŠEN TRN V PETI
Naslov je nekoliko ponesrecen, je pa res veliko vprasanje zakaj se Rusija tako zene, da bi si podjarmila sosede, ko je vendar na dlani, da so dandansanji take vojaske avanture po svetu zelo nepopularne. Tudi, ce bi Rusiji kakorkoli uspelo sestaviti propadlo Varsavsko zvezo, bi bila ta tako nestabilna, da bi prej ali slej spet razpadla. Rusija enostavno nima dovolj energije, da bi to vzdrzevala.
En razlog bi bil trg, ampak Rusija nima na tem trgu kaj prodajat. Se na svojem notranjem nima ponudbe. Trg rabijo drzave, ki imajo presezek v svojih kapacitetah. Kitajska npr., ki nujno rabi tuje trge, ker notranji trg ne zadosca. Ker nima dovolj kupne moci. Rusija nima ne ponudbe, ne povprasevanja. Edini produkt so surovine, ki jih izvlece iz zemlje. Pa se to tezko, ker nima razvite tehnologije. Plin in nafto so crpali s pomocjo zahodne tehnologije.
Ali je mozno, da se naprezajo samo zaradi “stare slave”? Kakorkoli se slisi groteskno, ampak to je lahko odgovor. Ko ljudje nimajo kaj jesti, jim je misel, da “so zmagali lahko preglasi kruljenje zelodca.
Argument, da hoce Putin prepreciti, da bi Rusi videli kako zivijo Poljaki in ev. Ukrajinci, ni prepricljiv. Rusija je ena od redkih drzav, kjer je prebivalstvo skoraj popolnoma odrezano od informacij kako gre ostalemu svetu. Mogoce je samo se Severna Koreja na slabsem. Razen tega je rusko prebivalstvo otopelo in brez iluzij. Kdor dvigne glavo, mu jo odvzamejo. Nemcov, Politskaja, Navalny in kopica drugih so mrtvi, vsi vedo, da jih je rezim brutalno umoril. Opozicija in inteligenca je vecinoma emigrirala, tako kot po 1917.
In vendar je tezko razumeti kako lahko Putin&co verjamejo, da taka dezela lahko prezivi in celo uspe. Od 1917 do 1990 je Rusija vegetirala, krcevito se je trudila doseci zahod in na koncu je bankrotirala. Trud je bil placan z desetinami milijonov ruskih zivljenj, a zaman. Danes so spomini na zlata leta 19. stoletja z briljantnimi pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in druzebno elito samo se spomin na nekaj cesar ni vec in vec ne bo.
Ce povzamem prispodobo iz astrofizike. Ko velika stara zvezda izgubi energijo, implodira zaradi lastne gravitacije. Pri tem pride do eksplozije in iz helija in vodika nastanejo novi elementi, ki se razletijo po vesolju. Bomo videli kateri elementi bodo prileteli in kaksen vpliv bo to imelo na nas. Mi moramo paziti, da bo s to zadnjo vojno Rusija pocasi izgubljala energijo, tako da bo implozija cimmanj dramaticna.
Napisan odgovor meji na burlesko. Tako Rusija kot Kitajska imata doma zadosti veliko kupno moč, predvsem pa tehnologijo. Res so nekoč kupovali zahodno tehnologijo, kar je ceneje kot razvijati svojo, samo se je v zadnjih letih to močno spremenilo. Z lastno tehnologijo tako rusija kot kitajska izpodrivata nekoč močno tehnologijo iz europe in zda in to se bo v naslednjih letih samo nadaljevalo.
Končno so piarovci vojnega zločinca Joea Bideja našli izgovor, kako ga “častno” umakniti iz predvolilne kampanje.
Kao, odkrili so, da ima covid.
—
p. s. lep nov primer kako priti do kapitala je recimo multinacionalka Rio Tinto za pridobivanje litija, seveda za električne avtomobile – Srbom obljublja milijarde. Podobno rudnine danes izkorišča Kitajska, Rusija, zunaj svojih držav seveda itn. Nekoč se je torej to počenjalo na bolj primitivne načine, v modernih časih pa z novimi znanji in novimi tehnologijami – v ničemer pa se ni spremenila bit kapitala. Če ga nimaš ali ga nočeš imeti pač postaneš levičar. Tako preprosto to gre.
ODGOVORI
beri1122 on 18. julija, 2024 at 6:38
Saj ni res, pa je – za osnovo sem vzel Millerjevo mišljenje o tem kako je prišlo do napredka Evrope. Del, ki ga je citiral Rokovnjač ne bom še enkrat ponavljal, ker ima komentator Rokovnjac prav, a vendar ima tudi Miller, seveda v prenesenem pomenu prav in sicer v tem, da levičarji razumejo oziroma gledajo na kapital kot potrošno dobrino, ki jo je potrebno porabiti čim prej, saj so jo ustvarili drugi. Dajem primer.
Materialno blaginjo ljudi izraža kupna moč. Pomaga razumevanje BDP, ocena neto plač itn. Če hočeš uspeti in premagati nasprotnike je res potreben kapital po Millerjevo na začetku – od tukaj naprej pa Miller meša jabolka in hruške. Kapital se opredmeti šele takrat, če z njim ravnaš tako, da imajo posredno dobiček vsi. Podjetniki, ki so zagnali nova podjetja, delavci, ker so dobili delo in plače itn. Na koncu se lahko širi še javni sektor.
Bistvo je torej v tem kaj s tem kapitalom narediš. Lahko kupuješ drage umetnine, drage avte itn. – lahko pa ta kapital vložiš v razvoj tako, da imajo od tega vsi koristi – razen seveda levičarji, ki se z vsemi štirimi borijo proti kapitalu, a se pri tem brez sramu vozijo v avtomobilih z zahoda, kupujejo digitalne naprave z zahoda itn. Dajem še en primer.
V modernih časih pa po kapitalu posegajo levičarji tako, da podjetnike pripravijo do tega, da se selijo drugam. Lep primer je recimo milijarder Elon Musk, ki seli svoja podjetja iz Kalifornije zaradi levičarjev in njihovih novih zakonov drugam. Kapital (katerikoli) ti torej ne koristi veliko, če ga ne želiš opredmetiti tako, da imajo od njega posredno vsi koristi – eni seveda bolj, drugi manj. Lep dokaz je to, da nas počasi, a vztrajno prehitevajo države za katere si ne bi nikoli mislili, da bo do tega prišlo. Pa lep dan želim.
p. p. s. Tole sem napisal v prejšnjem članku – in ne vem ali sem zopet prestrašil koga s svojo resnico? – ker nas je vrglo na prejšnji članek?
Re:… Podobno rudnine danes izkorišča Kitajska, Rusija, zunaj svojih držav seveda..
Pri pridobivanju rudnin se uporablja izraz « izkorisca » v smislu in pomenu, da gre za tatvino. Praviloma tujca, ki krade domacinom.
V resnici je malo drugace. Povsod po svetu vlada neke drzave podeli koncesijo, to je dovoljenje za rudarjenje. Danes rudarijo praviloma veliki rudarski koncerni, ki nimajo nacionalnosti, ceprav je seveda razlika, ce prihajajo iz Rusije, Kitajske in co.
Do tukaj je vse v redu. Drzave dobijo dohodek od koncesij, koncerni prodajajo izkopano rudo in imajo dobicek. Tako je v domaci ali tuji drzavi, razlike ni. Problem je v detajlu, to je koliko placajo koncerni za koncesijo drzavi in koliko v zep vladnim uradnikom, ki koncesije podeljujejo. Tega nikoli ne odkrijejo, dober indikator pa je, da se koncesije podeljujejo kadar se zamenja vlada. Najvecji maherji so seveda Kitajci, ki pospeseno izrivajo iz trga zahodne koncerne.
@miro – vesel sem, da si napisal svoj komentar, a si pozabil na nekaj pomembnega. Politiki (katerikoli) niso smetana pametnih ljudi. Primer.
Tukaj imaš dokaz. Če bi politiki ravnali modro (od njih seveda to ne moremo pričakovati), no nekaj takšnih le imamo na našem planetu – bi recimo Zelenski uvedel ruski jezik kot drugi jezik v tistih pokrajinah, kjer je bilo 20 % ruskega prebivalstva in bi jim dovolil, da izmenično vodijo te pokrajine enkrat oni, drugič Ukrajinci. Sedaj pa vprašanje zate?
Ali verjameš, da bi se Rusija/Putin s tem zadovoljili? Upam si trditi, da ne! Še vedno verjamem, da se vse politične elite najbolj bojijo tistega ljudstva, ki spoznava, da se pri sosedu živi bolje, da torej postajajo razgledani in osveščeni. Takšni bi se seveda doma pričeli upirati in ravno to je tisto, kar si Rusija/Putin ne želijo. Levi monopolni mediji povsod po svetu so živ dokaz, da si leve vlade takšnega ljudstva ne želijo. Žal!
Kakšna vojnohuskaška retorika s strani avtorja članka.
Putinovi samooklicani “mirovniki” med Slovenci (Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Uroš Lipušček, Miroslav Cerar, Boris Vezjak, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Vito Türk, Svetlana Slapšak, Peter Čeferin, Ivo Danev, Aurelio Juri, Jože Pirjevec, Stane Pejovnik, Jure Zdovc, Zoran Janković, Saša Arsenovič, Ladislav Lipič, Franco Juri, Vlado Miheljak, Darko Kos, Primož Šterbenc, Aleks Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić Gaber, Jožef Školč, Dušan Keber, Božo Repe, Mojca Drčar, Murko, Mitja Rotovnik, Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone Vogrinc, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Bojko Bučar in drugi) so neposredno/osebno uspeli politično pritisniti le na idejno zmedeno predsednico DZ RS, ki je njihove odposlance pod vodstvom upokojenca Aurelia Jurija sprejela na vljudnosten pogovor brez vsakršnih sklepov in formalnih učinkov.
Značilno za zgoraj naštete samooklicane “mirovnike” je, da nikoli in nikdar niso javno postavljali pod vprašaj nenehnega strateškega in taktičnega oboroževanja Putinove Ruske federacije kot napadalke na mednarodno priznano ter suvereno Ukrajino, da nikoli niso postavljali pod vprašaj dodatno oboroževanje oskubljene ruske agresorske armade s strani zavezniških režimov DR Koreje, LR Kitajske in IR Irana, da nikoli niso protestirali proti zločinskim obstreljevanjem civilnih ciljev v enostransko napadeni in delno začasno zasedeni Ukrajini, da nikoli niso protestirali proti ruski sestrelitvi civilnega malezijskega potniškega letala s civilnimi žrtvami iz ne-vpletenih “tretjih držav”, itd., itn.
Na drugi strani pa se naši samo-oklicani “mirovniki” zavzemajo tako rekoč za popolno “razorožitev” enostransko proti-pravno napadenega prebivalstva Ukrajine, s čemer ogroženemu bratskemu slovanskemu narodu ne-razumno, ne-etično in ne-solidarno odvzemajo temeljno človekovo pravico do osebne samoobrambe ter do samoobrambe zločinsko napadenega svobodnega evropskega naroda.
Skrajno ne-civilizacijsko, ne-etično, ne-humano in ne-kulturno je njihovo izključujoče enostransko prizadevanje za popolno razorožitev ukrajinskih domoljubov, s katero bi naši ideološko in imperialistično zaslepljeni “mirovniki” na široko “odprli vrata” skrajno krivičnemu miru v trajno vojaško uničenih in vojaško zasedenih pokrajinah Ukrajine ter na polotoku Krimu pod mednarodno nepriznanim vojaškim protektoratom Putinove Ruske federacije.
Obenem bi naši slaboumni “mirovniki” preusmerili neomejene imperialistične osvajalske apetite ruskega samodržca in tirana na nova tarčna ozemlja Moldavije, zahodne Ukrajine, Poljske, Baltskih držav itd., itn.
Lahko se le strinjamo s prizemljeno osveščujočo, razumno artikulirano in poučno kolumno zgodovinarja in kolumnista Luka Lisjaka Gabrijelčiča v sobotnem Delu (13. julija, str. 11) – “Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom”.
Družbeno in zgodovinsko pronicljivi avtor je že prej večkrat kritično in argumentirano zavrnil brezsramno odkrita in brezumno izdajalska pro-putinovska stališča omenjene peščice samooklicanih “mirovnikov”, ki zanikajo temeljno človekovo in narodovo pravico do lastne samo-obrambe, ki zanikajo temeljno pravico manjših držav in manjših narodov do svobodne izbire prijateljskih gospodarskih, političnih in obrambnih povezav ter zavezništev in ki spravljivo tolerirajo in celo molče podpirajo dosledno ne-spoštovanje in ne-izvrševanje univerzalnih temeljnih človekovih pravic Putinove diktature celo nad brezpravnimi narodi in ljudstvi Ruske federacije.
V tiskani Domovini je dr. Valentin Areh napisal odličen (podoben)
članek o Poljski, Ukrajini, Rusiji in o Sloveniji. Nekaj pa bom iz te tiskane izdaje prepisal, kar se Slovenije tiče.
“Proti vojaški pomoči Ukrajini in proti krepitvi obrambe proti Moskvi so evropske stranke na skrajni levici in skrajni desnici. V Sloveniji krepitvi slovenske vojske nasprotuje Levica. Omenjena stranka se s politiko Moskve strinja tudi v tem, da nasprotuje vojaški pomoči Ukrajine, kar bi posledično prislililo Ukrajino v kapitulacijo in omogočilo rusko okupacijo. V posebnem pismu slovenski javnosti so se za nasprotovanje pomoči Ukrajini izrekli tudi nekateri znani slovenski politiki, profesorji, odvetniki, športniki in novinarji, kot so: Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Uroš Lipušček, Miroslav Cerar, Boris Vezjak, Slavkom Splichal, Darko Štrajn, Vito Türk, Svetlana Slapšak, Peter Čeferin, Ivo Danev, Aurelio Juri, Jože Pirjevec, Stane Pejovnik, Jure Zdovc, Zoran janković, Saša Arsenovič, Ladislav Lipič, Franco Juri, Vlado Miheljak, Drako Kos, Primož Šterbenc, Aleks Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić Gaber, Jožef Školč, Dušan keber, Božo Repe, Mojca Drčar, Murko, Mitja Rotovnik, Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone Vogrinc, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Bojko Bučar in drugi.”
Naj pripomnim, da so menja o širitvi Rusije zaradi njene “ogroženosti” od zahodnih držav zelo resna in opozarjajo vse bivše države Varšavskega pakta, vključujoč tudi Slovenijo.
Imensko zapisani slovenski “intelektualci”(???) tvorijo slovensko peto kolono in bi jih morali v primeru ruskega napada na katerokoli članico NATA in EU zapreti in strogo nadzirati.
Taki ljudje vsekakor obstajajo. Vprasanje je kako deluje njihova logika, ce predpostavljam, da so prepricani sami zase, da imajo prav.
Ali gre za okorele psihopate, ki si obetajo korist zase, tudi ce bi bili Ukrajinci oropani svobode? Ali pa imajo drugacno definicijo « svobode », kar bi lahko bilo plavzibilno, glede na to, da so imeli ali se imajo tudi za Slovence drugacno formulo za svobodo kot ljudje na cesti.
Povsem mozno je tudi, da je v njih globoko zasidrana prepricanost, da je itak za vse kriv vecni sovraznik Amerika, ki je pokupila vecino vredne zemlje v Ukrajine in ki rabi vojno zaradi neizkoriscenosti svoje vojne industrije.
Kakorkoli ze, obstoj teh ljudi je dokaz kako lahko rezimska propaganda oblikuje mozgane mladih ljudi in da taki ostanejo celo zivljenje. Ceprav to poraja vprasanje zakaj se to zgodi samo pri nekaterih in ne pri vseh. Najbrz eni mozgani zelo zgodaj preklopijo v odpor proti pranju in postanejo resistentni, drugi pa postanejo s pranjem inficirani, tako da infekcijo lahko sirijo naprej. Vsekakor to stanje mozganov ni odvisno od izobrazbe in inteligence doticnih posameznikov.
Cakam, da se oglasi kaksen profi psiholog ali nevrolog z bolj fundirano analizo. Konec koncev bi bilo dobro imeti kriterij, lakmusov papir za te ljudi, ker nam lahko padejo za vrat takrat, ko bo najbolj kriticno.
Ti petokolonaši so stari znanci v slovenskem političnem prostoru in kakšen graver bi lahko naredil kar skupni žig vseh podpisov, da se jim roke ne bi preveč matrale.
Ne preseneča niti Križaj, ki ob vseh svojih poslovnih polomijadah ves ostarel čaka na miloščino z rdečega prta.
Boris Becker je bil vsaj v čuzi.
Ni najbolj verjetno, da bo Poljska imela najmocnejso vojsko. Najbolj verjetno je, da se bodo nacionalne vojske povezale v evropsko vojsko. In ta bo zelo mocna, treba je samo malo pokukati kako je poskocila proizvodnja in razvoj orozja v zadnjih desetih letih.
Vedno in povsod je bilo ljudstvo samo kmet na šahovnici. Beri 1122 ima prav, ko pravi, da je narod samo še potrošno blago. Zaradi docela spremenjenih navad je družba še toliko bolj občutljiva in svoboda samo še lažna fake svoboda.
Že v starih časih so imeli vladarji preštete svoje ovčice in je bilo prav malo možnosti za popolno anonimnost. Še Jezusova družina se je mora podati na pot iz Nazareta v Betlehem, zaradi ljudskega štetja namre., Vsak človek na tem svetu je, prvič označen kot morebitni ali nasprotnik ali sovražnik in drugič potencialni davkoplačevalec. Mogoče kakšno pleme globoko v Amazonskem pragozdu, v džungli Papue Nove Gvineje in še kje, vendar zaradi tehnologije ni več prav veliko skritih kotičkov na svetu.
Kakor že rečeno v prispevku je bilo to vzhodno evropsko področje vedno na prepihu in so se gospodarji pogosto menjavali. Poljaki so bili potem do I. sv, vojne popolni ruski hlapci in so jim prepovedovali njihov jezik v šolah in si jih na vse načine poskušali čimbolj podrediti. Slavna fizičarka Marie Sklodowska Curie je imela v rodni Poljski nemalo problemov z rusko nadvlado. Zaradi uporabe materinega jezika si bil lahko hudo kaznovan z zaporom, denarnimi kaznimi, izgubo delovnega mesta itd. Vendar se ponosni in trmasti Poljaki niso pustili niti porusiti niti pogermaniti. Poznejši dogodki do 91. leta pa so Poljsko postavili v položaj ruske vazalne države.
Zatorej večni strah Poljakov obkoljenih in nemalokrat žrtev, tako Švedov, Nemcev kot Rusov. No ja z Litvanci so tudi sami postali nekakšni osvajalci, vendar zaradi notranjih trenj zatem nikoli niso bili več pomemben igralec na mednarodni sceni.
Vendar jim za razliko od prejšnih časov ne grozi nevarnost iz zahoda, temveč z vzhoda in Putin se ne bi branil strateško pomembnega področja. Ampak vojna, oziroma morebitni napad na Poljsko bi bila nevarna igra z ognjem in recept za novo veliko vojno v Evropi ali celo III. sv. vojno, ker bi se tudi Kitajci vmešali s pomočjo Rusiji.
Seveda so mednarodni odnosi, sploh med velesilami na najnižji ravni, vendar vse razpolagajo z jedrskim orožjem in nedvomno paradoksalno največja nevarnost za človeštvo drži svet kot tak v pat poziciji, oziroma se strategi zavedajo domino efekta. Kakorkoli, imajo Poljaki pravico do najsodobnejšega obrambnega orožja, vendar so razni zidovi, kakor je že kitajski dokazal, da se s tem ne zavaruješ pred osvajalci in so Mongoli samo s konji zavzeli mogočno državo. Konji takrat sopomenka za današnje najmodernejše tanke in sploh vse sodobno orožje. Na žalost samo orožje drži ravnotežje, da se razni narodi ne pobijejo med seboj. Tudi jedrsko orožje Poljski ne bi prineslo kakšne hude varnosti, temveč samo zdražilo že tako razpištoljenega Putina in ga še bolj razjarilo. Kaj lahko bi v navalu besa naredil kakšno nepremišljeno dejanje. Kam bi to pripeljalo, pa bolje ne razmišljati.
Zaenkrat je to “samo” ti. hibridna, propagandna, psihološka vojna, ko ruska računalniško hekerska elita napada razne institucije itd. Danes v globalni informativni družbi ni varen prav nihče, še v tako zaščitene civilne, gospodarske oziroma državne ustanove lahko vdrejo brihtneži, da se vojaških zadev sploh ne omenja. Kdor bo prvi, ne bo zadnji, odnosno uspešen kibernetski napad na nasprotnika in vsa vojaška tehnika v trenutku odpove.
Ker se na tovrstno tehnologijo spoznam, kakor zajec na boben, samo ugibam, ali pa preveč ZF filmov na tovrstno tematiko. Potem pa je tu še UI in žvižgači, ker so Rusi, oziroma Sovjeti že v preteklosti veliko uspešneje napaberkovali, oz. infiltrirali svoje vohune, kakor Američani.
Zgodovina se ponavlja:
“Pogosto slišimo, da je Hitler začel drugo svetovno vojno. Resnica pa ni tako preprosta. V začetku leta 1939 je Hitler prosil poljske voditelje za mirno rešitev dolgoletnega vprašanja Danziga, tako da bi mestni državi dovolil vrnitev k Nemčiji v skladu z željami njenih prebivalcev. Toda Poljaki so zavrnili diplomatsko rešitev, saj so bili prepričani, da bi v morebitnem oboroženem spopadu zmagali, in opogumljeni z britansko obljubo o vojaški podpori v primeru vojne. V naslednjih mesecih so se napetosti med Nemčijo in Poljsko še zaostrile, pri čemer je naraščalo nasilje nad poljsko etnično nemško manjšino. Kot sta poudarila izjemna britanska zgodovinarja A. J. P. Taylor in B. H. Liddell- Hart ter drugi znanstveniki, Hitler leta 1939 ni želel splošne vojne in se nanjo ni pripravljal. Iskreno si je prizadeval za mir z Veliko Britanijo in Francijo. Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je na skrivaj spodbujal Veliko Britanijo, Francijo in Poljsko, da so sprejele bojevito protinemško politiko in zavrnile vsakršno mirno rešitev nemških krivic. Zaradi britanske in francoske vojne napovedi Nemčiji se je omejen nemško-poljski spor spremenil v globalno vojno. Kot se v zgodovini pogosto zgodi, so voditelji vseh glavnih vpletenih držav leta 1939 zelo napačno ocenili situacijo.”
“More Myths About the Origin of World War II” na Institute for History Revision ihr.org
p. s. in še malce cinizma. Če ne moreš odstraniti trmastega Bidna pač odstraniš trmastega Trumpa? Še en prelep dokaz, da se politične elite tako na vzhodu kot zahodu – vse bolj oddaljujejo od ljudstva in postaja družba/ narod/ljudstvo le še potrošno blago. Posledica pa je seveda ta, da imamo vse manj prave svobode na kateremkoli področju in vse več neprave “svobode”.
Moja teza/hipotez je ta, da bistvo ne leži v političnih populistih na vzhodu in zahodu, ampak v zaostrovanju med gospodarskimi subjekti po svetu, kako obdržati svoje monopole ali jih ustvariti na novo. Politika pa še vedno drži svojo roko nad svojim gospodarstvom – zato je političnim vladam po svetu vse težje prikrivati lastne nesposobnosti, da o njihovi neodgovornosti ne govorim. Posledica pa je seveda vse večja avtokracija in diktatura tistih na oblasti. Smo v obdobju ko ljudstvo res postaja breme za elite na oblasti.
Verjetno ima Borovnica prav, a kot vidimo se boj med različnimi pogledi razvoja gospodarstva ni v ničemer spremenil med pogledi levičarjev in desničarjev. No, malce se je – to dokazuje Kitajska komunistična partija.
To, da ima Belorusija skupne vojaške vaje s Kitajsko ob meji s Poljsko je zame drugotnega pomena. Vpliv gospodarstva/BDP med Ukrajino in Poljsko je identični med vplivom gospodarstva med Severno in Južno Korejo nekoč. Tako Ukrajina kot Severna Koreja sta bili nekoč primarni v BDP-ju – danes pa je obratno. Primarni sta postali Poljska in Južna Koreja po gospodarskem razvoju/BDP. K temu je seveda pripomogla tudi drugačna ideologija, a bom kot papiga ponavljal, da je to odvisno predvsem od vodilnih ljudi v politiki in izven nje in ne ideologije same kot take. Dokaz je Kitajska.
Globoko se strinjam, da gre v nos Rusiji/Putinu prav ta gospodarski vzpon Poljske kot daleč najmočnejši problem Ukrajine, da ne gre po poti Poljske. Ljudstvo v Rusiji bi hitro primerjalo gospodarski vzpon Ukrajine in to je tisto kar Rusija/Putin ne želita/ne moreta dovoliti!
Razlogi za naivno in enoumno poneumljeno ljudstvo pa so seveda drugje. To pa pridno izkoriščajo levi dominantni mediji. Poglejte si samo članke levih novinarjev in novinark, ter huronsko navijanje levih komentatorje in vse vam bo jasno. Ja, odlično branje, tudi če je bilo nekoč že zapisano.
Takle esej je napial Iršič že dve leti nazaj…