Nižji davki na plače pomenijo tudi manj prihodkov v proračun

Gospodarski programi političnih strank so praviloma sicer širši, vendar je v javnosti in medijskih nastopih izpostavljen predvsem davčni vidik. Ta je tudi najbližji ljudem in politika razumljivo želi s programi predvsem navdušiti volivce in jih pridobiti na svojo stran. V tem pogledu so si programi sicer raznorodnih strank postali vse bolj podobni. Desni pol je že do sedaj izpostavljal predvsem podporo podjetniškemu sektorju z zniževanjem davčnih obremenitev in to smer sedaj poudarjajo tudi v Svobodi s programom Ambiciozna Slovenija. Poudarek vseh je torej predvsem na davčni razbremenitvi dela in propulzivnega podjetniškega sektorja.

Najbrž ni dileme, da zniževanje davčnih bremen pomeni tudi izpad prihodkov države inv glavnem se s tem stranke ne ukvarjajo. Vemo, da se izpad javno-finančnih prihodkov potem odrazi ali v znižanju državnih izdatkov, nadomestitvi z drugimi davki, ali v povečanem proračunskem primanjkljaju, torej zadolževanju države. Nobena od teh rešitev seveda ni všečna in zato se jim vsi raje izognejo. S tem se bodo pač ukvarjali po prevzemu izvršne funkcije, ko se bodo soočili z realnostjo in bodo neizpolnjene obljube opravičevali z razmerami in stanjem, ki je slabše, kot so ga pričakovali. Tak izgovor bo lažji za trenutno nevladne stranke, ki imajo zaradi tega tudi več idej in predlogov zniževanja, medtem ko so vladajoči iz izkušenj bolj previdni pri obljubah in ostajajo bolj na načelni ravni.

Predvolilne obljube in realnost

Programi na davčnem področju so si med strankami podobni tudi v tem, da navajajo kvečjemu predloge sprememb, izogibajo pa se konkretnim navedbam, kako bi ti predlogi vplivali v javne finance in na plače posameznika. Ali tega niso niti preverjali ali pa so zaradi rezultatov to raje izpustili, seveda ne vemo. A konkretne številke o učinkih predlogov kažejo tudi na slednjo možnost. Da so nam kot državljanom bližje predlogi nižjih davčnih obremenitev, gotovo ni nobenega dvoma, a od odgovorne politike se vseeno pričakuje, da je v predlogih realna, tudi če gre samo za predvolilne obljube.

Ker torej o učinkih predlogov znižanja davčnih bremen nismo veliko brali (razen koliko bi kak posameznik po novem plačal manj davka), verjetno ni odveč nekoliko podrobneje pogledati, kako sprememba davčne zakonodaje vpliva na državni proračun ter prejemke posameznikov po celotni plačni lestvici. Preden navedemo nekaj teh izračunov, naj vseeno ponovimo ključna dejstva v zvezi z davki in gospodarstvom nasploh. Za presojo predlogov namreč ni odveč nekaj širšega razumevanja razmer poleg všečnih predlogov o znižanju davkov.

Na prvem mestu bi izpostavili ključno razliko med Slovenijo ter uspešnimi, razvitimi državami Evropske unije, kamor nedvomno želimo. Ta se kaže v pomembno višji produktivnosti (dodani vrednosti na zaposlenega) v razvitih državah, kar se odraža potem tudi v višjih prejemkih vsega prebivalstva. V industriji Avstrijci na primer dosegajo 110.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, v Sloveniji pa le 60.000. Edino to sosedom omogoča skoraj enkrat višje nominalne plače. Iskanje rešitev preko premikanja davčnih stopenj tega zaostajanja ne bo nadomestilo.

Drugič, velja, da je davčna obremenitev dela v razvitih državah v praviloma višja, a to ne omejuje konkurenčnosti njihovih gospodarstev, vsaj glede na Slovenijo.

Kot tretje pa za realno oceno možnih sprememb poglejmo nekaj postavk javno-finančne bilance Slovenije za preteklo leto, kot je prikazano v prvi priloženi tabeli. Kot vidimo, smo z davščinami na plače skupaj zbrali 17,4 milijard evrov, skupni izdatki za socialne namene pa so znašali 19,0 milijard ali 1,6 milijard evrov več, kar smo pokrili z drugimi davki. Lepo vidimo tudi razmerja do drugih davkov in objektivne možnost za nadomeščanje izpada davkov na delo ter tudi koliko imamo prostora pri zniževanju izdatkov.

Vir: Ministrstvo za finance

Ker želimo preveriti finančne učinke predlaganega zmanjšanja davčne obremenitve dela s strani vseh političnih strank, poglejmo na prvi sliki, na koga se to sploh nanaša. Na sliki je ocena strukture vseh davčnih zavezancev v Sloveniji po višini (bruto) prejemka v letošnjem letu. Temnejši stolpec prikazuje redno zaposlene, med katerimi ima večina prejemek med 1.400 in 4.000 evrov mesečno. Na vrhu lestvice je tudi slabih 30.000 ljudi, ki imajo prejemke nad 6.000 evrov bruto mesečno.

Redno zaposlene (temnejši stolpci) v pravnih osebah tudi najbolj pozorno spremljamo, saj se tudi uradna povprečna plača računa samo iz njihovih prejemkov. Potem pa imamo še okoli 200.000 zaposlenih v raznih drugih oblikah (pri fizičnih osebah, samostojne podjetnike, kmete, pogodbeno zaposlene in ostale), katerih prejemki so praviloma nižji in ti so prikazani v sredini stolpcev. Pomembno je navesti, da njihovi prejemki niso zajeti v izračun povprečne plače v državi in njihovi dohodki so le redko predmet obravnave. Svetlejši del stolpca pa so upokojenci in študentje (skupaj okoli 635.000), ki tvorijo skupno število 1,6 milijona davčnih zavezancev, čeprav dohodnine v glavnem na plačujejo. Zanimajo nas torej davčni učinki na prejemke vseh okvirno 960.000 zaposlenih po raznih osnovah in po prikazani višini bruto plače.

Vir: Ministrstvo za finance, SURS, ZPIZ, lastni izračuni

Po navedbah političnih strank bi vse na prvem mestu razbremenile delo, dodatno pa tudi podjetniški sektor. Pri tem izpostavljajo razbremenitev srednjega sloja in najbolj produktivnih zaposlenih, torej inženirje, razvojnike, prodajnike … . Predlogi gredo v smer povečanja splošne davčne olajšave, popravkov dohodninske lestvice ter uvedbe razvojna kapice, torej omejitve plačevanja prispevkov nad določenim zneskom. Večina strank to usmeritev navaja na načelni ravni, NSi celo s konkretnimi novimi lestvicami in stopnjami. A kot rečeno, noben predlog ni pospremljen z izračunom finančnih učinkov, zato jih dodajmo.

Milijardni primanjkljaj

Spremembe davkov vplivajo na proračun, nato na prejemke posameznikov ter na stroške podjetij. Kot lahko beremo, se te spremembe uvaja za večjo konkurenčnost gospodarstva, za gospodarski preboj – a navedeni predlogi tega skoraj ne vsebujejo. Kako naj bi nekaj deset evrov višji neto prejemek posameznika vzpodbudil gospodarsko rast v državi, ni nikjer napisano, še manj argumentirano. V  izračunih smo konkretno upoštevali dvig splošne olajšave za 4.000 evrov, delne korekcije dohodninske lestvice v srednjih in zgornjih razredih (znižanje stopenj za 3 do 10 odstotnih točk) ter uvedbo razvojne kapice za plače nad 6.000 evrov mesečno. Finančni učinki teh sprememb so prikazani v drugi tabeli.

Vir: lastni izračuni

Navedene spremembe bi znižale proračunske prilive za preko milijarde evrov, pretežno v smeri višjih plač zaposlenih, medtem kot podjetja svojega finančnega položaja in konkurenčnosti ne bi veliko izboljšala. Povprečna neto plača bi se dvignila za blizu 5 % in to dodatno božičnico bi ljudje nedvomno ponovno pozdravili. A kako bi pokrili milijardni izpad v javno-finančnih blagajnah (1,5 % BDP dodatnega primanjkljaja), v programih ni posebnih predlogov.

Ob tem naj bi za podporo podjetniškemu sektorju uvedli tudi nižje davke na dobiček, nižjo obdavčitev kapitalskih dohodkov ter normirancev. Te dodatne ugodnosti bi bile seveda še bolje sprejete, a tudi odnesle še kak odstotek BDP.

Program NSi, ki ga navajajo kot najboljši gospodarski program, bi samo  na področju obremenitve dela znižal davčne prilive celo za blizu 2 milijardi evrov, plače pa dvignil za 11 % (posledično nato tudi pokojnine).

Seveda lahko sprejmemo trditve, da bi višji prejemki prebivalstva pomenili tudi več potrošnje, gospodarsko rast in večje prilive v proračun, a učinki ne bodo visoki, sicer bi lahko davke kar prepolovili. Prav tako je nekaj možnosti pri izdatkih države, pri racionalizaciji delovanja, a učinki so tudi omejeni, saj nihče ne želi močneje poseči v državne naložbe, v pokojnine, zdravstvo, šolstvo, policijo … Še vsaka vlada do sedaj je po prevzemu oblasti ugotovila, da ima tudi precej omejene možnosti. Prostor je nedvomno pri obdavčitvi premoženja, a to bi ob precejšnjem odporu ljudi prineslo največ kakih 300 milijonov evrov. Občasno se omenja tudi dvig DDV denimo za desetino, kar bi v proračun prineslo kakih 500 milijonov evrov (upoštevati moramo, da veliko DDV plača država sama sebi). A to bi preko višjih cen plačali zaposleni iz večjih dohodkov, upokojenci ter okoli 200.000 zaposlenih, katerim predlagane davčne razbremenitve ne prinesejo ugodnosti. O navedenih ukrepih in učinkih v programih ni veliko besed, ker je z njimi pač težko navdušiti ljudi –  bodo pa sestavni del vodenja ekonomske politike, ki se bo soočila z realnostjo.

Še o socialni kapici

Poleg vpliva na proračun pa je predlagane spremembe potrebno pogledati tudi kako vplivajo na plače v posameznih razredih, česar v programih strank prav tako ni možno zaslediti. Najpogosteje se navaja dvig splošne olajšave v višini minimalnih življenjskih stroškov, kar naj bi bilo izvzeto iz obdavčitve. A pri tem se pozablja (ali morebiti ne ve?), da že danes preko 200.000 zaposlenih davčnih zavezancev davčne osnovne sploh nima in še tako visoka olajšava na njihove prejemke nima učinka. Da denimo dvig olajšave za 4.000 evrov letno prinese osebam z najvišjimi dohodki 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, nekomu s povprečno plačo okoli 80 evrov, z minimalno pa nič. Tega seveda ob navajanju predlogov ni nihče razlagal. Tudi znižanje dohodninske lestvice v srednjih razredih se enako odrazi tudi v višjih dohodkovnih razredih. Socialna kapica nad denimo 6.000 evrov pa dviga dohodke samo 27.000 najbolje plačanim. Navedeni učinki so podrobneje prikazani na drugi sliki.

Z modro črto je tako prikazan dvig neto plače za različni nivo plač ob povečanju splošne olajšave na 4.000 evrov. Kot omenjeno, se učinki te spremembe odrazijo šele pri plačah nad 1.300 evrov bruto. Učinke dodatne korekcije dohodninske lestvice prikazuje prekinjena rdeča črta, polna rdeča črta pa skupne učinke obeh dveh sprememb. Na sliki je tudi prikaz števila zaposlenih po posameznih razredih. Največ jih prejema bruto plačo med 1.700 in 4.000 evrov in s predlaganimi spremembami bi ti dobili med 60 in 90 evrov več. Bistveno večji učinki bi bili pri prejemnikih plač nad 6.000 evrov bruto, med katerimi verjetno ni prav veliko inženirjev in razvojnikov, o katerih se najraje govori. Poleg učinkov nižje dohodnine prikazanih z rdečo je k temu potrebno dodati še učinke razvojne kapice z zeleno barvo in pri plači 15.000 evrov bi se prejemniku neto dohodek povečal za 1.740 evrov mesečno. Tako bi torej izgledali učinki razbremenitve dela na plačo posameznika po nekem srednjem predlogu programov strank. Torej učinki, o katerih ne moremo veliko prebrati, pa bi bilo najbrž prav, če bi lahko.

Vir: Ministrstvo za finance, lastni izračuni

Kot vidimo, bi torej srednji razred na osnovi večinskih predlogov s področja obremenitev dela dobil mesečno okoli 60 do 80 evrov višjo plačo, pri čemer bi se to odrazilo ali v večjem proračunskem primanjkljaju, drugih davkih ali rezu mogoče v socialne izdatke. Te spremembe naj bi bo navedbah strank vodile v večjo konkurenčnost gospodarstva in razbremenile srednji sloj prebivalstva. Precej upravičeno lahko dvomimo, da bi s temi davčnimi korekcijami ter vzporednim znižanjem obdavčitve dobičkov lahko naredili kak večji preskok v gospodarski uspešnosti države. Kot povedano na začetku, lahko Avstrijci s skoraj enakrat višjo dodano vrednostjo na zaposlenega namenijo zaposlenim mesečno 5.000 evrov namesto naših 3.000. In to kljub temu, da imajo višje stopnje obdavčitve. Iskanje rešitev za želene spremembe predvsem na davčnem področju verjetno ni prava pot.

Seveda to ne pomeni, da določene korekcije niso smiselne. Najvišji prejemki so danes na primer obdavčeni z 205 % na dodatni neto prejemek, kar res zahteva popravke, podobno kot tudi še na kakih drugih področjih. A pričakovanja, da bo to pospešilo gospodarsko rast ali pomembno izboljšalo dohodkovni položaj prebivalstva, nimajo realne osnove. Podatki o poslovanju podjetij lepo pokažejo, da imajo najvišje dohodke praviloma v podjetjih, v katera se veliko vlaga in v katerih so tudi visoki dobički; ta segment moramo usmeriti bodoče podpore in aktivnosti ekonomske politike. Drži pa, da ljudje najraje verjamejo v obljube zniževanja davkov kot v prvem koraku najbolj enostavne rešitve.