Da smo se v Evropi odločili za trajnostni razvoj in zeleno transformacijo, ni dvoma. Drži pa, da se v zadnjem času ob tem pojavljajo opozorila, da je pri teh usmeritvah potrebno upoštevati tudi druge vidike razvoja. Vse bolj namreč prevlada spoznanje, da je uvajanje obnovljivih virov energije kljub pozitivni učinkom v celoti vseeno dražje kot dosedanji fosilni viri, kar je za razvite države mogoče sprejemljivo, precej bolj zahtevno pa za preostali svet. Težko bo namreč prepričati Indijca ali Afričana, ki se borita za vsakodnevno preživetje, da morata za dobro človeštva opustiti cenejše energetske vire. In to potem, ko smo “zahodnjaki”, le šestina svetovnega prebivalstva, pridelali več kot polovico vseh dosedanjih izpustov.
Težko se je znebiti občutka, da je v teh prizadevanjih razvitih držav zelo veliko hipokrizije. Zaradi prehoda na obnovljive vire energije (OVE) jev Evropi elektrika vse dražja, kar nas sicer pozitivno sili tudi v varčevanje z energijo ter opuščanje energetsko potratne potrošnje in proizvodnje. Istočasno pa vseeno trošimo na primer celo več jekla in aluminija, ki ga potem za nas praviloma energetsko še bolj potratno proizvajajo v manj razvitih državah. Vzporedno pa potem sprejemamo strategije, kako bomo v Evropi v naslednjih desetletjih zmanjšali odvisnost od drugih držav. Pri tem je posebno na udaru Kitajska (po ameriškem nareku?), ki s svojo dolgoročno strateško politiko prevzema primat v vse večjem številu najbolj naprednih tehnologij.
+++
Na tem področju je zanimiva primerjava z Indijo, ki jo tako ZDA kot Evropa ta trenutek sprejema kot nekakšno zaveznico. Predvsem v nasprotovanju Kitajski, ne glede na njeno podporo Rusiji ter na drugi strani Izraelu v boju proti “palestinskemu terorizmu”. Zanimiv je namreč podatek, da sta bili Kitajska in Indija pred 30 leti po BDP na približno enakem nivoju razvitosti, danes pa je kitajski BDP petkrat višji od indijskega, Kitajska pa s svojo sposobnostjo in gospodarsko rastjo dohiteva razviti svet. Njen BDP je že višji od BDP Evropske unije, po kupni moči pa celo višji od BDP Združenih držav Amerike; s tem so Kitajci postali moteči za prevlado Zahoda in predvsem za ZDA postali tudi največji sovražnik. Zaenkrat.
A pustimo te geopolitične vidike in realnost brezogljične in samozadostne Evropske unije ob strani in poglejmo nekaj konkretnih številk financiranja prehoda na obnovljive vire energije. Eno so seveda cilji in načelne usmeritve, kjer se hitro vsi strinjamo, drugo pa so potem konkretni denarni tokovi. Ti pokažejo na koncu vso resnico, le da zanje pogosto niti ne vemo in potem se tudi lažje identificiramo z dobrimi nameni in visokoletečimi cilji.
Po letu 2010 smo v Sloveniji v skladu z usmeritvami EU uvedli podporno shemo za sofinanciranje proizvodnje elektrike predvsem iz obnovljivih virov. To pomeni, da vsi odjemalci električne energije v skladu z veljavno zakonodajo plačujemo prispevek od porabljene energije za zagotavljanje podpor proizvodnji elektrike iz t.i. obnovljivih virov energije (OVE), predvsem sonca, vode in tudi vetra ter za podporo soproizvodnji (kogeneraciji) z visokim izkoristkom. Do sedaj smo s temi prispevki zbrali skupaj preko dve milijardi evrov sredstev in jih namenili kot podporo (subvencije) proizvajalcem električne energije iz OVE.
Na priloženi tabeli so podatki o višini podpor ter proizvodnji električne energije v obratih, ki so koristili podpore pri postavitvi in/ali proizvodnji električne energije iz različnih virov. V obdobju 2010 do 2022 (za leto 2023 še ni dostopnih letnih poročil) je bilo tako za te namene izplačano skupaj okoli 1,5 milijarde evrov, konec leta 2022 pa je imel Center za podpore 350 milijonov eur preostanka zbranih sredstev, ki še niso bila porabljena. Skupna proizvodnja električne energije v obratih, ki so koristili podpore je znašala 10,7 TWh ali okoli 7 % celotne proizvodnje elektrike v Sloveniji v omenjenih 13 letih. V povprečju smo za torej vsako proizvedeno megavatno uro električne energije v obratih, ki so vključeni v sistem podpor, izplačali 139 evrov subvencij, seveda iz žepov vseh odjemalcev električne energije.
Največji prejemniki podpor so vlagatelji v sončne elektrarne, pri čemer podatek o višini izplačil na proizvedeno elektriko zajema tudi podpore ob postavitvi elektrarn za celotno življenjsko dobo, pri količini proizvodnje pa je navedena samo proizvodnja do leta 2022. Zaradi tega je navedeni preračun mogoče nekoliko zavajajoč, a številke so pač takšne. V podporno shemo so vključene tudi naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije (SPTE) z visokim izkoristkom na fosilna goriva, na primer na plin, kar v okviru omenjene sheme prav tako sofinanciramo vsi odjemalci električne energije.
Vir: Borzen, SURS
V državi imamo torej vpeljan dokaj obsežen sistem podpor vlaganjem v obnovljive vire, zaradi česar tudi lahko vsak dan prebiramo promocijske članke izvajalcev in ponudnikov tovrstnih naprav. Pri tem je značilno, da tako investitorji kot izvajalci izpostavljajo pozitivne okoljske učinke njihovih odločitev o proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov in takšne naložbe se razumejo kot odgovorno družbeno ravnanje, vredno vse pohvale. V letnih poročilih družb in javnih ustanov so vlaganja v OVE (na primer postavitev sončne elektrarne na strehi objekta) pogosto predstavljene na prvem mestu kot pokazatelj zavezanosti trajnostnemu razvoju družbe ali institucije. Seveda se pri tem običajno nikoli ne navajajo sredstva, ki jih je investitor prejel v obliki podpor ali drugačnih subvencij. Sredstev, ki smo mu jih preko sistema podpor zagotovili vsi porabniki električne energije!
Trajnost kot poslovni model
Posebno je to značilno za podjetja, ki so jim takšne naložbe osnovni posel. Beremo o njihovem odgovornem ravnanju, a te zasebne družbe niso tako zavezane k trajnosti samo zaradi družbene odgovornosti ali celo altruizma. Praviloma gre za ekonomsko zelo zanimive posle z državno pomočjo, ko pač 90 % ostalih porabnikov elektrike del tekočih plačil za (drago) elektriko namenja za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov oziroma investitorjem in izvajalcem teh vlaganj. Takšen sistem se seveda izide, dokler pretežni del porabnikov elektrike za te namene prispeva po 11 evrov za vsako porabljeno megavatno uro. Na drugi strani pa izvajalci in investitorji v proizvodnjo elektrike v sistemu podpor za slabo desetino celotne proizvedene elektrike v Sloveniji potem iz te kvote prejmejo preko 100 evrov za vsak proizveden megavat in se pohvalijo, kako so ti viri finančno ugodnejši. Ko bomo (če bomo) v pretežni meri prešli na proizvodnjo električne energije iz OVE kot imamo v načrtih EU in tudi naše države, bo seveda te “veselice” konec, ker bo moral pač vsak samo poskrbeti za finančno pokritje naložbe in tistih, ki bi to plačevali zanje ne bo več veliko ostalo.
V kontekstu teh številk so zanimive tudi primerjave zbranih sredstev za podporo OVE z naložbami v druge, seveda praviloma bolj sporne vire. Na prvem mestu bo seveda primerjava z naložbo v drugo nuklearko (JEK 2), če se bomo odločili zanjo. Končnih številk te investicije sicer še nimamo na voljo, dosegljive pa so že prve ocene okvirnih stroškov ter najbolj optimalne velikosti elektrarne. Po njih bi z JEK 2 lahko proizvedli okoli 10 TWh električne energije na leto, kar je približno toliko, kolikor smo jo z vsemi podporami v zadnjih 13 letih skupaj proizvedli iz obnovljivih virov energije skupaj z agregati za soproizvodnjo (SPTE). Strošek elektrike iz JEK 2 bi se ob optimalnem načinu financiranja lahko gibal precej pod 100 eur/MWh v celotni obratovalni dobi. Ta vrednost naj bi zajemala tako stroške vlaganj, financiranja in tekočega delovanja vključno s postavitvijo odlagališča za nevarne odpadke. Po takšni ceni bi torej investitor v JEK 2 lahko prodajal elektriko in z njo pokril vse stroške brez kake dodatne subvencije.
Kot pa izhaja iz zgornje tabele, so dobili investitorji v OVE samo kot podporo okoli 130 eur/MWh, torej kot dodatno pomoč poleg stroškov same postavitve in obratovanja teh naprav. Tekoči stroški obratovanja teh naprav so sicer bistveno nižji, a to ugodnost koristijo investitorji in izvajalci, ostali porabniki pa jim za vsak megavat proizvedene elektrike doplačujemo več, kot naj bi bil celotni strošek proizvodnje elektrike iz JEK 2. Kot rečeno, za slednjo še nimamo zadosti podatkov in številk, gre za prve ocene – a tudi za omenjene številke o preko dveh milijardah evrov pomoči za desetkrat nižji obseg proizvodnje iz OVE nismo veliko slišali ali bili vprašani. Podatki iz prikazane tabela se samo pojavijo samo v letnem poročilu Borzena in več ali manj tam tudi ostanejo.
+++
Pa še ena, nekoliko bolj problematična primerjava. V omenjenem obdobju 13 let, ko smo za podporo OVE porabniki elektrike zbrali preko 2 milijardi evrov in s temi napravami proizvedli slabo desetino celotne proizvodnje električne energije v Sloveniji, je Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) k tej skupni proizvodnji prispevala okoli 30 %, torej 4 do 5-krat več, kot smo pridobili elektrike iz OVE in SPTE, vključenih v podporno shemo. Če bi TEŠ ugasnili danes, bi znašali skupni stroški proizvodnje v tem času – vključno s pokritjem celotnega vložka in financiranjem okoli 90 eur/MWh. Torej pod 100 evrov in s to ceno so pokrita vsa vlaganja in tekoči stroški brez kakega dodatnega prispevka odjemalcev elektrike ali plačevanja za “najbolj zgrešeno naložbo v Sloveniji”, kot se jo običajno tolmači. Od tega skupnega stroška je bilo namenjenih približno tretjino za postavitev šestega bloka TEŠ skupaj s financiranjem, dobra tretjina pa predstavlja ustvarjeno dodano vrednost države (prejemki vseh zaposlenih in okoljske dajatve – torej BDP), česar sicer brez te naložbe ne bi bilo. Seveda TEŠ povzroča okoljsko škodo in mogoče bi lahko ob postavitvi sprejeli bolj optimalne variante izgradnje oz. izbire primernega agregata, a konkretni finančni podatki so pač takšni.
Z namenom, da podpiramo naložbe v okoljsko bolj sprejemljive načine proizvodnje električne energije, torej vsi porabniki elektrike zbiramo okoli 11 evrov dodatnega prispevka na porabljeno megavatno uro. Investitorji v te naprave so tako v povprečju dobili 135 evrov za vsak megavat proizvedene elektrike po letu 2010 v obliki podpor oziroma subvencij, seveda poleg lastnih stroškov. Vzporedno pa večino električne energije v Sloveniji proizvedejo večje elektrarne v državni lasti, in sicer hidroelektrarne na Savi in Soči, Nuklearna elektrarna Krško ter Termoelektrarna Šoštanj. Navedene tri skupine elektrarn so v omenjenem obdobju proizvedle 90 % celotne slovenske proizvodnje električne energije ter okoli 75 % vse potrebne elektrike (razlika predstavlja uvoz ter izgube pri prenosu).
In kakšna je bila cena te električne energije?
Na priloženi sliki so podatki o povprečni prodajni ceni elektrike iz omenjenih elektrarn vse od leta 2010. Podatki so povzeti po javno dostopnih finančnih izkazih družb, ki imajo v lasti navedene elektrarne, sicer pa so te družbe povezane v dva energetska stebra Slovenije, v družbi HSE d.o.o. in GEN ENERGIJA d.o.o.. Pri nuklearki smo po oceni dodali še 6 eur/MWh za stroške razgradnje jedrskih odpadkov. Trenutno se za te namene sicer odvaja 12 evrov, ker se ta sredstva niso zbirala celotno obdobje delovanja NEK. Če torej pogledamo povprečno ceno prodane elektrike, ki so jo elektrarne prodale svojima lastnikoma (HSE, Gen Energija), se je ta ves čas do leta 2021 gibala med 40 in 50 evrov. Precej višja je bila zadnji dve leti, čeprav seveda daleč od cen, po katerih se je z elektriko trgovalo na borzi ali jo prodajalo gospodarskim družbam v letu 2022 in 2023. Dvig povprečne cene je predvsem posledica povečanih stroškov delovanja TEŠ. Cena elektrike iz TEŠ je višja zaradi dražjih emisijskih kuponov, torej takse za onesnaževanje okolja, še bolj pa zaradi precej nižje proizvodnje ob celo nekaj višjih stroških obratovanja elektrarne. V letu 2022 je povprečna proizvodna cena v Sloveniji porasla tudi zaradi slabih hidroloških razmer (suša), a lani je bila proizvodnja v hidroelektrarnah zopet običajna, posledično tudi cena oziroma stroški proizvodnje.
Vir: letna poročila proizvodnih družb HSE in Gen Energija
Povprečna proizvodna cena elektrike v vseh večjih družbah, ki proizvajajo električno energijo in ki sestavljajo oba energetska sektorja v Sloveniji, je torej v obdobju delovanja podporne sheme znašala 44 eur/MWh. Pri tem gre za naprave, ki so jih oblikovalci gospodarske politike postavili že pred 50 in tudi 100 leti, od večjih naprav je novejši edino zadnji blok TEŠ ter nekaj elektrarn na Savi. S temi energetskimi obrati torej pokrivamo večini potreb po električni energiji v Sloveniji po relativno ugodnih cenah z izjemo dogajanja v TEŠ v zadnjih dveh, treh letih.
Električna energija iz obnovljivih virov je seveda prihodnost in uporabniki radi izpostavljajo tudi stroškovni vidik teh naložb. Tu pa se moramo vseeno zavedati vseh stroškov, povezanih z njimi. Ne samo subvencij, ki jih zagotavljamo vsi odjemalci elektrike preko plačevanja dražje elektrike, temveč tudi dejstva, da mora država zagotavljati zadostne proizvodne kapacitete v času, ko sonca ni, ter da bomo zaradi razpršenosti proizvodnje iz OVE morali v distribucijsko omrežje vložiti še podoben znesek, kot bodo celotna vlaganja v OVE.
Seveda usmeritev v večji delež OVE ni vprašljiva, a pri tem se moramo vseeno zavedati skupnih stroškov proizvodnje te električne energije za naš celotni energetski sistem in jih ne gledati samo s stališča posameznega proizvajalca, katerega položaj je zaradi vseh podpor finančno seveda ugodnejši. K sreči imamo veliko proizvodnih objektov zgrajenih v prejšnjih desetletjih, ki potem znižujejo povprečno ceno proizvedene elektrike v Sloveniji.
Kavelj tiči v količini proizvodnje in količini potrebne hrane. Če ne bomo nazadovali nazaj v zgodnji srednji vek, bo vse potreben dobrine potrebno nekje proizvajati. Vseeno kje, doma ali v Afriki, potrebna bo zadostna količina rudnin in energije. V Afriki bo oboje pridobivano na veliko slabšem in manj ekološkem nivoju kot v Evropi. Torej prenos proizvodnje iz Evrope ne samo ne bo nič doprinesel k varstvu okolja, ampak ga bo samo še močno poslabšal. Podobno je s pridelavo hrane, trenutno je na svetu 8,1 milijarde ljudi, ki potrebujejo zadostno količino hrane, ne glede na to, kje se jo bo pridelovalo. Število ljudi še vedno narašča.
Če oboje povzamem, se lepo vidi, da prenos proizvodnje in pridelava hrane iz Evrope drugam na svetovnem nivoju ničesar ne reši, kvečjemu kaj poslabša. Torej zakaj z administrativnimi prepovedmi in nerazumno visokimi davki oboje onemogočati v Evropi? Za to se zavzemajo samo globalisti, ki imajo privatne računice, podkupljeni politiki in množica neumnežev, ki redno voli levičarje. Vsi ostali smo samo na škodi, ki je ne moremo preprečiti, čeprav se zavedamo vzrokov zanjo.
Seveda je vedno dilema ali se bolj posvetiti OVE ali NEK2. Tretje možnosti očitno, zaenkrat ni. Možno v prihodnosti, saj odkar je postavil Westinghaus s pomočjo Tesle prvo uporabno HE na Niagari je minilo približno 130 let in od takrat so se razvile nove tehnologije vse do tako imenovanih OVE. Vendar je to zaenkrat samo alternativna energija. Sonce, veter sta bolj muhasta tovariša, če nisi doma v Sahari ali Atakami. Sonce je v naših krajih, sicer poleti veliko bolj prisotno kot nekdaj, zima je pa vseeno le zima.
Voda je še vedno najčistejši vir energije, vendar tudi nova zajetja, oz. HE nekako porušijo ravnovesje v naravi. Ampak to je žrtev industrializacije in posledično elektrifikacije.
OVE kot vetrnice, paneli najbrž niso tako nedolžne zadeve, ker obrabljene vetrnice, kot dinozavri obtičijo na deponijah. Solarni paneli naj bi bili uporabni do 20 let. Ne bom se spuščal v to, kaj vse sestavlja celice, vendar izkopi vseh elementov niso ravno blesteč primer ekologije. Tako, da stranski učinki na okolje in zdravje zaposlenih v rudnikih niso zanemarljivi.
Ravno primer izkopa litija v Srbiji, ki se na nek način posredno tiče same elektrike. Oziroma zmanjšanju izpustov CO2. Seveda me ne zanimajo srpska posla, naj naredijo karkoli že hočejo. V sedaj neokrnjeni naravi, bo v primeru izkopavanja povzročilo opustošenje. Reka Jadar se izliva v Drino in ta v Savo. Kaj bo to pomenilo za sam Beograd in prebivalce ob teh vodah. Seveda me zanima predvsem ekološka plat zgodbe.
Ravno zaradi raznih škodljivih elementov vgrajenih v vse te elektrarne, in elektro porabnike, sploh avtomobili so na udaru. Takoimenovani OVE niso ravno kakšen hud zeleni prehod, temveč prej velik biznis. Neposredni izpusti se bodo, oz. so se najbrž zmanjšali, ampak, vedno obstaja ta ampak.
Dejstvo je, da je na področju energetike največ populističnih političnih prikrivanj in zavajanj s selektivno izbranimi podatki, s katerimi nas agit-propovsko zasipavajo parcialno omejeni ter zaplankani kapitalski lobiji, bodisi neposredno, bodisi preko brezštevilnih samo-oklicanih ne-vladnih okoljskih/trajnostnih organizacij in organiziranih skupin parcialnega političnega pritiska.
Panično vsiljevanje dragih in vsestransko omejenih “obnovljivih virov” energije je usmerjeno izrazito k praznjenju in izkoriščanju zasebnih finančnih virov premožnejših posameznikov/fizičnih in pravnih oseb, ki pa jim nihče ne razkrije poraznega dejstva, da bo obnovljive tehnologije nenehno potrebno servisirati, zamenjevati in nadomeščati, da bodo shranjevalniki energije še dražji in še večje breme bližnjega dodatnega onesnaženja okolja ter da z obnovljivimi viri pač ne bo mogoče zagotoviti trajnega in konstantnega nivoja porabe v časovnih pasovih brez sonca, brez vetra in brez padavin.
Kot vedo povedati strokovnjaki, imamo v RS že inštaliranih sončnih strešnih panelov za skoraj tretjino ocenjenih potreb (če bi sonce sijalo vse dneve 24 ur na dan!), ki pa objektivno lahko prispevajo le manj od desetine realne in uporabne energetske ponudbe.
Vetrne energije Slovenci in državljani RS a-priori ne prenesejo v bližnjem okolju, saj se vsepovsod organizira “civilna družba” srditih nasprotnikov trajnostnega izkoriščanja energije vetra.
Vodne energije eko-teroristi, organizirani pod masko “civilne družbe”, tudi ne marajo več. In povsem pričakovano je, da se mnogim “stemni pred očmi” že ob omembi nove enote za izkoriščanje jedrske energije, JEK 2.
Žal tudi vladajoče politične garniture vseh barv ne vzbujajo zaupanja, saj jim še ni uspelo poskrbeti za strokovno neoporečno in varno shranjevanje ter morebitno predelavo vseh vrst jedrskih odpadkov iz Jek 1, kar bi moral biti predpogoj vsakršne nadaljnje trezne in dolgoročne odločitve o nadaljnji varni uporabi jedrske energije tudi v morebitni Jek 2.
Prav tako še nobeni vladajoči politični garnituri ni uspelo pravno korektno in poslovno trajno urediti solastništva Jek 1 s sosednjo Hrvaško (vključno z dosledno izvršljivo delitvijo skrbi za vse vrste jedrskih odpadkov in vse druge posledice skupnega lastništva in skupnega upravljanja).
S pogozdovanjem nad podnebne spremembe.
Vsak eko terorist naj posadi eno drevo na leto, najbolj pridni lahko tudi enega na mesec.
V osnovni šoli sem se učil o fotosintezi. “Gre za biokemijski proces, pri katerem rastline, alge ter nekatere praživali in bakterije izrabljajo energijo sončne svetlobe za pridelavo hrane. Gre torej za proces pretvorbe sončne energije v kemično energijo, ki je shranjena predvsem v obliki ogljikovih hidratov, kot so sladkorji.
Fotosintetski organizmi so TEMELJ prehranjevalne verige, saj so skoraj vsa živa bitja na Zemlji, tudi ljudje, odvisna od njihove energije, ki jo proizvedejo s fotosintezo. Osnovni gradniki, ki jih fotosintetski organizmi porabljajo za izdelavo organskih spojin, so relativno preproste molekule, tj. ogljikov dioksid (CO2) ter voda (H2O). Pri fotosintezi se sprošča tudi kisik (O2) kot stranski produkt in večina kisika v Zemljinem ozračju je nastala pri fotosintezi. Organizmi med procesom celičnega dihanja izrabijo ogljikove hidrate in kisik za tvorbo energije, pri tem pa sprostijo oz. izločijo CO2 in vodo, ki se vrneta nazaj k rastlinam; tako je kroženje snovi zaključeno”, pravi medmrežje.
Predelava ogljikovega dioksida za izvoz, kot naša osnovna gospodarska panoga.
Navkljub, da smo ena od najbolj gozdnatih držav v EU, torej imamo eno največjih predelav ogljikovega dioksida v kisik, plačujemo za izpuste ogljikovega dioksida v Bruselj, namesto da bi nam države z manj gozda plačevale za predelavo njihovega ogljikovega dioksida v kisik.
Mleko je zdravo. Tam, kjer imajo problem s kravjaki, bi lahko eko teroristi redno pogozdovali ter tako povečali naravno predelavo ogljikovega dioksida v kisik, krave pa bi jedle travo, jo gnojile in nam dale mleko…
Miro tukaj ti, vam, kakorkoli, dam popolnoma prav in ravno v predelavi CO2 je najbrž tako ekonomska kot ekološka niša. Videl sem dokumentarec, kako, mislim, da v Švici predelujejo CO2 v energijo. Najbrž je zaenkrat še draga tehnologija, vendar kot vsaka stvar se s časoma poceni in napreduje. Slovenija kot druga najbolj gozdnata dežela. Ampak zaenkrat, na žalost je dober biznis v prednosti. Naše pametnjakoviče ne zanima edino naravno bogatstvo Slovenije, ki je bilo omenjeno. In kar je najpomembnejše, iz preveč (CO2) ustvariš čisto energijo.
Prav vaš zadnji odstavek sem imel v mislih ko sem zapisal: Hipokrizija, da ali ne? Žal se ne morem spomniti v kateri vladi se je to zgodilo (ali levi ali desni) ko so užaljeno prekinili dobavo elektrike iz Krškega Hrvaški, ker Hrvati niso hoteli skladiščiti stranskih produktov te energije pri sebi.
Zakaj za vraga potem imamo šolane pravnike in odvetnike, da to uredijo po zakonu in ne da se počutimo užaljene kot kalimero, ker nas Hrvati izigravajo po levi in desni, kadar se jim zahoče. Da bo ironija še večja pa imamo take strokovnjake, ki nam zakockajo še našo morje in še kaj.
Hipokrizija? – da in ne. Bistvo je drugje. Za primerjavo sem vzel zagonska podjetja (katerakoli), ki iščejo globalno kapital za svoje zamisli/ideje/ izdelke/storitve itn. – na podobne načine, a je bistvena razlika v tem, da njihove ideje ko se opredmetijo ne uničujejo stare zamisli, tehnologije, izdelke in storitve itn.
Politiki pa nam VSILIJO plačevanje prispevkov za nove tehnologije v obnovljive vire energije (OVE), predvsem sonca, vode, vetra itn. – zato, ker se zavedajo, da recimo razvojni inženirji in ostali ne morejo na silo ustvarjati nove tehnologije čez noč, ker nam/jim manjka ogromno novega znanja, ki ga šele osvajamo/osvajajo.
Trajnost – kot poslovni model je zame tisti, ko se ne odrečem starim tehnologijam čez noč, v prvi vrsti jedrskim elektrarnam, tudi premogu če hočete hkrati pa delam na novih tehnologijah in novih surovinah. Pri politikih, predvsem levih pač poznamo pravilo: ali-ali in ne in-in.
G. Kordež je očitno med zahodnjake vključil še Kitajsko in celotno Rusijo, ki bi ju težko uvrstil med manj razvite; morda po družbenem razvoju – demokraciji. Sicer pa se jima glede slednjega strahovito približujemo.
Z Golobovo vlado se družbene vrednote kvarijo, celo kriminalizirajo ter uvaja se solarna diktatura, ki pa nima prave in realne osnove, razen, če se vsi posvetimo vzgoji cvetače …
Kitajska si je zastavila trajnostni cilj za upravljanje gozdov in poudarja, da je kakovost gozdov enako pomembna kot gozdna površina za povečanje biotske raznovrstnosti ekosistema v državi, zato se bo varstvo gozdov postopoma osredotočilo na izboljšanje kakovosti gozdov, je v soboto sporočila državna uprava za gozdarstvo in travinje.
Ocenjuje se, da bi se s trajnostnim gospodarjenjem v 20 do 30 letih rast gozdov na enoto površine v državi lahko povečala za 50 odstotkov. V tem času bo letna rast obsega gozdnih zalog za 460 milijonov kubičnih metrov večja kot zdaj, je povedal Liu Keyong, direktor oddelka za upravljanje gozdnih virov pri upravi.
“Do leta 2060 se bo sposobnost gozdov za zajemanje ogljikovega dioksida še naprej razvijala, povprečni letni absorbirani ekvivalent ogljikovega dioksida pa bo dosegel raven 1,8 do 2,4 milijarde ton, kar je za 600 do 900 milijonov ton več kot zdaj. Medtem bi lahko kmetje, ki se ukvarjajo z gozdarstvom, vsako leto dodatno zaslužili 300 juanov (približno 41 dolarjev) na mu (približno 0,067 hektarja) gozdnih površin,” je dejal Liu.
Do zdaj je gozdna površina v državi dosegla približno 230 milijonov hektarjev, kar predstavlja več kot 24 odstotkov površine države. Ocenjuje se, da bo stopnja pokritosti do leta 2035 dosegla novo najvišjo vrednost, in sicer 26 odstotkov.
O obnovljivih virih energije in o oskrbi z električno energijo v prihodnosti v Sloveniji, se vrstijo članki, eden za drugim.
Vsi pa imajo enake zaključke.
Obnovljivi viri energije v Sloveniji ne morejo zadostiti vsem potrebam po električni energiji, ne danes, niti v prihodnosti.
Potrebna je kombinacija različnih virov.
Razmerje, kakršno je dolga leta zagotavljalo stabilnost elektroenergetskega sistema v bodoče ne bo možno, saj bo potrebno fosilna goriva zmanjšati, hidroenergetski viri pa so skorajda že izčrpani, kljub rezervam v Savskih elektrarnah in elektrarnah na Muri.
Za zanesljivo oskrbo potrebujemo torej izdaten, trajni in učinkoviti vir energije.
To je jederska energija danes. Ne moremo se zanašati na vire, ki jih danes razvijajo za bodočnost.
Žal pa jederski energiji nasprotujejo dobro organizirane in seveda tudi financirane organizacije, ki širijo nezaupanje in strah med ljudmi in upajo, da jim bo uspelo z referendumom preprečiti izgradnjo JEK 2.
Nihče od teh nasprotnikov pa ne pove, kaj je potem alternativa?
Kljub tehtnim razlagam, da alternative ni, se upirajo in z najrazličnejšimi neresnicami želijo prperečiti izgradnjo NEK 2.
Za NEK 2 je znana lokacija, znana je moč reaktorja . Neznanka je cena in rok gradnje ter seveda finančni viri.
Na svetu je izgrajenih, ali pa v izgradnji vsaj nekaj takšnih reaktorejev, kot jih namarava Slovenija izgraditi v Krškem. Ne govorimo o neznakah. S primerjavo lahko ugotovimo do centa natančno,koliko lahko stane tak reaktor in lahko ugotovimo koliko časa je potrebno, da se tak reaktor zgradi in sinhronizira z elektro omerežjem.
V kolikor bi takšne podatke javno objavili, bi državljani vedeli kaj jih čaka. Z dokaj zanasljiimi podatki o ceni reaktorja, bi bila znana tudi finančna konstrukcija, saj bi lahko določili finančne vire.
Umetno se napihujejo tudi roki za umeščanje reaktorja v prostor. Prostorski pogoji so do potankosti poznani in ni potrebno izdelovati doktorate in iznajti tople vode. Ko eden reaktor že stoji 50 let in uspešno, ter pred vsem varno deluje, ni potrebno komplicirati pri lokaciji za drugega, tudi če bo nekoliko zmogljivejši.
Vedeti je potrebno, da je tudi pri izgradnji reaktorjev šel razvoj naprej in bo novi učinkovitejši in pred vsem varnejši.
Problem so jederski odpadki. Tudi okrog skladiščenja teh je mnogo zavajanj in pretiravanj.Jedersko gorivo ne prihaja iz vesolja. Je pridobljeno iz zemlje. Torej ga je možno vrniti v zemljo. Če ob proizvodnji električne energije reaktor varuje meter debela stena, potem tudi odlagališče lahko zgradimo globoko v zemlji ,kjer je stena lahko debela kilometer in več.
Ljudem je potrebno dopovedati, da alternative trenutno ni in je izgradnja NEK 2 nujnost.
Čim prej bo srejeta odločitev in bodo stekla pripravljalna dela , pred vsem postopki za izgradnjo: lokacijsko dovoljenje, izvajalska pogodba in zagotovjana sredstva, tem prej bo rešena energetska problematika v Sloveniji.
Za konec pa še vprašane : ali ni bolje, da Slovenija elektriko uvaža?
Slovenija lahko uvaža le viške, ki jih proizvaja tujina. Vemo, pa da električne energije primanjkuje povsod, zato se zananšati na tujino ne gre.
Pa še o ceni in financiranju.
Ali je tako težko izvedeti, koliko je stal zadnji izgrajeni reaktor? Ali bo sloveski stal enako?
Nujnost?
Jedrska elektrarna je poleg vsega ostalega tudi tveganje velike napake (Super GAU). V izracun “nujnosti” je treba vnesti tudi ta parameter. Ce bi se GAU res zgodil, bi najbrz morali za vedno evakuirati vse Slovence.
Dejstvo, da je ta strosek tezko izraziti v denarju, ne sme biti razlog, da se ga kompletno ignorira.