Ključnik: NATO
Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Zagotovo pa bo vprašanje varnosti in obrambnih izdatkov precej zaznamovalo zadnje leto pred volitvami. A če dobro premislimo, s tem ni nič narobe. Kajti dokler imamo volitve, večstrankarski parlament, glasno opozicijo in še bolj glasno civilno družbo, dokler se mediji razburjajo nad vsako odločitvijo vlade in ljudje povedo, kaj mislijo, smo še vedno zelo normalna, tipična in evropska država. V Rusiji ali Belorusiji tega že dolgo ni. Zato bi si kazalo zastaviti zelo preprosto vprašanje: ali smo za to, da obdržimo to, kar imamo, ali pa vse postavimo na kocko s tem, da se delamo, kot da se okoli nas nič ne dogaja in še naprej zanemarjamo vojsko in obrambo. Morda se ne bo zgodilo nič in so strahovi neutemeljeni. Toda če niso neutemeljeni in če ne bomo spremenili nič, potema bomo izgubili vse, kar imamo. Na to se spomnite vsakič, ko slišite novice o novih žrtvah in uničenju v Ukrajini.

Ali stranka Levica začenja predvolilno kampanjo z agitiranjem za izstop iz zveze Nato?

Ali stranka Levica začenja predvolilno kampanjo z agitiranjem za izstop iz zveze Nato?

Bilo bi deplasirano in nekorektno trditi, da je stranka Levica na Putinovi plačilni listi. Tudi Donald Trump ni. Je pa postalo očitno, da je ruski pogled na vojno v Ukrajini in prihodnost zveze Nato postal neverjetno “popularen” tako v Beli hiši kot v naši Levici, kjer so glede Ukrajine že dlje časa mnenja, da bi se moral šibkejši podrediti močnejšemu in da ima Putin prav, ko opozarja na nedopustnost širitve Nata. Toda zdaj gre Levica, opogumljena nad novim prijateljstvom med Trumpom in Putinom, očitno še dlje in že odkrito namiguje, da bi bilo smiselno razmisliti o izstopu iz Nata.

Konec neke ere

Konec neke ere

Donald Trump po prvem krogu pogovorov v Riadu: “Rusija želi nekaj storiti. Želi ustaviti divje barbarstvo”. Donald Trump dan kasneje: »Zelenski, diktator brez volitev. Nikoli je ne bi smel začeti. (vojne)”. Ko je prav narobe in narobe prav. Kar težko je to gledati potem, ko je bil nekdanji slovenski premier med prvimi, ki je obiskal Kijev in izrekel solidarnost ukrajinskemu narodu po brutalnem napadu Rusije. Ampak zgodba se je začela že veliko prej.

Konec severnoatlantske pravljice in (morda) temelj nove samozavestne Evrope

Konec severnoatlantske pravljice in (morda) temelj nove samozavestne Evrope

V duhu nove mednarodne kavbojske ureditve bo prva žrtev očitno Ukrajina. Tako kot je Neville Chamberlain prepustil Hitlerju razkosanje Čehoslovaške, enako je Trump prepustil Putinu razkosanje Ukrajine. Enako kot je Biden sramotno umaknil vojsko iz Afganistana, enako je Trump predal Ukrajino avtoritarnemu voditelju Putinu. Še huje, ob tem se niti ni posvetoval s svojimi zavezniki v EU, ampak jih je mirno prepustil nepričakovani situaciji. Z gatami na kolenih. Od tega trenutka naprej je dosedanje zavezništvo med ZDA in evropskimi demokracijami končano. Kaj sledi, še ni jasno.

Kaj je sploh povedal ameriški podpredsednik JD Vance in kaj so slišali evropski politiki

Kaj je sploh povedal ameriški podpredsednik JD Vance in kaj so slišali evropski politiki

Govor ameriškega podpredsednika na Münchenski varnostni konferenci (MSC) ta konec tedna je dvignil veliko prahu. Pričakovano ga je večina evropskih voditeljev kritizirala. Zdelo se jim je, da se je JD Vance s svojo nediplomatsko prostodušnostjo, ki je zaznamovala njegov govor, vmešaval v notranje zadeve evropskih držav. Toda Vance je povedal marsikaj, s čimer se boste najbrž tudi strinjali, četudi je po drugi strani izrekel tudi precej trditev v slogu svojega še(ri)fa Donalda Trumpa. Ker se v javnosti in vodilnih medijih pojavlja veliko delnih, celo prirejenih, predvsem pa politično usmerjenih interpretacij Vancevega govora, se nam je zdelo logično in pošteno, da ga objavimo. V celoti in v slovenskem prevodu.

Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Naivnosti je konec. Američani so Evropejcem jasno povedali, da niso sposobni niti upravičeni do pogajanj o koncu vojne v Ukrajini. Ne bo pomagalo nobeno jamranje ali pritoževanje o kavbojskem obnašanju “strička Sama”. Victoria Nuland se je vrnila na steroidih, njen zgodovinski vzklik Fuck EU! je danes inkorporiran v zunanjo politiko Združenih držav. Naslednja štiri leta bomo morali požirati sranje, ki so nam ga pripravili evropski politiki. Predvsem nemški, ki nosijo glavno krivdo za Putinovo osvajalno vojno v Ukrajini. Naslednja štiri leta bodo peklenska tudi za države, ki so doslej kršile zaveze glede 2 odstotkov BDP za obrambo, med njimi izstopata Slovenija in Španija. Tega goljufanja nam Trumpova administracija ne bo več dovoljevala. Treba se bo odločiti: ali ostanemo v Natu, ali gremo na svoje. Ampak za nevtralnost po švicarskem ali avstrijskem vzoru je naša “balkanska Švica” preveč revna …

WAR-nost

WAR-nost

Nekaj je očitno – varnost ni več samoumevna. Tudi ni več tema, kjer bi lahko posamezne stranke zganjale politično demagogijo o lepotah nevtralnosti. Še na študiju ekonomije bi bilo smiselno tisto znano dilemo o maslu ali topovih zamenjati s čim bolj realističnim, kajti prav lahko se zgodi, da brez topov ne bo niti kruha, kaj šele masla na njem. “Da bi preprečili vojno, se moramo nanjo pripraviti.” To je bistvo: doktrina odvračanja. Če se želimo izogniti vojni, je treba investirati v varnost. Smo priča paradoksu; razvoj Zahoda je prinesel dolgo obdobje miru, kjer so države počasi začele pozabljati, da so se vsi mejniki v zgodovini sveta zgodili preko vojn. Upadati je začela ambicija pri ohranjanju vojaške (pre)moči Zahoda. Zaradi zanemarjanja varnosti demokratičnega sveta (z izjemo ZDA) so nedemokratične velesile spoznale, da Zahod postaja ranljiv. Zato so začeli spodjedati svetovni red in mir.

Putinova Rusija je dosegla točko, od koder ni več vrnitve

Putinova Rusija je dosegla točko, od koder ni več vrnitve

Rusija se pod Vladimirjem Putinom ne glede na možnost premirja ali celo miru v Ukrajini pripravlja na naslednjo vojno. Evropa, ki je še vedno v svoji coni ugodja, tega še vedno ni dojela. Vojaško ni pripravljena za konfrontacijo z Rusijo, njena obramba bi zaradi nezadostnih zalog streliva brez pomoči Združenih držav zdržala le nekaj tednov. Na drugi strani pa se je Putinova Rusija od invazije na Ukrajino popolnoma militarizirala in vojni podredila tudi svojo ekonomijo. V ideološkem smislu je ultrakonservativna Ruska pravoslavna cerkev podprla fašistične teze skrajnih teoretikov t.i. ruskega sveta, ki temeljijo na občutku superiornosti ruske nacije in njenemu božjemu mandatu, da obvladuje ozemlje med Lizbono in Vladivostokom.

V letu 2025 vojna z Rusijo ni izključena

V letu 2025 vojna z Rusijo ni izključena

Prihodnje leto, to zdaj že skoraj zanesljivo domnevamo, bo odločilno za razplet vojne v Ukrajini. Sredi januarja bo Donald Trump tudi formalno prevzel oblast v Združenih državah in to utegne pomeniti konkretne spremembe ne le v politiki do Bližnjega vzhoda, pač pa tudi glede Rusije in Ukrajine. Za Evropo bo 2025 poleg tega pomembno tudi zaradi nemških volitev, kajti prav Nemška politika do Rusije je za ključna za to, ali je v Evropi mir ali vojna. In ta trenutek se žal vse bolj pomikamo v smeri vojne.

Severnokorejci na poti v Ukrajino, ta pa še vedno z zvezanimi rokami glede uporabe raket dolgega dosega

Severnokorejci na poti v Ukrajino, ta pa še vedno z zvezanimi rokami glede uporabe raket dolgega dosega

V senci vsakodnevnega bližnjevzhodnega zaostrovanja, finala predvolilne kampanje v Združenih državah Amerike, je tam nekje v Ukrajini še vedno vojna, omejitve Zahoda glede uporabe dobavljenega orožja na ozemlju Rusije pa vedno bolj bizarne, bile bi komične, če ne bi šlo za vprašanje preživetja države, naroda. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelensky je sicer v diplomatski ofenzivi glede njegovega “načrta za zmago”, ki pa je osnovi samo nova obupana prošnja po konsistentni politiki, pomoči zahodnih zaveznikov, ki bi ustavila rusko izčrpavanje obrambe Ukrajine. Ta ob pomakljivi, nekonsistentni pomoči ne more vzdržati v nedogled, čeprav so v nebo vpijoče tudi logistične, kadrovske in tehološke težave okupatorja Putina, kar nenazadnje dokazuje nujna pomoč Irana in Severne Koreje ter ukrajinsko vztrajaje v ruski regiji Kursk, ki pa verjetno tudi ni vzdržno na dolgi rok.

7. oktober: Ker je Janša na strani Izraela, smo mi na strani Arabcev!?

7. oktober: Ker je Janša na strani Izraela, smo mi na strani Arabcev!?

Točno leto dni po Hamasovem terorističnem vdoru v Izrael se v Sloveniji soočamo s precejšnjo amnezijo, saj nas prepričujejo, da 7. oktobra mineva prva obletnica genocida nad Palestinci. Slovenska vlada je v tem času v Varnostnem svetu večkrat zastopala “neuvrščena” stališča, ki so bližje globalnemu jugu kot Zahodu. Kaj točno se dogaja s slovensko diplomacijo, da posredno podpira terorizem? Ali je za protiizraelsko politiko posredno kriv tudi “antijanša” refleks? Smo zato na strani Hamasa in Hezbolaha, ker je Janez Janša prijatelj in zaveznik Benjamina Netanjahuja?!

Zamolčani škandal: slovenska vladna stranka promovira predajo Ukrajine in rusko genocidno politiko

Zamolčani škandal: slovenska vladna stranka promovira predajo Ukrajine in rusko genocidno politiko

Stranka, ki dnevno slavi NOB, odporništvo proti okupatorju, vse možne resnične in neresnične, napihnjene, izumljene bitke naših partizanov, Ukrajini predlaga kapitulacijo. In pri tem jih ni nič sram. Dejansko promovirajo rusko imperialistično politiko, dobesedno ravnanje ukrajinskih mest, pobijanje civilistov, ugrabitve ukrajinskih otrok, ki jih Rusi načrtno prevzgajajo, indoktrinirajo v skladu s svojim izumetničenim pogledom na svet. Predlagajo, da ne branijo svojih domov. Levica očitno podpira nedemokratičen, agresivni režim v Rusiji, očitno podpira tudi Iran in tamkajšnji nedemokratični režim pri boju proti Izraelu, podpira teroristična gibanja, ki nimajo nobene veze z demokracijo, pravicami žensk, istospolnih, svobodo medijev, drugače mislečih. Doma pa tulijo o nevarnosti fašizma, avtokratov, omejevanja svobode.

Patetični globalni boj za interpretacijo ameriškega soočenja

Patetični globalni boj za interpretacijo ameriškega soočenja

Če bi verjeli t. i. mainstream medijem, je svet je menda včeraj obstal, čakal, gledal soočenje kandidatke Kamale Harris in kandidata Donalda Trumpa. No, nekaj sveta je to medijsko čudo gotovo spremljalo, predvsem politični establišment v EU, na Kitajskem, v Rusiji, posebno tudi v Ukrajini. Zmagovalec bo namreč določal smernice ameriške zunanje politike v naslednjih letih. Večina soočenja je sicer potekala okoli notranjih ameriških tem, za katere zunanji, neameriški opazovalci težko ocenjujemo kredibilnost, prepričljivost stališč. Dejstvo pa je, da ima večina državljanov Evrope druge probleme in jih precej izumetničena Amerika ne zanima preveč, čeprav bo odločitev Američanov gotovo vplivala na EU in njene politične, ekonomske, finančne usmeritve.