Zmaga levice kot “vrnitev v normalnost”

Avtor: | 8. julija, 2024

Medtem ko glede volitev v Veliki Britaniji pravzaprav ni bilo dvoma, da bodo zmagali levosredinski laburisti, pa je bilo precej bolj napeto v Franciji, kjer so zgolj po zaslugi dvokrožnega večinskega volilnega sistema in uskladitve na levi sredini preprečili zmago domnevno radikalne desnice, ki jo simbolizira Nacionalni zbor. Čisto mimogrede, francoska izkušnja bi morala enkrat za vselej pokopati desne sanje o večinskem volilnem sistemu v Sloveniji, saj bi v končni fazi lahko pripeljal do ponovitve “antijanšizma”, kajti v drugem krogu bi se vse stranke dogovorile o podpori kandidatom levice ali leve sredine. V praksi bi potem lahko prišlo celo do razmerja sil, v katerem bi imela leva sredina (levica) 80 odstotkov poslancev v Državnem zboru, opozicija pa bi bila marginalizirana. Če se zgodi takšna izrazita neenakomerna zastopanost, obstaja tveganje, da bi se politika iz parlamenta v nekem trenutku preselila na ulico, kar pa je smrt za (parlamentarno) demokracijo, ki deluje le ob prepostavki, da se družbeni antagonizmi in konflikti razrešujejo institucionalno, v okviru vladavine močni argumenta, racionalnega diskurza in razprave … Če se del politike – jasno, da skrajni, ekstremni – preseli na ulico, imamo idealne možnosti za državljansko vojno, pred katero v resnici ni imuna nobena, še tako demokratična država. Spomnite se 6. januarja 2021 in Trumpove vloge pri protestih na Kapitolu, ko je malo manjkalo, pa bi prišlo do oboroženega spopada med njegovimi radikalnimi podporniki in policijo.

+++

Združene države so imele svojo državljansko vojno pred več kot poldrugim stoletjem, Evropejci pa imamo mnogo mlajše spomine na ta travmatična obdobja. Zato je marsikoga presenetila retorika v Franciji pred odločilnim drugim krogom parlamentarnih volitev, ko so se spet pojavile različne “ljudske fronte”, podobno kot v 30. letih 20. stoletja, ko je Evropa že slutila, kam bo pripeljalo eksperimentiranje s tremi skrajnimi ideologijami in totalitarizmi (fašizem, nacionalni socializem, komunizem).

V Franciji, kjer so mediji, civilna družba in zlasti politiki leve in skrajno leve provenience zadnja dva tedna strašili volivce pred zmago Nacionalnega zbora, se je namreč zgodilo prav to: prišlo je do mobilizacije celotnega levega volilnega telesa, deloma tudi liberalne sredine, kar je na koncu prineslo presenetljiv zasuk v levo, kajti skrajna desnica je pristala šele na tretjem mestu in v nobenem primeru ne bo mogla sestaviti vlade niti sodelovati pri oblikovanju koalicije. Katastrofalen poraz skratka. Marine Le Pen in njenim nacionalistom se zato obeta še en mandat v opoziciji, Franciji pa naporno obdobje iskanja kompromisa pri sestavi politično korektne vlade.

“Samo da niso nacionalisti” kot eno in edino geslo francoske mainstream politike in predsednika Emmanuela Macrona se sliši sumljivo znano, zato lahko vsaj okvirno predvidimo tudi nadaljevanje in razplet nedeljskih volilnih rezultatov. Levica bo imela vso javno in medijsko podporo, da z Macronovimi liberalci sestavi prihodnjo vlado, pri čemer se jim ne bo posebno mudilo, saj je francoska demokracija rešena, olimpijske igre v Parizu pa bodo priložnost za dokazovanje, kako da moderna in multikulturna Francija uspešno premaguje notranja trenja in nesoglasja.

+++

Toda ne glede na vse ostaja dejstvo, da je doslej največ francoskih volivcev glasovalo za stranko, ki ji mediji brez pomislekov nalepijo pridevnika “skrajno desna”. Zakaj je do tega prišlo, lahko vsaj približno ugotovimo. Francija se že vrsto let bori s posledicami svoje kolonialne dediščine. Islamizacija je le eden izmed bumerangov, ki je priletel iz Severne Afrike, maščevanje nekdanjih podjarmljenih ljudstev pa še zdaleč ni končano. Z nataliteto, visoko rodnostjo, se maternice muslimank maščujejo za trpljenje svojih prednikov med francosko kolonizacijo. Marseile je večinsko muslimansko mesto, Michel Houellebecq pa si je v odmevnem in provokativnem romanu Podreditev (Soumission) že leta 2014 zamislil distopično politično dramo v letu 2022, ko predsedniški kandidat Muslimanske bratovščine ob podpori socialistov in liberalne sredine zmaga v tekmi za Elizejsko palačo.

Kaj natanko so si Francozi izvolili v nedeljo pod sloganom “samo da niso nacionalisti”, bodo vedeli čez nekaj tednov ali celo mesecev, ko bo oblikovana vlada, v kateri bo zagotovo najmočnejša leva sredina, morda pa bo vključena celo skrajna levica. Za Vladimirja Putina je to novo upanje, kajti francoska skrajna levica in komunisti so tradicionalno podrejeni Moskvi in nasprotujejo vojaški pomoči Ukrajini.

+++

Če smo uvodoma omenili Veliko Britanijo, naj z anglosaksonsko politiko tudi počasi zaključimo. Poraz konservativcev na Otoku je bil pričakovan, četudi je presenetila prepričljiva zmaga Laburistične stranke, liberalci so ponovno nekje zadaj. Toda britanski dvostrankarski sistem je neprimerno manj ostro razmejen od klasične kontinentalne levo-desne paradigme, zato od laburističnega premierja na Downing Streetu ne bomo videli revolucije, kaj šele nekakšnega “levičarskega eksperimentiranja”. V bistvu bo šlo za simbolno menjavo prvega obraza vlade in vrnitev k nekoliko bolj socialnim koreninam, kar so Britanci po bogataškemu Sunaku očitno tudi hoteli.

In medtem ko Evropa praznuje “zmago nad fašizmom”, karkoli to leta 2024 v demokratičnem okolju že pomeni, se Združene države Amerike soočajo s situacijo, kakršne še niso imeli. Aktualni demokratski predsednik komaj lovi sapo, v poplavi medijskih informacij, zlasti pa dezinformacij ga prikazujejo kot dementnega inkontinentnega starčka, ki bo morda že jutri potreboval plenice (ruska dezinformacijska mašinerija deluje na polno!), dvom je začel glodati tudi demokratske voditelje, zdaj so zbegani že mainstream mediji, v kateri se prvič pojavljajo komentarji, da bi moral gospod Biden razmisliti o odstopu od kandidature.

A tisto, kar v tej washingtonski hiši iz kart bode v oči, niso zdravstvene težave starega predsednika na eni ter energična agresivnost njegovega nasprotnika Donalda Trumpa na drugi strani, ampak interesi drugih igralcev. Od prve dame Jill Biden, ki forsira svojega soproga še bolj, kot je Hillary Clinton svojega promiskuitetnega Billa, do demokratske globoke države, kjer še vedno verjamejo, da Joe Biden novembra lahko premaga Trumpa. V trenutku, ko pa bodo ocenili, da je tveganje vseeno preveliko, ga bodo zavrgli in v ospredje potisnili nekoga drugega, za katerega bodo ankete ocenile, da lahko parira Trumpu. Toda takšnih junakov je malo, Biden pa je vseeno (še vedno) predsednik. Zato je možno, da bodo vztrajali z njim in ga obdržali v Beli hiši, pa čeprav bo že do inavguracije bolj mrtev kot živ, Združene države pa po njegovi zasugi v mednarodni politiki slon, ki ga v beg požene majhna bela miš …

26 komentarjev

  1. deni

    Halopb, jebela cesta, kje je tista litrca Malvazije. Bolj za šalo kot zares. Zdaj pa bi resneje pristopil k problemu tokratnih volitev v VB, sploh pa v Franciji in ne koncu našim volitvam v prihodnosti. Danes se ne bi ukvarjal z različnimi sistemi, ki so za navadne državljane španska vas, temveč bi nekoliko skočil na oglaševalske kampanije.

    Neki srbski oglaševalski guru je odkritosrčno priznal, da njegova agencija največ zasluži ob vsakokratnih volitvah, ker vsaki stranki gre ali za zmago ali preživetje s poznejšimi subvencijami države in ne gleda na stroške, oziroma se zadolži.

    Kakor je že dolgo znano so najzvestejši volilci starejši in je predvsem TV tista, ki pretehta na eno ali drugo stran, če pustimo ob strani bolj prepričane od prepričanih. Zatorej so ciljna skupina mladi.

    Očitno je uspelo levici v Franciji spodbuditi mlajše, priseljence, večne upornike dokler sami ne začnejo kakor podjetniki itd. Vendar je najbrž bila prava strategija tista, ki je pripeljala državljane na volišča. Kakšna niti ni pomembno, samo, da prinese uspeh, ker agencij načeloma ne zanima politika pač pa zaslužek.

    Oglaševalske kampanje, oziroma akcije se začno z logotipi, kateri bodo na raznih nalepkah, bedžih, kozarcih, zastavicah, logotipov na avtomobilih, do socialnih in podobnih omrežij in vse do televizije. Se pravi, da morajo pridobiti vse profile, ki bi utegnili biti njihovi potencialni volilci, tako v sami levičarski ali desničarski bazi. Zatem pa sledi še pomembnejše, da tekmece na drugi strani premagaš tako ali drugače. Se pravi s podtikanji, hvaljenjem svojih uspehov itd. Tukaj pa imajo prednost leve stranke, zaradi večinoma levih medijev, ki vmes med novicami nevsiljivo usmerjajo svojo agendo. Samo majhen namig lahko popolnoma spremeni situacijo in to izvrstno plačani oglaševalci itd. presneto dobro vedo ter najbrž zaposlijo tudi psihologe in podobne profile.

    Zdaj s kakšnimi akcijami je privabila francoska propagandna mašinerija in mnenjski strokovnjaki predvsem po videnem, mlajše ter temnopolte, ne bi vedel, ampak je očitno, da so s strahom pred fašizmom, rasizmom, ksenofobijo itd. levici zagotovili veliki met. Seveda dobra oglaševalska kampanija pomeni vsaj 50% uspeha.

    Kakorkoli, ker niti približno ne bi vedel o spretnih prijemih tujih oglaševalcev, bi samo nekako na kratko omenil propagandne akcije, oz. kampanije naših strank. Seveda se razume, da se v Sloveniji pretaka veliko, veliko manj denarja, kakor v večjih državah. Vendar pri spretno zastavljeni kampaniji ni vedno samo denar v ospredju, temveč sama zasnova, ideja in udejanjanje samo. Kakor tista simpl reklama: Kam pa pridemo brez domišljija. Kratko, enostavno v petih besedah je vse povedano in to je to, ter nedvomno uspešno

    Ampak velikokrat vse skupaj izgleda kot slabo posnet amaterski film. Nastopi v javnosti nevajenih politikov. Prisiljeno se postavljajo pred objektive in s pasivnimi amaterskimi nagovori naučeni kot papagaji, prej odvračajo, kakor privlačijo morebitne volilce. Med uspehom in neuspehom je sila tanka ločnica. Zato se skoraj vsi zatekajo h oglasom s preverjenimi prijemi. Jumbo plakati lahko pritegnejo ali pa so samo ponesrečeni poskusi, da padejo v oči.

    Seveda je bila v tem kontekstu zadnje čase največkrat omenjena Zala s svojimi objavami na spletu in s pojavljanji v različnih krajih države, ki je na srečo majhna. Strategija je popolnoma uspela in najbrž bo v bodoče tega še več. Seveda to stane in zmagovalec kasira.

    Ampak razne teame sestavljajo vrhunski oglaševalski strokovnjaki, ki pa z realnim življenjem navadnih smrtnikov nimajo praktično nič in živijo v svojem mehurčku. Zatorej v prihodnosti več takšnih, Kam pridemo brez …., če se hočejo določene stranke s svojo vizijo prebiti višje, oziroma celo v parlament.

    Odgovori
  2. beri1122

    @slavkope – ni bistvo v medijskih dreserjih javnega mnenja, ki v resnici ustvarjajo mnenje – bistvo je veliko bolj globoko. Bom poenostavil. Če je vlada skrajno nesposobna, neodgovorna, ter moralno, etično in še kako povsem na psu – so se novinarji in novinarke preprosto vprašali: Kje piše, da moramo mi biti bolj moralni, etični, pošteni itn. – kot so vodilne elite v Sloveniji in tisti na vodilnih položajih (katerihkoli). Ta amoralnost torej za sabo potegne vse, celo državo in velik del ljudstva. Primer.

    Zgodovinarki stavek: Nas je je**** več, ni toliko posvečen vsem levičarjem kot tistim, ki si želijo priti na oblast. Seveda pove tudi to, da si desnica premalo želi priti na oblast. Šele ko si na oblasti lahko počasi spreminjaš stvari na bolje ali slabše – ne prej. Primer.

    Na RTVS so želeli priti na oblast točno določeni ljudje in so tudi prišli. To, da so v resnici kvazi-levičarji je drugotnega pomena – pomembno je priti na oblast, četudi zgolj v svojem podjetju. Samo to šteje!

    Odgovori
  3. slavkope

    Kako samoumevno se zdi, domačim in tujim, medijskim dreserjem javnega mnenja, da je “desnica” vselej “skrajna”, “levica”, denimo pod vodstvom nazadnjaškega militantnega trockista Melenchóna, pa nikoli in nikdar – “skrajna”.

    Zdi se, da je globalna levičarska politična propaganda nenehnega diskriminatornega razločevanja, izštevanja in izključevanja uspela s trajnim populističnim sovražnim medijskim pretiravanjem in tarčnim etiketiranjem globoko prestrašiti naivne množice ljudi pred “skrajno desnico”, pred “suverenisti”, pred “i-liberali”, pred Orbanom, Trumpom, Le-Penovo, Melonijevo itd., itn.

    Kot je videti, se pretežno lenim in neustvarjalnim medijskim dreserjem javnega mnenja sploh ni več potrebno truditi z analizami resničnosti, preverjanjem besed, dejanj in družbenih procesov, dovolj je le nekritično in čim bolj bombastično slediti “novi normalnosti” medsebojno izključujočih se skrajnih političnih populizmov ter se morbidno-uživaško naslajati nad nepreglednim in nerazrešljivim klobčičem medsebojnega družbenega nezaupanja, srda in smrtnega sovraštva.

    Odgovori
  4. beri1122

    Tukaj imate majhno primerjavo zakaj ni bistvo v ideologiji (katerikoli), ampak v ljudeh. Imate štiri leve voditelje: Kitajski šef partije, ruski šef partije, severno-korejski šef partije in v prenesenem pomenu slovenski šef partije Mesec/Kordiš. Izhodišče so različni pogledi teh ljudi v gospodarstvu.

    Kitajski šef – dela na tem, da postane Kitajska prvi imperij na svetu predvsem na gospodarskem področju. Ruski in Severno Korejski šef – delata predvsem na vojaškem področju. Njuni gospodarstvi sta daleč od modernega imperija. Slovenski šef Mesec/Kordiš pa podjetnike naganjata v morje. Torej štirje povsem različni pogledi na to kako se naj razvijajo njihove države.

    Zato vidite trdim, da bistvo ni v komunizmu/levičarstvu – ampak v tem kaj so vodilni ljudje pripravljeni narediti za svoje države in družbo/narod/ljudstvo. Zato vidite ne omenjam diktature, svobode, demokracije, modernega suženjstva itn.

    Odgovori
  5. Butalc

    Pakt komunistov in islamistov v Franciji je sumljivo podoben paktu komunistov in nacionalSOCIALISTOV, ki je uničil Evropo. Levičarski idioti se v svoji požrešnosti po oblasti igrajo z ognjem. Narejeni so vsi nastavki za novo šentjernejsko noč v Franciji. Zelo verjetno je, da bodo hugenoti to pot kar Francozi sami.

    Enako bo tudi v VB, Združeni emirat Velike Britanije in Severne Irske. EU je padla.

    Odgovori
  6. Alojz Železnik

    Problem je nastal, ko smo napodili troedinega Boga iz naše družbe. Da ga sprejmemo nazaj, moramo kot družba korakati v sledečih smereh (močno poenostavljeno):

    1. Osnovne človekove pravice in svoboščine naj bodo osnova vladavine prava.

    2. Princip subsidiarnosti, kar pomeni čim manjše vmešavanje države v gospodarstvo in podobno.

    3. Solidarnost naj bo vrednota in ne zakonska obveza.

    4. Javno dobro naj bo vrednota in ne zakonska obveznost.

    To je seveda poenostavljeno, bolj podrobno je opisano v Družbenem nauku katoliške Cerkve. Če bo kateri bralec podrobno predstavil katero smer, bom seveda vesel. Vljudno vabljeni k komentiranju.

    Odgovori
    • miro

      Problem je nastal, ko je rimokatoliška cerkev pod papežem Leonom X, pozabila učenje Kristusa, da je posojanje denarja smrtni greh.

      Da je to početje nemoralno je razlagal tudi Aristotel. Problem je, da smo tudi učenje antičnih filozofov pozabili.

      Problem je tudi uradni prevod Biblije, kar obdelavata Mario Biglino in Paul Wallis v petih delih na YouTubu.

      Problem je tudi nepoznavanje zgodovine, od sumerskih tablic dalje, začenši s smaragdnimi tablicami Atlanta Tota…

      Problem je tudi (ne)razumevanje narave, saj so po smrti Maxwella, njegovih 20 enačb spravili na 4 ter tako odpravili eter, ki so ga poznali od davnega…

      Odgovori
      • uroš gabrijelčič

        Težava je tudi, da do nas ni prišel glas starih Egipčanov, ki si zaslužijo veliko več pozornosti, kot jo dobivajo. Egiptologija tu seveda pomaga, a ne pri nas, ker tega študija pri nas ni. Pripravljam članek o tem, kako so imeli stari Egipčani razdelan vrednostni sistem družbe, ki pojasnjuje marsikatero zadrego naše, zahodne civilizacije. Sprašujem se, v bistvu sprašujem uredništvo, ali bi mi takšen prispevek objavilo, ker ne gre za egiptološko temo, ampak čisto civilizacijska vprašanja!

        Odgovori
  7. beri1122

    Sem nazaj in sem pojedel svojo besedo/ponos/čast in še kaj. Zakaj?

    Zato, ker še vedno trdim, da bistvo ni v ideologiji (katerikoli), ampak v ljudeh, ki jo zastopajo. Povedano drugače. Prav vsi izkoriščajo ideologijo (katerokoli) Zato, da pridejo na oblast ali se vrnejo nazaj na oblast.

    Kako je ljudstvo zavedeno so najlepši dokaz zadnje volitve v Franciji. Bilo je potrebno uveljaviti nekaj medijske miselne energije za ljudstvo v obliki besede-pojmov kot so: strah, negotovost, kaos, anarhija, če pride na oblast skrajna desnica in velik del ljudstva se je pokakalo in v zadnjem trenutku spremenilo svoje mnenje.

    Manipulirati z ljudstvom – je nekaj najlažjega na svetu odkar smo stopili v digitalno dobo in imamo medije (katerekoli) kjer se novinarji in novinarke prodajajo kot prostitutke in prostituti, da lahko preživijo, da lahko obdržijo svoja delovna mesta/plače itn.

    Gospodarstvo mora žal igrati podobno vlogo, da se lahko prilagaja svojim vladam, doma in v tujini. Tudi zato se bodo gospodarstva in pametni ljudje še naprej selili in počasi zapuščali svoje države (katerekoli).

    Entropija – pravi, da je vse razgradljivo, ne samo Narava sama, ampak tudi tisto kar je Narava ustvarila. Argumenti (katerikoli) – so vse manj pomembni , zato lahko danes pametuje kdorkoli, ker obstajajo mediji, ki dopuščajo vse od skrajne sovražnosti do takšnih, ki blokirajo skoraj vse, če kaj zadiši po resnici.

    Kar pa se tiče pravopisa – pa sem se od njega poslovil tisti trenutek ko sem vstopil v začetek demence. To rešujem tako, da pišem samemu sebi na računalnik, da preverjam koliko počasi peša moja pamet in besedna baza pojmov-besed. Če bo moj komentar objavljen prav, sicer se pa ne razburjam, ker imam svoje delo na računalniku, popoldan pa na kolo v hribe.

    Odgovori
  8. deni

    Ker sem (ne) razočaran nad tem portalom in (ne)komentatorji ter urednikom Tilenom, trenutno prekinjam/ne)komentarje. Prvo kot prvo me je razočaral urednik, ki mi noče brisati komentarjev. Zatem g. Uroš, ki noče več popravljati mojega pravopisa, Veselka stalno nabija po nebogljenem Golobu. Potem Jaz, TL, Iva PŽ, tohuvabohu, P. Kos pa Klepec, Andrej, Rokovnjač, slavkope, naveličan, ren, Lojze in še kdo pa naj mi ne zameri, če sem koga pozabil in na koncu moja malenkost (okrog 190) deni.

    Kaj je skupno tem (nam) tipom, da žalijo-mo lik in delo sončnega kralja Goloba z njegovimi oprodami vred. Skupno jim je, oziroma nam je, fašizem, mar ne. Tega se več grem (ne). Edino miro nekoliko bolj razgledan še kljubuje presnetim fašistom. Najbolj pa me je razočaral Miller, sicer ne vem, zakaj ne komentira več. Človek pač samo enkrat živi. Vendar se je bilo v veselje bosti z njim.

    V glavnem, če hoče glavni urednik, da še komentiram mora na moj žiro račun nakazati vsaj pet ničel za enico. No ja, vsaj štiri. Ker sem skromen vsaj tri, ampak bi se zadovoljil vsaj z eno ničlo za enico. Vsaj za dve škatli čikov, namesto , da mi nakazujemo na njegov račun, sevede mu ne, ampak se lepše sliši oziroma bere.

    Ker sem ravnokar prebral Jonasa Jonassona (presneti švedski Viking), ki je prodal šest milijonov knjig sem sklenil, da je dovolj zastonjkarskega pisanja za ta portal. Od zdaj naprej računam vsako besedo, vsako črko, tako kot so v socializmu plačevali režimskim pisateljem in je nastal popolnoma neberljiv špeh. Splačalo se pa vsekakor je.

    Zatorej, ker me g. Tilen (ne)cenzurira bom, kakor beri beri Kolikoštevilkže, (aha, luščenje riža in pomanjkanje vitamina B1) , bom prenehal z mojo (ne)dejavnostjo na tem portalu. Kvečjemu ob primerni vsoti, nakazani na račun, ki ga seveda povem naknadno konspirativno, urednik nakaže na račun. Na kaj me ta beseda že spominja. Aha KPS, KPJ. Pa magari za dve šteki, no ja, vsaj za dve škatli čikov. Jebenti, saj porabim štroma za dve škatli, ko se trudim nakracati vsaj nekaj berljivega.

    Zatorej komentatorji vseh dežel združimo se in napovejmo (komunistično) proletarsko revolucijo temu portalu, ki postaja vedno bolj imperialistično zlo in kot tak sovražnik (ne)delovnega ljudstva.
    Že e vnaprej se zahvaljujem za razumevanje in (ne)cenzuro. S tovariškimi pozdravi, SNSF.

    Odgovori
    • uroš gabrijelčič

      Dragi Deni, ker čeprav Ljubljančan že dolgo živim na Krasu, ti bom odgovoril po kraško: Kej je, ti je zavrelo u hlavi, češ štenjak vode? Na kaj namigujem? Na vročino, kajpak, danes je bilo 33+! Sicer pa, kriv sem, ker te slovnično ne popravljam več, ampak, sem že v letih in se mi včasih ne ljubi. Pa še nekaj je; nisem slavist in nikakor poklican, da kogar koli popravljam. Je pa tvoja ideja, da bi bili tudi komentatorji plačani, ker smo pogosto najbolj brani del portala, na mestu. Lastniku to seveda ne bo všeč, a nismo zato tu, da bi mu bili všeč. Torej sva že dva puntarja. No, jaz bom še pisal, če mi bo objavljeno, ker si bom s tem zvišal ceno. Ne nazadnje sem precej nov tukaj, ti pa imaš, domnevam, že dolg staž in primerno vrednost. Torej, piši še naprej, jaz pa obljubim, da te bom še kritiziral.

      Odgovori
      • deni

        Ma pej strejla božja. Sem se samo hecal. Tako, da malo popestrim to vroče popoldne. Uroš ne se sekirat, se mi je pač dalo. Vidim, da si čisto vredu dejc. Saj sem tudi druge sokomentatorje nekoliko podražil. Bolj ali manj se mi je dalo, kakor se reče. Ti, vi g. Uroš me kar popravi, ker se mi kdaj zalomi in ne mi zameriti, saj razumeš, da si moramo penzionisti tudi kdaj popestriti popoldneve. Vidim, da veliko bereš kot jaz in dandanesm bralna pismenost ni najbolj na prioritetni lestvici, tako, da starejši še nekoliko polistamo po knjigah. Pa res lep pozdrav na Kras.

        Odgovori
        • deni

          Samo to še dragi Uroš, tudi moj staž ni ravno, kako bi se reklo dolg.

          Odgovori
    • Halobp

      Evo danes vplačano 2,22€ čez 11 ur dobiš 96.000.000, a ti bo dovolj?

      🙂

      Efekt, tvojega pisanja, je vsekakor preveliko zauživanje tople Malvazije, pri tako visokih kislokumarških temperaturah.
      Predlagam ti, da se raje usedi v kako dobro hlajeno kantino in od tam ustvarjaj tvoje dobre komentarje.
      Deni, demokracija je ena zelo lepa stvar, do takrat, ko je pravilno vodena, ker namreč naslednji korak,slabo vodene demokracije , je anarhija.
      Pri nas je trenutno na oblasti nanoarhija 🙂
      Deni, svet je lep!! 😉

      Odgovori
      • deni

        Dragi halopb pa ravno nate sem pozabil. Sicer pa bi se mi primerno hlajena Malvazija prav prilegla z domačim narezkom vred. Ampak kaj, ko je nekoliko predraga za upokojenski proračun. Včasih me zanese, vendar bi se namesto s “honorarjem” zadovoljil tudi z trgovanjem blago za blago kot v dobrih starih časih. Se pravi za vsak komentar ena buteljka Malvazije.

        Saj, kakor domnevam včasih zapretiravam z (ne)duhovitostjo, ampak nam navadnim pisunčkom naj bo oproščeno, vsaj upam. Sicer pa tudi ti znaš dobro okrcati tele leve bumbarje.

        Kar pa se tiče sveta kot takega. Res je lep in ni kriv za vse neumnosti, hudobije ter vsega kar sledi iz tega naslova, pač pa bitje, ki je pred milijoni let zavzelo primat v živalskem carstvu. Oziroma možgani, ki znajo proizvesti čuda, po drugi strani pa še vedno prebivajo nekje v pradavnini. Ki znajo biti povsem človeški in si takoj zatem v svojih globinah zamislijo najstrahotnejše zločine.

        Kakor je rekel Friderik Veliki: Odkar sem spoznal ljudi, spoštujem pse.

        Odgovori
  9. slavkope

    Volilni rezultat po drugem krogu predčasnih parlamentarnih volitev v Franciji nam razkriva, da v dvokrožnem večinskem volilnem sistemu volivci v prvem krogu volijo “po srcu”, v drugem krogu pa “po pameti”, se pravi preračunljivo in taktično. Se pravi, predvsem “proti” medijsko populistično razglašenemu strašenju z nesprejemljivim “fašizmom”, “nazadnjaštvom”, “ne-razumom”, “razpadom družbenega sistema” itd., itn.

    Poučno in streznitveno tudi za vnete zagovornike dvokrožnega večinskega volilnega sistema pri nas!

    Ko so bili vsi topovi politično razporejenih množičnih medijev in političnih analitikov ter “spin doktorjev” unisono usmerjeni proti demonizirani “skrajni desnici”, nihče ni opazil domala enake populistične demagogije ter skrajno poenostavljene in neobvezujoče neotipljive predvolilne retorike na silo ter za silo združene leve “ljudske fronte”.
    Izključevanje političnih konkurentov/tekmecev je na obeh straneh aktualne francoske razdeljenosti in razcepljenosti enako nepopustljivo ter nespravljivo, predvolilne besede sovraštva in prezira ne dajejo upanja strpnega medsebojnega spoštovanja in upoštevanja ter strpnega sodelovanja v skupno korist državljanov in volivcev Francije.

    V primerjavi s Francozi so Britanci še enkrat dokazali vso zgodovinsko preverjenost in politično zrelost njihove trdne in vitalne parlamentarne demokracije, ki je dobesedno en dan po parlamentarnih volitvah sposobna veljavno izvoliti novega predsednika vlade in vzpostaviti novo legalno in legitimno izvršno oblast v Združenem kraljestvu.
    Vredno poglobljenega politološkega študija in razumnega zgledovanja v vseh parlamentarnih demokracijah, ki zmorejo prakticirati politiko vključevanja vseh političnih interesov in političnih sil znotraj veljavnega ustavnega reda v državi.

    Odgovori
    • miro

      Torijci so izgubili volitve v Veliki Britaniji.

      Laburisti pod vodstvom Keira Stamerja niso zmagali na volitvah. Prejela je manj glasov, kot jih je prejela pod vodstvom Jeremyja Corbyna v letih 2017 in 2019.

      Volilna udeležba je bila nizka. Prevladujoče razpoloženje volivcev je bilo “vse razen torijcev”. Navdušenja nad laburisti in Stamerjevim programom ni bilo.

      Laburisti so bili pod Corbynom prava delavska stranka s socialističnimi težnjami.

      Globoka država je s pomočjo izraelskega veleposlaništva sprožila medijsko kampanjo proti laburistom, češ da skrivajo antisemitske težnje. Corbyn je naredil veliko napako, ker se proti temu ni boril. Na koncu je bil kljub dobrim volilnim rezultatom laburistov odstavljen.

      Jeremy Corby, ki ni več član laburistov, je bil ponovno izvoljen. Prav tako je bilo izvoljenih pet poslancev, ki so se v kampanji zavzemali za Gazo.

      Stamer je kontroverzna osebnost. Zdi se, da ga je na njegov položaj postavila globoka država. Njegov prejšnji položaj je bil vodja kronskega tožilstva. Imel je pomembno vlogo pri obtožbi in zaprtju Juliana Assangea.

      Po imenovanju je laburiste usmeril na desno. Zdaj je na desnosredinskem položaju, ki je naklonjen kapitalizmu:

      “Keir je iz laburistične stranke odstranil vso levico,” je za BBC povedal milijarder in poslovnež John Caudwell, ki je bil prej velik donator torijcev. “Predstavil je odličen nabor vrednot in načel ter načinov za rast Velike Britanije, ki se popolnoma ujemajo z mojimi pogledi komercialnega kapitalista.”

      Laburistična stranka je poudarila njegovo podporo.

      Stamer bo britansko javnost prizadel bolj, kot so to storili torijci pod Sunakom.

      Kmalu se bo proti njemu dvignila vihra. Ne pričakujem, da bo dolgo preživel.

      Objavljeno na moonofalabama.org

      Odgovori
  10. deni

    Z različnimi volilnimi sistemi je hudič, kot sem poguglal. Noben ni čisto pošten in relevanten. Navadno je v prednosti vladajoča struja, kakor se je izkazalo na francoskih volitvah. Sklepam, da je dvokrožni sistem najslabši od vseh slabih. Evropska demokracija še vedno skriva veliko pasti, ker boljših ni so takšni kakršni so. Za preračunavanje volilnih izzidov je pač potrebno biti matematik, politični analitik in konec koncev astrolog-inja.

    Kakor je bilo rečeno, levica, sicer zaradi različnih interesov ni enotna, vendar ko je potrebno pa igra in piha v isti rog. Desnica, ki je bolj razdrobljena pa ne zna ali ne zmore kolikor toliko enotnega nastopa na volitvah. Menda najvišja volilna udeležba bo letu 81. Če bi gledal po nazoru, statusu, veri, tudi barvi kože, bi bila sila zanimiva analiza. Ker pa v Evropi velja stroga politična korektnost, se tega ne sme početi, vsaj uradno. So pa levi in muslimani, ko je potrebno, koga zje…i takoj na isti strani. Novokomponirani komunisti, Lgbtq in ostali “svobodomiselniži” si s tem sami sebi kopljejo grob, oziroma zabadajo nož v hrbet. Danes tega še ne vedo, bodo pa v prihodnosti prekleto dobro občutili, ko bodo šeriatarji lovili “mavrice”po ulicah francoskih mest.

    Je pa vsem levičarjem najljubša beseda, fašizem. Tako kot je to poimenovanje zlorabljeno v politične namene, je ni besede na tem svetu. Vsak drugače, recimo bolj desno usmerjeni je v trenutku označen za fašista. Seveda se levi skrajneži sami sebe imenujejo civilna družba za pravice vseh in tako dalje, blablabla. Tistih nekaj obritoglavcev pa kot največja grožnja demokraciji. To niso samo dvojna merila, ampak čista manipulacija s strani levičarskih aktivistov. Franciji se ne piše in obeta nič dobrega, ker zna nastati domino efekt vse skupaj ni najboljša popotnica za prihodnost EU. Levičarji kot mantro ponavljajo izkoriščanje Afričanov v preteklosti. Nihče ne ugovarja, vendar ima vsaka medalja dve plati. Afrika bi sicer bila še toliko bolj zaostala, ker z infrastrukturo ki so jo zapustili kolonizatorji ne znajo upravljati in razen velikih mest je podeželje še, no ja, ne bom, zaradi politične korektnosti. Modernejše mobije kot Evropejci pa ima skoraj vsak pa čeprav živi v koči zbiti iz ilovice. Kitajci že vedo, zakaj jim jih podarjajo ali prodajajo skoraj zastonj in razvijajo mrežo oddajnikov. Malo se zašel, upam, da ne bo zamere.

    Samo še skok k našemu proporcionalnemu sistemu. Sistem je kot je, vendar trenutna oblast poizkuša z nekakšnim prednostnim glasom. Zdaj ali bo sprejeto in kaj prinaša ve samo, no ja, niti bog. Vendar kavelj, hakeljc ali kakorkoli je v manjšanju oz. združevanju volilnih enot in zapiranje volilnih mest po manjših krajih. Tako, da je povsem logično, da bodo prevladovali volilci iz večjih mest, bolj naklonjeni levici, ker je ruralno, recimo podeželjsko prebivalstvo po de foltu bolj na desni strani.

    Triki in prevare, matematika je zaradi dolgoletnih izkušenj na strani levice, sicer pa imajo mladinci na levi izkušene mentorje na FDV in FF ter v Murgljah. Takšna je resnica in sam zlodej nima toliko domišljije, da bi vedel, kaj načrtujejo za prihodnje parlamentarne volitve, ti. svobodnjaki in njihov vazali.

    Odgovori
    • miro

      Fašizem, v nasprotju s tem, kar trdijo prevladujoči mediji, nima skoraj nič skupnega z ljudmi, ki izražajo politično nepravilna mnenja, z ljudmi, ki nočejo nositi mask, ali s skupino neorganiziranih izgrednikov, ki razbijajo okna v prestolnici ZDA. Fašizem je ideologija državnega nadzora, ki je bila v zadnjih sedemdesetih letih v Združenih državah izjemno uspešna.

      Fašizem je vladni sistem, ki kartelizira zasebni sektor, centralno načrtuje gospodarstvo za subvencioniranje proizvajalcev, povzdiguje policijsko državo kot vir reda, posameznikom odreka temeljne pravice in svoboščine ter izvršilno državo naredi za neomejenega gospodarja družbe.

      To opisuje današnjo mainstream politiko v Ameriki. Pa ne samo v Ameriki. To velja tudi za Evropo. Je tako zelo del glavnega toka, da ga skorajda ne opazimo več.

      Če je fašizem za nas neviden, je resnično tihi morilec. Na prosti trg pritrdi ogromno, nasilno, drvečo državo, ki kot smrtonosni parazit na gostitelju izčrpava njegov kapital in produktivnost. Zato se fašistična država imenuje vampirsko gospodarstvo. Iz države izsesa gospodarsko življenje in povzroči počasno smrt nekoč cvetočega gospodarstva.

      Govorjenje o reformi v Washingtonu, tako s strani demokratov kot republikancev, je kot slaba šala. Govorijo o majhnih spremembah, majhnih zmanjšanjih, komisijah, ki jih bodo ustanovili, omejitvah, ki jih bodo uvedli v desetih letih. Vse to je le šum. Nič od tega ne bo rešilo problema. Niti približno.

      Problem je bolj temeljnega pomena. Gre za kakovost denarja. Gre za sam obstoj 10 000 regulativnih agencij. Gre za celotno predpostavko, da je treba državi plačati za privilegij, da lahko delaš. Gre za predpostavko, da mora država upravljati vse vidike kapitalistične gospodarske ureditve. Skratka, problem je celotna država, trpljenje in propadanje pa se bosta nadaljevala, dokler bo obstajala celotna država.

      Kot Rockwell pojasnjuje v nadaljevanju, je vseh “osem znakov fašizma” jasnih in močnih trendov v današnjem režimu Združenih držav.

      What Is Fascism? It’s the System We’ve Been Living under for Decades By Llewellyn H. Rockwell, Jr.
      Mises.org January 18, 2021

      Odgovori
  11. VESELKA

    Res je, mnogi so stopili skupaj v borbi proti “zloglasni” Marine. V združeni levici, ki naj bi zmagala, so se že pred drugim krogom prepirali kdo je lahko in kdo ne more biti predsednik vlade. Če bo res prišlo do t.i. kohabitacije levice in Macrona, bo država dobesedno blokirana do konca mandate aktualnega predsednika države. Podobno kot če bi v Slovenji predsednik vlade postal Janez Janša, ministri pa bi bili iz levih in skrajno levih strank. Je pa vseeno nekaj stičnih točk med Marine in skrajno levimi strankami, obe sta zagovornici Putina, le Penova zaradi finančne podpore Rusije, saj ji domače banke niso hoteli dati nobenega kredita, drugi pa iz ideoloških prepričanj. Putin si lahko mane roke, saj ima iz tedna v teden več pristašev, če temu prištejemo še dokazano neučinkovitost in nesposobnost bruseljskih birokratov, se nam ne obeta nič dobrega. Vseeno se mi dozdeva, da bo na nek čudežen način Macron postavil njemu prijazno vlado, saj je pretkan politik, ki je do sedaj dobil že skoraj vse politične bitke.

    Odgovori
  12. uroš gabrijelčič

    Morda roman Soumission Michela Houellebecqa niti ni tako distopičen in se opisano zgodilo. Kaj tedaj? Francozi bi dobili vlado, ki temelji na veri. In to prav Francozi, ki jih je v preteklosti močno zaznamoval ateizem! Francozi, ki so z neznosno lahkostjo zavrgli boga! Nenadoma bi soočili z državno vero, ne vero iz sosednje ulice, s katero na videz neogroženo sobivajo, in verjetno z neugodnimi posledicami zase, če bi ji nasprotovali. Pa ne samo to, hočeš nočeš bi se morali do nje opredeliti, ker bi bila v nasprotnem primeru uveljavitev v družbi nemogoča. Življenje bi se ateistom postavilo na glavo. Dobro staro krščanstvo ni bilo dovolj dobro (prepričljivo), islam pa bo. Bo moral biti. Z vsem, kar bo prinesel s seboj, na primer s šarijatskim pravom. Lep cirkus; ne morem sicer napovedati razpleta v takšnem primeru, a že verjetnost, da se zgodi nekaj podobnega, je strašljiva. Morda je pa zdaj čas, da se kakšno mojstrsko pero loti utopičnega romana na to temo!

    Odgovori
    • Vili

      Ne strinjam se z vami da bi zmaga takšnih ali drugačnih teistov rešila republikansko Francijo. Predstavljajte si recimo zmago neke islamske stranke. Kaj bi se zgodilo? Če bi šlo za prave islamiste potem sledi uvedba šarije. Torej srednjeveškega prava oziroma države in vere. Ker v islamu je vse eno in isto… Povspd je vrhovna avtoriteta Allah in Mohamed je njegov prerok. Inshallah! Islamisti bi povsod opravili vse kar smo na zahodu pridobili od renesanse dalje. Zato pravimo, da muslimanom dejansjko manjka tistih 600 let kolikor je razlike od začetkov njihove vere od naše, krščanske…

      Odgovori
      • uroš gabrijelčič

        Vili, saj to sem napisal: kaj bi bilo, če bi na primer zmagal islamizem v Franciji? In upošteval, da je ne tako majhen odstotek Francozov še vedno krščanskih, predvsem pa so vrednote, ki so se najprej uveljavile prav v Franciji, temelj naše kulture. Še vedno krščanske po duhu, nikakor pa ne islamistične v nobenem od odtenkov te vere. Zahodna kultura ima 2000 letno tradicijo, ateizem kot antiverska drža pa nekajkrat krajšo. Vera v človeški um zaupa znanosti, ker se ta opira na stvarne tako rekoč matematične dokaze, medtem ko je vera pač prepričanje o svetu kot božjem stvarstvu. Znanost ne more in nikoli ne bo mogla dokazati bistvenega, medtem ko veri tega ni treba. In tako dalje in tako dalje.

        Odgovori
  13. lojze

    Zanimivo. Skrajna levica v Franciji je (zaradi že vrsto let znane volilne aritmetike) zmagala. In je protestirala, zažigala, uničevala. Kaj bi šele bilo, če bi izgubila. Zdi se, da ima levica in njeni podporniki (posebej še skrajne levice) stalen ideološki primat nad resnico. Če argumenti kažejo drugače, spremenijo dokazovanje in argumente.

    Odgovori
    • Vili

      No ni bilo čisto tako: levica je razgrajala po prvem krogu ko je zmagala orto desnica oziroma Le Penka. Naredili so cirkus in opozorili na to, da bo hudo nasilje, če bi Nacionalni zbor zmagal še v drugem krogu. Potem se je zagnalo kolesje francoske deep state in oblast je ostala v rokah dosedanje elite … Macron je le majhna figurica.

      Odgovori
      • miro

        Francoske politične stranke se spopadajo med seboj in se obtožujejo, da spodbujajo različne oblike ekstremizma. Vsi opozarjajo na pretekle napake drugih, nihče pa ne analizira razlogov za globoko družbeno krizo, ki jo doživlja država in z njo ves Zahod. Težava ni v tem, da bi odpravili to ali ono pomanjkljivost, temveč v tem, da korenito spremenimo paradigmo političnega delovanja in jo prilagodimo ssedanjosti.

        Zdi se, da se tri politične sile borijo med seboj, vendar nobena od njih ne ponuja nobene analize razmer.

        DNeizogibni kaos Francija je na mrtvi točki. Bolje je živeti od socialne pomoči
        kot delati za majhno plačo. Javni dolg je konec leta 2023 znašal 3 101 milijardo evrov oziroma 110,6 % BDP. Uprave so zelo drage, vendar opravljajo storitve slabe kakovosti.

        Policija je v kolonijah Nova Kaledonija in Mayotte zastarela, v nekaterih soseskah v metropolitanski Franciji pa ne vstopa. Pravosodni sistem potrebuje več let, da presodi kaznivo dejanje, zapori pa so prenapolnjeni, včasih za več kot 250 %. Zelo veliko število učencev z diplomami lahko razvozlajo besedilo, vendar ne znajo prebrati knjige. Bolnišnično osebje tretjino svojega časa porabi za izpolnjevanje obrazcev in nima več časa, da bi skrbelo za svoje paciente. Zdi se, da goljufije, zlasti na področju socialne varnosti in davkov, dosegajo rekordne vrednosti. Nezakonita prodaja drog ima tako pomembno gospodarsko vlogo (približno 3 milijarde evrov), da je vključena v izračun BDP. Neenakosti so takšne, da so skoraj 3 milijoni Francozov (4,25 % prebivalstva) milijonarji v dolarjih, medtem ko skoraj tretjina Francozov 10. v mesecu živi z manj kot 100 evri.

        Za ta katastrofalni rezultat ni odgovoren nihče posebej. Nihče pa tudi ni storil ničesar, da bi ga preprečil.

        Sam pa razmišljam o hipotezi, da te odločitve ni sprejel Emmanuel Macron, temveč vlagatelji, ki so ga postavili v Elizejsko palačo. Njihov problem ni, da bi sedanji predsednik zdržal, ampak da bi lansirali naslednjega: naslednika, ki bo sposoben izvajati enake politike, vendar z novim govorom. Ko bo enkrat na oblasti, bo nadaljeval isto delo v škodo Francozov….

        Francija se sooča s spremembo obdobja”France facing the change of era” Thierry Meyssan na Voltairenet.org

        Odgovori

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Zakaj je Poljska za Rusijo takšen trn v peti

Poljska se pospešeno oborožuje in kadrovsko krepi svojo vojsko, ki šteje 200.000 aktivnih pripadnikov, izdatki zanjo pa presegajo 4,0% BDP. V nekaj letih naj bi poljska vojska narasla celo na 300.000 aktivnih pripadnikov, s čemer bi Poljska postala država z najmočnejšo vojsko znotraj Evropske unije. Od začetka ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 je vojska na Poljskem sploh ena najpomembnejših tem v javnih razpravah. In to z dobrim razlogom – zaradi Rusije. Rusija namreč vleče Poljsko vse globlje v hibridno vojno. V minulih mesecih je v državi izbuhnilo več velikih požarov, Rusija naj bi stala tudi za hekerskimi napadi na poljsko državno tiskovno agencijo, na poljsko-belorusko mejo vedno znova prihajajo skupine ilegalnih migrantov. Najnovejša provokacija pa so skupne vojaške vaje beloruske in kitajske vojske le nekaj kilometrov od poljske meje.

Kaj je rešilo Donalda Trumpa pred usodnim strelom

Bivši ameriški predsednik Donald Trump bi v soboto zvečer skoraj postal bivši. Če bi namreč atentator boljši strelec, bi republikanskega predsedniškega kandidata krogla zadela v glavo, ne pa le oplazila desnega ušesa. Glede na kaliber polavtomatske puške Remington AR 15 bi bil Trump v tem primeru skoraj zagotovo mrtev. Takšna puška je v ameriških zveznih državah, kjer je orožarski trg liberaliziran, v prosti prodaji in stane približno 950 evrov. Ali so se z (neuspelim) atentatom Donaldu Trumpu na stežaj odprla vrata Bele hiše? Ankete so mu namreč prikazale takojšen skok podpore.

NATO je kljub 75-letnici v boljši kondiciji kot kadarkoli prej

NATO ni le vojaško obrambno zavezništvo, ampak tudi politična organizacija, ki enako kot Evropska unija temelji na vrednotah, kot so demokracija, človekove pravice in vladavina prava. Natu ni vseeno, ko se te zanikajo. Pri tem lahko ugotovimo, da ne tako majhen del slovenske javnosti ob ruskam napadu na Ukrajino, torej ob največji varnostni krizi na našem kontinentu po drugi svetovni vojni, ostaja dokaj neprizadet. Naš diplomatski komentator Božo Cerar ob tem ugotavlja, da se del Slovencev obnaša tako, kot da nova pravila, ki jih skuša v Evropi uveljaviti imperalistična Rusija, izrecno za Slovenijo ne bodo veljala. In kot da je slovenska varnost razumljiva, za vedno dana sama po sebi in da nam zanjo ni treba skrbeti oziroma k njej skoraj nič prispevati. Ankete kažejo, da kljub zelo kritičnemu mednarodnemu trenutku naša javnost ni naklonjena dodatnemu trošenju za obrambo in da je podpora našemu članstvu v zavezništvu med vsemi članicami sploh najnižja.

Iranska pravljica o tem, kako so novega predsednika naslikali kot reformista

V Iranu je končno zmagal “reformist”, politik, naklonjen spravi z Zahodom, pravicam žensk in bolj liberalnemu vzdušju v družbi. Takšne so bile ugotovitve večine mainstream medijev na Zahodu, potem ko je na volitvah v Iranu zmagal nekdanji srčni kirurg in minister za zdravje Mahmoud Pezeshkian. A kot opozarjajo iranski borci za človekove pravice, je vse skupaj za lase prevlečeno. Takšen narativ spregleda bistvo iranske teokratske diktature: namreč da v takšnem režimu ne more biti nobenih “liberalcev”, torej zmernih, reformističnih ali celo demokraciji in človekovim pravicam naklonjenih politikov. Če bi bili, bi se že zdavnaj našli v zaporu, pred nekaj desetletji pa bi končali pred strelskim vodom ali bi jih obesili na kandelaber.

11 laži Jenullove iniciative Glas ljudstva in Dušana Kebra

Skupina zdravstvo.si je preučila najpogostejše trditve skupine Glas ljudstva, ki ga v javnosti poosebljata Jaša Jenull in Dušan Keber. Sklepna ugotovitev se glasi: laž vseh laži je slogan “ohranimo vsem dostopno javno zdravstvo”, kajti dejansko so šli vsi dosedanji predlogi Jenulla, Kebra in Golobove vlade v nasprotno smer – v zmanjševanje dostopnosti zdravstvenih storitev. Zato se čakalne dobe še podaljšujejo. Zato zdravniki stavkajo. Zato je ministrica brezbrižna do nadaljevanja mafijske prakse preplačevanja medicinskega materiala in zdravil. Zato zaposleni v zdravstvu pospešeno zapuščajo sistem. Keber, Glas ljudstva in Golobova vlada z ministrico za zdravje na čelu z vztrajanjem pri socialističnem planskem modelu državnega zdravstva in uvajanjem delovne obveznosti za zdravnike v resnci pospešujejo privatizacijo zdravstva, namesto da bi končno pogled usmerili čez planke in se v dobro bolnikom začeli zgledovati po uspešnih rešitvah na primerih Francije, Nizozemske, Avstrije ali Švice.

Nova nuklearka bo draga le, če bodo z njo zaslužili finančni vlagatelji in posredniki

V prvem delu teksta o energetski prihodnosti Slovenije, ki smo ga naslovili “Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine”, smo prejšnji teden ugotavljali, da bomo v prihodnosti glede na trenutno znane tehnologije lahko na domačih tleh proizvedli pozimi manj kot 40 % potrebne elektrike. Zato je prvo ključno vprašanje, na kakšen način si bomo v tem letnem času zagotovili vso potrebno elektriko – z izgradnjo JEK2, z uvozom ali na nek tretji način, ki ga zaenkrat še ne poznamo. Vsi se najbrž strinjamo s tem, da se država brez zadostne oskrbe z električno energijo preprosto ustavi. Zato bi moral razpravljavec o tej tematiki predvsem predlagati, kje vidi vire oskrbe – in ne samo česa si ne želimo.

Ali je SLS sabotirala svojega “špicenkandidata” Petra Gregorčiča?

SLS je najstarejša demokratična stranka pri nas, ki je 9. junija izgubila status parlamentarne. Leta 1988 ustanovljena stranka enostavno nima sreče s svojimi predsedniki, ki se med vsemi strankami najpogosteje menjavajo – doslej so jih imeli že 11. Zadnji, Marko Balažic, je za evropske volitve angažiral Petra Gregorčiča. Resda je ta dosegel dober rezultat in bil skoraj izvoljen, vendar je hkrati tudi res, da SLS v vzhodni Sloveniji praktično ni imela opazne predvolilne kampanje. Kdo je zagrešil tako usodno napako? Je šlo res le za malomarnost? SLS je zmanjkalo manj kot 3.000 glasov za vstop Evropski parlament.

Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine

Električna energija je najpomembnejši energent in v bodoče bo z opuščanjem fosilnih goriv njena vloga v energetski preskrbi države samo še večja. Brez elektrike se država dobesedno ustavi, ostali energenti imajo alternativo, elektrika je nima. Čez 30 let bomo morda potrebovali še enkrat več električne energije kot danes, če mislimo resno z opustitvijo fosilnih goriv in brezogljično Evropo. Lani smo zaradi ugodnih vodnih razmer proizvedli preko 90 % potrebne elektrike (preostalih 9 % smo uvozili), leta 2022 pa smo morali zaradi suše v tujini kupiti skoraj 30 % vse potrebne električne energije. Dobrih 30 % elektrike v Sloveniji sicer proizvedejo hidroeletrarne, petino jedrska elektrarna, petino TEŠ, slabo desetino pa sončne elektrarne. Vetrne elektrarne pa pri nas smešnica, saj zadovoljijo komaj pol tisočinke potreb.