Peter Vilfan je povedal tisto, kar si že nekaj časa misli večina slovenske javnosti, ki vsaj občasno spremlja...
Peter Vilfan je povedal tisto, kar si že nekaj časa misli večina slovenske javnosti, ki vsaj občasno spremlja...
Najnovejša odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v zvezi z aretacijo izraelskega premierja Netanjahuja ima tudi neposredno zvezo s Slovenijo. Pred nekaj meseci je namreč sodnica tega sodišča postala slovenska pravnica Beti Hohler. Izrael je nedavno izrazil dvom v njeno nepristranskost, kmalu za tem pa je bila Hohlerjeva med tistim sodniki, ki so dejansko izglasovali sklep, da je treba Netanjahuja, nekdanjega izraelskega obrambnega ministra Galanta in Hamasovega terorista Mohameda Deifa aretirati. Ozadje je po naših informacijah zelo zanimivo, kajti prvotno sodnica Hohlerjeva ni bila v senatu, ki je bil predviden za odločanje. A ker je romunska sodnica nenadoma “zbolela”, je na njeno mesto prišla Beti Hohler, ki ni imela nobenih “težav” pri odločanju.
Uspešen prevzem Gorenjske banje, nepremičnine in turizem so bili zaščitni znak srbskega “sladkornega tajkuna”, kot so nekoč Miodraga Kostića imenovali tuji mediji. Kostić je po hudi in neozdravljivi bolezni umrl minuli teden. Ker je njegova dolgoletna poslovna pot vključevala tudi Slovenijo, lahko ob njegovi smrti ugotovimo, da ni bil tipičen tajkun iz območja nekdanje Jugoslavije. S svojo humanitarnostjo je podiral predstavo o stereotipnem, egocentričnem bogatašu. Ne, Miodrag Kostić je bil bil dobri tajkun, kar so mu priznali celo običajno neprizanesljivi spletni komentatorji.
Slovenska zgodovinska in kulturna povezava s slovanskimi narodi se v določenih okoliščinah lahko prevede v diplomatsko prednost. Slovenija bi v času Trumpove administracije, ki se je že izkazala za naklonjeno bolj pragmatičnemu odnosu z Rusijo, lahko odigrala vlogo mostu med Zahodom in Vzhodom. Zaradi svoje nevtralnosti in majhnosti ima Slovenija možnost, da ohrani diplomatske odnose z Rusijo, kar je ključno glede na napetosti med Evropsko unijo in Rusijo zaradi ukrajinskega konflikta. Hkrati lahko, če se EU premakne proti večji samostojnosti in manjši odvisnosti od ZDA, Slovenija izkoristi svoje povezave za večjo vlogo v regionalni stabilnosti in morda celo za diplomatske pobude na Balkanu in v Vzhodni Evropi.
Pa kaj, če ISIS zažge v kletko zaprtih 19 jazidskih deklet, kaj pa potem, če v Afganistanu ženska pod telebani ni vredna niti toliko kot koza, saj koza lahko svobodno meketa, ženske pa morajo biti po novem tiho! Kaj potem, če več kot 60 odstotkov muslimanov meni, da je kamenjanje prešuštnic ne samo dovoljeno, ampak nujno. Kaj potem, da so v Iranu do smrti pretepli kar nekaj deklet, ki so si upale v javnosti odvreči naglavno cunjo? Ja, jecljajo naše patentirane feministke, to so lokalne folklorne navade, s tem me nimamo nič …
Predsednica države Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Robert Golob sta spet na bojni nogi. Predsednica predsednika...
Kaj ima Primož Trubar s pametnimi telefoni, ki po Arčonovo govorijo slovensko? Nekajkrat smo z leve strani političnega pola lahko slišali, da zaradi revolucionarjev, ki so uzurpirali partizansko gibanje, danes v Sloveniji govorimo slovensko, razen v Ljubljani, Kranju, Kopru in še kje, kjer že govorijo jugoslovanščino. Kdo je torej zaslužen za to, da danes Slovenci še vedno govorimo slovensko? Primož Trubar et consortes ali partizanski revolucionarji? Kolikor se znajdem v slovenski starejši in novejši zgodovini, ni nikjer dokaza, da bi se Primož Trubar zanimal za tehnične zadeve, in bi poskušal v prostem času narediti pametni telefon.
26. oktobra se je na ostanku ledenika Rettenbach nad Soeldnom začelo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. Ne glede na to, da je poletje dokončno “pojedlo” spodnji del ledenika (verjetno bo v naslednjih letih enostavno izginil), so organizatorji zaradi nepričakovanega obiska zime pred nekaj tedni in skrbno deponiranega snega lahko zgledno pripravili progo. Tudi trenutno mini poletje in fen ne ogrožata tekem. Slovenk danes ni bilo v ospredju, se pa jutri na strmine vrača legendarni Marcel Hirscher. Poskusi ponovne popularizacije alpskega smučanja na vse načine, reaktivacije legend, so v alpskih državah v polnem teku, saj celotni koncept zimskega turizma pomeni kar zajeten deleža BDP.
Kdor je pričakoval, da se bo premier v Ovalni pisarni s svojim gostiteljem pogovarjal o tem, kako bo Westinghouse zgradil še en reaktor v Krškem, je res naiven. Z Američani bo takšen pogovor možen šele, ko bo v Sloveniji sprejeta odločitev, ali bomo sploh kaj gradili. Sprejemanje zahtevnejših odločitev je namreč nočna mora slovenskih politikov vseh barv. Komunisti so imeli jajca, da so se pred več kot pol stoletja odločili za nuklearko, brez nekih referendumov seveda. Imeli so oblast, bili so ljudstvo. Ironija je, da se danes v demokraciji politiki ne čutijo niti toliko suverene, da bi sprejeli tako enostavno odločitev, kot je ta o razpisu posvetovalnega referenduma.
V vse bolj razgreti polemiki o zgraditvi še enega jedrskega reaktorja v Krškem (JEK 2) je eden osrednjih argumentov nasprotnikov tega projekta ta, da gre za podobno “zgrešen projekt” kot je bil TEŠ 6, ki naj bi veljal za “spomenik korupcije”. Pa je to sploh res? Bine Kordež se je zakopal v številke in podatke, ki to hipotezo precej omajejo. Investicija v razvpiti šesti blok šoštanjske termoelektrarne je znašala 1,4 milijarde evrov, letni strošek obratovanja je okoli 200 milijonov. Ko TEŠ obratuje, nam zagotavlja približno tretjino električne energije, kar pomeni, da bi morali v nasprotnem primeru uvažati iz tujine 45 % vse električne energije. TEŠ torej vseeno ne predstavlja takšne katastrofalne investicijske odločitve, kot jo razumemo; glede na razpoložljive podatke smo s trgovanjem z domačo proizvodnjo elektrike v času nihanj cen mogoče izgubili celo več denarja.
Kar me žalosti, bega in jezi, je, ko moram proti svoji volji živeti v tej pravljični deželi, je dejstvo, da verjetno res tudi po sedmih dneh in sedmih nočeh ne bi bilo mogoče našteti vseh tistih vladajočih lopovov, po domače kriminalcev z belimi ovratniki, sleparjev, goljufov, rokomavhov, pa cestnih razbojnikov, krivoprisežnikov, lažnivcev, ob njih pa avtentičnih in malo manj avtentičnih bedakov, debilov, retardirancev, ljudje brez hrbtenice, zaradi katerih tonemo v prepad, v mrak in v prihodnost brez ene same svetle perspektive.
Ministrica za kulturo nam naroča, da smo nepopustljivi, da se ne zapletamo v različne domnevne razprave ali izkazovanje različnih mnenj, kajti ona pozna dejstva, kako pa ta dejstva razumeti, je stvar izključno zgodovinarjev in ne nekih naključnih razlagalcev. Izkazovanje različnih mnenj je torej nedopustno. Bolj tipičnega stališča do vloge posameznika, značilne za nedemokratično in avtokratsko urejeno družbo že dolgo nismo slišali, sploh pa ne iz ust kakega kulturnega funkcionarja.
V življenju sem spoznal več ljudi, za katere mi je bilo jasno, da so kriminalci. Mafijci. Nekateri so bili v oblekah s kravatami, njihov delodajalec je bila Republika Slovenija. Drugi, bolj “prvinski” mafijci, pa so si zelo različni. Spodaj so uličarji, primitivci, ki se počasi vzpenjajo. V drugo skupino bi lahko uvrstili šefe, ki so se povzpeli že zelo visoko ali celo na vrh piramide. Višje kot so, bolj kultivirano se obnašajo. Mafijske živine nikoli ne parkirajo na prepovedanem prostoru niti ne delajo prometnih prekrškov. Imajo šoferje, ki prekleto pazijo, kako se obnašajo. Sploh če je zraven policijska postaja.
Točno leto dni po Hamasovem terorističnem vdoru v Izrael se v Sloveniji soočamo s precejšnjo amnezijo, saj nas prepričujejo, da 7. oktobra mineva prva obletnica genocida nad Palestinci. Slovenska vlada je v tem času v Varnostnem svetu večkrat zastopala “neuvrščena” stališča, ki so bližje globalnemu jugu kot Zahodu. Kaj točno se dogaja s slovensko diplomacijo, da posredno podpira terorizem? Ali je za protiizraelsko politiko posredno kriv tudi “antijanša” refleks? Smo zato na strani Hamasa in Hezbolaha, ker je Janez Janša prijatelj in zaveznik Benjamina Netanjahuja?!
Mercator je lani ustvaril 1,3 milijarde evrov prihodkov od prodaje, vendar tudi skoraj 50 milijonov evrov izgube. Nekateri bi rekli, da lastniki izčrpavajo, drugi pa predvsem vidijo optimizacijo poslovanja in varčevalne ukrepe, s pomočjo katerih so občutno zmanjšati svoje dolgove. Toda rigorozno varčevanje se bo poznalo povsod, najbolj pa pri zaposlenih, kjer se že kažejo posledice desetletnega zanemarjanja. To lahko kupec opazi, ko obišče naključno izbrani Mercator, kjer med prodajalkami vlada apatija, energija v trgovini pa enostavno ni primerljiva s tisto v naključno izbranem Hoferju, Lidlu ali Sparu, ki je največji Mercatorjev konkurent v Sloveniji. Da ne omenjamo pogosto šlampastega, neažurnega polnjenja polic, zanemarjenih fasad, okolice, parkirišč, neizpraznjenih košev za smeti…