Če bi verjeli tiskovnim agencijam in zahodnim medijskim korporacijam, potem so predsedniške volitve v Iranu, katerih drugi krog je bil v 5. julija, v drugem krogu postregle s presenečenjem. Kajti na teh volitvah naj bi zmagal “reformistični kandidat”, 69-letni srčni kirurg Masoud Pezeshkian, ki je bil zadnja leta poslanec iranskega parlamenta in minister za zdravje. Preden si ogledamo medijski spin, za katerega so poskrbeli Iranci, velika večina zahodnih medijev pa je pravljico brez kakršne koli kritične distance kupila, še beseda o samih volitvah.
Izredne, predčasne volitve so morale biti, ker je 19. maja v helikopterski nesreči v hribovju blizu meje z Azerbajdžanom umrl predsednik Raisi, z njim pa tudi zunanji minister in še nekaj pomembnih verskih dostojanstvenikov. V tem vmesnem, prehodnem obdobju je državo vodil Raisijev podpredsednik Mohamed Mohkber, ki pa na predsedniških volitvah ni kandidiral. Vloga “konservativnega” kandidata je doletela Saeeda Jalilija, za katerega so zahodni mediji trdili, da je prostaš trde linije. Po pričakovanjih sta se Jalili in Pezeshkian pomerila v drugem krogu, zmagal pa je “reformist” Masoud Pezeshkian, za katerega so nam servirali, da je zmeren politik, ki bo reformiral Iran.
O tem, kam sodi novi iranski predsednik, najbolj zgovorno dokazuje kopica fotografij na spletu, na katerih je Pezeshkian v vojaški uniformi Islamske revolucionarne garde (IRG), kar pomeni, da je bil njen pripadnik (sodeloval je tudi v iraško-iranski vojni). Pred leti, ko so Američani IRG razglasili za teroristično organizacijo, je kot poslanec oblekel njeno uniformo in dejal, da so Združene države teroristična država. Besede, ob katerih bi danes zaploskali številni evropski levičarski politiki in aktivisti.
+++
Toda od kod Pezeshkianu sloves “reformista”? Verjetno zaradi tega, ker je leta 2001 na povabilo tedanjega predsednika Hatamija prevzel položaj ministra za zdravje, leta 2005 pa je karier nadaljeval kot poslanec in bil štirikrat izvoljen kot predstavnik Tabriza. Kot kandidat za predsednika je 5. junija osvojil skoraj 54 % glasov (volilna udeležba je bila nizka, dosegla ni niti 50 %, kar je dokaz tihega protesta Irancev) in premagal protikandidata Jalilija, ki je v očeh zahodnih medijev veljal za trdorokca in ultrakonservativca. Kot da bi šlo za spopad Dobrega in Zla, zmagal pa je seveda prvi.
A kot opozarjajo iranski borci za človekove pravice in opozicijski aktivisti, ki delujejo v tujini, je vse skupaj precej za lase prevlečeno. Takšen narativ spregleda bistveno značilnost iranske teokratske diktature: namreč da v takšnem režimu ne more biti nobenih “liberalcev”, torej zmernih, reformističnih ali celo demokraciji in človekovim pravicam naklonjenih politikov. Če bi bili, bi se že zdavnaj našli v zaporu, pred nekaj desetletji pa bi končali pred strelskim vodom ali bi jih obesili na kandelaber.
Zakaj naj bi bil Mahmoud Pezeshkian drugačen od svojih predhodnikov? Je doslej pokazal naklonjenost reformam? Poznavalci iranske politike pravijo, da od leta 1997, ko je vstopil v politiko, niti enkrat ni dal takšnega vtisa. Pač pa je med predsedniško kampanjo poudarjal, da je “načelni reformist”, karkoli naj bi to že pomenilo. To, da je bil nekoč zdravstveni minister v administraciji predsednika Hatamija, ki je bil dejansko še najbolj “reformističen” med iranskimi voditelji v zadnjih desetletjih, ne more biti dokaz o njegovi “liberalni” usmeritvi. To je približno tako, kot da bi za Janeza Kocijančiča, ki je bil minister (republiški sekretar) v vladi (izvršnem svetu) Staneta Kavčiča, rekli, da je bil liberalec – ker je bil Kavčič menda liberalec.
+++
Stvari še zdaleč nis0 tako preproste in v resnici ne najdemo niti enega dokaza za trditev, da je novoizvoljeni iranski predsednik “reformist”. Prej nasprotno, Pezeshkian je veljal za odločnega zagovornika obveznega nošenja naglavne rute (hijab) za ženske v javnosti. Prav tako je ves čas podpiral omejevanje dostopa do svetovnega spleta in filtriranje socialnih omrežij. Tudi med množičnimi protesti v Iranu ni povzdignil glasu, kar demantira pravljico o dobrem reformistu, ki bo Iran “normaliziral” in popeljal na pot sprave z Zahodom.
Morda edina otipljiva razlika, ki se bo morale šele pokazati pri Pezeshkianu, je povezana s politiko do Zahoda. Doslej so se iranski predsedniki, ko je šlo za odnos z Zahodom, delili v dve skupini – ena je zagovarjala čim manj konfliktov, usmerjenost drugam in izogibanje incidentom (kar vključuje tudi manj antismitizma, ki je v Iranu del državne politike in propagandne mašinerije), medtem ko je druga vztrajala na vzdrževanju napetosti in sovražnega odnosa do Zahoda, kar vključuje tudi stalno možnost oboroženega spopada.
Poskus, da bi novega predsednika Islamske republike Iran prikazali kot zmernega, naprednega in “liberalnega” politika, je v celoti usmerjen v preslepitev zahodne javnosti. Kot smo že ugotovili, v Iranu ne more zmagati nihče, ki ni 100 % usklajen z Vrhovnim (verskim) voditeljem, torej Homeinijevim naslednikom, ki pooseblja iransko teokracijo. Ta skupaj z Islamsko revolucionarno gardo, tajno policijo in mrežo ovaduhov skrbi, da je družba pod nadzorom, morebitni oporečniki pa v zaporu ali emigraciji.
Še ena zanimiva podrobnost, na katero velja opozoriti, je odnos med novim iranskim predsednikom in libanonsko teroristično organizacijo Hezbolah, ki stopnjuje raketne napade na severni Izrael. Šejk Nasrala, voditelj Hezbolaha, ni skrival veselja nad Pezeshkianovo izvolitvijo z besedami: “Smo na tvoji strani in če bo Bog dal, bomo tako nadaljevali do končne zmage, katere os je mogočen in nam drag Iran”.
Ja verjamem, da ni vse tako kot zgleda, tudi v Iranu. V neki oddaji sem videl, da igrajo celo težko metalni rock. Seveda na skrivaj in vedno v nevarnosti, da jih pozaprejo. Menda sploh v Teheranu so ljudje nekoliko bolj liberalni, vendar je večina še vedno na podeželju in ti navadno pretehtajo zaradi velikega vpliva raznih duhovnih vodij.
Da pa se da manipulirati, sploh s tujimi obiskovalci je dokazal ravno Hitler z Gobelsem na čelu ob Olimpijskih igrah, leta 1936 v Berlinu. Začasno niso preganjali Judov, vse je bilo po nemško poštirkano. Tujci so hvalili red in vse kar spada k nemški miselnosti in kot papagaji ponavljali, da Hitlerjev režim pa vendarle ni tako slab. Potrebno je bilo počakati samo tri leta, mar ne.
Iran nekdaj imenovan tudi Perzija z dolgoletno, oziroma tisočletno zgodovino. Vladarji so se menjavali, kakor je navada po celem svetu. Vmes v 20. st.so Iran nekako pod svoj vpliv vzeli Britanci, pa Rusi, pa spet Britanci, in Stalin itd. V glavnem pestra zgodovina. Rezin oče je paktiral z nacisti in so ga zavezniki zamenjali z mladim sinom in je z prekinitvijo vladal do 78 leta. Seveda je to samo površen opis.
Šah Reza Pahlavi je bil nekakšen ameriški policaj v zalivu, in kot tak tampon med muslimanskimi deželami. Vendar je kljub surovi tajni službi Savak, ki je zapirala, mučila in ubijala nasprotnike, Reza pospeševal industrijo, dal ženskam volilno pravico in se jim ni bilo potrebno zavijati v cunje, reforme, uvajal vse kar pač potrebuje moderna država. Vendar kljub moderni vojski so ga islamisti 78. strmoglavili in na oblast je prišel iz izgnanstva Homeini.
Preostali svet je na novo vladavino sprva gledal kar naklonjeno, vendar je nov režim, kmalu pokazal svoj pravi obraz. Zajeli so talce na ameriškem konzulatu in ponesrečena akcija Američanov je takratnega predsednika Carterja stala vnovične izvolitve za predsednika. Neuradno naj bi imeli prste vmes konzervativci v ZDA.
Sploh ženske, ki so bile v prvih vrstah upora proti šahu so naenkrat izgubile skoraj vse pravice. Nekaj šolanja so jim omogočili, vendar samo do stopnje, ki so si jo zamislile mule z Homeinijem na čelu. Moralna policija ali kakorkoli se že imenuje je začela patruljirati po mestih in vsako “nespodobnost” ostro kaznovala s pretepanjem in vsemu iz tega naslova. Seveda v Iranu še vedno ni tako strog režim kot npr. v Afganistanu, vendar je vseeno do skrajnosti nestrpen do vseh, ki mislijo nekoliko drugače. Diaspora dela na temu, da bi nekoč mogoče le zrušili ta sistem, vendar je to prej utopija, kakor realnost. In v tem fundamentalnem islamu ni prostora za nekoliko liberalnejše voditelje. Se najdejo, vendar jih režim hitro pospravi na takšen ali drugačen način.
Sicer pa si Iran neizmerno želi jedrsko orožje, ker bi s tem grozil Izraelu in s tem zahodu kot takemu. Najbrž, da imajo vmes prste Rusi in Kitajci, vendar so tudi ti previdni, ker se lahko obrne tudi proti njim. Ampak s tem orožjem bi Iran postavljal svoje pogoje in bi režim še toliko bolj zavarovan pred tujimi vplivi. Saj Iranci niso neumni in spremljajo dogajanje po svetu, sploh primer Severne Koreje, ki drži v šahu Američane in se jim ne bo nihče upal vtakniti v notranje in tudi zunanje zadeve.
Novi, kakor omenjeno “reformistični” Iranski predsednik Pezeshkian bo še moral dokazati, da je vseeno nekoliko bolj liberalen od bivšega krvnika Raisija. Najbrž ne bo bolj krut od prejšnega, vendar ga bodo Ajatole držali za vrat, če bo poskušal karkoli, kar bo v nasprotju s skrajnim islamom. Čas bo kmalu pokazal ali misli resno s kakšno reformo ali je samo nateg mednarodne skupnosti, da bi omilila gospodarsko blokado. Ker pa Zahod z Ameriko vred izgublja svoj primat, je tu kitajski velikan in si najbrž nihče ne upa napovedati , kakšna bo prihodnost, oziroma geopolitično stvarnost, tako Irana kot celotnega sveta.
Vendar se vedno več državnih vodečih politikov zaveda, da trdna avtokratska oblast s sproščenim gospodarstvom, da pač daš cesarju, kar je cesarjevega in se ne vtikaš v politiko, neverjetno dobro uspeva. Ker se preveč demokracije zna povrniti, zaradi različnih interesov, v obliki stagnacije na vseh področjih.
ZF filmi, ki že nekaj časa niso samo v domišljiji filmske industrije že nekaj časa predstavljajo bodoči svet, kakor diktaturo, ki iz vseh aspektov nadzoruje in usmerja ljudske množice. Sploh Kitajci prednjačijo s svojimi kamerami, ki s pomoćjo UI prepoznavajo obraze in vse kar spada zraven. Zato se postavlja vprašanje, kakšna bo prihodnost človeštva kot takšnega, vendar vse kaže v smer, ki si jo nihče iz ljudstva pri zdravi pameti nikakor ne želi.
Moje izkušnje med kratkim obiskom v Teheranu pred leti med običajnimi ljudmi so bile zelo pozitivne. Niso tako vpeti v politiko kot pri nas in tudi ni bilo opaziti sovraštva do zapadnjakov, prej žalost nad dogajanjem. Šefica evropske podružnice je študirala v ZDA. podruznice. Med drugim imajo bolj moderen nakupovalni center kot pri nas in bolj sodobne mobilce. Dame so imele najnovejše Samsungove z zlatimi ovitki. Pred hotelom srečal oblečeno po najnovejši italijanski modi s velikim popolnoma novim črnim mercedesom brez oznak. Pred odhodom na letališče smo šli na večerjo. Pri sosednji mizi je družina praznovala rojstni dan in so nas povabili na torto…Imamo precej napačno predstavo o dogajanju tam.
Re:…Imamo precej napačno predstavo o dogajanju tam.
Ali hocete povedat, da ce se nekateri ljudje vozijo z mercedesom, da v jecah ne trpincijo zapornikov?
Pred kratkim sem bral izpoved nekega moskega, ki je bil otrok upravnika taborisca Auschwitz; druzina je stanovala tik ob taboriscu: “to je bilo zelo srecno otrostvo”. Po vasi interpretaciji naj bi torej mi imeli napacno predstavo?
Peter Klepec bravo. Tudi pri nas je bilo za časa Jugoslavije in komunizma vse v redu. …dokler ni propadel. Če je le kdo postal nevaren so ga diskreditirali in po potrebi še likvidirali. Odvisno od nevarnosti za sistem. Na tej točki našega čudovitega življenja v komunizmu se nahajajo Iranci. …in jo bodo še vlekli naprej ker imajo ogromne količine nafte. Mi jo nismo imeli zato je “raj na zemlji” imel krajši rok trajanja.
Nimamo napačne predstave. Eno so ljudje, ki so res precej bolj liberalni, drugo je pa oblast, ki se počasi radikalizira. Seveda ne zahteva vedno pokrivanja, ker ne morejo, ampak se vedno bolj pogosto spravljajo na posamezne ženske – seveda so zato protesti, ki pa žal še niso dali znatnega uspeha.
Poenostavitve – ne razumem v smislu, da jih morajo razumeti vsi, ampak v smislu lažje primerjave, da se ve kdo je bližji resnici in večji laži na drugi strani. Primer.
Imamo družino/zakonsko zvezo, kjer se žena odloči, da bo možu ves čas zvesta, mož pa ostane ženskar še naprej in ves čas skače čez plot – ali obratno. Poti je nekaj za izbiro. Žena se loči – ali pa jo mož ustrahuje ves čas in ji grozi, da jo bo recimo ubil, če se loči – in ona ostane ves čas v takšnem razmerju/zakonu ali pa se kar sama ubije.
Podobno razmerje imamo med pozicijo in opozicijo v katerikoli ideologiji. Nekaj primerov. Poziciji je dovoljeno, da ves čas zavaja in laže – opoziciji to ni dovoljeno. Poziciji so dovoljene bančne prevare, opoziciji ne. Pozicija temelji na prevarantih – opozicijo to ni dovoljeno itn.
Podobno razmerje imamo med državo (katerokoli) in družbo/narodom/ ljudstvom (katerimkoli). Od ljudstva se pričakuje, da bo ostalo naivno in pošteno še naprej – elitam na oblasti in tistim, ki imajo vodilne položaje izven politične sfere pa je dovoljeno vse, kar ljudstvu ni dovoljeno.
Tako približno je tudi v Iranu. Še kako pravilna je ugotovitev, da se v takšnih (verskih) diktatorskih sistemih težko kaj spremeni – a zopet ponavljam – To ni odvisno od ideologije (katerekoli), ampak od vodilnih ljudi na oblasti in vodilnih ljudi izven politike. Če želijo imeti razvito državo in družbo se je da to razviti tudi v totalitarnem sistemu – verskem in/ali političnem.
Pomembno je torej razmerje med reformisti in tistimi, ki voz vlečejo nazaj! Tudi tukaj se ves čas odvija tekmovanje med obema stranema. Zmaga lahko samo eden – status quo pa ne pelje nikamor. Obstoji namreč na mestu oziroma si oba delita drugo mesto.