Iranska pravljica o tem, kako so novega predsednika naslikali kot reformista

Foto: Irna (posnetek zaslona)

Avtor: | 9. julija, 2024

Če bi verjeli tiskovnim agencijam in zahodnim medijskim korporacijam, potem so predsedniške volitve v Iranu, katerih drugi krog je bil v 5. julija, v drugem krogu postregle s presenečenjem. Kajti na teh volitvah naj bi zmagal “reformistični kandidat”, 69-letni srčni kirurg Masoud Pezeshkian, ki je bil zadnja leta poslanec iranskega parlamenta in minister za zdravje. Preden si ogledamo medijski spin, za katerega so poskrbeli Iranci, velika večina zahodnih medijev pa je pravljico brez kakršne koli kritične distance kupila, še beseda o samih volitvah.

Izredne, predčasne volitve so morale biti, ker je 19. maja v helikopterski nesreči v hribovju blizu meje z Azerbajdžanom umrl predsednik Raisi, z njim pa tudi zunanji minister in še nekaj pomembnih verskih dostojanstvenikov. V tem vmesnem, prehodnem obdobju je državo vodil Raisijev podpredsednik Mohamed Mohkber, ki pa na predsedniških volitvah ni kandidiral. Vloga “konservativnega” kandidata je doletela Saeeda Jalilija, za katerega so zahodni mediji trdili, da je prostaš trde linije. Po pričakovanjih sta se Jalili in Pezeshkian pomerila v drugem krogu, zmagal pa je “reformist” Masoud Pezeshkian, za katerega so nam servirali, da je zmeren politik, ki bo reformiral Iran.

O tem, kam sodi novi iranski predsednik, najbolj zgovorno dokazuje kopica fotografij na spletu, na katerih je Pezeshkian v vojaški uniformi Islamske revolucionarne garde (IRG), kar pomeni, da je bil njen pripadnik (sodeloval je tudi v iraško-iranski vojni). Pred leti, ko so Američani IRG razglasili za teroristično organizacijo, je kot poslanec oblekel njeno uniformo in dejal, da so Združene države teroristična država. Besede, ob katerih bi danes zaploskali številni evropski levičarski politiki in aktivisti.

+++

Toda od kod Pezeshkianu sloves “reformista”? Verjetno zaradi tega, ker je leta 2001 na povabilo tedanjega predsednika Hatamija prevzel položaj ministra za zdravje, leta 2005 pa je karier nadaljeval kot poslanec in bil štirikrat izvoljen kot predstavnik Tabriza. Kot kandidat za predsednika je 5. junija osvojil skoraj 54 % glasov (volilna udeležba je bila nizka, dosegla ni niti 50 %, kar je dokaz tihega protesta Irancev) in premagal protikandidata Jalilija, ki je v očeh zahodnih medijev veljal za trdorokca in ultrakonservativca. Kot da bi šlo za spopad Dobrega in Zla, zmagal pa je seveda prvi.

A kot opozarjajo iranski borci za človekove pravice in opozicijski aktivisti, ki delujejo v tujini, je vse skupaj precej za lase prevlečeno. Takšen narativ spregleda bistveno značilnost iranske teokratske diktature: namreč da v takšnem režimu ne more biti nobenih “liberalcev”, torej zmernih, reformističnih ali celo demokraciji in človekovim pravicam naklonjenih politikov. Če bi bili, bi se že zdavnaj našli v zaporu, pred nekaj desetletji pa bi končali pred strelskim vodom ali bi jih obesili na kandelaber.

Zakaj naj bi bil Mahmoud Pezeshkian drugačen od svojih predhodnikov? Je doslej pokazal naklonjenost reformam? Poznavalci iranske politike pravijo, da od leta 1997, ko je vstopil v politiko, niti enkrat ni dal takšnega vtisa. Pač pa je med predsedniško kampanjo poudarjal, da je “načelni reformist”, karkoli naj bi to že pomenilo. To, da je bil nekoč zdravstveni minister v administraciji predsednika Hatamija, ki je bil dejansko še najbolj “reformističen” med iranskimi voditelji v zadnjih desetletjih, ne more biti dokaz o njegovi “liberalni” usmeritvi. To je približno tako, kot da bi za Janeza Kocijančiča, ki je bil minister (republiški sekretar) v vladi (izvršnem svetu) Staneta Kavčiča, rekli, da je bil liberalec – ker je bil Kavčič menda liberalec.

+++

Stvari še zdaleč nis0 tako preproste in v resnici ne najdemo niti enega dokaza za trditev, da je novoizvoljeni iranski predsednik “reformist”. Prej nasprotno, Pezeshkian je veljal za odločnega zagovornika obveznega nošenja naglavne rute (hijab) za ženske v javnosti. Prav tako je ves čas podpiral omejevanje dostopa do svetovnega spleta in filtriranje socialnih omrežij. Tudi med množičnimi protesti v Iranu ni povzdignil glasu, kar demantira pravljico o dobrem reformistu, ki bo Iran “normaliziral” in popeljal na pot sprave z Zahodom.

Morda edina otipljiva razlika, ki se bo morale šele pokazati pri Pezeshkianu, je povezana s politiko do Zahoda. Doslej so se iranski predsedniki, ko je šlo za odnos z Zahodom, delili v dve skupini – ena je zagovarjala čim manj konfliktov, usmerjenost drugam in izogibanje incidentom (kar vključuje tudi manj antismitizma, ki je v Iranu del državne politike in propagandne mašinerije), medtem ko je druga vztrajala na vzdrževanju napetosti in sovražnega odnosa do Zahoda, kar vključuje tudi stalno možnost oboroženega spopada.

Poskus, da bi novega predsednika Islamske republike Iran prikazali kot zmernega, naprednega in “liberalnega” politika, je v celoti usmerjen v preslepitev zahodne javnosti. Kot smo že ugotovili, v Iranu ne more zmagati nihče, ki ni 100 % usklajen z Vrhovnim (verskim) voditeljem, torej Homeinijevim naslednikom, ki pooseblja iransko teokracijo. Ta skupaj z Islamsko revolucionarno gardo, tajno policijo in mrežo ovaduhov skrbi, da je družba pod nadzorom, morebitni oporečniki pa v zaporu ali emigraciji.

Še ena zanimiva podrobnost, na katero velja opozoriti, je odnos med novim iranskim predsednikom in libanonsko teroristično organizacijo Hezbolah, ki stopnjuje raketne napade na severni Izrael. Šejk Nasrala, voditelj Hezbolaha, ni skrival veselja nad Pezeshkianovo izvolitvijo z besedami: “Smo na tvoji strani in če bo Bog dal, bomo tako nadaljevali do končne zmage, katere os je mogočen in nam drag Iran”.

7 komentarjev

  1. deni

    Ja verjamem, da ni vse tako kot zgleda, tudi v Iranu. V neki oddaji sem videl, da igrajo celo težko metalni rock. Seveda na skrivaj in vedno v nevarnosti, da jih pozaprejo. Menda sploh v Teheranu so ljudje nekoliko bolj liberalni, vendar je večina še vedno na podeželju in ti navadno pretehtajo zaradi velikega vpliva raznih duhovnih vodij.

    Da pa se da manipulirati, sploh s tujimi obiskovalci je dokazal ravno Hitler z Gobelsem na čelu ob Olimpijskih igrah, leta 1936 v Berlinu. Začasno niso preganjali Judov, vse je bilo po nemško poštirkano. Tujci so hvalili red in vse kar spada k nemški miselnosti in kot papagaji ponavljali, da Hitlerjev režim pa vendarle ni tako slab. Potrebno je bilo počakati samo tri leta, mar ne.

    Odgovori
  2. deni

    Iran nekdaj imenovan tudi Perzija z dolgoletno, oziroma tisočletno zgodovino. Vladarji so se menjavali, kakor je navada po celem svetu. Vmes v 20. st.so Iran nekako pod svoj vpliv vzeli Britanci, pa Rusi, pa spet Britanci, in Stalin itd. V glavnem pestra zgodovina. Rezin oče je paktiral z nacisti in so ga zavezniki zamenjali z mladim sinom in je z prekinitvijo vladal do 78 leta. Seveda je to samo površen opis.

    Šah Reza Pahlavi je bil nekakšen ameriški policaj v zalivu, in kot tak tampon med muslimanskimi deželami. Vendar je kljub surovi tajni službi Savak, ki je zapirala, mučila in ubijala nasprotnike, Reza pospeševal industrijo, dal ženskam volilno pravico in se jim ni bilo potrebno zavijati v cunje, reforme, uvajal vse kar pač potrebuje moderna država. Vendar kljub moderni vojski so ga islamisti 78. strmoglavili in na oblast je prišel iz izgnanstva Homeini.

    Preostali svet je na novo vladavino sprva gledal kar naklonjeno, vendar je nov režim, kmalu pokazal svoj pravi obraz. Zajeli so talce na ameriškem konzulatu in ponesrečena akcija Američanov je takratnega predsednika Carterja stala vnovične izvolitve za predsednika. Neuradno naj bi imeli prste vmes konzervativci v ZDA.

    Sploh ženske, ki so bile v prvih vrstah upora proti šahu so naenkrat izgubile skoraj vse pravice. Nekaj šolanja so jim omogočili, vendar samo do stopnje, ki so si jo zamislile mule z Homeinijem na čelu. Moralna policija ali kakorkoli se že imenuje je začela patruljirati po mestih in vsako “nespodobnost” ostro kaznovala s pretepanjem in vsemu iz tega naslova. Seveda v Iranu še vedno ni tako strog režim kot npr. v Afganistanu, vendar je vseeno do skrajnosti nestrpen do vseh, ki mislijo nekoliko drugače. Diaspora dela na temu, da bi nekoč mogoče le zrušili ta sistem, vendar je to prej utopija, kakor realnost. In v tem fundamentalnem islamu ni prostora za nekoliko liberalnejše voditelje. Se najdejo, vendar jih režim hitro pospravi na takšen ali drugačen način.

    Sicer pa si Iran neizmerno želi jedrsko orožje, ker bi s tem grozil Izraelu in s tem zahodu kot takemu. Najbrž, da imajo vmes prste Rusi in Kitajci, vendar so tudi ti previdni, ker se lahko obrne tudi proti njim. Ampak s tem orožjem bi Iran postavljal svoje pogoje in bi režim še toliko bolj zavarovan pred tujimi vplivi. Saj Iranci niso neumni in spremljajo dogajanje po svetu, sploh primer Severne Koreje, ki drži v šahu Američane in se jim ne bo nihče upal vtakniti v notranje in tudi zunanje zadeve.

    Novi, kakor omenjeno “reformistični” Iranski predsednik Pezeshkian bo še moral dokazati, da je vseeno nekoliko bolj liberalen od bivšega krvnika Raisija. Najbrž ne bo bolj krut od prejšnega, vendar ga bodo Ajatole držali za vrat, če bo poskušal karkoli, kar bo v nasprotju s skrajnim islamom. Čas bo kmalu pokazal ali misli resno s kakšno reformo ali je samo nateg mednarodne skupnosti, da bi omilila gospodarsko blokado. Ker pa Zahod z Ameriko vred izgublja svoj primat, je tu kitajski velikan in si najbrž nihče ne upa napovedati , kakšna bo prihodnost, oziroma geopolitično stvarnost, tako Irana kot celotnega sveta.

    Vendar se vedno več državnih vodečih politikov zaveda, da trdna avtokratska oblast s sproščenim gospodarstvom, da pač daš cesarju, kar je cesarjevega in se ne vtikaš v politiko, neverjetno dobro uspeva. Ker se preveč demokracije zna povrniti, zaradi različnih interesov, v obliki stagnacije na vseh področjih.

    ZF filmi, ki že nekaj časa niso samo v domišljiji filmske industrije že nekaj časa predstavljajo bodoči svet, kakor diktaturo, ki iz vseh aspektov nadzoruje in usmerja ljudske množice. Sploh Kitajci prednjačijo s svojimi kamerami, ki s pomoćjo UI prepoznavajo obraze in vse kar spada zraven. Zato se postavlja vprašanje, kakšna bo prihodnost človeštva kot takšnega, vendar vse kaže v smer, ki si jo nihče iz ljudstva pri zdravi pameti nikakor ne želi.

    Odgovori
  3. miro

    Moje izkušnje med kratkim obiskom v Teheranu pred leti med običajnimi ljudmi so bile zelo pozitivne. Niso tako vpeti v politiko kot pri nas in tudi ni bilo opaziti sovraštva do zapadnjakov, prej žalost nad dogajanjem. Šefica evropske podružnice je študirala v ZDA. podruznice. Med drugim imajo bolj moderen nakupovalni center kot pri nas in bolj sodobne mobilce. Dame so imele najnovejše Samsungove z zlatimi ovitki. Pred hotelom srečal oblečeno po najnovejši italijanski modi s velikim popolnoma novim črnim mercedesom brez oznak. Pred odhodom na letališče smo šli na večerjo. Pri sosednji mizi je družina praznovala rojstni dan in so nas povabili na torto…Imamo precej napačno predstavo o dogajanju tam.

    Odgovori
    • Peter Klepec

      Re:…Imamo precej napačno predstavo o dogajanju tam.

      Ali hocete povedat, da ce se nekateri ljudje vozijo z mercedesom, da v jecah ne trpincijo zapornikov?

      Pred kratkim sem bral izpoved nekega moskega, ki je bil otrok upravnika taborisca Auschwitz; druzina je stanovala tik ob taboriscu: “to je bilo zelo srecno otrostvo”. Po vasi interpretaciji naj bi torej mi imeli napacno predstavo?

      Odgovori
      • jaz

        Peter Klepec bravo. Tudi pri nas je bilo za časa Jugoslavije in komunizma vse v redu. …dokler ni propadel. Če je le kdo postal nevaren so ga diskreditirali in po potrebi še likvidirali. Odvisno od nevarnosti za sistem. Na tej točki našega čudovitega življenja v komunizmu se nahajajo Iranci. …in jo bodo še vlekli naprej ker imajo ogromne količine nafte. Mi jo nismo imeli zato je “raj na zemlji” imel krajši rok trajanja.

        Odgovori
    • Franci

      Nimamo napačne predstave. Eno so ljudje, ki so res precej bolj liberalni, drugo je pa oblast, ki se počasi radikalizira. Seveda ne zahteva vedno pokrivanja, ker ne morejo, ampak se vedno bolj pogosto spravljajo na posamezne ženske – seveda so zato protesti, ki pa žal še niso dali znatnega uspeha.

      Odgovori
  4. beri1122

    Poenostavitve – ne razumem v smislu, da jih morajo razumeti vsi, ampak v smislu lažje primerjave, da se ve kdo je bližji resnici in večji laži na drugi strani. Primer.

    Imamo družino/zakonsko zvezo, kjer se žena odloči, da bo možu ves čas zvesta, mož pa ostane ženskar še naprej in ves čas skače čez plot – ali obratno. Poti je nekaj za izbiro. Žena se loči – ali pa jo mož ustrahuje ves čas in ji grozi, da jo bo recimo ubil, če se loči – in ona ostane ves čas v takšnem razmerju/zakonu ali pa se kar sama ubije.

    Podobno razmerje imamo med pozicijo in opozicijo v katerikoli ideologiji. Nekaj primerov. Poziciji je dovoljeno, da ves čas zavaja in laže – opoziciji to ni dovoljeno. Poziciji so dovoljene bančne prevare, opoziciji ne. Pozicija temelji na prevarantih – opozicijo to ni dovoljeno itn.

    Podobno razmerje imamo med državo (katerokoli) in družbo/narodom/ ljudstvom (katerimkoli). Od ljudstva se pričakuje, da bo ostalo naivno in pošteno še naprej – elitam na oblasti in tistim, ki imajo vodilne položaje izven politične sfere pa je dovoljeno vse, kar ljudstvu ni dovoljeno.

    Tako približno je tudi v Iranu. Še kako pravilna je ugotovitev, da se v takšnih (verskih) diktatorskih sistemih težko kaj spremeni – a zopet ponavljam – To ni odvisno od ideologije (katerekoli), ampak od vodilnih ljudi na oblasti in vodilnih ljudi izven politike. Če želijo imeti razvito državo in družbo se je da to razviti tudi v totalitarnem sistemu – verskem in/ali političnem.

    Pomembno je torej razmerje med reformisti in tistimi, ki voz vlečejo nazaj! Tudi tukaj se ves čas odvija tekmovanje med obema stranema. Zmaga lahko samo eden – status quo pa ne pelje nikamor. Obstoji namreč na mestu oziroma si oba delita drugo mesto.

    Odgovori

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Zakaj je Poljska za Rusijo takšen trn v peti

Poljska se pospešeno oborožuje in kadrovsko krepi svojo vojsko, ki šteje 200.000 aktivnih pripadnikov, izdatki zanjo pa presegajo 4,0% BDP. V nekaj letih naj bi poljska vojska narasla celo na 300.000 aktivnih pripadnikov, s čemer bi Poljska postala država z najmočnejšo vojsko znotraj Evropske unije. Od začetka ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 je vojska na Poljskem sploh ena najpomembnejših tem v javnih razpravah. In to z dobrim razlogom – zaradi Rusije. Rusija namreč vleče Poljsko vse globlje v hibridno vojno. V minulih mesecih je v državi izbuhnilo več velikih požarov, Rusija naj bi stala tudi za hekerskimi napadi na poljsko državno tiskovno agencijo, na poljsko-belorusko mejo vedno znova prihajajo skupine ilegalnih migrantov. Najnovejša provokacija pa so skupne vojaške vaje beloruske in kitajske vojske le nekaj kilometrov od poljske meje.

Kaj je rešilo Donalda Trumpa pred usodnim strelom

Bivši ameriški predsednik Donald Trump bi v soboto zvečer skoraj postal bivši. Če bi namreč atentator boljši strelec, bi republikanskega predsedniškega kandidata krogla zadela v glavo, ne pa le oplazila desnega ušesa. Glede na kaliber polavtomatske puške Remington AR 15 bi bil Trump v tem primeru skoraj zagotovo mrtev. Takšna puška je v ameriških zveznih državah, kjer je orožarski trg liberaliziran, v prosti prodaji in stane približno 950 evrov. Ali so se z (neuspelim) atentatom Donaldu Trumpu na stežaj odprla vrata Bele hiše? Ankete so mu namreč prikazale takojšen skok podpore.

NATO je kljub 75-letnici v boljši kondiciji kot kadarkoli prej

NATO ni le vojaško obrambno zavezništvo, ampak tudi politična organizacija, ki enako kot Evropska unija temelji na vrednotah, kot so demokracija, človekove pravice in vladavina prava. Natu ni vseeno, ko se te zanikajo. Pri tem lahko ugotovimo, da ne tako majhen del slovenske javnosti ob ruskam napadu na Ukrajino, torej ob največji varnostni krizi na našem kontinentu po drugi svetovni vojni, ostaja dokaj neprizadet. Naš diplomatski komentator Božo Cerar ob tem ugotavlja, da se del Slovencev obnaša tako, kot da nova pravila, ki jih skuša v Evropi uveljaviti imperalistična Rusija, izrecno za Slovenijo ne bodo veljala. In kot da je slovenska varnost razumljiva, za vedno dana sama po sebi in da nam zanjo ni treba skrbeti oziroma k njej skoraj nič prispevati. Ankete kažejo, da kljub zelo kritičnemu mednarodnemu trenutku naša javnost ni naklonjena dodatnemu trošenju za obrambo in da je podpora našemu članstvu v zavezništvu med vsemi članicami sploh najnižja.

Zmaga levice kot “vrnitev v normalnost”

Glede volitev v Veliki Britaniji ni bilo dvoma, da bodo zmagali levosredinski laburisti, bolj napeto je bilo v Franciji, kjer so po zaslugi dvokrožnega večinskega volilnega sistema preprečili zmago radikalne desnice, ki jo simbolizira Nacionalni zbor. Francoska izkušnja bi morala enkrat za vselej strezniti desnico o večinskem volilnem sistemu v Sloveniji, saj bi se pred drugim krogom vse stranke, ki slišijo na “antijanšizem”, dogovorile o podpori kandidatom levice ali leve sredine. Kar bi lahko pripeljalo celo do tega, da bi imela levica 80 odstotkov poslancev v Državnem zboru, opozicija pa bi bila marginalizirana. Tako izrazita neenakomerna zastopanost prinaša tveganje, da se politika iz parlamenta v nekem trenutku preselila na ulico. To pa ustvarja nevarnost državljanske vojne, pred katero ni imuna nobena, še tako demokratična država ne.

11 laži Jenullove iniciative Glas ljudstva in Dušana Kebra

Skupina zdravstvo.si je preučila najpogostejše trditve skupine Glas ljudstva, ki ga v javnosti poosebljata Jaša Jenull in Dušan Keber. Sklepna ugotovitev se glasi: laž vseh laži je slogan “ohranimo vsem dostopno javno zdravstvo”, kajti dejansko so šli vsi dosedanji predlogi Jenulla, Kebra in Golobove vlade v nasprotno smer – v zmanjševanje dostopnosti zdravstvenih storitev. Zato se čakalne dobe še podaljšujejo. Zato zdravniki stavkajo. Zato je ministrica brezbrižna do nadaljevanja mafijske prakse preplačevanja medicinskega materiala in zdravil. Zato zaposleni v zdravstvu pospešeno zapuščajo sistem. Keber, Glas ljudstva in Golobova vlada z ministrico za zdravje na čelu z vztrajanjem pri socialističnem planskem modelu državnega zdravstva in uvajanjem delovne obveznosti za zdravnike v resnci pospešujejo privatizacijo zdravstva, namesto da bi končno pogled usmerili čez planke in se v dobro bolnikom začeli zgledovati po uspešnih rešitvah na primerih Francije, Nizozemske, Avstrije ali Švice.

Nova nuklearka bo draga le, če bodo z njo zaslužili finančni vlagatelji in posredniki

V prvem delu teksta o energetski prihodnosti Slovenije, ki smo ga naslovili “Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine”, smo prejšnji teden ugotavljali, da bomo v prihodnosti glede na trenutno znane tehnologije lahko na domačih tleh proizvedli pozimi manj kot 40 % potrebne elektrike. Zato je prvo ključno vprašanje, na kakšen način si bomo v tem letnem času zagotovili vso potrebno elektriko – z izgradnjo JEK2, z uvozom ali na nek tretji način, ki ga zaenkrat še ne poznamo. Vsi se najbrž strinjamo s tem, da se država brez zadostne oskrbe z električno energijo preprosto ustavi. Zato bi moral razpravljavec o tej tematiki predvsem predlagati, kje vidi vire oskrbe – in ne samo česa si ne želimo.

Ali je SLS sabotirala svojega “špicenkandidata” Petra Gregorčiča?

SLS je najstarejša demokratična stranka pri nas, ki je 9. junija izgubila status parlamentarne. Leta 1988 ustanovljena stranka enostavno nima sreče s svojimi predsedniki, ki se med vsemi strankami najpogosteje menjavajo – doslej so jih imeli že 11. Zadnji, Marko Balažic, je za evropske volitve angažiral Petra Gregorčiča. Resda je ta dosegel dober rezultat in bil skoraj izvoljen, vendar je hkrati tudi res, da SLS v vzhodni Sloveniji praktično ni imela opazne predvolilne kampanje. Kdo je zagrešil tako usodno napako? Je šlo res le za malomarnost? SLS je zmanjkalo manj kot 3.000 glasov za vstop Evropski parlament.

Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine

Električna energija je najpomembnejši energent in v bodoče bo z opuščanjem fosilnih goriv njena vloga v energetski preskrbi države samo še večja. Brez elektrike se država dobesedno ustavi, ostali energenti imajo alternativo, elektrika je nima. Čez 30 let bomo morda potrebovali še enkrat več električne energije kot danes, če mislimo resno z opustitvijo fosilnih goriv in brezogljično Evropo. Lani smo zaradi ugodnih vodnih razmer proizvedli preko 90 % potrebne elektrike (preostalih 9 % smo uvozili), leta 2022 pa smo morali zaradi suše v tujini kupiti skoraj 30 % vse potrebne električne energije. Dobrih 30 % elektrike v Sloveniji sicer proizvedejo hidroeletrarne, petino jedrska elektrarna, petino TEŠ, slabo desetino pa sončne elektrarne. Vetrne elektrarne pa pri nas smešnica, saj zadovoljijo komaj pol tisočinke potreb.