Bodo zakonodajalci podprli prostovoljno pomoč pri končanju življenja?

Predlaganemu zakonu ostro nasprotujejo vse tri največje verske organizacije v Sloveniji, ki samomor oziroma evtantazijo definirajo kot smrtni greh.

Avtor: | 3. marca, 2024

Dolgo je bila daleč najbolj polarizirajoča tema v Sloveniji dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej. Zdaj ni več tako. V ospredje vstopajo teme, ki zadevajo življenje v sedanjosti in prihodnosti ljudi pri nas. Medtem ko je zdravniška stavka ljudi poenotila v nasprotovanju stavki (Mediana trdi, da je takih 75,9 %), polarizira predlog Zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, kjer je spopad dveh različnih pogledov na svet izrazitejši, kompromisnih rešitev pa skorajda ne more biti.

Zakon o prostovoljni pomoči pri končanju življenja (ZPPKŽ) uživa načelno podporo vladnih strank, hkrati pa je deležen ostrih puščic iz medijev, ki so naklonjeni SDS ali NSi. Ti zakon obravnavajo kot vladnega, a v resnici ni. Je plod civilnodružbene pobude Srebrne niti in 5000 državljanskih podpisov podpore. Kolikšna je v resnici poslanska podpora zakonu, ne vemo, saj se strankam doslej ni bilo treba javno izrekati o njem. To se bo v kratkem spremenilo, saj je ZPPKŽ uvrščen na marčno sejo državnega zbora in v tem tednu bodo stranke tudi uradno povedale svoje stališče in o njem.

Za civilnodružbeno pobudo bo to velik trenutek, dosedanji vrh petletnega dela, ki se je začelo s sestavo Peticije Srebrne niti. Sledili so oblikovanje večdisciplinarne skupine soavtorjev ZPPKŽ, kovidna leta gnetenja vsebine posameznih členov prek zooma, javna predstavitev osnutka zakona in lani vložitev predloga Zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja po uspešnem zbiranju potrebnih 5000 podpisov državljanov. S tem si je zakon utrl pot v zakonodajni postopek. In ta postopek se bo ta teden začel.

Zakon prihaja v parlament po letu kar živahnih objav pro et contra obeh strani. Podpora, ki jo ZPPKŽ uživa med ljudmi, je visoka. Že od prvih merjenj naklonjenosti uzakonitvi pomoči pri končanju življenja pred več kot desetimi leti je podpora presegala 50 % in zdi se, da je od tedaj samo rasla. Podpora zakonu volivcev vladajočega trojčka se po zadnjem merjenju giblje nad 70 % (Levica 85,7 %, Gibanje Svoboda 79,5 % in SD 70,6 %) podpora med opozicijskim dvojčkom pa je manjšinska (SDS 24,1 %, Nova Slovenija 17,8 %). Skupni seštevek vseeno pokaže, da več kot dva od treh opredeljenih Slovencev takšen zakon podpirata.

Visoka podpora volivcev vladnih strank se zdi kar zavezujoča za glasovanje njihovih poslancev. Vendar javnih napovedi njihovega glasovanja še nismo slišali. Vtis v javnosti, da bo potrditev zakona rutinsko opravilo koalicijskega glasovalnega stroja, zavaja. Ni tako. V četrtek bodo imeli poslanci na voljo le dve možnosti: bodisi bodo zakon poslali v drugo obravnavo bodisi ga bodo razglasili za neprimernega za nadaljnjo obravnavo. V tem primeru se bo njegova parlamentarna pot končala v predalu. Morda za vrsto let.

Marsikaj se lahko zgodi. V Državnem zboru. Lahko bo ena ali več strank sprejela odločitev, da njeni poslanci glasujejo po svoji vesti. To ne bi bilo presenetljivo, saj gre za vprašanje, ki je izrazito osebne narave. V vseh poslanskih skupinah se lahko najdejo tudi posamezniki, ki bodo ne glede na strankino stališče o zakonu glasovali po svoji vesti.

Pričakujemo lahko, da bo Levica ZPPKŽ enotno podprla, in prav tako, da ga bo NSi enotno zavrnila. Signali podpore zakonu prihajajo iz SD. Zanimiva je SDS. Janša je od vseh strankarskih predsednikov zavzel najodločnejše stališče do ZPPKŽ, ko je poobjavil Ruparjevo obtožbo, da je prizadevanje za uzakonitev evtanazije vrnitev k nacizmu, in s tem posredno nacizma obtožil tudi predsednico države, ki si je za svetovalko izbrala Biserko Marolt Meden, bivšo predsednico Srebrne niti. Zanimivo bo spremljati glasovanje treh oporečnikov v SDS, v kateri vsak četrti volivec ZPPKŽ podpira. Če bodo Logar, Irgl in Kaloh hoteli pokazati svojo drugačnost od Janše – kot tudi, da s svojimi vrednotami lahko sežejo prek sredine političnega prostora -, potem je ta zakon zanje priložnost, ki bi jo vsaj eden od treh lahko izkoristil.

O usodi zakona bo odločalo Gibanje Svoboda. In lahko se zgodi, da bo predsednik vlade Golob zaradi višjih ciljev poslansko skupino zaprosil, da zakon zavrne. Vprašanje je, kako se bo ta odzvala.

Zakon je torej lahko umaknjen in v tem primeru se bo koalicija izneverila svojim volivcem in razglašenim idealom ter tako še povečala razcep s svojo volilno bazo, ki bo to nezadovoljstvo zagotovo izrazila. Če pa bo vladajoča koalicija ta zakon posvojila in bo v prvem branju prejel zadostno podporo, bo na koncu najbrž tudi izglasovan – amandmiran v tem in onem, a izglasovan. A opozicija, politična in civilnodružbena, takšnega poraza gotovo ne bosta sprejeli kot dokončnega in bosta storili, kar je v njuni moči, da bi ga sprevrgli. Poleg preizkusa ustavnosti si tako skoraj z gotovostjo lahko obetamo tudi referendumsko preverjanje zakonske pobude, najbrž zakonodajno.

In moram reči, da se mi zdi odločitev, da o tako občutljivem vprašanju, ki ga mnogi čutijo kot globoko intimnega in pomembnega, navsezadnje odločimo neposredno državljanke in državljani, kar primerna. Res gre za reformo našega odnosa do samousmrtitve, za reformo statusa zdravnika in zdravstva, ki se mnogim zdi prevratna, in morda je prav, da jo uveljavimo le, če jo potrdijo ljudje neposredno. Kot družba bi tako pridobili še nekaj mesecev, ki bi jih lahko izkoristili, da odpravimo grobo zavajajoče predstave o tem, kaj zakon prinaša in kaj si od njega lahko obetamo. V tem trenutku je takšnih povsem nerealnih predstav še veliko in neeukim ljudem lahko naženejo strah v kosti. Bilo bi res narobe, če bi nekateri mislili, da se komu z uveljavitvijo zakona strahovito mudi.

Dr. Igor Pribac je filozof, nekdanji profesor na Filozofski fakulteti, avtor in politični analitik. Njegovo mnenje ne odraža nujno mnenja uredništva.

28 komentarjev

  1. Noctilucens

    “Dolgo je bila daleč najbolj polarizirajoča tema v Sloveniji dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej. Zdaj ni več tako.”

    Še vedno je tako (v ozadju tistega dogajanja in poznejše polarizacije oziroma nezmožnosti priznanja krivde pa je seveda še veliko starejša patologija). Vsi drugi polarizirajoči pojavi so samo simptomi te pra-polarizacije oziroma njenega izvora.

    “V ospredje vstopajo teme, ki zadevajo življenje v sedanjosti in prihodnosti ljudi pri nas. ”

    Piscu se zdi, da dogajanje med 2. svetovno vojno in po njej ne zadeva življenja v sedanjosti in prihodnosti? 🥴 😀

  2. Valentincic

    Že sam naslov”prostovoljna pomoč….” je tako bolan da sploh ne veš kaj to pomeni. A cenik storitev je že objavljen, al bo kar zastonj prostovoljno, udarniško. Glavno, da je podpora 78 odstotkov.
    Kot da ni kaj pomembnejšega v tem trenutku.
    Mimogrede včeraj je Nato tudi formalno
    vstopil v vojno z Rusijo. Grozi se jedrskim orožjem.
    Morda pa je bila mišljena ta evtanazija vseh nas. Razen tistih nekaj miljarderjev, ki bodo pri Musku kupili karte za na Mars.

  3. jaz

    Odklop od aparatov je navadna naravna smrt, in ne evtanazija.

    • Miller

      ???

      • jaz

        ??? navadna smrt, ker bi ta že zdavnaj umrl, če ne bi bilo tehnike. Poznam zdravnike ki so zelo etični in povedo svojcem preden svojega bolnika ali starostnika odpeljejo na “mučilne naprave” v bolnico. Eden od njih mi je to povedal. …poslušajte, če ga peljete v bolnico ga bodo priključili na aparate in bo umrl sam. Če ga imate doma in dobi ustrezno oskrbo za lajšanje bolečin se boste od njega poslovili dostojno, človeško in v polnomočju neizogibnega slovesa. Odločite se ali odide ali ostane….

        • Miller

          Če pritisneš na gumb, NI naravna smrt. Pika.
          Bodi enkrat človek in priznaj napako. Ne izgovarjaj se kot golobovci, ki nakladajo in nakladajo, da zameglijo abote..

          • tohuvabohu

            Od pritiska na gumb še nihče ni umrl, cepec.

          • Miller

            cepec je tisti, ki te je skotila…

  4. uroš gabrijelčič

    Kaj dela Pribac v tej skupini, v kateri bi morali sedeti strokovnjki s tega področja, predvsem zdravniki, kakršen je na. pr. dr, M. Zwitter. To so poklicani za javno razpravo, ne pa “pokvarenjak” s FF, kjer je tej, nekdaj častitiljivi ustanovi delal sramoto. Res je gnus od človeka!

    • vernon coleman

      Delno se z vami strinjam, Pribac res ni nek biser (tudi na fakulteti je ”deloval”, kot nam je znano), je pa dejstvo, da tukaj piše, dokaz več, da nam medije ”operira” še vedno velika stranka SD-SDS…
      Ste pa popolnoma brcnili v temo, in to trdo temo s tem, da trdite, da je Zwitter nek etični biser, ki bo namesto nas odločal o evtanaziji. Sicer o etiki rad govori in predava… toda! Človek vso svojo kariero ”zdravi” pljučnega raka (5-letno preživetje je cca. 15%, oni pa lažejo, da je več!), pa hkrati zmanjšuje (???) pomen kajenja (v več kot 90% vzrok pljučnega raka), namesto, da bi se vsaj načelno boril proti njemu…in kdaj kaj konkretnega naredil!! Pa od njega nikoli nič. On pa celo deluje v nasprotno smer!!! Je to potem lahko naš ”veliki etik”?
      Enough said!

  5. Miller

    Kam bi pa to “vtaknili”:
    Mnogi odločijo, ko so še zdravi in razsodni, da si uredilo „Vnaprejšnjo zavrnitev zdravstvene oskrbe“, o čemer se zelo malo ali nič ne govori.

    Marsikdo od nas ne bi rad doživel, če slučajno pristane na nivoju „rastline“- na aparatih, ne bi rad trpel še zadnje dni, ko se v bistvu ne zaveda, ali z raznimi preležaninami ali pa celo, da bi se kdo izživljal nad njim, kar se vse pogosteje dogaja…

    Po drugi strani se s tako odločitvijo od-reši svoje bližnje, predvsem otroke, ki bi morali sprejemati
    skrajno neprijetno odločitev „odklop od aparatov“, da si tega (humanega) dejanja ne bi očitali do smrti.
    Tisto u upanju do zadnje ure in zgodbah o vstajenjih, pa pustimo za na Brezje, da imajo še farji kaj od tega…

  6. deni

    Vse te polemike okrog evtanazije samo dokazujejo, da smo Slovenci shizofren narod. V isti sapi bi bili radi liberalci, konzervativci, ultra levičarji, komunisti, socialisti, anarhisti, orto desničarji, katoliki, pravoslavci, muslimani, humanisti, ateisti, rasisti, ksenofobi, antropologi, dogmatiki levi in desni, fašisti, filantropi itd. in to v eni in isti osebi.

    Seveda to stanje ni nujno samo v negativnem smislu, ker se motnja odraža na 1000 in način. Ampak je to samo na splošno stanje duha slovenskega naroda, ki je lahko istočasno za ali proti. Oziroma se ne prepriča kaj je res in kaj ni, in na osnovi enega članka, ene trditve, ene pol resnice, ene laži itd. obsoja ali zagovarja nekaj v kar še sam ni prepričan. V tem primeru desni in levi stojijo na istem bregu, čeprav se istočasno obmetavajo z raznoraznimi pridevki. Seveda ni nič narobe, če se vsaj v eni stvari strinjajo-mo. Sama Hipokratova zaprisega pa je bila in je še za marsikoga samo nujno zlo, kar so najbolj zlorabili Mengele in ostali nacistični zdravniki.

    Ne bom se spuščal v to kdo ima prav in kdo ne, ker me konec koncev niti ne zanima. Je pa zanimivo, da to udejanja Švica kot zelo tradicionalna krščanska dežela in tudi t.i. kalvinizem zelo konzervativna smer izhaja ravno od tu. Seveda evtanazija nikakor ni nekaj v tri dni, oziroma pobijanje vsevprek starejših, bolnih itd. kar je v najslabšem pomenu besede zlorabil in udejanil Hitler in njegovi pajdaši. Zagovorniki in nasprotniki evtanazije pridite z argumenti za in proti na dan in predstavite svoje poglede.

    Za tako pomembno, recimo najpomembnejšo odločitev o življenju ali smrti bi bil kljub slovenski razcepljeni osebi kot taki, obvezno izvesti referendum in to že istočasno ob volitvah v EU parlament. Zagotovljeno dovolj velika udeležba, ker referendumi na katerega pride ena tretjina volilnih upravičencev in od teh odloča polovica in še nekaj pač ni relevanten pokazatelj.

  7. slavkope

    “Dr. Igor Pribac je filozof, nekdanji profesor na Filozofski fakulteti, avtor in politični analitik”, ki je bil menda trajno izključen iz akademske skupnosti zaradi utemeljenega suma etično in zakonsko nedopustnih spolnih zlorab in nezakonitega spolnega nasilja nad študentkami/študenti na FF UL, in ki je eden od najbolj glasnih pristranskih aktivistov politične “vojne” za državno legalizirano “pomoč” pri predčasni, nenaravni in nenravni prekinitvi človeškega življenja, zagotovo ni in ne more biti ne strokovna, ne znanstvena, ne etična, ne filozofska in ne politična avtoriteta, ki bi nas mogla ali smela preko neodvisnih in nevtralnih medijev kot edina ponujena in izbrana persona eno-stransko populistično in koristoljubno poučevati ter nas zavajati z eno-stranskimi argumenti ideoloških in političnih propagandistov “pomoči pri nasilni prekinitvi življenja”.

    Ni mi jasno, kako je mogoče v državi, ki se je zakonsko, načeloma nedvoumno in brez izjem odrekla smrtni kazni celo za najhujše zločine proti človeštvu in proti posameznikom, na drugi strani propagirati uveljavitev “pravice do pomoči pri samo-umoru”, se pravi pravice do enako moralno in etično nesprejemljivega nasilnega posega v eno samo, neponovljivo, nedotakljivo in sveto človeško življenje posameznika.

    Kako je mogoče, da se tako rekoč isti ljudje in celo isti samo-oklicani človekoljubi/humanisti na eni strani zavzemajo za nedotakljivost/svetost življenja celo najhujših sodno prepoznanih in pravnomočno obsojenih najtežjih zločincev, na drugi strani pa kontradiktorno brezdušno odobravajo enako nasilno, nenaravno in nenravno legalizirano državno podporo in celo državno organizirano pomoč pri nasilnem poseganju v eno samo in nedotakljivo življenje posameznika.

    Ideološki, politični in brezsrčno-brezdušni oznanjevalci, hudičevi zapeljevalci in peklenski kibici domnevne človekove lažne svobode in satanske pravice do nasilnega poseganja v sveto, enkratno in neponovljivo človeško življenje se najbrž dobro zavedajo nepopravljivih posledic vulgarno ateističnega in kratkoročno profitoljubnega zakonskega prestopa države in družbe v prevlado “kraljestva smrti”, prevlado dovoljenega in celo državno reklamiranega ter finančno podpiranega nasilnega poseganja v naravno, svobodno, sveto in nedotakljivo človeško življenje.

    Kot opozarjajo strokovne in etične avtoritete s področja naravoslovnih, civilizacijskih in družbenih ved, bo z državno priznano in podprto pravico do organizirane in prisilne “pomoči pri samo-umoru” življenje oz. životarjenje starejših, bolnih, psihično in fizično nemočnih, neznosno osamljenih in družbeno odrinjenih, trpečih na tisoč in en način – nenadoma postalo v očeh okolja kot nepotrebno, neznosno moteče, vztrajanje teh ljudi pri volji do življenja pa družbeno nerazumljivo, ego-istično in kot popolnoma družbeno nesprejemljivo vredno vsega družbenega obsojanja in preganjanja.

    Kar še danes v družbi spoštujemo in cenimo pri starejših, bolnih in trpečih, je njihova neuklonljiva in trdoživa uporniška volja do življenja, je njihova samoumevna zvestoba naravnim zakonitostim minljivosti vseh živih organizmov v svetu neminljive narave.

    Če bo v DZ RS z brezumnim valjarjem začasne večine diktature “svobode” sprejeta in zakonsko vsiljena proti-civilizacijska, ne-humana, ne-etična in najbrž tudi proti-ustavna pravica do samovoljnega nasilnega posega v naravne tokove in naravno trpljenje enkratnega človekovega življenja, bodo nepopravljivo in na stežaj odprta vrata brezvestno rutinskega in samovoljnega nasilnega poseganja v človekovo naravno življenje, omogočene bodo vsakršne koristoljubne zlorabe vladajoče ideologije smrti v korist morebiti človeško izmučenih ali preprosto profitoljubnih članov družine evtanaziranega, v korist profesionalno škrtih zdravstvenih in socialnih zavarovalnic, v korist manj obremenjenih državnih in lokalnih proračunov itd., itn.

  8. tohuvabohu

    “Skupni seštevek pokaže, da več kot dva od treh opredeljenih Slovencev takšen zakon podpirata”

    Bedarije, vredne FDV!

    Prvič, deleži podpore se ne seštevajo, ampak se kvečjemu računa povprečje.

    Drugič, ankete ne odražajo mnenja opredeljenih Slovencev, ampak le udeležencev ankete, kar je lahko zelo drugače.

    Tretjič, (neponderirano) povprečje anketiranih privržencev petih parlamentarnih strank znaša 55,54% in ne dve tretjini (za izračun ponderiranega povprečja bi seveda rabili podatke o velikosti vzorcev – to je slavna FDV-stroka …).

    Četrtič, izraz “skupni seštevek” je traparija, ki domuje v športnem časnikarstvu. Saj je vsak seštevek skupen, mar ne?

  9. Jože

    Zanimiva dilema o kateri bo morda na koncu res odločalo ljudstvo na referendumu. Žal tudi toktrat ni šlo brez nekih brezveznih ideoloških “argumentov”. Idea da država omogoči nekomu, ki si želi umreti ampak za to potrebuje pomoč, je če se ne motim, najprej doživela zakonsko ureditev v Švici. Seveda so tam iz tega naredili tudi posel in k njim hodijo zdaj umirat vsi ki so naveličani življenja – in za to mastno plačajo. V katero smer se bo obrnila razparava o tem pri nas? meni se zdi prav, da je o tem razprava in upam da bo vsaj približno na nivoju.
    za portal plus pa sem pozitivno presenečen da je dal Pribacu možnost te objave. S tem Majnardi dokazuje da je tudi on širok človek in vreden naslednik prejšnjega urednika ki je prav tako vedno skrbel za “audiatur et altera pars”.
    Če bom imel kaj presežka v osebni bilanci vam bom rad kaj doniral!

  10. ren

    Tovariš Pribac!

    Najprej mora imeti Republika Slovenija vrsto mandatov ljudi, ki so vredni vsega zaupanja in ki so državniki, ki so se izkazali vsaj v evropskem merilu, kaj šele v državnem. Ne sme imeti takih ljudi kot golob, ki pri vladanju krši zakone in celo ustavo. In ne sme imeti za predsednika vlade takih ljudi, katerim kakšen bivši minister v TV oddaji povsem upravičeno reče, da so nori (dobesedno tako!).
    Ko bo naša država imela vrsto mandatov za predsednike vlad in predsednike države take ljudi, ki bodo spoštovani, z avtoriteto in mednarodnim priznanjem njihovih kvalitet, potem pa lahko pride na mizo razprava o evtanaziji.
    Dokler pa imamo blebetača goloba in tako vlado, ki ne zna in je povsem amaterska, je treba razpravo o evtanaziji pospraviti in prepovedati. To je RESNA tema, to ni tema za levičarske fičfiriče. Najprej zrihtajmo spodobno in PRAVNO državo!!!

  11. jaz

    A ne bo fino? Prva bariera je splav. Čemu bi se matrali z “nastankom” novih ljudi, ko pa ti zahtevajo od rojstva pa do polnoletnosti celega človeka, očeta in mater, ter mu odvzamejo najboljša leta življenja za veselje in uživanje. Od cca 20 do 50let. Pa še hišo je treba zgraditi. Sem na nekem podkastu samih žensk gleda in poslušal, kako so se o ženskih intimnih predelih pogovarjale same moderne in svobodne ženske. In so nekako prišle do skupne ugotovitve da bi bilo najprimerneje, da bi “tisti” predel tam spodaj najustrezneje imenovali “Veselička”. Evtanazija je povsem v skladu s takšnim razmišljanjem. Ko “Veselička” odsluži svojemu namenu, otrok, naslednjega rodu pač ni, čemu se je treba poslej veseliti in živeti? Starost, bolezni tam zgoraj in tam spodaj, a ni najbolje da se življenje ukine? Temu skupaj se lahko reče smrt etike, duhovnosti življenja. Oziroma zares kultura smrti. Holiwoodska nadaljevanka, v kateri ne vidiš ne otrok in ne starostnikov. Zbogom Življenje.

    • Miller

      Lidl ima za Slovenijo novo reklamo, ki se začne: „posvojila bom še enega psa“.
      Sledi mu Spar v reklamnem videu, ko štirinožni partner „zrelega dekleta“ milo prosi, da gresta skupaj po nakupih.
      Ne rabimo več splavov niti ginekologov.
      Slovenkam zadostujejo veterinarji.
      Razen, če se migrantu za grmom zalomi…

  12. TL

    Bolj kot stališče tega bivšega profesorja mi je všeč mnenje Sama Zvera, ki je bilo omenjeno včeraj.

    Bi pa od bivšega profesorja želel slišati, zakaj je njegova politična opcija, ki tudi kadrovsko bolj ali manj obvladuje to področje in ki vlada večino časa v samostojni državi, zanemarjala nego starejših. Kaj pa, če bi namesto prizadevanj, da se starejših čim prej znebite začeli razmišljati, kako bi jim pred smrtjo pomagali in jih negovali?

  13. Mihec

    To je začetek zakonskega pridobivanja stanovanjskega fonda starejših v moderni oblik. Starejše, ki bodo betežni bodo vse socialne službe, sorodniki prepričevali kako se bolezen širi, da bodo bolečine čedalje hujše in nato bo pazite KOMISIJA asocialnih socialistov ugotovila da je postopek končan.
    In mlajši, ki nimajo niti leta dela v resnih firmah bodo veseli pričakali stanovanje.

  14. Weedoc

    Tipični Pribac: kdor se ne strinja z (tudi) njegovim predlogom, ima nerealne predstave, je neuk. Prej je uporabil besede nedemokratični za zdravniške organizacije in bil pokroviteljski do mladih nevrologov (ki so mimogrede bolj izobraženi in imajo bojše akademske dosežke od njega ter neposredno delajo na področju, ki ga zakon obravnava). Poslušal sem “strokovne” predstavitve skupine predlagateljev, ki so bile na nizki ravni razgledanosti in razumevanja problematike ob hkratni neskromnosti in mislim, da zato skupina sploh ne razume implikacij in radikalnosti predloga zakona. Rešitev je torej v besedi skorajda, vendar priložnosti tipi kot Pribac, Keber in Pleterski niso sposobni uvideti. Tudi sestava parlamenta ne vzbuja zaupanja, da bi prišli do dobre rešitve za prebivalce Slovenije. Žal. Zakon, ki bo temeljil na tem predlogu, bo dodaten in velik žebelj v krsti javnega zdravstva. Kompromisnih primerov pa je okoli nas kar nekaj.

  15. ren

    Ne okrajšava nacizem, temveč polna beseda: nacionalSOCIALIZEM. Vemo kako je bilo s tem nemškim socializmom in vprašanjem teme, ki jo obravnavamo: preraslo je v EVGENIKO. Bolni, stari, duševno bolni, Cigani. Vsi ti so bili v nacionalSOCIALIZMU manjvredni, breme za družbo in jih je bilo treba pobiti.
    Vemo, kako je bilo v nekem drugem socializmu, v boljševizmu. Tisti, ki so bili za družbo preveč moteči, niso prisilno delali v običajnih taboriščih sistema Gulag, temveč so bili poslani v rudnike zlata, kjer so živeli še nekaj mesecev, potem so od brutalnega dela umrli.
    Manj moteče se je pošiljalo tudi v psihiatrične ustanove, kjer so hirali do smrti.
    “Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni!” Kdo lahko garantira, da se evtanazija ne bo prevesila v evgeniko, kjer se bo potihoma morilo nezaželene ljudi?
    Ta vlada in civilni “inštituti so pokazali že marsikaj. Recimo blebetanje o “sovražnem govoru”, ki pomeni sankcioniranje tistih, ki govorijo o
    nevšečnih stvareh, kar se tiče vlade in sistema ter globoke države (politična krimininaliteta!). Prehajamo v mehki totalitarizem, ki zna prerasti v pravi brutalni totalitarizem.

    ODLOČEN NE EVTANAZIJI!!! V glavnem zaradi našega političnega sistema, ki preveč odločno kaže svojo brutalnost. Hočemo živeti in nočemo biti potencialni kandidati za LEGALNI umor.

    Statistiko, ki je navedena v članku, si pa nekam vtaknite. Ne zaupamo vladi in državnem sistemu, ki NI VEČ DEMOKRACIJA!!!

    • Rokovnjac

      Ce se v Butalkah uzakoni evtanazija,se bo dogodila najvecja svinjarija ne samo v Butalah ampak na svetu.Ce se kdo hoce pokoncati,to lahko stori sam in tako razbremeni tistega,ki mu pomaga pri samomoru.Sicer sem pa slisou,da se v Butalah kaj radi Butalci sami pokoncujejo,le zakaj???

      • TL

        Po podatkih WHO za 2019 je bila stopnja samomorilnosti na 100.000 prebivalcev v ZDA 14,5, v Sloveniji pa 14. Še vedno preveč, ampak kaj je pa narobe pri vas, da procentualno več ljudi naredi samomor?

        • Rokovnjac

          Ja TL,objava je preprosta,ljudje so pametni in sprevidijo,da je na svetu itak velijko prevec ljudi,samo v enem lefe time se je clovestvo razsirilo iz dveh miljard na vec,kot osem,torej???Ce ne bo kasne velike vojne,bo na svetu nastal velik problem!

          • TL

            To se pa strinjam, velik problem.

    • Jože

      Vi ste tole malo vse pomešali gospod tovariš ,,,, eno so jabolke, drugo hruške. Ni pomoč pri končanju življena isto kot samomor ali evtanazija, gre za precej različne pojme. V razpravi bi bilo treba to čim bol razumljivo pojasnit ljudem ker drugače bomo spet gledal staro zgodbo: kdor je za janšo bo proti, kdo je proti pa bo za ta zakon….

  16. ren

    “Mediana trdi, da je takih 75,9%)…”

    “Mediana” je trdila, da je Marjan Šarec Luka Dončič slovenske politike.
    Mediana je neverodostojna, Mediana ni nič!!!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar


Evropske volitve: recikliranje “znucanega” Antijanša sentimenta prek trave, Palestine in evtanazije

Zadnje dni smo deležni precej intenzivnega uvoda v kampanjo za volitve v Evropski parlament. Ob žalostnem propadanju, samodestrukciji Socialnih demokratov, lahko spremljamo tudi nekakšno “die hard” politiko vladajoče Svobode, ki želi državljane v stiski zaradi katastrofalnega vladanja z različnimi medijskimi spini odvrniti, preusmeriti od vseh njenih napak, laži, zablod in ponovno, vsaj deloma, prebuditi ideološki antijanša sentiment, ki jih je izstrelil na oblast.

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Zadnja v sklopu referendumskih pobud, ki so razgibale dogajanje na domačem političnem parketu, je bila pobuda stranke SDS, da bi državljane Slovenije na posvetovalnem referendumu povprašali o tem, ali se strinjajo, da je potrebno predstavnike ljudstva, ki sedijo v parlamentu, testirati na prepovedane droge. Povsem resna ta pobuda SDS ni. A tudi povsem neresna ni.

Referendum o češnjevem cvetu

V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Kongres vladnih socialnih demokratov, ki je vrhunec doživel v soboto zvečer po srednjeevropskem času, je po naključju sovpadel z začetkom novega bližnjevzhodnega konflikta, potencialne vojne med Iranom in Izraelom. Ko so delegati premlevali rezultate prvega kroga glasovanja, so iranski droni in balistične rakete že leteli proti Izraelu. Po zaslugi delegatov, ki so s pičlimi 10 glasovi prednosti za naslednika Tanje Fajon izvolili Matjaža Hana, Milan Brglez ne more postati zunanji minister, kar je morda celo boljša novica kot ta, da je Han novi predsednik socialnih demokratov in da je na nek način “upokojil” staro gardo s Kučanom na čelu, ki je navijala za Brgleza. Vseeno pa ne gre spregledati, da je Brglez ne glede na vse prejel visoko podporo, zato SD ostaja še naprej razdeljena. Bo Matjaž Han res rešitelj svoje stranke ali le njen stečajni upravitelj?

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Stranka socialnih demokratov (SD) bo na sobotem kongresu v ljubljanskem hotelu Union volila novo vodstvo. Nekdanji tovariši bodo po le nekaj letih zamenjali svoje vodilne kadre, ki jih je načela afera Litijska 51. SD je ob Janševi SDS edina še preživela stranka slovenske tranzicije. Samo ti dve stranki sta obstali vseh teh dolgih in burnih trideset let, vse druge stranke, gibanja in liste so bodisi mlajši bodisi počivajo na političnem pokopališču. Sobotne volitve novega predsednika SD bodo zato tudi simbolni spopad za prihodnji koncept slovenske socialdemokracije, če seveda verjamemo v njen obstoj, izvolitev Brgleza ali Hana pa bo v marsičem res poslednji poskus stare garde, da še naprej upravlja s stranko, ki si jo predstavlja kot naslednico nekdanje Zveze komunistov.

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Za Slovenijo je precej stresen teden, ki ga je zaznamoval preplah zaradi grožnje s strelskim napadom na šole. Informacije o ogrožanju otrok so vedno zahtevno področje za vse: za odgovorne, politike, starše, učitelje in učence, zato dovolj jasnih in pomirjojočih odgovorov na vprašanja državljanov nikoli ni. Zmeda je zato deloma logična. Je pa ta, zaenkrat neškodljiv “eksperiment” ali obremenitveni test, kakorkoli že hočete, pokazal na dve ključni stvari: precejšnjo neusklajenost, (ne)pripravljenost vodstva Policije in celotne vlade, da se strokovno sooča s takšnimi in podobnimi grožnjami ter jih hitro, strokovno razišče, in še večjo vladno nesposobnost komuniciranja takšnih kriznih dogodkov z državljani.

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.