Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je tik pred prvo obravnavo v Državnem zboru. Spisan in promoviran s strani Srebrna nit, združenja za dostojno starost. Trži se kot pravica pacientov ob koncu življenja, varovanje dostojanstva ter ozdravljanje trpljenja. Kako si je mogoče misliti odpravljanje človeškega trpljenja, saj je ravno odnos soočanja s trpljenjem tisto, kar daje vrednost in smisel našemu celotnemu življenju? Koliko ljudi se zaveda vrednosti lastnega življenja šele, ko so soočeni z grožnjo izgube le-tega? Kaj sploh pomeni varovanje dostojanstva; pred kom in pred čim ter v odnosu do česa ali koga ga je treba varovati?
Da se razumemo, vedno in povsod zagovarjam avtonomijo odločanja glede svojega telesa, življenja in ne nazadnje tudi končanja le-tega. A to nikakor še ne pomeni, da zastopam in sledim stališčem in argumentom glede uzakonitve pravice do končanja življenja, ki ga podajajo in utemeljujejo pisci zakona. Srebrna nit in avtorji zakona se mi zdijo naravnost cinični in hinavski v oceni stanja ter razmer v naši družbi in državi. Povsem neresno se nam zdi njihovo nagovarjanje in pozivanje, da naj jim koalicijski poslanci omogočijo sprejetja zakona, ”saj je zavidljivo visoka splošna raven podpore ZPPKŽ med volivci koalicijskih strank (Gibanje Svoboda – 79,5 %, Socialni demokrati – 70,6 %, Levica – 85,7 %)”. Kakšen vsebinski argument naj sploh to bil? Ali ti odstotki sploh še veljajo?
V svoji delovni praksi sem premnogokrat doživela, da številni ne vidijo izhodov ali smislov zaradi sprememb stanja v svojem življenju preprosto zato, ker nimajo pravih zgledov, spodbud, enakih možnosti, da bi se sploh lahko odločali in soočali, kako iz tega obupnega stanja ter brez vizije možnosti izhoda in relevantnih informacij ali vedenja, kako obrnili list v svojem življenju. Tudi sama sem praktično že od zgodnjega otroštva s strani medicine in posledično vseh “socialnovarstvenih institucij” v takratni SFRJ, v katerih primežu sem bila obravnavana, in sem jih na lastni koži doživljala, preživljala, da so me dojemali kot “nekakšnega terminalnega bolnika”. Pišem namenoma v moški obliki, ker spol “bolnika” sploh ni bil relevanten, saj je prevladalo dejstvo, da sem imela oznako invalid. Bila sem torej ne-veljavna, ne-pomembna. Konkretna diagnoza mišične distrofije pa je bila zgolj dejstvo kratke življenjske dobe in potrjevala, saj je takrat vsaka sodobna medicinska enciklopedija napovedovala kot prognozo obolenja.
V veljavo sploh še ni v celoti vstopil Zakon o dolgotrajni oskrbi, a je že povsem kristalno jasno, da bo ta omogočal življenje izven institucij oziroma domov stareših občanov zgolj tistim, ki bodo potrebovali manjše število ur pomoči, saj le-ta zagotavlja nekaj več kot 30 ur tedenske pomoči oz. zgolj 110 ur na mesec. Drugi bodo tako kot do sedaj prisiljeni živeti v domovih in ker več kot polovici upravičencev pokojnina za plačilo le-teh ne zadostuje. Doplačilo bodo morali prispevati njihovi otroci, potomci. Že sedaj se starejši ljudje počutijo kot veliko breme svoji družini, zato se odpovedujejo oziroma ne izkoristijo varstvenega dodatka, ki bi jim lahko pripadal, da s tem ne bi zmanjševali svojega imetja po smrti. Da ne govorimo o psihološkem momentu in o tem, koliko dejansko občutijo ljubezen in prisotnost svojih bližnjih, ki bi jim dali vedeti, da so še vedno cenjeni, spoštovani in potrebni. Vse to z mislijo in željo, da bi po svoji smrti kar največ poskrbeli, zapustili svojim otrokom. Vsi ti “pritiski in pričakovanja” so žal v naši družbi še kako realni in živi, vidni in prisotni v številnih “normalnih” družinah. Koliko starejših ljudi živi v svoji “veliki” hiši popolnoma osamljenih in si v zimskem času zakurijo le en prostor, da bi prihranili na stroških?
To sem izpostavila prav zato, ker je bila v času kovida in torej prejšnje vlade Biserka Marolt Meden velikokrat kot ugledna in reprezentativna gostja v številnih informativnih oddajah ter se goreče zavzemala za dostojne pogoje življenja starejših ljudi. Sedaj pa s strani Srebrne niti ni nobene resne kritike ali spodbudne besede glede na dane obljube Zakona o dolgotrajni oskrbi. Sedaj se molči in potrpežljivo čaka, da se kaj zgodi. Resnici na ljubo, v čem je sedanji zakon dejansko vsebinsko boljši od t. i. Janševega – razen tega, da smo vse zgolj zamaknili v prihodnost za dve leti?
V novi vladi pa je na vrsti že nova agenda Zakona o prostovoljnem končanju življenja! Kako je to mogoče smiselno sistemsko urediti, upravičiti ter ga spraviti v prakso, ko pa se še vedno soočamo z najbolj osnovnimi človekovimi pravicami oziroma pomanjkanjem le-teh na področju sociale kakor tudi zdravstva?
Velikokrat sem bila hospitalizirana in mnogokrat življenjsko ogrožena. Okoli sebe sem opazovala, kaj se dogaja tudi z drugimi pacienti in žal je dozorelo žalostno spoznanje, da je mogoče zelo preprosto, da ne rečem elegantno, “znebiti se” bolnika. Dovolj je, da prezračimo sobo ali odpremo klimo, ki piha naravnost na pacienta na intenzivni negi, popolnoma nagega, pokritega zgolj z rjuho. Lahko bi naštevala še veliko “strategij” ali neopaznih “trikov”, konkretnih načinov, ki nobenemu ne bi vzbudili suma, da je bilo karkoli z obravnavo spornega ali sum vzbujajočega. Včasih je že zgolj neukrepanje (nekoga, ki potrebuje aspiracijo, a ga ne aspiriramo) razlog za smrt, ki se zdi zgolj naključna ali posledica že tako slabega stanja osebe. Nenazadnje tudi zgolj kisik lahko nekoga umori.
Razglašanje in hvaljenje s tem, da bi Slovenija s tem zakonom vstopila v skupino naprednih držav, ki so pomoč pri svobodnem končanju življenja že uzakonile, prva v Vzhodni Evropi, je milo rečeno prav bizarno. Morda pa bi uzakonitev tega predloga zakona lahko vzeli kot zanimivo “tržno nišo”, nenazadnje v korist blagajne ZZZS, ki se sooča s kroničnim pomankanjem sredstev in jo promovirali tudi znotraj EU? Ceno te storitve bi postavili nekoliko bolj konkurenčno v primerjavi npr. s Švico. Lahko bi na Golniku v ta namen uredili tudi poseben oddelek z vsem konfortom in zasebnostjo. Svež zrak pa je tako ali tako zaenkrat še brezplačno zagotovljen. Postali bi zanimiva konkurenca Hrvaški in Albaniji, ki sta znani po turizmu v zobozdravstvu.
Elena Pečarič je filozofinja in direktorica YHD, društva za teorijo in kulturo hendikepa.
Gre za medcloveske odnose, gre za dolocitev kriterijev za dostojasntvo cloveka. Stari ocaki (biblijski in co.) so tisocletja “pilili” norme kako dolociti “prav in narobe”. Od tega je bil odvisen obstoj cele druzbe. Ti ocaki so bili najmanj toliko pametni kot danasnji modreci, le da so si za svoje smernice vzeli mnogo vec casa. Po dolgem razmisljanju in opazovanju so ocaki prisli do sklepa, da je treba clovesko zivljenje posameznika cimbolj zavarovati pred drugimi ljudmi – in so naredili zakonike, ki so vsi po vrsti dolocali kaj je to clovesko dostojanstvo (niso temu rekli dostojanstvo, ampak danes je to tisti skupni imenovalec vsega codeksa).
V danasnji druzbi je nejasno, kdo so “moderni modreci”. Namrec, v oglusujocem medijskem truscu tistih malo manj modrih, jih ni slisati. Poniknili so, pa tudi nimajo statusa “modrecev”.
Zanimivo bi bilo slisati, zakaj bi bilo dobro spreminjati vectisocletne cloveske norme, se posebej tako na hitro. Za take stvari je treba res pametnih ljudi. Ne takih, ki so sami sebe proglasili za pametne zaradi svoje participacije pri oblasti.
Samo po sebi je izredno tvegano, da norme spreminjajo ljudje, ki zanesljivo niso modreci, ker so jih poslali v odlocanje ljudje, ki tudi vecinsko niso modreci.
Odlocanje o tem kdo lahko zivi in kdo ne, oz. kaj zivljenje sploh je, ter kdaj je to zivljenje dostojno, so strahovito tezke zadeve. Ker so tako fundamentalne in daljnosezne. Kdo si upa to odlociti?
Sem strogo proti evtanaziji. Ne strinjam se, da bi dosegli napredek, če bi uzakonili evtanazijo. Prej nazadnjaštvo in tukaj se strinjam z Eleno, da je trditi, da gre za napredek, če bi uzakonili evtanazijo, zelo bizarno. Moja misel je, da je ravno obratno, sprejem takšnega zakona je nazadnjaštvo in ne napredek.
Samo-umora svobodnemu, dovolj telesno in duševno zdravemu ter življenjsko zrelemu človeku ne more nihče preprečiti.
Ni pa nobenega razloga, da država z zakonom naloži oz. vsili kateri koli družbeni skupini ali celo poklicni skupini, da je dolžna po zakonu pri samovoljnem begu posameznika v smrt – odločilno pomagati.
Paradoks, ki ga brezvestni predlagatelji nepopravljivega posameznikovega samo-uničenja iz “Srebrne (pretrgane) niti” v svojem antropocentričnem in egoističnem razmišljanju ne opazijo, je, da od vsakega morebitnega prostovoljnega kandidata za zahtevo po državni pomoči pri samo-umoru terjajo primerno raven telesnega in duševnega zdravja ter komisijsko prepoznane in izpričane opravilne sposobnosti. Kar pomeni, da telesno in duševno dovolj zdravemu posamezniku nihče ne more preprečiti svobodnega in samovoljnega – bega v smrt.
Primerno raven telesnega in duševnega zdravja celo mefistovski aktivisti “pretrgane niti” navajajo kot domnevno varovalko, da se uradno ponujena iv vsiljena “pomoč pri samo-umoru” ne bi sprevrgla in spremenila v organizirano državno zlorabo in načrtno ter sistematsko redčenje med odvečnimi zdravstvenimi zavarovanci in med nadležnimi socialnimi oskrbovanci na obrobju vse manj resne in odgovorne družbene skrbi za bolne, osamljene, prezrte in dobesedno “odvečne ljudi”. Kot nam kažejo zgledi iz “naprednejših” držav, so zlorabe dopuščene in državno propagirane evtanazije možne in vse pogostejše, saj imajo od legaliziranega likvidiranja ostarelih, bolnih, osamljenih, odvečnih ljudi koristi mnogi, od varčnih in škrtih državnega in lokalnih proračunov, zavarovalnic, skladov, do koristoljubnih družinskih in sorodstvenih okolij.
Namesto “solidarne prihodnosti” nam brezdušni in brezsrčni vladajoči oblastniki ponujajo državno vsiljeno in financirano pomoč pri “prostovoljnem” begu v smrt, namesto pravice do življenja nam vsiljujejo pravico do prezgodnje in proti-naravne smrti – z državnim pospeškom in državno pomočjo.
Elena, čestitam! Relevaten in iskren komentar k rabotam zamegljevalcev stvarnosti in prekupčevalcev s smrtjo!
Po profesorju Pribcu zdaj Pečaričeva. Precej drugačen pogled bi rekel, bolj življenski in iz zikušenj izvirajoč. Kdo ima prav? Kdo ima bolj prav? Pribca sem prebral in se lahko v marsičem strinjam. A kaj ko se strinjam tudi z gospo Pečarič….
To so težke filzofske dileme in pričakujem od uredništva da objavi še kak pripsevek na temo življnenja in smrti. Nič ne bi bilo napak če je to kak moralni teolog. Saj ste liberalci, torej si lahk privoščite več od drugih,
Nikomur ni treba umreti in nihče ni zavezan k asistenci pri samomoru. Vsak razumen človek se lahko sam odloči o svojem življenju ali smrti. In vsak zdravnik se lahko sam odloči ali bo na smrt bolnemu omogočil dostojanstveno smrt. Kdor ni sam občutil in videl agonije umirajočega ne more soditi o želji po odhodu. Res je težko razumeti težnjo ljudi, ki želijo odločati o življenju (in smrti) drugega. Kdor ne želi biti evtaniziran pač ne bo. S kakšno pravico pa bi odrekli nekomu pomoč pri odhodu. Kdo ste vi, ki lahko odločate kako bom jaz živel ali umrl.
Ko se enkrat evtanazija uzakoni, je obvezna.
Ob tem pa se pojavi mnogo vprašanj, na katere nedvoumnega odgovore ni.
Kdo zahteva evtanazijo? Kdo jo izvede? Za koga je koristna? In še cela vrsta je podobnih vprašanj.
Odgovori pa so odvisni pred vse od vladajoče politike.
Torej, ne gre za moralno, etično vprašanje, gre za politiko.
Nekaj podobnega smo že imeli, ko je politika odločala, kdo je duševno bolan in kdo ne.
Ali ni Janez Janša prvi pacient, ki bi v imeu sedanje politike moral dobiti odrešitev z evtanazijo?
Znastvena fantastika? Provokacije? Blodnje?
Niti ne. Je bil politični zapornik? In je bil rehabilitiran? Ne!
Zakja potem ne bi mogel biti evtanaziran?
Na Ljubljanski univerzi je kopica doktorjev znanosti, uglednih proferorjev, ki so voljni proglasiti Janšo za bolnika in podpisatizahtevo po evtanaziji.
Kaj s epa greš?
ja, saj je bilo isto, ko smo v Sloveniji vajali socializem. Kolko profesoreje pa si je takrat zapacalodušo?
Iz atoma ste naredili slona. Ne slona, mamuta. Malo manj pretiravanja ne bo škodil. Pa tud Janše ni treba vsakič iz pete potegnit. Saj vam ga noben ne bo vzel.
Nekateri očitno jemljejo evtanazijo kot operacijo slepiča. Je bistveno bolj globoko vprašanje, zato je potrebna širša rzaprava in dovolj časa.
Sam pa sem razpravo vzpodbudil z absurodm, ki lahko prinese kak rezultat, saj ko pokažeš Janšo, se dvigna armada in vzkipi tako kot bik, ki mu pomahaš z redečo cunjo.
Spoštovana …zares gospa Elena Pečarič edino prav je in pohvalno da ste se oglasili. Da ne bodo gospe iz presite srebrne .iti o0dločale o tem kdo ima pravico živeti in kdo ne. Ker v bistvu gre predvsem za to, ali bo dovolj denarja za jahte dobaviteljev in ostalih “stroškovnih rentnikov” ki se napajajo iz državnega denarja, ali pa bo šel naš denar za dostojno življenje od rojstva do smrti. Menda že napravljen načrt za centralno dobavo medicinske opreme ki ga je pripravila prejšnja vlada nikakor ni več aktualen ker bi s tem bilo veliko denarja za marsikaj kar bi olajšalo življenje bolnikom in starostnikom. …ne odnehajte! Lep pozdrav. Jaz.
Ah, dejte no s takimi: “da, je trpljenje tisto, kar daje vrednost in smisel našemu celotnemu življenju”… farji dodajo, da boš pa v raju bil poplačan.
Veliko je ljudi, ki so trpeli fizično in psihično celo življenje in so bili vedno sami za vse. In so prišli do točke, ko imajo dost ! In se jim po osladnim pridigam obrača.
Ja, lahko je starim, neboogljenim in hendikepiranim, ki imajo zagotovljen neomejen budžet in si lahko privoščijo vse možne pripomočke in stalno oskrbo. Do konca.
Za vse ostale pa je to utopija, kot sta komunizem in za vernike raj.
Zato so stari ljudje govorili: “lahko je s polno ritjo srat”.
—
Na pravega si se spravil, primitivec.
primitivka te je skotila..
—
En mlinarčuk na dan
odžene obiskovalce stran.
Kaj meniš, urednik?
Twitov inkvizitor z Nore24
hovhovmami
—
Hehehe, če bi bil jaz inkvizitor, kreteni tvoje pasme ne bi svinjali po portalih.
Čistokrvni primerek narcisistične osebnosti. Narcis. Nacist. Malo ljudi srečaš ki bi bili tako naduto gospodovalno vsevedni. Človek brez izkustva empatije ali duhovne širine. Duhovni poškodovanec.
Bravo Elena!Tako iz prve roke razmislja nekdo ki je prva kandidatka za satatanistko Maroltovo!Jok brate so rekli v nekem filmu in prav je taako!
“Razglašanje in hvaljenje s tem, da bi Slovenija s tem zakonom vstopila v skupino naprednih držav…”
Kultura smrti, da je napredna? Države, ki so že z zakonom uvedle kulturo smrti (evtanazijo), so napredne države???
Ta svet je res usglajzal! Dekadenca! Presitost!