Ključnik: Državni zbor
Napovedana vroča politična jesen bo najbolj “žgala” po denarnicah davkoplačevalcev

Napovedana vroča politična jesen bo najbolj “žgala” po denarnicah davkoplačevalcev

V zadnjem tednu pred začetkom koledarske jeseni in novega šolskega leta so se vrstile analize, napovedi okoli političnega dogajanja v naslednjih mesecih. Osnovna okoliščina, ki bo zaznamovala zadnje normalno “operativno” leto aktualne vlade pred naslednjimi volitvami, je kronična odsotnost kakršnihkoli resnih strateških ukrepov, reform, ki jih je svobodna garnitura obljubljala pred volitvami. Ob dodatnih, akutnih tekočih problemih se bo pritisk javnosti in medijev gotovo stopnjeval, vlada pa bo v vedno večji časovni stiski pri sprejemanju vsaj na pol oprijemljivih in kredibilnih ukrepov.

Evropske volitve v fotofinišu: prek Gaze do Bruslja za vsako ceno!

Evropske volitve v fotofinišu: prek Gaze do Bruslja za vsako ceno!

Kaj bi lahko rekli o letošnji kampanji za evropske volitve. Precej rumena in izumetničena, brezvsebinska… gotovo. Hkrati pa tudi vsaj malce osvežilna. EU je postala pomembna vsaj na prvi pogled. Niso pomembni samo čudni, pritrjeni zamaški na plastenkah in napačno ukrivljene kumare. Med drugim smo tudi izvedeli tudi, kdo so promotorji ruskega, Putinovega imperializma v naših krajih. Ti samooklicani “mirovniki” bi Ukrajini odvzeli vso pomoč in pustili Putinu, da izbriše ukrajinski narod. Razumi, če moreš. V bistvu je vse skupaj precej dobro za promocijo, reaktivacijo Evrope. Ni bilo tako dolgočasno. V Sloveniji seveda ni šlo brez partizanov in domobrancev. V vsakem primeru pa se obeta večja udeležba kot v preteklosti. Vsaj nekaj, bi rekli nekateri.

Priznanje Palestine kot predvolilni hit Golobove vlade

Priznanje Palestine kot predvolilni hit Golobove vlade

Državni zbor je včeraj pokazal, da je parlamentarna večina tista, ki določa, kaj je prav in kaj ne, kaj je zakon in kaj ne. Opozicija je spoznala, da lahko edinole s postopkovnimi operacijami ustavi oziroma vsaj za nekaj časa upočasni postopek priznanja Palestine, v katerega se je tako zapičila Golobova vlada. Janša je v razpravi vseeno povedal tudi nekaj nespornih dejstev: da namreč nikjer drugje v Evropski uniji vprašanja priznanja Palestine niso zlorabili v predvolilni kampanji za volitve v Evropski parlament. Slovenija je unikum, ki potrjuje tisto, na kar smo na našem portalu že nekajkrat opozarjali: da zunanje politike pač ne gre izkoriščati za notranjepolitične ali celo strankarske interese.

Slovenija je Arafatovo Palestino že dvakrat priznala, zakaj bi jo še tretjič?

Slovenija je Arafatovo Palestino že dvakrat priznala, zakaj bi jo še tretjič?

Slovenija kot ena izmed naslednic SFRJ bi lahko glede Palestine uporabila tudi argument sukcesije oziroma nasledstva po nekdanji SFRJ, ki je Arafatovo Palestino priznala davnega leta 1988 in leto kasneje z njo vzpostavila diplomatske odnose. Nenazadnje je tudi Slovenija z odprtjem “diplomatskega” predstavništva v Ramali to potrdila, zato je na mestu vprašanje, zakaj bi Palestino še enkrat priznali … razen če v resnici ne gre za priznanje, temveč za čisto navadno predvolilno kampanjo.

Donald Trump in priznanje Palestine

Donald Trump in priznanje Palestine

Histerija, ki jo je sprožila vlada s priznavanjem Palestine, je povsem notranjepolitična, strankarska akrobacija in sestavni del predvolilne kampanje za evropske volitve. Predstavlja brutalno zlorabo zunanje politike za interese posameznih strank in ne bo v ničemer koristila ne Palestincem, še manj pa seveda Izraelu in Sloveniji. Naša država je s tem izdala dolgoletno prijateljstvo in zavezništvo z edino demokracijo na Bližnjem vzhodu. Posledice nepremišljene zunanje politike bodo občutne in dolgoročne.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Zadnja v sklopu referendumskih pobud, ki so razgibale dogajanje na domačem političnem parketu, je bila pobuda stranke SDS, da bi državljane Slovenije na posvetovalnem referendumu povprašali o tem, ali se strinjajo, da je potrebno predstavnike ljudstva, ki sedijo v parlamentu, testirati na prepovedane droge. Povsem resna ta pobuda SDS ni. A tudi povsem neresna ni.

Referendumska ofenziva, v kateri poka iz vseh strani

Referendumska ofenziva, v kateri poka iz vseh strani

SDS je v postopek vložila predlog, da bi poslance v slovenskem parlamentu testirali na prepovedane droge. To je zdaj že tretji predlog za razpis posvetovalnega referenuma te stranke. Prvi zadeva zaupanje v aktualno vlado Republike Slovenije, drugi gradnjo novih azilnih domov. S temi predlogi se je tudi ta stranka z nekaj zakasnitve vključila v referendumsko politično vrenje, v katerem je doslej prednjačilo Gibanje Svoboda, včasih s podoporo koalicije, lonček s svojim predlogom o kurjenju na drva in kulturnih pravicah “jugoslovanskih” državljanov v Sloveniji pa je pristavila tudi že NSi. Priča smo torej pravi referendumski ofenzivi, v kateri poka iz vseh strani.

Polemika o smrti: Biti ali se ubiti

Polemika o smrti: Biti ali se ubiti

Vedno in povsod zagovarjam avtonomijo odločanja glede svojega telesa, življenja in ne nazadnje tudi končanja le-tega. A to nikakor še ne pomeni, da zastopam in sledim stališčem in argumentom glede uzakonitve pravice do končanja življenja, ki ga podajajo in utemeljujejo pisci zakona (z uradnim imenom Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja). Tako meni Elena Pečarič, katere prispevek objavljamo kot nadaljevanje polemike, ki jo je odprl Igor Pribac, predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pa bo v četrtek predvidoma obravnaval Državni zbor. Eleni Pečarič se zdijo avtorji zakona cinični in hinavski v oceni stanja ter razmer v naši družbi in državi.

Bodo zakonodajalci podprli prostovoljno pomoč pri končanju življenja?

Bodo zakonodajalci podprli prostovoljno pomoč pri končanju življenja?

Predlog Zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, v laični javnosti pogosto imenovanega kar zakon o evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru, prihaja ta teden v obravnavo v Državni zbor. Zakon je v proceduro vložila civilna družba, ki ocenjuje, da je Slovenija že dosegla takšno civilizacijsko stopnjo razvoja, da je sposobna resnega in odgovornega soočena z dilemo, okoli katere poteka oster spopad različnih svetovnonazorskih, verskih, ideoloških in celo političnih pogledov. Objavljamo mnenje filozofa Igorja Pribca, ki takšen zakon podpira, podobno kot naj bi ga tudi vladna koalicija. Na nasprotni strani so opozicija, Zdravniška zbornica Slovenije in zlasti verske organizacije. Ker gre za spopad dveh različnih pogledov na svet, kompromisnih rešitev skorajda ne moremo pričakovati.

“Mrtvaški ples” maestra Roberta Goloba

“Mrtvaški ples” maestra Roberta Goloba

Če se je premierju Golobu še pred dnevi ob anketah Mediane menda smejalo in dobro zdelo, da je pozornost od svoje nesposobnosti učinkovito preusmeril izključno na Socialne demokrate ter nevtraliziral tragikomedijo okoli afere Litijska 51, pa zadnje raziskave kažejo, da je v zanosu pretiranega mrcvarjenja svojega koalicijskega partnerja pozabil na to, da s tem dolgoročno javnosti dokazuje, da je v osnovi prav on največji problem te koalicije. In sicer z zgodovinskimi dosežki pri doseganju neoperativnosti, slabe organizacije, pa tudi pri očitnemu laganju, sprenevedanju in zavajanju, kar v javnosti pušča neizogibne posledice.