Vojni turizem, pokazatelj dekadence zahodnega sveta

Slika: Kyiv Independent X

Avtor: | 29. februarja, 2024

Da je t. i. zahodna demokracija, da so njeni razvojni koncepti, načini vodenja, soočanja z globalnimi izzivi v resni krizi, ni nič kaj novega. Desetletja precej racionalnega razvoja po drugi svetovni vojni v sicer težkih, zapletenih razmerah hladne voljne se počasi spreminjajo v neko brezciljno, izumetničeno iskanje nove identitete ob ignoriranju pozitivne tradicije, vseh zgodovinskih spoznanj, naukov, izkušenj prednikov, sodobnih trendov v globalnem razvoju, tudi dosežkov znanosti.

Razpadajoči vrednostni sistem do nedavnega na videz stabilnih zahodnih demokracij je idealen poligon za ekstremistična gibanja, vrednostno mejne politične stranke, problematična mnenja ter deviacije, ki jih ponoreli, digitalizirani, dehumanizirani, odtujeni vsakdan sodobnega človeka ne zazna več kot resen problem, prej kot neko zanimivost, atrakcijo. To se žal kaže tudi v odnosu do vojne v Ukrajini, v Gazi, pa tudi do ostalih vojnih področij, mednarodnih problemov. Nihče se ne ukvarja z realnimi težavami ljudi, nesprejemljivimi dejanji diktatorjev, samodržcev, teroristov, vse je nekakšna virtualna “video igrica”, ki jo pogledamo, ko nimamo drugega dela. Ko se naveličamo ene igrice, iščemo novo, akterji prejšnjih pa tonejo v pozabo.

Če smo včasih, pred desetletji, mislili, si racionalno predstavljali, da bodo z razvojem družbe, znanosti, demokracije, dejstva, prave, preverjene informacije, pridobivale na vrednosti, se žal dogaja prav obratni trend. Sodobna družba se spreminja v vrtiljak dezinformacij, senzacionalizma, iskanja trenutnega užitka, egoizma, izgubljanja občutka za skupnost, skupno dobro.

Naši dedki, stare mame, bi verjetno to razložile precej preprosto: da imamo preveč “polno rit”, da smo pozabili na realne izzive življenja, ki so jih preživljale generacije nedolgo tega. Verjetno bi imeli kar prav.

Eden od teh sodobnih deviantnih pojavov je tudi t. i. vojni turizem, ki je sicer večplasten, vsaj tristopenjski. Prva stopnja, ki bi jo lahko ocenili celo kot koristno, poučno, je zanimanje za posledice vojne, ki ima izobraževalni pomen, večinoma seznanja ljudi o negativnih posledicah vojne v vseh njenih škodljivih oblikah, pojavnostih. Druga stopnja tega turizma je že bolj problematična, poganja jo želja po spoznavanju, fizičnem “dotikanju” uničenja, trpljenja. Najbolj problematična je seveda želja po sodelovanju pri uničevanju, pri vojni, pri povzročanju škode, ki za določen, zaenkrat sicer majhen del populacije, pomeni neko nadrealistično adrenalinsko doživetje, izživljanje osebnih frustracij, ki so posledica različnih neizživetih pričakovanj, travm. Ta samodestruktivna želja pri sodelovanju v vojni, ki se na videz morda ne tiče posameznika, in je geografsko, vsebinsko oddaljena, sicer nima nobene veze z angažiranjem posameznikov, prostovoljcev, ki se v posamezne spopade podajajo zaradi svojih osebnih, pogosto plemenitih prepričanj.

Eno najbolj žalostnih epizod tretje, bolne, užitkarske stopnje sodelovanja v vojni smo videli v naši bližini, na tleh nekdanje SFRJ, v Bosni in Hercegovini. Prikazal ga je film Safari Sarajevo. Ta dokumentarni film Mirana Zupaniča govori o šokantnem, nepredstavljivem, o tem, da naj bi naveličani bogataši, tujci z zahoda s pomočjo pripadnikov vojske Republike Srbske morili prebivalce Sarajeva. Za zabavo, rekreacijo. Bolno, izumetničeno do skrajnosti, ampak žal je vse skupaj že potonilo v pozabo. Sodobna družba, mediji iščejo nove in nove “zanimivosti”, ki bodo prinašale oglase, zabavo, vznemirjenje, adrenalin, beg od realnosti.

Komercialno streljanje ljudi po Sarajevu med srbskim obleganjem je eno najbolj bolnih, zavržnih dejanj v novejši zgodovini sveta (Slika: Sarajevo safari promo)

O podobnem komercialnem izživljanju nad žrtvami vojne v Ukrajini zaenkrat še ni informacij, je pa na fronti na obeh straneh verjetno kar nekaj ljudi, ki ne iščejo samo zaslužka ali ideološkega zadoščenja, ampak zadovoljujejo primarno željo po sodelovanju v vojni. Ne prvič ne zadnjič.

Se pa v Ukrajini vseeno kar pospešeno razvija vojni turizem prve in druge stopnje. Kot je pred dnevi poročal Kyiv Independent povpraševanje po ogledih opustošenih območjih, ruševin, uničene vojne tehnike narašča. Ne glede na vse zadržke pomeni ta vrsta turizma določene prihodke za nesrečne domačine, ki iščejo različne načine za osnovno preživetje.

Pojavljajo se že precej dobro organizirani ogledi področij, kjer ni neposredne nevarnosti ruskih napadov (čeprav dejansko nevarnost raketnih napadov, napadov z droni obstaja praktično 24 ur na dan na celotnem ozemlju Ukrajine), ogledi kijevskih predmestij Buča, Irpin, letališča Hostomel in Borodjanke, ki pripovedujejp povzemajo, prikazujejo zgodbe o ruskem poskusu zavzetja prestolnice in brutalni okupaciji, vojnih zločinih ruskih agresorjev. Izvajalci teh večdnevnih “izletov” v svojo ponudbo spretno vgrajujejo tudi zgodovino Ukrajine, ki večinoma severnoameriškemu in zahodnoevropskemu občinstvu pojasnjuje večstoletni boj Ukrajine proti ruski nadvladi.

Buča, mesto, kjer so Rusi doživeli enega največjih porazov na začetku vojne in zatem zagrešili številne vojne zločine, je ena največjih “turističnih” vojnih atrakcij. Mesto je v teh dneh sicer že popolnoma obnovljeno. (Slika X)

Seveda niso vsi navdušeni nad tem, da bi tujcem kazali posledice vojne, nekateri domačini se odrekajo zamisli, da bi svoje najbolj ranljive življenjske trenutke prikazali turistom. Sploh v trenutku, ko vojna še poteka in ji ni videti konca. Mnogi se bojijo, da se bodo Rusi ob pešajoči pomoči Zahoda spet približali Kijevu in drugim razmeroma varnim delom Ukrajine.

Leto 2024 se zdi mnogim prelomno. Če bo Ukrajina preživela nov nalet ruskih agresorjev, lahko ob povečani pomoči v letu 2025 na podlagi vojaškega ravnotežja upa vsaj na začetek konca te neracionalne Putinove morije. Če pa v Evropi in ZDA ne bomo našli družbenega, razvojnega kompasa, se Ukrajini pa tudi vsem ostalim demokracijam ne piše prav dobro. Diktatorji različnih sort že vohajo kri, čutijo šibkost, odsotnost vizije in kredibilnega vodenja.

Ukrajinska državna agencija za razvoj turizma trenutno ne spodbuja tega vojnega mednarodnega turizma. Vsekakor pa pričakujejo, da bo lahko ta zgodovinsko-vojni turizem pomemben generator turizma, ko bo vojne konec. Optimizem, ki ga lahko pozdravljamo, čeprav trenutne razmere v Ukrajini kažejo na dolgo vojno izčrpavanja. Upamo lahko samo, da bo po koncu te vojne v Ukrajini sploh kaj videti in obiskati.

13 komentarjev

  1. lovadokrova

    Hja, eden redkih medijev, ki odpira zgodbe ljudi. Verjetno bo depolitiziran v naslednjih mesecih. Smo šli v k….

  2. Miller

    Zelenski je izjavil, da je na fronti padlo 31.000 ukrajinskih z zahodnim orožjem do zob oboroženih VOJAKOV.
    No, več kot njegovih vojakov na fronti, je bilo v Gazi zverinsko pobitih enako število golorokih, sestradanih CIVILISTOV – žensk in otrok.
    NEkaznovano.

    • mario

      Miller, ali ni Hamas vojska, ki bi morala braniti svoje državljane?
      Mogoče so podobni našim “partizanom” ko je zapokalo so se spremenli v “bejž bataljon”.

    • Dušan

      Teroristi se strahopetno skrivajo med civili v Gazi,tako kot v Dražgošah.
      Ceno plača narod.

  3. deni

    Ob koncu II. sv. vojne je bila Evropa razen nekaj nevtralnih držav razrušena in prebivalstvo na robu preživetja. Z t.i. Marshalovem planom se je zahod v nekaj letih postavil na noge kot še nikdar v zgodovini. Kruto obdobje vojne je sčasoma v spominu ljudi poniknilo nekje v skritem kotu možganov. Seveda so se ljudje še spominjali in pripovedovali razne dogodke iz vojne, ampak jih je dandanes le še peščica še živečih.

    Prvič po 45. letu se je vojna začela ravno v Sloveniji, če izzvzamemo sovjetsko tankovsko razkazovanje moči na Madžarskem in Čehoslovaški. Na srečo smo jo dobro odnesli. Prvo opozorilo zahodu kot družbo z razvijajočim se dekadentnim obnašanjem. Vendar zahod in osvobojeni vzhod Evrope ni resno jemal brbotajočega balkanskega kotla, ki je samo čakal kot napol speči vulkan, da izbruhne v vsej svoji nepredvidljivi veličini.

    Zaradi relativne bližine se je očitno začel te vrste turizem. Bogataši s polnimi žepi, ki že ne vedo več kaj si novega bolj norega izmisliti so začutili adrenalinsko žilico in začeli spremljati kruto realno vojno od blizu. Seveda primerno zavarovani. Računalniškega pobijanja drug drugegea v tistih časih še ni bilo in razen vojnih filmov, ki so vsak za svoje okolje bili bolj propagandne narave. No ja tudi kritični filmi so se znašli na velikih platnih, sploh po vietnamski vojni. Ampak vse druge vojne so se dogajale tam nekje daleć v džunglah Azije in Afrike. Tukaj v soseščini pa poteka prava pravcata vojna v Bosni, ampak brez pravil, temveč, “ko je jači”.

    Modre čelade so bile samo nemi opazovalec in bolj kot kaj drugega skrbeli za svoja j…a. Čeprav je največkrat zgledalo, da jih sploh nimajo, Srebrnica in še marsikje.

    Še vedno je dekadentni zahod psihopatsko užival v posnetkih, obenem pa hinavsko bluzil o ubogem prebivalstvu, ki trpi. Kdor ni nikdar izkusil, kako okrog glave brenčijo krogle, žvižgajo granate, padajo bombe se požigajo cele vasi, kolje poprek, se umira v potokih krvi in še in še, ždi pred TV s kokicami in pivom ter nestrpno čaka vsak dan na novo grozodejstvo. Če to ni dekadenca, potem pa ne vem. Najbrž so se vojni turizem šli najbogatejši adrenalinski odvisniki in najbrž tudi pod vplivom drog popolnoma neobčutljivi spremljali vojno kot nogometno tekmo.

    Nekoliko spominja na odlomek iz Hessejevega Stepnega volka, ko se med gorami v dolini pomika kolona oklepnikov in avtov in se opazovalec vživi v dogajanje, ko strelci rešetajo kolono in ljudje bežijo kot mravlje naokrog. Opazovalec seveda imaginarno pod vplivom drog spremlja kot v živo dogajanje. Ali je primerjava relevantna ne bi, vendar je tovrstno dekadenco že leta 1927 opisoval Hesse in vpliv narkotikov.

    Evropa je po balkanski moriji zaspančkala in se obnašala kot kmečka nevesta. Po svoje butasto nedolžna, po drugi strani pa čakajoča na naslednjo adrenalinsko bombo in užitek. In se je zgodil z napadom Putina na Ukrajino. Nekaj časa so se vsi mediji ukvarjali z vojno, z žrtvami sploh med civilisti in otroki. Kot vsaka stvar v življenju postane tudi vojna postranska tema, seveda ne za prizadete, temveč za opazovalce in vse skupaj izgine iz naslovnic medijev. Zdaj se pa čaka, kaj si bo Putin spet domislil in pospešil ponovno zanimanje za sedaj pozicijsko vojno, ki za javnost pač ni zanimiva. Seveda se lahko komentira in analizira v nedogled, zakaj, kdo, kje, vzroki, dejstva, argumenti, protiargumenti, dokazi itd. Kakorkoli se obrne, človek še ni dorasel imenu človek, na žalost.

  4. ren

    V spominu mi je ostal dogodek iz jugoslovanskih vojn v 90. letih. Neki nizozemski turist je s svojim avtom prišel v Dalmacijo, kjer se je na nekem območju razplamtela vojna. Hotel je videti vojno od blizu, zato se je z avtom zapeljal na to območje in kaj hitro fasal zadetek. Na Nizozemsko se je vrnil v trugi.

    • Miller

      V trugi so končali tudi nizozemski vojaki, pripadniki modrih čelad, ki so storili doma samomor.
      Zaradi fiaska, ker niso mogli obvarovati Bošnjakov v Srebrenici, ki jih je potem z njihovo tiho odobritvijo Mladič pobil.

      • mario

        Zanimivo bi bilo vedeti kje si se ti skrival leta 91….

  5. Miller

    V slovenskih medijih 30 člankov o Navalnem, 20 o požaru v Texasu.
    Istočasno je Twitova prijateljska Izraelska vojska pobila več kot 100 sestradanih ljudi in otrok, ki so bili ob tovornjakih s humanitarno pomočjo.
    HEROJSKO !

    • Peter klepec

      100 Palestincev je toliko kot 1 Izraelec – to trdi Hamas, ko zahteva izmenjavo, pri cemer so ti Palestinci v zaporu zato, ker so zagresili nek kriminal, Izraelci oa so ujetniki samo zato ker so Izraelci.

      • Rokovnjac

        Ves kaj Pero,kar se Palestine tice,sem na levaski strani,ceprav mi levaki smrdijo do neba.Judje drzijo v zaporu,ki se imenuje Gaza vez dva miljona izgnanih Palestincev.Med Izraelom inzahoidnim brego so pa sezidal;i zid,sem pa tja so pustili kaksnop zastrazeno luknjo v zidu tako,da lahko Judje lahko hodijo iz zahodnega brega molit k westen wall pa se nekaj palestince,seveda zaupnih spuscajo v Izrael tako,da jim sekrete pucajo in kahle praznijo.To je moje misljenje,pa se res je tako!

  6. APMMB2

    Avtor navaja ekscesne slučaje. Na svetu je pač gotovi procent sadistov,morilcev, hudodelcev. Ti pobijajo, mučijo in se izživljajo nad žrtvami in nimajo z vojnami, kot takšnimi nobene prave povezave. Le v manjšem delu vojno izkoristijo za svoje izživljaje. Tako se je zgidilo v Iraku z ISILom.
    Vojne povzročaji drugačni manjaki, diktatorji, ki si želijo prigrabiti bogastvo ali neopravičano slavo.
    Ti se običajno pokolov in izživljanj ne udeležuejo. Hitlerju ni mogoče očitati niti enega samega umora, če ravno je za seboj pustil na miljione žrtev. Še hujši je bil Stalin, pa se ga maj omenja. Tudi Putimu ni mogoče očitati, da je zagrešil kak umor, če ravno zapovrstjo obračunava z nasprotniki, ki jih zastrupljajo njegovi sodelavci, ali pa jih mečejo skozi okna stolpnic.
    Ti, diktatorji so nevarni zato, ker imajo v rokah moč, da prisilno formirajo vojaške skupine, tudi armade lastnih držav in jih pošiljajo v osvajalne vojne. Vojaki so v veliki večini prisiljeni sodelovati v takšnih operacijah. Ko so ujeti v vojaški spopad, se morajo braniti in ubijati. Večina to počne proti svoji volji, nima pa moči in tudi ne priložnosti, da bi zapustili začarani krog zla.
    Povsem druga plat pa so osvajalci, med katerimi je Putin.
    Prav gotovo je zakompleksan, zaradi majhne postave in želi postati veliki. Zato preti celemu svetu. Napetosti, ki jih sam povzroča silijo Ruse v vojno, saj so prepičani, da je celi svetproti njim in da jih ogroža.
    Spomimo se tudi našega maršala, ki nas je nenehno vzpodbujal v boj in smo se bojevali prozti Avstricem, Nemcem,Italijanom, Angležem in Američanom, pa tudi Francozom in še komu. Za oborožitev smo trošili toliko, da smo končno bankrotirali.
    Podobne neumnosti počno Palestinci s svojii terorističnimi organizacijami, ki se borijo za svobodo ter uničujejo normalno življenje svojim prebivalcem. Brz bunkerjev, brez raket, brez kalašnikov, bi lahko živeli v raju, tako pa razkazujejo bedo v katero so jih pahnili militantni voditelji, teroristi, ki se izživljajo in se ne ozirajo na trplenje svoji Palestincev.
    Vojna v Gazi se lahko konča ta hip, če Hamas položi orožje, izobesi belo zastavao in se preda. Par voditeljev bi bilo obsojenih, pa ne za kakšne velike kazni ali mučeniške ječe, ostali borci bi bili osvobojeni. Pa tega nočejo. Raje pošiljajo celotni Hamas v smrt, sami voditelji bodo pobegnili v Rusijo, do konca vojne pa bo pobitih še nekaj tisoč nedolžnih žrtev.
    V Sloveniji pa vdimo samo civilne žrtve, ne vidimo pa militantnega Hamasa, ki terorizira svoje Palestince in svedea Jude v Izraelu.

  7. Andrej Muren

    Evropa oziroma pravilneje zahodni svet je v krizi prav zaradi razpada vrednot in načinov delovanja, ki so ga nekoč naredili močnega, skoraj za vladarja sveta. Zakaj je do tega prišlo? – Verjetno imajo dedki in babice prav, ko pravijo, da je vzrok temu preobilje – lahko bi rekli, da gre za sindrom prepolnih riti.
    Ko ima človek vsega potrebenga dovolj in še več, se mu ni več truditi za nič in išče le še načine, kako povečati svoje užitke in zadovoljstvu. V takšni situaciji ga ne briga nič več drugega. Svet okoli njega pospešeno razpada, on se ne zgane. V takem okolju, lahko rečemo kar humusu, se rojevajo bizarne bolne ideje kot je tista o 150 spolih, imaginarni krivdi belih moških za vse, kar je narobe na svetu in postanejo največji problem pravice pedrov.
    Ko pride tako daleč, se civilizacija začne sesedati sama vase. Dober primer za to je stari Rim, sedaj smo očitno mi na vrsti. Opisani pomehkuženi ljudje seveda volijo na oblast takšne politike, ki so podobni njim in potem tudi politika postane impotentna za reševanje dejanskih problemov. Podobno kot starorimsli voditelji konec 4. stoletja niso več znali in zmogli premagati barbarov in so le še hujskali eno pleme proti drugemu.
    Danes pa se zahodni voditelji slinijo okoli diktatorjev in so potem presenečeni, ko spoznajo, da jih le-ti sploh ne jemljejo več resno. Zakaj bi jih? Tu nekje smo sedaj, smo na prelomnici, ali se bomo začeli spet dvigati ali bomo omahnili v propad.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo


Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Sestavljanje Svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj užaljeno umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski in brez resnih idej, v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev, svetovalk, mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Ali je naša pokojninska blagajna res tempirana fiskalna bomba?

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno. A ko pogledamo tekoča gibanja, so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. O zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale …

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.