Srbski predsednik Aleksandar Vučić, prijatelj ljubljanskega župana, ki ga je povabil za premierja Srbije, se menda...

Srbski predsednik Aleksandar Vučić, prijatelj ljubljanskega župana, ki ga je povabil za premierja Srbije, se menda...
V senci Trumpovega preurejanja sveta po vzorcu Vladimirja Putina, evropskega počasnega treznjenja in odkrivanja pozabljene identitete in samozavesti ter notranjepolitičnih srbskih akrobacij je v nekakšno pozabo zbledela precej napeta in zaskrbljujoča situacija v Bosni in Hercegovini. Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane je pripravil precej alternativno analizo aktualnega dogajanja. Iz obsežne analize “Bosna in Hercegovina 2025” izhaja, da se v ozadju dogaja marsikaj. Kot vemo iz izkušenj preteklosti, pa že manjše iskrice na Balkanu lahko hitro pomenijo problem globalnih razsežnosti. “Kurjačev” iz ozadja na teh koncih nikoli ne zmanjka.
Vojislav Šešelj je leta 1995 obiskal srbske paravojaške formacije, ki so obkolile Sarajevo, na fronti ga je pozdravil Aleksandar Vučić, nekaj let za tem Miloševićev minister za informiranje. Šešelj je med pričanjem v Haagu potrdil, da je bil Vučić “prostovoljec Srbske radikalne stranke pri Slavku Aleksiću na židovskem pokopališču v Sarajevu, pozneje pa je delal na televiziji Pale”. Nekdanji vneti zagovornik Ratka Mladića in sodelavec Radovana Karadžića je kasneje zelo napredoval in je zadnja leta edini možni predsednik Srbije. Menda zagovarja demokracijo, zlasti pa rad komentira vse in še več. Je tudi dober prijatelj ljubljanskega župana, prek katerega posega v slovensko politiko in gospodarstvo. Očitno podpira tudi Vladimirja Putina, ki z njim komunicira prek najbolj skorumpiranega politika na Balkanu Milorada Dodika.
Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.
Da je t. i. zahodna demokracija, da so njeni razvojni koncepti, načini vodenja, soočanja z globalnimi izzivi v resni krizi ni nič kaj novega. Desetletja precej racionalnega razvoja po drugi svetovni vojni v sicer težkih, zapletenih razmerah hladne voljne se počasi spreminjajo v neko brezciljno, izumetničeno iskanje nove identitete ob ignoriranju pozitivne tradicije, vseh zgodovinskih spoznanj, naukov, izkušenj prednikov, sodobnih trendov v globalnem razvoju, tudi dosežkov znanosti.