Ključnik: mediji
Zakaj ukinitev RTV prispevka ne bi rešila ničesar

Zakaj ukinitev RTV prispevka ne bi rešila ničesar

Če misli prihodnji premier svoj – upam, da zadnji – mandat kronati z demontažo RTV Slovenija, dela veliko napako. Na Kolodvorski so tudi novinarski aktivisti, vendar je takšnih radikalcev le za vzorec, medtem ko 95 % zaposlenih profesionalno opravlja delo. Zaradi 10 ali 20 levičarskih aktivistov, ki mečejo slabo luč na celotno medijsko hišo, sesuti ves javni servis, je norost brez primere. Nacionalko, njen informativni program, bi morali kvečjemu razdeliti, pa naj potem provladni novinarji znotraj iste hiše konkurirajo opozicijskim. Eni na prvem, drugi na drugem programu. Naj ima Marcel Štefaničič konkurenco v Borisu Tomašiču. Naj tekmujeta, kdo ima boljši rejting. In naj za gledalce tekmujeta tudi oba informativna programa. Zakaj bi za dva zrezka ubili celo kravo?

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Na koncu dneva vselej pridemo vedno do ene in iste dileme: ali naj mediji v imenu nekakšnih višjih interesov popustimo in se odrečemo načelom? Naj sodelujemo v političnih igrah med dvema ognjema, kjer ljudi svarijo, da bodo 22. marca naše najpomembnejše volitve doslej, da gre za usodni trenutek, za naš “biti ali ne biti”, za našo prihodnost, ki bo bodisi svoboda bodisi dikatatura? Odgovor je nikalen. Ne, nismo v vojni, nismo v izrednih razmerah in še vedno imamo svobodno voljo, da se odločamo tako, kot se želimo. Ne bo konec sveta, če zmaga “napačna stran”. Katera stran pa je napačna? Vseeno, kdo zmaga 22. marca, zagotavljam vam, da bo 23. marca zjutraj spet vzšlo sonce in da bo trava še naprej zelena.

Odgovor podjetnika in predsednika Državnega sveta na predvolilno udinjanje Joca Pečečnika

Odgovor podjetnika in predsednika Državnega sveta na predvolilno udinjanje Joca Pečečnika

Slovenske podjetnike je v zadnjnem tednu razburila izjava Joca Pečečnika, predsednika kluba slovenskih podjetnikov in donedavnega hudega kritika vlade, ki je bila po njegovem še tedne nazaj rak slovenskega razvoja, je pa v tem tednu v imenu poslovnega kluba SBC, na njihovi spletni sporočil, da je je Robert Golob odrešitelj slovenskega podjetništva. Svoje bizarno predvolilno pisanje je objavil na strani SBC kot predsednik te organizacije, pozneje je “rikverciral” v območje njegovega osebnega mnenja. Ko nekdo “osebno” mnenje objavlja na strani podjetniške organizacije, je jasno, da gre za zlorabo. Na to je poleg številnih članov SBC opozoril predsednik Državnega sveta. Pismo Marka Lotriča objavljamo v celoti. Pečečnik je sicer pod težo očitkov v petek popoldne skupaj s celotnim vodstvom SBC odstopil. Poslovnemu klubu je Pečečnik očitno naredil ogromno škodo, saj ga je po zadnjih podatkih zapustilo že več kot sto članov, med drugim tudi davčni strokovnjak Ivan Simič.

Ko 50 vladnih “PR strokovnjakov” ne zna sestaviti predstavitve dosežkov vlade

Ko 50 vladnih “PR strokovnjakov” ne zna sestaviti predstavitve dosežkov vlade

V sredo se bo iztekel ad hoc razpis vlade (nosilec je Urad za komuniciranje – UKOM) za izdelavo “komunikacijskega načrta za potrebe izvedbe informativne kampanje o dosežkih vlade v mandatu od 2022 do 2026”. Kampanja na spletu in radijskih postajah naj bi potekala od 9. do. 18. februarja, čisto slučajno se bo zaključila točno sekundo pred uradnim začetkom volilne kampanje, ki se začne 19. februarja. Vlada bo poleg zaenkrat neznanega zneska plačila za izbranega izvajalca (ta mora ponudbo z vsemi elementi, ocenami dosežkov…. pripraviti v šestih dneh!) za zakup spletnega in radijskega oglaševanja namenila 40.000 EUR proračunskega denarja. Poleg brezsramne, verjetno tudi nezakonite predvolilne samopromocije koalicije na račun davkoplačevalcev v času volilnih opravil, se lahko vprašamo, zakaj vlada ob več kot 50-ih zaposlenih “strokovnjakih” za komuniciranje, promocijo… ne zna sestaviti osnovne strategije predstavitve svojih dosežkov?

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?

Prikriti revolucionarji na ustavnem sodišču

Prikriti revolucionarji na ustavnem sodišču

Bolj kot predbožična odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona o zdravstveni dejavnosti v delu, ki je bil po vseh dosedanjih izjavah predsednika vlade Roberta Goloba ključen del t. i. zgodovinske zdravstvene reforme, je zanimiva in povedna orkestrirana relativizacija te odločitve, ki so jo vladni predstavniki ob podpori predsednice republike precej bizarno predstavljali skorajda kot podporo ustavnega sodišča vladnemu zakonu. Še iz določenih ločenih, sicer večinoma pritrdilnih mnenj posameznih ustavnih sodnikov je med vrsticami razbrati nekakšno “opravičevanje”, da so del zloglasnega 53.b člena razglasili za neustavnega. Zakon je pač tako slab in nesorazmeren pri ukrepih, da tudi kljub očitni ideološki servilnosti niso mogli pogledati stran.

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Ob očitkih, da televizijski voditelji skačejo politikom v besedo, bi se človek krohotal, če situacija ne bi bila resna. Ukinitev Tarče bi namreč pomenila zmago politike in prepričanja, da smo novinarji in uredniki njeni podložniki. Kajti v resnici ne gre za vprašanje bontona, lepega obnašanja in podobnih izgovorov za nemogoče zahteve, ampak za čisto navadno željo po podrejanju. Politiki, sploh tisti z avtoritarnimi manirami, si želijo podrejenih medijev, zato jih šokira, ko jim nek mladi urednik po telefonu zabrusi, naj se jebejo, ali ko jim voditeljica najbolj gledane informativne oddaje “skače v besedo”. Kajti za vse te male in malo večje avtokrate z napihnjenim egom in polnimi omarami okostnjakov smo mediji, ki se jih ne bojimo, celo hujši sovražniki od pravosodja ali političnih nasprotnikov.

Golobov zakon (Lex Piccione)

Golobov zakon (Lex Piccione)

V skladu s trenutnimi družbeno-političnimi razmerami, potrebami reševanja akutnih problemov na vseh področjih in zamejitve popolnoma neusklajenega poročanja medijev bo vlada po naših ekskluzivnih informacijah v duhu prave reformacije, ki jo praznujemo na današnji dan, predlagala še en t. i. omnibus zakon, ki ga po virih iz kabineta predsednika vlade ni predlagal še nihče v zgodovini Slovenije. Da nas bo spominjal, zakaj, zaradi koga ga sprejemamo, so ga na vladi poimenovali po osebi, ki pomeni točko preloma v zgodovini razvoja sodobne Slovenije. Imenuje se “Golobov zakon”, ki bo podalpsko deželico v trenutku odrešil vseh nepotrebnih muk in problemov. Zakon je zaenkrat še v fazi delovnega osnutka, dokončno pa naj bil uveljavljen do 1. decembra 2025.

Zakaj bi ukinili samo Državni svet, tudi Državni zbor je verjetno nepotreben?

Zakaj bi ukinili samo Državni svet, tudi Državni zbor je verjetno nepotreben?

Prav tragikomično je, kako trenutna vladna koalicija s predsednikom vlade na čelu, ki v svojih nastopih venomer poudarja pomen strpnosti, dialoga, konsenza, preprečevanja sovražnega govora, spoštovanja drugače mislečih… napada vse mogoče institucije, organe, politične skupine, civilno družbo, posameznike…, ki se ne strinjajo z njimi. Drugačna mnenja so nepravilna, nezaželjena. So nekakšna zarota tistih, ki ne verjamejo, da imamo najboljšo vlado na svetu, ki si zasluži tudi drugi mandat. V bistvu si ga po mnenju sedanje koalicije ne samo zasluži, ampak ji pripada (to premier celo pogosto razlaga v okviru bizarne argumentacije, da je sedanja koalicijska pogodba napisana za dva mandata, zato obljub niso izpolnili), morda celo tretji, pa zakaj ne tudi četrti.

Pogled iz Bruslja – Kako evropski mediji ocenjujejo slovenske akrobacije z Natom?

Pogled iz Bruslja – Kako evropski mediji ocenjujejo slovenske akrobacije z Natom?

Ni trajalo dolgo, da so se evropski mediji začeli ukvarjati s slovenskimi akrobacijami glede obrambnih izdatkov in morebitnega izstopa iz Nata. Trajalo je sicer kar nekaj dni, ker mnogi niso verjeli tem neverjetnim informacijam in so na vseh možnih koncih in krajih, tako pri politikih kot pri lokalnih medijih, preverjali, ali je napoved referenduma o izstopu iz Nata nekakša šala, lažna novica, poceni ruska propaganda… Bruseljski Politico, ki je pogosto tudi nekakšen neformalni glasnik razpoloženja v bruseljski politiki, je na to temo pripravil precej “poučen” članek, ki lepo kaže, kako se slovenska vladajoča politika igra z usodo, ugledom Slovenije in njenim razvojem.

“Neodvisnega medija z neodvisnimi novinarji ni”

“Neodvisnega medija z neodvisnimi novinarji ni”

Predlagani novi medijski zakon, ki ga je podpisala Asta Vrečko, ga spominja na dobo Kardelja, ko je imela komunistična partija svojo vizijo tiska, seveda propagandnega, ki jo je potem izvajala, ne da bi bila pripravljena prisluhniti drugim pogledom. Dr. Bernard Nežmah je v intervjuju govoril tudi o cenzuri, slovenskih medijih v časih Avstro-Ogrske, socialistične Jugoslavije in danes. Z njim pa smo se pogovarjali ob izidu njegove nove knjige Josip Jurčič – magični žurnalist, ki bi morala postati obvezno čtivo študentov novinarstva na FDV, koristila pa bi seveda vsem, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mediji ali pa so celo njihovi lastniki.

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.