Pisma prijateljici pisateljici: Dolgoletno dopisovanje Brede Smolnikar in Jolke Milič

Avtor: | 5. januarja, 2024

Breda Smolnikar – Jolka Milič, PISMA 2005 – 2020
Samozaložba, Depala vas, 2023, 872 strani

V obširni publikaciji, ki obsega kar 872 strani, se zrcali nenavadna usoda dveh slovenskih žensk, ki se nista udinjali uradnemu političnemu in ustaljenemu literarnemu toku. Na samosvoj način sta se razmejevali z omejeno mentaliteto političnega enoumja pa tudi z omejenostjo zasebnega narodnega ožilja.

Pod lapidarnim naslovom Pisma je objavljeno petnajstletno dopisovanje obeh glavnih protagonistk, leta 1941 rojene pisateljice Brede Smolnikar in leta 1926 rojene prevajalke, publicistke in pesnice Jolke Milič, ki je umrla leta 2021. Poleg obeh omenjenih glavnih oseb pa v publikaciji nastopajo s pismi, kritikami in drugimi dokumenti še številni drugi protagonisti, pisateljice in pisatelji, urednice in uredniki, odvetniki, državna tožilka, varuhinja človekovih pravic in še kdo.

Dopisovanje se začenja 12. aprila 2005, ko Breda Smolnikar sporoča Jolki Milič, da je imela v prilogi ONA ljubljanskega Dela “velik intervju, kjer sem prvič povedala vse v zvezi s procesom”. Ta je nastal zaradi domnevne izkrivljene in žaljive upodobitve ženske s slovenskega podeželja, ki jo je avtorica predstavila pod imenom Rozina v leta 1998 v samozaložbi izdanem romanu Ko se tam gori olistajo breze kot živahno, podjetno in iznajdljivo žensko. Hčerke že pokojne protagonistke v omenjenem romanu so v liku prepoznale svojo mater, ki je po njihovem mnenju negativno predstavljena. Leta 2003 je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo sodbo, prisodilo tožnicam visoko denarno odškodnino in zahtevalo, da se knjiga umakne iz tiskanja in prodaje, čeprav je v obrazložitvi sodbe istočasno priznalo, da izmišljenih likov praviloma ni mogoče presojati na podlagi realnosti.

Vse se je začelo leta 1980, ko se je pobudnica knjige Pisma Breda Smolnikar iz domače Depale vasi pri Domžalah odpeljala v Sežano, kjer je obiskala Jolko Milič in ji podarila svojo prvo v samozaložbi pravkar izdano knjigo Balada o divjem mleku, ki je izšla pod avtoričinim za tedanjo komunistično dobo tovarišic in tovarišev nekoliko izzivajočim in ironičnim psevdonimom “Gospa”. Njuno vzajemno sodelovanje in prijateljstvo je kljub značajsko različnima, a uporniškima dopisovalkama, kot je razvidno v pismih, trajalo skoraj do smrti Jolke Milič 21. januarja 2021.

Da bi bolje razumeli dogajanje, ki je nakazano v korespondenci obeh avtoric in obkroža centralno jedro dopisovanja – obsodbo avtorice in prepoved razpečavanja inkriminirane knjige, je potrebno v nekaj besedah dokumentirati ključne poteze njenih literarnih del, ki jih je avtorica, ki je po poklicu inženirka tekstilne tehnologije in samostojna podjetnica, po treh prvih proznih knjigah pri Mladinski knjigi v Ljubljani objavljala skoraj izključno v samozaložbi. Naj omenimo samo nekaj naslovov: Ko je umiral Stob; Ko se tam gori olistajo breze; Balada o divjem mleku.

Karakterističen oris avtoričinega opusa ponuja tudi obsežna bibliofilska publikacija iz leta 2016 Si dekle ali si žena, v kateri je nanizanih šestnajst pripovedk o najrazličnejših samosvojih ženskih likih. Ti temeljijo na rodbinskih spominih in zgodovinskem izročilu pisateljičinega ožjega podeželskega okolja pri Domžalah v bližini Ljubljane. V ospredju so liki značajsko zelo različnih, a posebnih žensk. Velikokrat so to tragične in kar grozljive zgodbe, ki jih avtorica stopnjuje v naturalistično neprizanesljivost, čeprav jim ni tuj tudi nekakšen v svetlejših primerih opazen poetični ali celo himnični zanos.

V ospredju je predvsem težka slovenska zgodovina. V prvo in drugo svetovno vojno na primer posega Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi, ki se v življenju ni ničesar bala. Avtorica pripoveduje v zvezi s protagonistkinim možem v prvi svetovni vojni o avstroogrskih slovenskih vojakih v ruskem ujetništvu, o avstrijski trdnjavski brambi Premysla, o 70.000 zajetih avstroogrskih vojakih in 47.000 civilistih na maršu v rusko ujetništvo čez Brody in z vlakom čež Kijev v Turkestan in Azijo. Piše tudi o Alojzinem sedemnajstletnem sinu domobrancu, ki so ga pokosili rafali v Rogu. Poroča o samovoljni in pogumni junakinji Alojziji. Vsa leta je romala na Kočevsko in prižigala sveče za mrtvega sina, čeprav je ta padel na napačni strani in je bilo iskanje grobov pobitih prepovedano.

V Pripovedki o Amaliji se srečamo s protagonistko, ki se ji je omračil um, ko jo je v mladosti, češ da je nemčurka, posilil partizanski likvidator in je izgubila otroka. Krajevna skupnost je zapisala, da “prenočuje na kozolcih, v hlevih ali svislih. Ni nevarna, čeprav je ni mogoče socializirati. Tudi ponoči hodi po svojih poteh. Za nekaj časa izgine in se spet pojavi”.

Breda Smolnikar (levo) in Jolka Milič sta si dopisovali skoraj petnajst let.

Nekonvencionalne in protiavtoritativne povesti Brede Smolnikar temeljijo na resničnih dogodkih, vendar so prežete z literarno fikcijo in fantazijo, kar jim dodaja nov in višji pomen. V ospredju njenih ženskih portretov so močne, pogumne, včasih tudi zvijačne in preračunljive, tu in tam kriminalno negativne ženske, a tudi cankarjansko trpeče, izrabljene, zapostavljene žene in matere. Nekatere se v času predvojnih kriz preselijo v Ameriko in tam obogatijo, vendar se vračajo v svojo ljubljeno domovino, čeprav je ta trda mati in jim ne ponuja tistih možnosti, ki so jih imele onkraj oceana.

Pisateljica opisuje najrazličnejše socialne, vedenjske in spolne deviacije v svojem domačem domžalskem okolju. Njene zgodbe ne zrcalijo posebno lepe podobe slovenskega vsakdana. Zato ni čudno, da se je z nekaterimi teksti, ki so tako rekoč prevzeti iz realnega življenja in bolijo, a so vseeno literarno preoblikovani, zamerila posameznim osebam, ki so v pisateljičinih zgodbah odkrile negativno kritiko svojih najbližjih in na sodiščih začasno dosegle prepoved prodaje njenih knjig.

Prav ta poglavitni dogodek napolnjuje ključno vsebino v pismih obeh dopisovalk, pisateljice Smolnikar in petnajst let starejše literarne prevajalke, publicistke pa tudi pesnice Jolke Milič, ki je svoje intimne lirične izpovedi v načinu lepljenih citatov iz časopisja objavila že leta 1974 v Kopru in Trstu v Pesniškem listu. Predvsem pa se je uveljavila kot pomembna prevajalka slovenskih pesniških tekstov v italijanščino in italijanske literature v slovenščino. Med drugim je Italijanom predstavila poezijo Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Cirila Zlobca, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa in drugih.

Jolka Milič, znana po tem, da je skoraj vedno pri svojih mnenjih brez dlake na jeziku, tolaži v pismih svojo mlajšo prijateljico na različne načine, a ji zna sporočiti tudi kritične nasvete: “Praviš, da si pisateljica in ne vidiš zategadelj vzroka, da bi iskala napake sodstva. Zola jih je iskal, pa niso niti njega zadevale, lahko bi mirno pisal naprej in naj iščejo napake … kdo? … Po tej plati te ne razumem.” (Pismo z dne 14. 10. 2005).

Breda Smolnikar ji v pismu 18. 10. 2005 odgovarja, da se “sama zase ne zna boriti”, vendar istočasno pripomni: “Zmeraj sem to delala za druge. Tam sem bila bojevita. Zase pa kot da ne smem, kot da mi je to prepovedano, kot da se to ne spodobi …”

Jolka Milič ostaja ves čas bolj racionalno trezna. Na dogajanje gleda realno, ko svojo prijateljico opozori, da dela napako, ko si sodišča, ljudi, avtoritete kulturnega in političnega življenja predstavlja “skoraj romantično”, saj se življenje ne dogaja le na odru literature, temveč med ljudmi “iz kože in krvi, ki jim je najpogosteje književnost španska vas”.

Aktivno poseže v boj za razveljavljenje sodbe, ki bi lahko ogrozila njeno prijateljico Bredo. Obe dopisovalki navežeta stike s številnimi inštitucijami in vplivnimi posamezniki. V dopisovanje se ves čas vključujejo tudi stranski igralci, tako da se celotna korespondenca med obema avtoricama bere kot napeta družbenopolitična drama in kulturološka kriminalka. V njo so s kratkimi posegi med drugimi vključeni Tomaž Šalamun, Drago Jančar, Dušan Jelinčič, Evgen Bavčar kot podporniki Brede Smolnikar, še posebej pa tudi Melita Forstnerič Hajnšek, novinarka mariborskega dnevnika Večer, ki na pobudo Jolke Milič objavi 4. maja 2006 v Večeru njeno odprto pismo o neprijetni aferi in prepovedi tiska in prodaje Smolnikarjine knjige. Nekateri posebno značilni in pomembni dokumenti so v knjigi poudarjeno natisnjeni na rumeni podlagi.

Seveda pa obe dopisovalki razpravljata v pismih še o marsičem drugem, na primer o aktualnih kulturnih dogodkih, pisateljskih nastopih, obiskih, osebnih razpoloženjih in boleznih ter različnih posebnostih. Jolka Milič pošilja sodopisnici svoje članke o aferi, ki jih objavlja v nekdanji ljubljanski reviji SRP, v kateri je njen izdajatelj, zdaj že pokojni Rajko Šuštaršič, (sicer neuspešno) uvedel novo staro pisavo “modernizirano bohoričico”, da bi z njo poudarili našo slovensko samolastnost, saj je v bohoričici pisal tudi “naš veliki pesnik Prešeren”, vendar se Breda Smolnikar na vse kriplje upira, da bi brala Bohoričičeve dvojne črke ch, sh in zh za današnja diakritična znamenja (strešice) nad omenjenimi c, s in z.

Jolka Milič ostaja v pismih spontano odprta, medtem ko je Breda Smolnikar nekoliko bolj zadržana. Podpisuje se stalno kot Breda Smolnikar, medtem ko Miličevi zadostuje prijateljski podpis Jolka. Postopoma postaja dopisovanje bolj redko. Jolka Milič svoji prijateljici večkrat potoži o utrujenosti in bolehnosti, a ostaja pogumno prevajalsko aktivna. Breda Smolnikar ji sporoča, da ne bere niti več časopisov in prav tako ne hodi več na srečanja. Zadnje pismo Jolke Milič je z dne 25. 3. 2019, Breda Smolnikar pa svoji sodopisnici želi zadnjič srečno novo leto 26. 12. 2020, dobre tri tedne pred prijateljičino smrtjo.

Omenjene so tudi druge sodne afere, med drugim afera pisatelja Matjaža Pikala in pisatelja in umetnika Evgena Bavčarja, ki je bil po mnenju filmske družbe Casablanca kriv, ker z družbo ni sklenil pogodbe za snemanje filma o Bavčarju in pisatelju Borisu Pahorju.

Konec dober, vse dobro? Za svoje literarno delo je bila Breda Smolnikar sprva kaznovana, a pozneje tudi nagrajena. Leta 2007 jo je slovensko Ustavno sodišče osvobodilo vsake krivde, leta 2014 pa je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu izreklo podobno razsodbo, ker na literarnem področju velja svoboda umetniškega ustvarjanja za osnovno merilo. Sodišče je namreč ugotovilo, da ugled pritožnic s sporno knjigo Brede Smolnikar ni bil resno prizadet in je zato soglasno razglasilo pritožbo za nesprejemljivo.

17 komentarjev

  1. Miller

    Vsem pravoslavcem od blizu in daleč, voščim “Badnji dan i Božić”.

    • APMMB2

      A đe ti je mekano Ć?

  2. P.Kos

    Bolj pomembno kot vse je, da je Smolnikarjevo mrcvarilo slovensko “demokratično” sodišče, s sodniki, imenovanimi v Republiki Sloveniji.

  3. APMMB2

    O obtožbi Brede Smolnikar je bilo dosti zapisanega. Ne spomnim pa se, kdo jo je tožil in drakonsko tožbo tudi dobil. S svojimi brezami je stopila na žul nekomu iz vrst nedotakljivih, pohlevni sodniki pa so obsodili Smolnikarjevo.Da se je zgodba razpletla Smolnikarjev v prid, se ne spomnim.
    Tudi iz članka ni razvidno, kdo je Smolnikarjevo obdložil in z drakonsko sodbo dosegel prepoved razpečevanja romana. Hkrati pa, kolikor se spomnim je bila izrečena tudi zelo visoka globa.
    Proces je aktualen še danes, saj so od takrat ni spremenilo skoraj nič, le sodstvo je padlo še za nekaj stopenj.

    • deni

      Nekje sem enkrat. prebral ali slišal o Smolnikarjevi in njenem boju. Priznam, da kaj več ne vem.
      Jolka Milič pa je bila v sedemdesetih in tudi še deloma osemdesetih zelo “popularna” po “zaslugi” Tofa, ki jo je v Nedeljcu znova in znova smešil. Tako da je bila dolgo časa na tapeti tega dvornega no… no ja, humorista s prav nesramnimi opazkami.
      Mogoče se kdo še spomne, kako se je delal norca iz njene poezije. Ampak do njenega pisanja ni bilo moč priti in si je marsikdo predstavljal po svoje. Seveda je točno vedel, koliko dalec lahko gre pri karikiranju oblasti in humor uporabljal kakor ventil za sproščanje vedno bolj nezadovoljnega ljudstva.
      Medtem si je oporečnike na prefinjen način privoščil do skrajnosti. Mislim, nisem siguren, ker je že mnogo let, da sta bila Jolka in tako imenovani satirik celo na sodišču.

      • Viktor Hribar

        Tof, je v prejšnjem režimu res igral dvornega norčka.
        Znano je, da je bil član UDBE, da je svoje skeče predhodno dal v preveritev svojim UDBA šefom.
        UDBA šefi pa so dopustili malo in kontrolirano smešenje takratnih komunistov, da so ustvarjali videz demokratičnosti, svobode in človekovih pravic.

    • tohuvabohu

      Tožili so jo sorodniki (pokojne) osebe, ki so jo “prepoznali” v Bredini knjigi, kljub temu da ni bila omenjena z resničnim imenom. Oseba ni bila znana ali vplivna ne v času dogajanj v knjigi ne kasneje, zato je bila ta obsodba veliko pravniško čudaštvo. Zadevo je po več letih razrešilo ustavno sodišče z razveljavitvijo obsodbe, pri čemer so se v Bredino podporo angažirali številni priznani besedni in drugi umetniki.

      S svojimi knjigami je Breda pogosto povzročala nemalo razburjenja med ljudmi, zlasti zato, ker je v njih obilno mešala resnične in izmišljene zgodbe, zaradi česar so ji šle knjige dokaj dobro v promet kljub izdaji v samozaložbi.

      Sam sem prebral samo eno, “Ko je umiral Stob” (Stob je eden najstarejših delov Domžal), ki je sprožila tudi največ nasprotovanja in zgražanja. Poznal sem številne like iz te knjige, ki pa me literarno žal ni prepričala.

  4. Rokovnjac

    Jaz tega pisanja ne poznam ali Butalcem nebi skodilo,da se malo izobrazijo!

    • Miller

      Slovenski farški Butalci vedo več o njiju, kot sta vedeli onidve o sebi.

      • rokc

        A pravoslavci pa niso ‘farški’ kot pišeš zgoraj in jim voščuješ?!?!

        • Miller

          Samo katoliški farji se DOKAZANO ukvarjajo s pedofilijo.
          Danes so Trije kralji obiskali dete.

          • tohuvabohu

            Ti imaš zmedene pojme, bednik. S pedofilijo se “ukvarjate” tisti, ki ne zamudite nobene priložnosti kazati na domnevne pedofile.
            Če bi bilo DOKAZANO, bi morali biti VSI katoliški duhovniki v kehi.

        • Miller

          @tohuvabuhu
          Wikipedija:
          The report estimates that 216,000 children were abused by Catholic priests between 1950 and 2020, and that accounting for abuse by other Catholic church employees increases the total number to around 330,000.
          FUJ !

      • jaz

        Miller, kakšen butalec si šele ti, ki pa vse veš o vseh…

        • Miller

          o, glej ga, ljubitelj otroških ritk se je oglasil..

          • jaz

            …Miller, niti v najtemnejših sanjah. Je pa v psiholoških analih poznano da o tem mnogokrat govorijo prav pedofili, in drugim očitajo to kar so oni sami. In ti imaš kar precej besed o tem. Saj veš…vsi smo fašisti, samo da bi oni prikrili to da so v resnici to oni. Tako je bilo v Italiji, tako je bilo v Nemčiji. Ista dialektika. Biciklisti.

          • Miller

            haha, sem ti na rep stopil..

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Volilna farsa v Belorusiji po kremeljskih demokratičnih uzancah

Belorusi so v nedeljo, 25. februarja, odšli na parlamentarne volitve in volitve v lokalne svete. To so prve volitve v Belorusiji po politični krizi leta 2020. Volivci so izbirali 110 poslancev v spodnjem domu parlamenta in 12.000 predstavnikov lokalnih svetov. Ne glede na to, koliko ljudi se jih bo udeležilo, se bodo štele za veljavne. Te volitve sicer nikogar ne zanimajo, ker je izid znan v naprej. Je pa stanje demokracije v Belorusiji lep prikaz tistega, kar bi se zgodilo, če bi Putinova »tridnevna specialna operacija« uspela in bi Ukrajina dobila vodstvo po kremeljskih demokratičnih uzancah.

Intervju z vampirjem: Kaj je Vladimir Putin prek Tuckerja Carlsona sporočil Donaldu Trumpu

Pogovor črne ovce ameriškega novinarstva z osumljenim vojnim zločincem, ki je potekal 8. februarja letos, dobra dva tedna pred drugo obletnico ruske invazije na Ukrajino, zagotovo ne bo šel v zgodovino. Kremeljska sobana z razkošnim pohištvom, kot iz škatlice urejeni izpraševalec in predvsem nobenih neprijetnih, kaj šele kritičnih vprašanj, ki bi vznejevoljila sogovornika. Tucker Carlson ni Barbara Walters, še manj Walter Cronkite ali Larry King. Vladimir Putin se je monološko pogovarjal dobri dve uri in dosegel svoj namen – svetovni javnosti prodati pravljico o ubogih, ogroženih Rusih, ki so jih neonacisti v Ukrajini prisilili v “posebno vojaško operacijo”, da bi zaščitili svobodo, nacionalne pravice in zgodovinsko vlogo ruskega naroda. Ne glede na to, je med pogovorom vseskozi poudarjal Putin, pa je Rusija vedno pripravljena na sklenitev miru, na premirje z “režimom v Kijevu”.

Tretje leto: Kljub vsej propagandi Rusija ekonomsko trpi zaradi Putinove vojne

V soboto bosta minili dve leti od ruske invazije na Ukrajino, ki je uspela zdržati in se še vedno upira agresorski vojski. Prve prave vojaške provokacije so se sicer začele že na današji dan, le redki pa so verjeli, da se bo vseobsežni napad res zgodil. Kljub agresivni propagandi Kremlja, ki je celo nekaj zahodnjakov uspela prepričati, kako sankcije Rusiji sploh niso škodovale, celo nasprotno, ruski vsakdan še zdaleč ni idiličen. Socialne in ekonomske posledice vojne so hude; stroški za vojsko so se v dveh letih dvignili za 300 odstotkov, okoli 8 % celotnega ruskega BDP gre samo za financiranje te vojne. Najhujši udarec za Rusijo pa je več kot milijonski osip v demografiji. V zadnjih dveh letih je iz Putinovega imperija pobegnilo najmanj 800.000 Rusov. Na ukrajinski fronti jih je za vedno ostalo (ali pa so se vrnili ranjeni) okoli 300.000.

Putinova peta kolona v Ljubljani ob obletnici invazije na Ukrajino pripravlja shod v podporo Rusiji!

Ali je v naslovu prišlo do napake, sabotaže večje skupine tiskarskih škratov? Ni. Sredi Ljubljane je za soboto, 24. februarja, dva dneva po drugi obletnici vojaškega napada Ruske federacije na Ukrajino, dejansko napovedan shod s pomenljivim naslovom: “Shod ob drugi obletnici posebne vojaške operacije”. Enostavno povedano, to bo dogodek v podporo Rusiji oziroma vojni, ki jo je njen predsednik Vladimir Putin 22. februarja 2022 vsilil Ukrajini. Shoda se bo v najboljšem primeru udeležilo največ nekaj sto ljudi, vseeno pa to dokazuje, da ruska propaganda v Sloveniji deluje. Počasi prodira tudi v medije, še bolj vztrajna je na ulici. Vsak petek ob 19. uri se skupina Putinovih podpornikov zbere zraven ruskega veleposlaništva, svojih shodov nikoli ne prijavijo policiji, ki to mirno tolerira. Občasno se srečujejo tudi s predstavniki ruske ambasade. Kaj točno počnejo, ne ve nihče.

Pripravljeni na Trumpa 2.0?

Predvolilna tekma v Združenih državah Amerike vedno bolj intenzivno polni medije po vsem svetu. Deloma zaradi osnovnega bizarnega dejstva, da se v boj podajata precej starostno »iztrošena« kandidata, pri čemer s svojimi izjavami, ki kažejo na mejno opravilno sposobnost, gotovo izstopa kandidat demokratov Joe Biden, veliko razburjenja pa povzroča tudi kandidat republikancev Donald Trump s svojimi »šank« idejami in domislicami, ki lahko dodatno destabilizirajo že tako majavo globalno ureditev.

Frančiškova cerkev v kompleksni globalni realnosti

Veliki izziv miru in za mir ostaja v središču Frančiškovih prizadevanj; mir, ki poleg tega, da predstavlja osrednji cilj novega svetovnega reda, spada tudi med izobraževalne in kulturne dejavnike v dialogu med ljudmi in skupnostmi, še posebej v nasprotju z orožarsko industrijo in trgovino z orožjem. Papež Frančišek je citiral govor Pija XII. iz decembra 1944, ki poudarja “vedno jasnejšo in trdnejšo voljo: narediti to svetovno vojno, ta vsesplošni prevrat, izhodišče nove vseobsežne prenove”, sam pa se je osredotočil na “vseobsežno prenovo”, na katero je upal papež Pacelli. Tokrat namreč pogosto citiran koncept “razdrobljene tretje svetovne vojne” pomeni zaskrbljenost zaradi resne nevarnosti resničnega globalnega spopada, sposobnega opredeliti nova področja moči.

Ukrajina (2022-2024): Če zmagajo Rusi, bomo vsi revnejši in manj varni

Na Zahodu se množijo glasovi, ki so si enotni v tem, da je treba Rusiji preprečiti, da bi zmagala v vojni v Ukrajini, pa tudi glede tega, da je nujna ponovna oborožitev Zahoda. Eden teh glasov je denimo nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, ki se zavzema za vso potrebno vojaško podporo Ukrajini. V Skandinaviji, ki je bila v preteklosti podobno kot nemška stranka Zelenih znana po svojem pacifizmu, pa oblasti odkrito pripravljajo državljane na možnost oboroženega konflikta z Rusijo v dogledni prihodnosti. Ukrajinski predsednik Zelenski je nedavno v Davosu svaril svetovne voditelje, da če Rusom uspe zasesti Ukrajino, bo to privedlo do neposredne vojne med Rusijo in zvezo NATO.

Kriza SD: Koalicija je sama sebi najboljša opozicija

V vsem medijskem “spinu” okoli afere Litijska 51 se izgubljajo osnovna dejstva. In sicer, da je Dominika Švarc Pipan kot ministrica za pravosodje podpisala škodljivo pogodbo v breme proračuna Republike Slovenije. Taisto pogodbo je potrdila vlada Republike Slovenije in v roku 24 ur po podpisu pogodbe plačala kupnino iz proračunske rezerve, ki je namenjena za nujne zadeve. Z zadevo je bil več kot seznanjen minister za finance Klemen Boštjančič, pa tudi predsednik vlade ni bil brez informacij. Če bomo prišli stvarem “do dna”, potem bomo z institutom objektivne odgovornosti na koncu dejansko prišli do predsednika vlade.