Pisma prijateljici pisateljici: Dolgoletno dopisovanje Brede Smolnikar in Jolke Milič

Avtor: | 5. januarja, 2024

Breda Smolnikar – Jolka Milič, PISMA 2005 – 2020
Samozaložba, Depala vas, 2023, 872 strani

V obširni publikaciji, ki obsega kar 872 strani, se zrcali nenavadna usoda dveh slovenskih žensk, ki se nista udinjali uradnemu političnemu in ustaljenemu literarnemu toku. Na samosvoj način sta se razmejevali z omejeno mentaliteto političnega enoumja pa tudi z omejenostjo zasebnega narodnega ožilja.

Pod lapidarnim naslovom Pisma je objavljeno petnajstletno dopisovanje obeh glavnih protagonistk, leta 1941 rojene pisateljice Brede Smolnikar in leta 1926 rojene prevajalke, publicistke in pesnice Jolke Milič, ki je umrla leta 2021. Poleg obeh omenjenih glavnih oseb pa v publikaciji nastopajo s pismi, kritikami in drugimi dokumenti še številni drugi protagonisti, pisateljice in pisatelji, urednice in uredniki, odvetniki, državna tožilka, varuhinja človekovih pravic in še kdo.

Dopisovanje se začenja 12. aprila 2005, ko Breda Smolnikar sporoča Jolki Milič, da je imela v prilogi ONA ljubljanskega Dela “velik intervju, kjer sem prvič povedala vse v zvezi s procesom”. Ta je nastal zaradi domnevne izkrivljene in žaljive upodobitve ženske s slovenskega podeželja, ki jo je avtorica predstavila pod imenom Rozina v leta 1998 v samozaložbi izdanem romanu Ko se tam gori olistajo breze kot živahno, podjetno in iznajdljivo žensko. Hčerke že pokojne protagonistke v omenjenem romanu so v liku prepoznale svojo mater, ki je po njihovem mnenju negativno predstavljena. Leta 2003 je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo sodbo, prisodilo tožnicam visoko denarno odškodnino in zahtevalo, da se knjiga umakne iz tiskanja in prodaje, čeprav je v obrazložitvi sodbe istočasno priznalo, da izmišljenih likov praviloma ni mogoče presojati na podlagi realnosti.

Vse se je začelo leta 1980, ko se je pobudnica knjige Pisma Breda Smolnikar iz domače Depale vasi pri Domžalah odpeljala v Sežano, kjer je obiskala Jolko Milič in ji podarila svojo prvo v samozaložbi pravkar izdano knjigo Balada o divjem mleku, ki je izšla pod avtoričinim za tedanjo komunistično dobo tovarišic in tovarišev nekoliko izzivajočim in ironičnim psevdonimom “Gospa”. Njuno vzajemno sodelovanje in prijateljstvo je kljub značajsko različnima, a uporniškima dopisovalkama, kot je razvidno v pismih, trajalo skoraj do smrti Jolke Milič 21. januarja 2021.

Da bi bolje razumeli dogajanje, ki je nakazano v korespondenci obeh avtoric in obkroža centralno jedro dopisovanja – obsodbo avtorice in prepoved razpečavanja inkriminirane knjige, je potrebno v nekaj besedah dokumentirati ključne poteze njenih literarnih del, ki jih je avtorica, ki je po poklicu inženirka tekstilne tehnologije in samostojna podjetnica, po treh prvih proznih knjigah pri Mladinski knjigi v Ljubljani objavljala skoraj izključno v samozaložbi. Naj omenimo samo nekaj naslovov: Ko je umiral Stob; Ko se tam gori olistajo breze; Balada o divjem mleku.

Karakterističen oris avtoričinega opusa ponuja tudi obsežna bibliofilska publikacija iz leta 2016 Si dekle ali si žena, v kateri je nanizanih šestnajst pripovedk o najrazličnejših samosvojih ženskih likih. Ti temeljijo na rodbinskih spominih in zgodovinskem izročilu pisateljičinega ožjega podeželskega okolja pri Domžalah v bližini Ljubljane. V ospredju so liki značajsko zelo različnih, a posebnih žensk. Velikokrat so to tragične in kar grozljive zgodbe, ki jih avtorica stopnjuje v naturalistično neprizanesljivost, čeprav jim ni tuj tudi nekakšen v svetlejših primerih opazen poetični ali celo himnični zanos.

V ospredju je predvsem težka slovenska zgodovina. V prvo in drugo svetovno vojno na primer posega Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi, ki se v življenju ni ničesar bala. Avtorica pripoveduje v zvezi s protagonistkinim možem v prvi svetovni vojni o avstroogrskih slovenskih vojakih v ruskem ujetništvu, o avstrijski trdnjavski brambi Premysla, o 70.000 zajetih avstroogrskih vojakih in 47.000 civilistih na maršu v rusko ujetništvo čez Brody in z vlakom čež Kijev v Turkestan in Azijo. Piše tudi o Alojzinem sedemnajstletnem sinu domobrancu, ki so ga pokosili rafali v Rogu. Poroča o samovoljni in pogumni junakinji Alojziji. Vsa leta je romala na Kočevsko in prižigala sveče za mrtvega sina, čeprav je ta padel na napačni strani in je bilo iskanje grobov pobitih prepovedano.

V Pripovedki o Amaliji se srečamo s protagonistko, ki se ji je omračil um, ko jo je v mladosti, češ da je nemčurka, posilil partizanski likvidator in je izgubila otroka. Krajevna skupnost je zapisala, da “prenočuje na kozolcih, v hlevih ali svislih. Ni nevarna, čeprav je ni mogoče socializirati. Tudi ponoči hodi po svojih poteh. Za nekaj časa izgine in se spet pojavi”.

Breda Smolnikar (levo) in Jolka Milič sta si dopisovali skoraj petnajst let.

Nekonvencionalne in protiavtoritativne povesti Brede Smolnikar temeljijo na resničnih dogodkih, vendar so prežete z literarno fikcijo in fantazijo, kar jim dodaja nov in višji pomen. V ospredju njenih ženskih portretov so močne, pogumne, včasih tudi zvijačne in preračunljive, tu in tam kriminalno negativne ženske, a tudi cankarjansko trpeče, izrabljene, zapostavljene žene in matere. Nekatere se v času predvojnih kriz preselijo v Ameriko in tam obogatijo, vendar se vračajo v svojo ljubljeno domovino, čeprav je ta trda mati in jim ne ponuja tistih možnosti, ki so jih imele onkraj oceana.

Pisateljica opisuje najrazličnejše socialne, vedenjske in spolne deviacije v svojem domačem domžalskem okolju. Njene zgodbe ne zrcalijo posebno lepe podobe slovenskega vsakdana. Zato ni čudno, da se je z nekaterimi teksti, ki so tako rekoč prevzeti iz realnega življenja in bolijo, a so vseeno literarno preoblikovani, zamerila posameznim osebam, ki so v pisateljičinih zgodbah odkrile negativno kritiko svojih najbližjih in na sodiščih začasno dosegle prepoved prodaje njenih knjig.

Prav ta poglavitni dogodek napolnjuje ključno vsebino v pismih obeh dopisovalk, pisateljice Smolnikar in petnajst let starejše literarne prevajalke, publicistke pa tudi pesnice Jolke Milič, ki je svoje intimne lirične izpovedi v načinu lepljenih citatov iz časopisja objavila že leta 1974 v Kopru in Trstu v Pesniškem listu. Predvsem pa se je uveljavila kot pomembna prevajalka slovenskih pesniških tekstov v italijanščino in italijanske literature v slovenščino. Med drugim je Italijanom predstavila poezijo Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Cirila Zlobca, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa in drugih.

Jolka Milič, znana po tem, da je skoraj vedno pri svojih mnenjih brez dlake na jeziku, tolaži v pismih svojo mlajšo prijateljico na različne načine, a ji zna sporočiti tudi kritične nasvete: “Praviš, da si pisateljica in ne vidiš zategadelj vzroka, da bi iskala napake sodstva. Zola jih je iskal, pa niso niti njega zadevale, lahko bi mirno pisal naprej in naj iščejo napake … kdo? … Po tej plati te ne razumem.” (Pismo z dne 14. 10. 2005).

Breda Smolnikar ji v pismu 18. 10. 2005 odgovarja, da se “sama zase ne zna boriti”, vendar istočasno pripomni: “Zmeraj sem to delala za druge. Tam sem bila bojevita. Zase pa kot da ne smem, kot da mi je to prepovedano, kot da se to ne spodobi …”

Jolka Milič ostaja ves čas bolj racionalno trezna. Na dogajanje gleda realno, ko svojo prijateljico opozori, da dela napako, ko si sodišča, ljudi, avtoritete kulturnega in političnega življenja predstavlja “skoraj romantično”, saj se življenje ne dogaja le na odru literature, temveč med ljudmi “iz kože in krvi, ki jim je najpogosteje književnost španska vas”.

Aktivno poseže v boj za razveljavljenje sodbe, ki bi lahko ogrozila njeno prijateljico Bredo. Obe dopisovalki navežeta stike s številnimi inštitucijami in vplivnimi posamezniki. V dopisovanje se ves čas vključujejo tudi stranski igralci, tako da se celotna korespondenca med obema avtoricama bere kot napeta družbenopolitična drama in kulturološka kriminalka. V njo so s kratkimi posegi med drugimi vključeni Tomaž Šalamun, Drago Jančar, Dušan Jelinčič, Evgen Bavčar kot podporniki Brede Smolnikar, še posebej pa tudi Melita Forstnerič Hajnšek, novinarka mariborskega dnevnika Večer, ki na pobudo Jolke Milič objavi 4. maja 2006 v Večeru njeno odprto pismo o neprijetni aferi in prepovedi tiska in prodaje Smolnikarjine knjige. Nekateri posebno značilni in pomembni dokumenti so v knjigi poudarjeno natisnjeni na rumeni podlagi.

Seveda pa obe dopisovalki razpravljata v pismih še o marsičem drugem, na primer o aktualnih kulturnih dogodkih, pisateljskih nastopih, obiskih, osebnih razpoloženjih in boleznih ter različnih posebnostih. Jolka Milič pošilja sodopisnici svoje članke o aferi, ki jih objavlja v nekdanji ljubljanski reviji SRP, v kateri je njen izdajatelj, zdaj že pokojni Rajko Šuštaršič, (sicer neuspešno) uvedel novo staro pisavo “modernizirano bohoričico”, da bi z njo poudarili našo slovensko samolastnost, saj je v bohoričici pisal tudi “naš veliki pesnik Prešeren”, vendar se Breda Smolnikar na vse kriplje upira, da bi brala Bohoričičeve dvojne črke ch, sh in zh za današnja diakritična znamenja (strešice) nad omenjenimi c, s in z.

Jolka Milič ostaja v pismih spontano odprta, medtem ko je Breda Smolnikar nekoliko bolj zadržana. Podpisuje se stalno kot Breda Smolnikar, medtem ko Miličevi zadostuje prijateljski podpis Jolka. Postopoma postaja dopisovanje bolj redko. Jolka Milič svoji prijateljici večkrat potoži o utrujenosti in bolehnosti, a ostaja pogumno prevajalsko aktivna. Breda Smolnikar ji sporoča, da ne bere niti več časopisov in prav tako ne hodi več na srečanja. Zadnje pismo Jolke Milič je z dne 25. 3. 2019, Breda Smolnikar pa svoji sodopisnici želi zadnjič srečno novo leto 26. 12. 2020, dobre tri tedne pred prijateljičino smrtjo.

Omenjene so tudi druge sodne afere, med drugim afera pisatelja Matjaža Pikala in pisatelja in umetnika Evgena Bavčarja, ki je bil po mnenju filmske družbe Casablanca kriv, ker z družbo ni sklenil pogodbe za snemanje filma o Bavčarju in pisatelju Borisu Pahorju.

Konec dober, vse dobro? Za svoje literarno delo je bila Breda Smolnikar sprva kaznovana, a pozneje tudi nagrajena. Leta 2007 jo je slovensko Ustavno sodišče osvobodilo vsake krivde, leta 2014 pa je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu izreklo podobno razsodbo, ker na literarnem področju velja svoboda umetniškega ustvarjanja za osnovno merilo. Sodišče je namreč ugotovilo, da ugled pritožnic s sporno knjigo Brede Smolnikar ni bil resno prizadet in je zato soglasno razglasilo pritožbo za nesprejemljivo.

17 komentarjev

  1. Miller

    Vsem pravoslavcem od blizu in daleč, voščim “Badnji dan i Božić”.

    • APMMB2

      A đe ti je mekano Ć?

  2. P.Kos

    Bolj pomembno kot vse je, da je Smolnikarjevo mrcvarilo slovensko “demokratično” sodišče, s sodniki, imenovanimi v Republiki Sloveniji.

  3. APMMB2

    O obtožbi Brede Smolnikar je bilo dosti zapisanega. Ne spomnim pa se, kdo jo je tožil in drakonsko tožbo tudi dobil. S svojimi brezami je stopila na žul nekomu iz vrst nedotakljivih, pohlevni sodniki pa so obsodili Smolnikarjevo.Da se je zgodba razpletla Smolnikarjev v prid, se ne spomnim.
    Tudi iz članka ni razvidno, kdo je Smolnikarjevo obdložil in z drakonsko sodbo dosegel prepoved razpečevanja romana. Hkrati pa, kolikor se spomnim je bila izrečena tudi zelo visoka globa.
    Proces je aktualen še danes, saj so od takrat ni spremenilo skoraj nič, le sodstvo je padlo še za nekaj stopenj.

    • deni

      Nekje sem enkrat. prebral ali slišal o Smolnikarjevi in njenem boju. Priznam, da kaj več ne vem.
      Jolka Milič pa je bila v sedemdesetih in tudi še deloma osemdesetih zelo “popularna” po “zaslugi” Tofa, ki jo je v Nedeljcu znova in znova smešil. Tako da je bila dolgo časa na tapeti tega dvornega no… no ja, humorista s prav nesramnimi opazkami.
      Mogoče se kdo še spomne, kako se je delal norca iz njene poezije. Ampak do njenega pisanja ni bilo moč priti in si je marsikdo predstavljal po svoje. Seveda je točno vedel, koliko dalec lahko gre pri karikiranju oblasti in humor uporabljal kakor ventil za sproščanje vedno bolj nezadovoljnega ljudstva.
      Medtem si je oporečnike na prefinjen način privoščil do skrajnosti. Mislim, nisem siguren, ker je že mnogo let, da sta bila Jolka in tako imenovani satirik celo na sodišču.

      • Viktor Hribar

        Tof, je v prejšnjem režimu res igral dvornega norčka.
        Znano je, da je bil član UDBE, da je svoje skeče predhodno dal v preveritev svojim UDBA šefom.
        UDBA šefi pa so dopustili malo in kontrolirano smešenje takratnih komunistov, da so ustvarjali videz demokratičnosti, svobode in človekovih pravic.

    • tohuvabohu

      Tožili so jo sorodniki (pokojne) osebe, ki so jo “prepoznali” v Bredini knjigi, kljub temu da ni bila omenjena z resničnim imenom. Oseba ni bila znana ali vplivna ne v času dogajanj v knjigi ne kasneje, zato je bila ta obsodba veliko pravniško čudaštvo. Zadevo je po več letih razrešilo ustavno sodišče z razveljavitvijo obsodbe, pri čemer so se v Bredino podporo angažirali številni priznani besedni in drugi umetniki.

      S svojimi knjigami je Breda pogosto povzročala nemalo razburjenja med ljudmi, zlasti zato, ker je v njih obilno mešala resnične in izmišljene zgodbe, zaradi česar so ji šle knjige dokaj dobro v promet kljub izdaji v samozaložbi.

      Sam sem prebral samo eno, “Ko je umiral Stob” (Stob je eden najstarejših delov Domžal), ki je sprožila tudi največ nasprotovanja in zgražanja. Poznal sem številne like iz te knjige, ki pa me literarno žal ni prepričala.

  4. Rokovnjac

    Jaz tega pisanja ne poznam ali Butalcem nebi skodilo,da se malo izobrazijo!

    • Miller

      Slovenski farški Butalci vedo več o njiju, kot sta vedeli onidve o sebi.

      • rokc

        A pravoslavci pa niso ‘farški’ kot pišeš zgoraj in jim voščuješ?!?!

        • Miller

          Samo katoliški farji se DOKAZANO ukvarjajo s pedofilijo.
          Danes so Trije kralji obiskali dete.

          • tohuvabohu

            Ti imaš zmedene pojme, bednik. S pedofilijo se “ukvarjate” tisti, ki ne zamudite nobene priložnosti kazati na domnevne pedofile.
            Če bi bilo DOKAZANO, bi morali biti VSI katoliški duhovniki v kehi.

        • Miller

          @tohuvabuhu
          Wikipedija:
          The report estimates that 216,000 children were abused by Catholic priests between 1950 and 2020, and that accounting for abuse by other Catholic church employees increases the total number to around 330,000.
          FUJ !

      • jaz

        Miller, kakšen butalec si šele ti, ki pa vse veš o vseh…

        • Miller

          o, glej ga, ljubitelj otroških ritk se je oglasil..

          • jaz

            …Miller, niti v najtemnejših sanjah. Je pa v psiholoških analih poznano da o tem mnogokrat govorijo prav pedofili, in drugim očitajo to kar so oni sami. In ti imaš kar precej besed o tem. Saj veš…vsi smo fašisti, samo da bi oni prikrili to da so v resnici to oni. Tako je bilo v Italiji, tako je bilo v Nemčiji. Ista dialektika. Biciklisti.

          • Miller

            haha, sem ti na rep stopil..

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.