17. decembra bodo v Srbiji predčasne parlamentarne volitve, pokrajinske volitve v Vojvodini ter lokalne volitve v Beogradu in še 65 občinah. Najpomembnejše so seveda parlamentarne, saj od njih ni odvisna le politična prihodnost srbskega predsednika Aleksandra Vučića, čigar (bivša) stranka SNS želi še okrepiti oblast, pač pa tudi nadaljnji razvoj dogodkov na Balkanu. V tem smislu so to zagotovo najpomembnejše letošnje volitve v tem delu Evrope, ki bodo vplivale tudi na dogajanje v prihodnjem letu. Vladajoča koalicija v Srbiji, v kateri ima ključno vlogo Srbska napredna stranka (SNS), iz katere izhaja tudi aktualni srbski predsednik Vučić, želi okrepiti svojo večino v parlamentu, končni cilj je bržkone ustavna večina, s katero bi si Vučić zagotovil spremembo ustavo, ki bi mu omogočila še kak mandat, saj mu leta 2027 poteče drugi in zadnji mandat predsednika države.
V kampanji je šel zaradi tega na vse ali nič in četudi formalno kot predsednik ne more biti strankarska figura, se Aleksandar Vučić obnaša kot aktivni strankarski voditelj. Slogan “kruha in iger”, ki je priljubljen koncept populistov, bi se v srbskem primeru lahko glasil “čevapčiči in nogomet”, saj je Vučić v zadnjih tednih in dneh poskušal prepričati javnost, da je uvrstitev Srbije na prihodnje evropsko prvenstvo v nogometu predvsem njegova zasluga. Kajti ko je pred leti obljubil pet novih nogometnih stadionov – so poročali srbski mediji pod vladnim nadzorom -, mu nihče ni verjel, da se bo to tudi dejansko zgodilo. Motili so se, Vučiću je uspelo, so bili navdušeni.
Ko so pred dnevi odprli tistega v Zaječarju, so bili tam poleg Vučića tudi Milorad Dodik, Zoran Janković in nihče drug kot Aleksander Čeferin, predsednik UEFA. Prizor je marsikoga začudil, verjetno bo pustil določene posledice tudi v tistih zahodnoevropskih državah, kjer so mediji napadli Čeferina zaradi načina vodenja Evropske nogometne zveze ter kadrovanja. Čeferinu so britanski mediji, denimo The Guardian (vir), že doslej očitali nepotizem, ker je leta 2021 za šefa varnosti nastavil svojega dolgoletnega prijatelja Željka Pavlico, odslej mu utegnejo prilepiti še očitek, da podpira avtoritarne voditelje, kakršen je Vučić, ter sodeluje v njihovi predvolilni kampanji …
+++
Dejansko so posnetki iz Srbije, na katerih si Vučić v družbi Čeferina (in Dodika ter Jankovića) ogleduje nogometno tekmo z Bolgarijo v Leskovcu, srbski prestolnici čevapčičev, precej nenavadni. Ljubljanskemu županu zagotovo ne bodo škodili, saj ni prvič niti zadnjič, da se pojavlja v takšni družbi (kar je zaradi njegovega porekla do določene mere sicer razumljivo), vprašanje pa je, čemu se tako izpostavlja Čeferin, ki mu precej servilni slovenski mediji doslej niso nikoli zastavljali neprijetnih vprašanj, s katerimi pa drugod v Evropi novinarji očitno nimajo težav.
Kaj Čeferin dolguje Vučiću, da ga je prišel podpret v Zaječar oziroma Leskovac, je verjetno precej kompleksno vprašanje, ki je morebiti deloma povezano tudi s Čeferinovo (prepričljivo) reelekcijo na položaju predsednika UEFA in odločno srbsko podporo pri tem. Pri odnosu med Čeferini in Jankovići je manj skrivnosti, družini sta tradicionalno povezani. Aleksander Čeferin je bil tisti odvetnik, ki je spremljal Jureta Jankovića na znamenitem zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo leta 2010 (“Moj odgovor je enak prejšnjemu.”).
Takole je Aleksandar Vučič v vlogi premierja leta 2016 postregel novinarje na novoletnem sprejemu s čevapčiči. (Foto: posnetek zaslona / Tanjug)
A če se vrnemo k srbskim volitvam: Aleksandar Vučić se je novembra ukvarjal z odpiranjem novih, modernih nogometnih stadionov. 12.11. je enega otvoril v Loznici, 19.11. pa v Zaječarju. Kot nekdanji Miloševićev minister za informiranje ima Vučić izjemen občutek za oblikovanje javnega mnenja, zato ni presenetljivo, da je (bil) nogomet ena izmed njegovih prioritet. Človek, ki je v srbsko politiko vstopil leta 1998, pri 28 letih, je doslej pokazal velik politični instinkt, saj mu je uspelo preživeti “kolaboracijo” z Miloševićevom režimom; doživel je torej upor in revolucijo (Pokret), postal obrambni minister (2012-2013), potem podpredsednik vlade, od 2014 dalje predsednik vlade. Leta 2017 je prvič kandidiral za predsednika in zmagal, 2022 je bil izvoljen že drugič, mandat mu poteče 2027, ko zaradi ustavnih omejitev ne bo mogel več kandidirati. Bo podobno kot Putin ponovno premier? Ali bo raje poskušal doseči spremembo ustave?
+++
Zadnje parlamentarne volitve v Srbiji so bile pred poldrugim letom, aprila 2022, ko so koalicijsko vlado pod vodstvom Ane Brnabić sestavili Vučićev SNS (Srbska napredna stranka), socialisti Ivice Dačića ter upokojenska stranka (Stranka združenih upokojencev Srbije), vsak po en resor sta dobili tudi obe največji manjšini, muslimani iz Sandžaka ter vojvodinski Hrvati. V vladi imajo 25 ministrov.
Srbski parlament, Narodna skupščina, ima 250 poslancev, volilno pravico pa približno 6,5 milijona volilnih upravičencev, ki glasujejo po proporcionalnem volilnem sistemu, po katerem je celotna država ena sama volilna enota, stranka ali kandidatna lista pa za vstop v parlament potrebuje vsaj 3 odstotke glasov (volilni prag). Zaradi takšnega volilnega sistema je število parlamentarnih strank precejšnje, predvsem pa gre za zelo pisano združbo. Trenutno je v srbski Narodni skupščini kar 16 strank ter 7 neodvisnih poslancev, pri čemer daleč izstopa Srbska napredna stranka (109 mandatov), sledijo ji socialisti (23) in manjše opozicijske stranke. Upokojenska stranka ima 6 mandatov, prav toliko kot obe manjšini, ki sta zastopani v vladi.
Trenutna populistična koalicija med avtoritarnimi Vučićevimi progresivci (Srbska napredna stranka) in socialisti je sicer na oblasti že od leta 2012, njen nekdanji premier Aleksandar Vučić pa je bil leta 2017 prvič izvoljen za predsednika Srbije. Prav zaradi njegovega sloga vladanja je Srbija doživela precejšen padec na mednarodnih indeksih demokratičnih standardov, človekovih pravic in svobode tiska. Politično razpet med željo po vključevanjem v Evropsko unijo na eni ter zavezništvu s t.i. tradicionalno zaveznico Rusijo in njenim avtokratskim predsednikom Vladimirjem Putinom na drugi strani je Vučić skoraj desetletje taktiziral. Malce popuščanja Evropi, malce spogledovanja z Rusijo. Toda tehtnica se je začela opazno prevešati v korist Putina oziroma Rusije, ko je Vučić izkazoval čedalje večje avtoritarne lastnosti, Srbija pa tudi formalno postala “volilna avtokracija” oziroma “electoral autocracy”, kot jo je označil Freedom House.
+++
Po invaziji na Ukrajino februarja 2022 je bila Srbija tudi edina evropska država (poleg Belorusije), ki ni uvedla sankcij proti Rusiji. Zaradi napetih notranjepolitičnih razmer, kjer je podpora Rusiji zlasti na podeželju zelo visoka, precejšen del političnih strank pa po oceni redkih neodvisnih srbskih medijev dobiva tudi znatno finančno podporo od Putinovega režima, bi bilo za Vučića bržkone samomorilsko, če bi se obnašal drugače. V tem pogledu je pragmatik, ki se zaveda zgodovinskih frustracij Srbije, nezaupljive do Evrope ter pregovorno naklonjene pravoslavni zaveznici Rusiji. Četudi morda čuti, da je za Srbijo dolgolročno edina alternativa Evropska unija, Vučić tega pred domačo javnostjo ne sme odkrito zagovarjati. Če bi bil jutri referendum, bi več kot polovica Srbov glasovala proti vstopu v EU. Po začetku vojne v Ukrajini je namreč podpora članstvu padla krepko pod polovico, na okoli 35 %.
Aleksandar Vučić je pragmatik, ki že dobro desetletje relativno uspešno taktizira in krmari med Zahodom, Rusijo in Kitajsko.
Aleksandar Vučić, ki je predčasne volitve razpisal v upanju, da bo SNS, nad katero ima seveda še vedno patronat, okrepila svojo moč in v parlamentu z zavezniškimi socialisti ter ostalimi koalicijskimi partnerji, če bo to potrebno, dobila ustavno večino, nujno za spremembo srbske ustave. Ta namreč Vučiću onemogoča več kot dva mandata na predsedniški funkciji, se pravi, da se sooča s podobnim izzivom, kot se je Vladimir Putin, preden so v Rusiji spremenili ustavo in mu omogočili še dva mandata.
Nekateri poznavalci političnih razmer na Balkanu Vučiću priznavajo, da relativno uspešno krmari med Zahodom, Rusijo in Kitajsko, pri čemer je Srbija zaradi svoje nevtralnosti precej indiferentna do dejstva, da jo je NATO skoraj dobesedno obkrožil (Bosna in Hercegovina je edina izmed sedmih sosed, ki ni članica te zveze). Vseeno pa srbski mediji, civilna družba in opozicija plačujejo ceno za Vučićev populizem, zavezništvo s Putinom in vzdrževanje napetosti zaradi Kosova. Prav tam utegne priti 17. decembra do novih zaostritev, kajti večinsko srbsko prebivalstva v nekaj občinah na severu Kosova bo želelo izkoristiti volilno pravico (po srbski ustavi je Kosovo še vedno avtonomna pokrajina v okviru Srbije, njeni prebivalci pa imajo aktivno in pasivno volilno pravico!) in glasovati na teh volitvah, pri čemer lahko naletijo na “težave”, če jih bo kosovska oblast pri tem ovirala. Kosovo in Srbija sta, kot vemo, že dlje časa na robu oboroženega konflikta zaradi statusa srbske večine v štirih občinah na severu te nekdanje srbske avtonomne pokrajine, ki je po Miloševićevi zaslugi od leta 1999 de facto država in subjekt mednarodnega prava (doslej jo je priznalo približno 100 držav, kar je skoraj polovica članic OZN).
Na srbskih parlamentarnih volitvah se bodo pojavili tudi nekateri “stari znanci”, kot so radikalec Vojislav Šešelj, rojalisti oziroma Gibanje za obnovo Kraljevine Srbije, pa nekdanji zunanji ministrer Vuk Jeremić, bivši predsednik Boris Tadić s svojo socialdemokratsko stranko …
+++
Volitve v Srbiji imajo precej večji vpliv na razmere v tej regiji, kot je to videti na prvi pogled. Po eni strani se ta država pod vladavino Aleksandra Vučića postopoma pogreza v avtoritarnost, ki duši njen normalni razvoj in sili mlade v emigracijo, po drugi pa nerešeni odnosi s Kosovom preprečujejo napredek pri pogajanjih za članstvo v Evropski uniji. Toda glede na razpoloženje med prebivalstvom je ideja o vstopu Srbije v EU takorekoč utopična, zato je bolj kot t.i. evropska perspektiva te države pomembna njena pacifikacija, torej pomiritev s sosedami in normalizacija odnosov z njimi. Nedavni izgon prvega sekretarja na hrvaškem veleposlaništvu v Beogradu, obtoženega vohunjenja, se zdi korak nazaj v tem procesu, podobno kot odločitev slovenske vlade, da ne podeli agreme kandidatu za novega srbskega veleposlanika v Ljubljani, ker naj bi bili v ozadju (zasebni) interesi Vučiću nenaklonjenega srbskega tajkuna, ki prebiva v Sloveniji in ima precejšen vpliv na Tanjo Fajon oziroma njeno stranko …
Sodi semle. Sinoči po končanem TVD v napovedniku slišim, da bo imela urednica Tednika Jelena Aščić prispevek o Avnoju, Jajcu in 29.novembru.
Hmmm, kdaj bodo s spominsko oddajo počastili ustanovitev NSDAP, saj je imela velik vpliv na kasnejše dogodke (Hitler, začetek 2. vojne, napad na Kraljevino Jugoslavijo) zaradi katerih so lahko jugo komunisti začeli komunistično revolucijo z namenom osvojitve totalitarne oblasti v Jugoslaviji. Zaradi dogodkov v takratni Nemčiji, so lahko jugo komunisti prišli na oblast.
Kaj je narobe s tem, da ljudje ( z zgornje fotke) s podobnimi interesi in podobnim pogledom na svet prijateljujejo? Nič.
Kaj pa je narobe z volilci, da take ljudi volijo? Veliko.
Pozabljamo, da je Srbijo najprej uničeval Slobo, potem sankcije EU po komandi ZDA, potem 100 dnevno bombardiranje Nata…, pa so se še vedno pobrali. Ker imajo hrbtenico. Ker so patrioti.
Slovenijo pa uničuje Slovenec: kdo vodi vlado, kdo nabija davke delavcem, kdo je ukradel govedo kmetu.., kdo je uvajal policijsko uro… itd.. ? Kitajc ?
Najboljši kazalec je priljubljenost politika: Jankovič in Kučan lahko gresta brez bodygardov kjerkoli želita, po Lj in celi Slo.., Twito in blejski mutibarič ne moreta…
Šport in posebno nogomet je edino področje, kjer se lahko sreča različna politika.
Ja, pa na naših veselicah se v glavnem pečejo čevapi…, v vrhuncu veselice in navdušenju in petju plesalcev, igrajo ansambli južne komade. Tudi v najbolj zabačenih slo vukojebinah.
—
Miller, to pot si zadel glavico na žebljico….čestitke
Športna mafija! Zato mi profesionalni šport ni všeč in ga nikoli ne gledam na TV. Zlasti mi je pa zoprn BALKANSKI profesionalni šport.#Fuzbal.
Lep pozdrav. Naj še enkrat omenim, da je sicer Vučič komunikativen nakladač. Pravzaprav avtoratitivni pol diktator, in populistični komediant na kvadrat. Seveda to ne govorim na pamet. Nikakor ne. Njegovi govori so izredno sočni, kjer se predstavlja , kot alfa in omega srbskega carstva. V glavnem, kot človek z nadnaravnimi močmi. Človek, ki je na en dan na štirih provladnih televizijah, ki spi v treh dneh, mogoče tri ure, ter dela od pete zjutraj, pa do dveh, se ve, zjutraj. Za konec samo omenim, da ve za vse odseke avtocest, in sploh in oh. S podrejenimi dela, kot svinja z mehom, njegovi kompanjoni pa pojo, kot on dirigira, sicer, kuža ven. Naš holob je čista ničla, v primerjavi z njim. In klicanje Zokita, “ta, ta”,je še najmanj v njegovih v njegovem dramaturškem razpletu. Seveda je to samo malenkost. V glavnem, vsem predlagam oddaje Zorana Kesiča, 24 minuta. Tam izveste vse o cenjenem predsedniku. Seveda ne samo v eni oddaji, ter se boste nasmejali ob super srnskem humorji. Seveda pa ni moj komentar, namenje žaljenju. Damo to kar pač vidim in slišim.
Srbiji po vseh porazih, ne le iz starejše zgodovine, predvsem iz novejše, očitno razen fuzbala ni ostalo kaj dosti. Ne gre pa spregledati, kot opozarja komentator pred menoj, da so se praktično infiltrirali po vseh republikah nekdanje juge, še najbolj morda prav v Sloveniji, kjer je njihova namišljena veličina in iz nje izhajajoča aroganca naletela na mlačno narodnostno zavest. Tako nasprotno srbski, ki urbi et orbi razglaša: govori srbski, da te razume celi svet. In Slovenci so po večini hvaležni pacienti, ki se na vsakem koraku trudijo z njimi pogovarjati v obupni srbščini, ki je žalitev za oboje. To, da so prisotni v vseh porah državnih sistemov (poglejte si samo medije!), je seveda zaskrbljujoče, a proces posrbljenja ni bil hiter, za številne očitno premalo očiten, zdaj je pa tu in zato moramo iz ust neke tv voditeljice poslušati žaljivke na račun našega naroda. Ob vojni vihri na Balkanu smo Slovenci orijateljsko sprejemali balkance k nam (pri tem nismo pozabili, da so bili Srbi nekoč v zgodovini prijazni do Slovencev), vendar se nam to danes ne obrestuje najbolje, ali po slovensko in angleško: Dobrota je sirota! No good deed goes unpunished!
Komediant.
Samo še to. Za začetek predlagam oddajo, Bajka o krunisanju “Povratak Kralja”, z odličnim satirikom Kesičem.
Zaostali balkanci se nažirajo s čevapi, razviti zahodnjaki pa s kobilicami, črvi in travo.
Nekateri prijateljujejo s obtoženci Jankovič, drugi z obtoženci Kurtz.
Nogomet je zakon.
—
Bolje s črvi in travo, kot s čevapi iz nogometnih navijačev …mislim da partizana. Saj res, a smo že pozabili, da je pizd.l vučič, da bo izdelovalce čevapčičev iz človeškega mesa gnal do pekla. Morda pa so to na sliki zadnje zaloge…
V Srbiji ultra desničarji, po prihodu v Slovenijo pa postanejo ultra levičarji. Zdaj pa razumi
Ža v naprej se ve, da bo Vučić zmagal na volitvah in da se nič bistvenega ne bo zgodilo v Srbiji.
Razmere v Srbiji niso dobre, to priča odliv mladine in pred vsem inteligence iz Srbije.Število prebivalstva se je drastično zmanjšalo in to pred vsem zaradi bega iz Srbije, manj pa zaradi natalitete.
Srbija ima okrog vratu obešen pretežki kamen, to je Kosovo. Kosovo je država, saj Srbi ne morejo na Kosovo brez dokumentov. Na Kosovu razen razgrajanja ne morejo početi nič več.Kljub takšnim jasnim razmeram, ko so Kosovo izgubili, je vsa Srbija vpletena v to, da mora Kosovo pridobiti nazaj.
Trmasto vztrajanje pa najbolj škodi Srbom na Kosovu, saj so tam razmere slabše kot v Srbiji, za Srbe same pa nevzdržne, pa ne zaradi Kosovarjev, Zato se selijo in jih je vse manj. Ostajajo teroristi, ki pa jih Kosovarji uspešno blokirajo.
Srbija se zapleta tudi s podporo Rusije. Rusija vse bolj propada in vojna v Ukrajini jo bo popolnoma osiromašila. Vučuć pa stavi na napačnega konja.
Podpora Kitajske je vprašljiva. Nobeno kosilo ni zastonj,zato bo Srbija prijatejstvo s Kitajsko morala plačati. Vprašanje je le kdaj in koliko?
To Vučića ne zanima, saj se mu gre samo za to, da vlada in da vlada čim dalj.
Za Slovence pa je bratenje s Srbijo problem.
Slovenija je odskočna deska za srbske migrante. Slovenija je rezervna država za srbsko mafijo. Je pralnica denarja in skrivališče za največje kriminalce.
Pretirano bratenje s Srbi je za Slovenijo škodljivo.Že tako imamo domačega kriminala dovolj in ni nobene potrebe, da ga ubvažamo še iz Srbije.
Srbi se v Sloveniji nočejo asimilirati, Zahtevajo staus manjšinskega naroda.
S tem dobi Slovenija Srbsko krajino v Ljubljani in potem vemo, kaj sledi.
Zamenjava krajsnke klobase s čevapčiči je malenkost proti vsemu ostalemu.