Vučićeve volitve: Čeferin, nogomet in čevapčiči

Foto: Zajem zaslona / STARSPORT

Avtor: | 28. novembra, 2023

17. decembra bodo v Srbiji predčasne parlamentarne volitve, pokrajinske volitve v Vojvodini ter lokalne volitve v Beogradu in še 65 občinah. Najpomembnejše so seveda parlamentarne, saj od njih ni odvisna le politična prihodnost srbskega predsednika Aleksandra Vučića, čigar (bivša) stranka SNS želi še okrepiti oblast, pač pa tudi nadaljnji razvoj dogodkov na Balkanu. V tem smislu so to zagotovo najpomembnejše letošnje volitve v tem delu Evrope, ki bodo vplivale tudi na dogajanje v prihodnjem letu. Vladajoča koalicija v Srbiji, v kateri ima ključno vlogo Srbska napredna stranka (SNS), iz katere izhaja tudi aktualni srbski predsednik Vučić, želi okrepiti svojo večino v parlamentu, končni cilj je bržkone ustavna večina, s katero bi si Vučić zagotovil spremembo ustavo, ki bi mu omogočila še kak mandat, saj mu leta 2027 poteče drugi in zadnji mandat predsednika države.

V kampanji je šel zaradi tega na vse ali nič in četudi formalno kot predsednik ne more biti strankarska figura, se Aleksandar Vučić obnaša kot aktivni strankarski voditelj. Slogan “kruha in iger”, ki je priljubljen koncept populistov, bi se v srbskem primeru lahko glasil “čevapčiči in nogomet”, saj je Vučić v zadnjih tednih in dneh poskušal prepričati javnost, da je uvrstitev Srbije na prihodnje evropsko prvenstvo v nogometu predvsem njegova zasluga. Kajti ko je pred leti obljubil pet novih nogometnih stadionov – so poročali srbski mediji pod vladnim nadzorom -, mu nihče ni verjel, da se bo to tudi dejansko zgodilo. Motili so se, Vučiću je uspelo, so bili navdušeni.

Ko so pred dnevi odprli tistega v Zaječarju, so bili tam poleg Vučića tudi Milorad Dodik, Zoran Janković in nihče drug kot Aleksander Čeferin, predsednik UEFA. Prizor je marsikoga začudil, verjetno bo pustil določene posledice tudi v tistih zahodnoevropskih državah, kjer so mediji napadli Čeferina zaradi načina vodenja Evropske nogometne zveze ter kadrovanja. Čeferinu so britanski mediji, denimo The Guardian (vir), že doslej očitali nepotizem, ker je leta 2021 za šefa varnosti nastavil svojega dolgoletnega prijatelja Željka Pavlico, odslej mu utegnejo prilepiti še očitek, da podpira avtoritarne voditelje, kakršen je Vučić, ter sodeluje v njihovi predvolilni kampanji …

+++

Dejansko so posnetki iz Srbije, na katerih si Vučić v družbi Čeferina (in Dodika ter Jankovića) ogleduje nogometno tekmo z Bolgarijo v Leskovcu, srbski prestolnici čevapčičev, precej nenavadni. Ljubljanskemu županu zagotovo ne bodo škodili, saj ni prvič niti zadnjič, da se pojavlja v takšni družbi (kar je zaradi njegovega porekla do določene mere sicer razumljivo), vprašanje pa je, čemu se tako izpostavlja Čeferin, ki mu precej servilni slovenski mediji doslej niso nikoli zastavljali neprijetnih vprašanj, s katerimi pa drugod v Evropi novinarji očitno nimajo težav.

Kaj Čeferin dolguje Vučiću, da ga je prišel podpret v Zaječar oziroma Leskovac, je verjetno precej kompleksno vprašanje, ki je morebiti deloma povezano tudi s Čeferinovo (prepričljivo) reelekcijo na položaju predsednika UEFA in odločno srbsko podporo pri tem. Pri odnosu med Čeferini in Jankovići je manj skrivnosti, družini sta tradicionalno povezani. Aleksander Čeferin je bil tisti odvetnik, ki je spremljal Jureta Jankovića na znamenitem zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo leta 2010 (“Moj odgovor je enak prejšnjemu.”).

Takole je Aleksandar Vučič v vlogi premierja leta 2016 postregel novinarje na novoletnem sprejemu s čevapčiči.  (Foto: posnetek zaslona / Tanjug)

A če se vrnemo k srbskim volitvam: Aleksandar Vučić se je novembra ukvarjal z odpiranjem novih, modernih nogometnih stadionov. 12.11. je enega otvoril v Loznici, 19.11. pa v Zaječarju. Kot nekdanji Miloševićev minister za informiranje ima Vučić izjemen občutek za oblikovanje javnega mnenja, zato ni presenetljivo, da je (bil) nogomet ena izmed njegovih prioritet. Človek, ki je v srbsko politiko vstopil leta 1998, pri 28 letih, je doslej pokazal velik politični instinkt, saj mu je uspelo preživeti “kolaboracijo” z Miloševićevom režimom; doživel je torej upor in revolucijo (Pokret), postal obrambni minister (2012-2013), potem podpredsednik vlade, od 2014 dalje predsednik vlade. Leta 2017 je prvič kandidiral za predsednika in zmagal, 2022 je bil izvoljen že drugič, mandat mu poteče 2027, ko zaradi ustavnih omejitev ne bo mogel več kandidirati. Bo podobno kot Putin ponovno premier? Ali bo raje poskušal doseči spremembo ustave?

+++

Zadnje parlamentarne volitve v Srbiji so bile pred poldrugim letom, aprila 2022, ko so koalicijsko vlado pod vodstvom Ane Brnabić sestavili Vučićev SNS (Srbska napredna stranka), socialisti Ivice Dačića ter upokojenska stranka (Stranka združenih upokojencev Srbije), vsak po en resor sta dobili tudi obe največji manjšini, muslimani iz Sandžaka ter vojvodinski Hrvati. V vladi imajo 25 ministrov.

Srbski parlament, Narodna skupščina, ima 250 poslancev, volilno pravico pa približno 6,5 milijona volilnih upravičencev, ki glasujejo po proporcionalnem volilnem sistemu, po katerem je celotna država ena sama volilna enota, stranka ali kandidatna lista pa za vstop v parlament potrebuje vsaj 3 odstotke glasov (volilni prag). Zaradi takšnega volilnega sistema je število parlamentarnih strank precejšnje, predvsem pa gre za zelo pisano združbo. Trenutno je v srbski Narodni skupščini kar 16 strank ter 7 neodvisnih poslancev, pri čemer daleč izstopa Srbska napredna stranka (109 mandatov), sledijo ji socialisti (23) in manjše opozicijske stranke. Upokojenska stranka ima 6 mandatov, prav toliko kot obe manjšini, ki sta zastopani v vladi.

Trenutna populistična koalicija med avtoritarnimi Vučićevimi progresivci (Srbska napredna stranka) in socialisti je sicer na oblasti že od leta 2012, njen nekdanji premier Aleksandar Vučić pa je bil leta 2017 prvič izvoljen za predsednika Srbije. Prav zaradi njegovega sloga vladanja je Srbija doživela precejšen padec na mednarodnih indeksih demokratičnih standardov, človekovih pravic in svobode tiska. Politično razpet med željo po vključevanjem v Evropsko unijo na eni ter zavezništvu s t.i. tradicionalno zaveznico Rusijo in njenim avtokratskim predsednikom Vladimirjem Putinom na drugi strani je Vučić skoraj desetletje taktiziral. Malce popuščanja Evropi, malce spogledovanja z Rusijo. Toda tehtnica se je začela opazno prevešati v korist Putina oziroma Rusije, ko je Vučić izkazoval čedalje večje avtoritarne lastnosti, Srbija pa tudi formalno postala “volilna avtokracija” oziroma “electoral autocracy”, kot jo je označil Freedom House.

+++

Po invaziji na Ukrajino februarja 2022 je bila Srbija tudi edina evropska država (poleg Belorusije), ki ni uvedla sankcij proti Rusiji. Zaradi napetih notranjepolitičnih razmer, kjer je podpora Rusiji zlasti na podeželju zelo visoka, precejšen del političnih strank pa po oceni redkih neodvisnih srbskih medijev dobiva tudi znatno finančno podporo od Putinovega režima, bi bilo za Vučića bržkone samomorilsko, če bi se obnašal drugače. V tem pogledu je pragmatik, ki se zaveda zgodovinskih frustracij Srbije, nezaupljive do Evrope ter pregovorno naklonjene pravoslavni zaveznici Rusiji. Četudi morda čuti, da je za Srbijo dolgolročno edina alternativa Evropska unija, Vučić tega pred domačo javnostjo ne sme odkrito zagovarjati. Če bi bil jutri referendum, bi več kot polovica Srbov glasovala proti vstopu v EU. Po začetku vojne v Ukrajini je namreč podpora članstvu padla krepko pod polovico, na okoli 35 %.

Aleksandar Vučić je pragmatik, ki že dobro desetletje relativno uspešno taktizira in krmari med Zahodom, Rusijo in Kitajsko.

Aleksandar Vučić, ki je predčasne volitve razpisal v upanju, da bo SNS, nad katero ima seveda še vedno patronat, okrepila svojo moč in v parlamentu z zavezniškimi socialisti ter ostalimi koalicijskimi partnerji, če bo to potrebno, dobila ustavno večino, nujno za spremembo srbske ustave. Ta namreč Vučiću onemogoča več kot dva mandata na predsedniški funkciji, se pravi, da se sooča s podobnim izzivom, kot se je Vladimir Putin, preden so v Rusiji spremenili ustavo in mu omogočili še dva mandata.

Nekateri poznavalci političnih razmer na Balkanu Vučiću priznavajo, da relativno uspešno krmari med Zahodom, Rusijo in Kitajsko, pri čemer je Srbija zaradi svoje nevtralnosti precej indiferentna do dejstva, da jo je NATO skoraj dobesedno obkrožil (Bosna in Hercegovina je edina izmed sedmih sosed, ki ni članica te zveze). Vseeno pa srbski mediji, civilna družba in opozicija plačujejo ceno za Vučićev populizem, zavezništvo s Putinom in vzdrževanje napetosti zaradi Kosova. Prav tam utegne priti 17. decembra do novih zaostritev, kajti večinsko srbsko prebivalstva v nekaj občinah na severu Kosova bo želelo izkoristiti volilno pravico (po srbski ustavi je Kosovo še vedno avtonomna pokrajina v okviru Srbije, njeni prebivalci pa imajo aktivno in pasivno volilno pravico!) in glasovati na teh volitvah, pri čemer lahko naletijo na “težave”, če jih bo kosovska oblast pri tem ovirala. Kosovo in Srbija sta, kot vemo, že dlje časa na robu oboroženega konflikta zaradi statusa srbske večine v štirih občinah na severu te nekdanje srbske avtonomne pokrajine, ki je po Miloševićevi zaslugi od leta 1999 de facto država in subjekt mednarodnega prava (doslej jo je priznalo približno 100 držav, kar je skoraj polovica članic OZN).

Na srbskih parlamentarnih volitvah se bodo pojavili tudi nekateri “stari znanci”, kot so radikalec Vojislav Šešelj, rojalisti oziroma Gibanje za obnovo Kraljevine Srbije, pa nekdanji zunanji ministrer Vuk Jeremić, bivši predsednik Boris Tadić s svojo socialdemokratsko stranko …

+++

Volitve v Srbiji imajo precej večji vpliv na razmere v tej regiji, kot je to videti na prvi pogled. Po eni strani se ta država pod vladavino Aleksandra Vučića postopoma pogreza v avtoritarnost, ki duši njen normalni razvoj in sili mlade v emigracijo, po drugi pa nerešeni odnosi s Kosovom preprečujejo napredek pri pogajanjih za članstvo v Evropski uniji. Toda glede na razpoloženje med prebivalstvom je ideja o vstopu Srbije v EU takorekoč utopična, zato je bolj kot t.i. evropska perspektiva te države pomembna njena pacifikacija, torej pomiritev s sosedami in normalizacija odnosov z njimi. Nedavni izgon prvega sekretarja na hrvaškem veleposlaništvu v Beogradu, obtoženega vohunjenja, se zdi korak nazaj v tem procesu, podobno kot odločitev slovenske vlade, da ne podeli agreme kandidatu za novega srbskega veleposlanika v Ljubljani, ker naj bi bili v ozadju (zasebni) interesi Vučiću nenaklonjenega srbskega tajkuna, ki prebiva v Sloveniji in ima precejšen vpliv na Tanjo Fajon oziroma njeno stranko …

13 komentarjev

  1. ren

    Sodi semle. Sinoči po končanem TVD v napovedniku slišim, da bo imela urednica Tednika Jelena Aščić prispevek o Avnoju, Jajcu in 29.novembru.
    Hmmm, kdaj bodo s spominsko oddajo počastili ustanovitev NSDAP, saj je imela velik vpliv na kasnejše dogodke (Hitler, začetek 2. vojne, napad na Kraljevino Jugoslavijo) zaradi katerih so lahko jugo komunisti začeli komunistično revolucijo z namenom osvojitve totalitarne oblasti v Jugoslaviji. Zaradi dogodkov v takratni Nemčiji, so lahko jugo komunisti prišli na oblast.

  2. TL

    Kaj je narobe s tem, da ljudje ( z zgornje fotke) s podobnimi interesi in podobnim pogledom na svet prijateljujejo? Nič.

    Kaj pa je narobe z volilci, da take ljudi volijo? Veliko.

  3. Miller

    Pozabljamo, da je Srbijo najprej uničeval Slobo, potem sankcije EU po komandi ZDA, potem 100 dnevno bombardiranje Nata…, pa so se še vedno pobrali. Ker imajo hrbtenico. Ker so patrioti.

    Slovenijo pa uničuje Slovenec: kdo vodi vlado, kdo nabija davke delavcem, kdo je ukradel govedo kmetu.., kdo je uvajal policijsko uro… itd.. ? Kitajc ?

    Najboljši kazalec je priljubljenost politika: Jankovič in Kučan lahko gresta brez bodygardov kjerkoli želita, po Lj in celi Slo.., Twito in blejski mutibarič ne moreta…

    Šport in posebno nogomet je edino področje, kjer se lahko sreča različna politika.

    Ja, pa na naših veselicah se v glavnem pečejo čevapi…, v vrhuncu veselice in navdušenju in petju plesalcev, igrajo ansambli južne komade. Tudi v najbolj zabačenih slo vukojebinah.

    • Marjan Pungerčar

      Miller, to pot si zadel glavico na žebljico….čestitke

  4. ren

    Športna mafija! Zato mi profesionalni šport ni všeč in ga nikoli ne gledam na TV. Zlasti mi je pa zoprn BALKANSKI profesionalni šport.#Fuzbal.

  5. deni

    Lep pozdrav. Naj še enkrat omenim, da je sicer Vučič komunikativen nakladač. Pravzaprav avtoratitivni pol diktator, in populistični komediant na kvadrat. Seveda to ne govorim na pamet. Nikakor ne. Njegovi govori so izredno sočni, kjer se predstavlja , kot alfa in omega srbskega carstva. V glavnem, kot človek z nadnaravnimi močmi. Človek, ki je na en dan na štirih provladnih televizijah, ki spi v treh dneh, mogoče tri ure, ter dela od pete zjutraj, pa do dveh, se ve, zjutraj. Za konec samo omenim, da ve za vse odseke avtocest, in sploh in oh. S podrejenimi dela, kot svinja z mehom, njegovi kompanjoni pa pojo, kot on dirigira, sicer, kuža ven. Naš holob je čista ničla, v primerjavi z njim. In klicanje Zokita, “ta, ta”,je še najmanj v njegovih v njegovem dramaturškem razpletu. Seveda je to samo malenkost. V glavnem, vsem predlagam oddaje Zorana Kesiča, 24 minuta. Tam izveste vse o cenjenem predsedniku. Seveda ne samo v eni oddaji, ter se boste nasmejali ob super srnskem humorji. Seveda pa ni moj komentar, namenje žaljenju. Damo to kar pač vidim in slišim.

  6. uroš gabrijelčič

    Srbiji po vseh porazih, ne le iz starejše zgodovine, predvsem iz novejše, očitno razen fuzbala ni ostalo kaj dosti. Ne gre pa spregledati, kot opozarja komentator pred menoj, da so se praktično infiltrirali po vseh republikah nekdanje juge, še najbolj morda prav v Sloveniji, kjer je njihova namišljena veličina in iz nje izhajajoča aroganca naletela na mlačno narodnostno zavest. Tako nasprotno srbski, ki urbi et orbi razglaša: govori srbski, da te razume celi svet. In Slovenci so po večini hvaležni pacienti, ki se na vsakem koraku trudijo z njimi pogovarjati v obupni srbščini, ki je žalitev za oboje. To, da so prisotni v vseh porah državnih sistemov (poglejte si samo medije!), je seveda zaskrbljujoče, a proces posrbljenja ni bil hiter, za številne očitno premalo očiten, zdaj je pa tu in zato moramo iz ust neke tv voditeljice poslušati žaljivke na račun našega naroda. Ob vojni vihri na Balkanu smo Slovenci orijateljsko sprejemali balkance k nam (pri tem nismo pozabili, da so bili Srbi nekoč v zgodovini prijazni do Slovencev), vendar se nam to danes ne obrestuje najbolje, ali po slovensko in angleško: Dobrota je sirota! No good deed goes unpunished!

  7. deni

    Komediant.

    • deni

      Samo še to. Za začetek predlagam oddajo, Bajka o krunisanju “Povratak Kralja”, z odličnim satirikom Kesičem.

  8. Miller

    Zaostali balkanci se nažirajo s čevapi, razviti zahodnjaki pa s kobilicami, črvi in travo.
    Nekateri prijateljujejo s obtoženci Jankovič, drugi z obtoženci Kurtz.
    Nogomet je zakon.

    • jaz

      Bolje s črvi in travo, kot s čevapi iz nogometnih navijačev …mislim da partizana. Saj res, a smo že pozabili, da je pizd.l vučič, da bo izdelovalce čevapčičev iz človeškega mesa gnal do pekla. Morda pa so to na sliki zadnje zaloge…

    • Mate

      V Srbiji ultra desničarji, po prihodu v Slovenijo pa postanejo ultra levičarji. Zdaj pa razumi

  9. APMMB2

    Ža v naprej se ve, da bo Vučić zmagal na volitvah in da se nič bistvenega ne bo zgodilo v Srbiji.
    Razmere v Srbiji niso dobre, to priča odliv mladine in pred vsem inteligence iz Srbije.Število prebivalstva se je drastično zmanjšalo in to pred vsem zaradi bega iz Srbije, manj pa zaradi natalitete.
    Srbija ima okrog vratu obešen pretežki kamen, to je Kosovo. Kosovo je država, saj Srbi ne morejo na Kosovo brez dokumentov. Na Kosovu razen razgrajanja ne morejo početi nič več.Kljub takšnim jasnim razmeram, ko so Kosovo izgubili, je vsa Srbija vpletena v to, da mora Kosovo pridobiti nazaj.
    Trmasto vztrajanje pa najbolj škodi Srbom na Kosovu, saj so tam razmere slabše kot v Srbiji, za Srbe same pa nevzdržne, pa ne zaradi Kosovarjev, Zato se selijo in jih je vse manj. Ostajajo teroristi, ki pa jih Kosovarji uspešno blokirajo.
    Srbija se zapleta tudi s podporo Rusije. Rusija vse bolj propada in vojna v Ukrajini jo bo popolnoma osiromašila. Vučuć pa stavi na napačnega konja.
    Podpora Kitajske je vprašljiva. Nobeno kosilo ni zastonj,zato bo Srbija prijatejstvo s Kitajsko morala plačati. Vprašanje je le kdaj in koliko?
    To Vučića ne zanima, saj se mu gre samo za to, da vlada in da vlada čim dalj.
    Za Slovence pa je bratenje s Srbijo problem.
    Slovenija je odskočna deska za srbske migrante. Slovenija je rezervna država za srbsko mafijo. Je pralnica denarja in skrivališče za največje kriminalce.
    Pretirano bratenje s Srbi je za Slovenijo škodljivo.Že tako imamo domačega kriminala dovolj in ni nobene potrebe, da ga ubvažamo še iz Srbije.
    Srbi se v Sloveniji nočejo asimilirati, Zahtevajo staus manjšinskega naroda.
    S tem dobi Slovenija Srbsko krajino v Ljubljani in potem vemo, kaj sledi.
    Zamenjava krajsnke klobase s čevapčiči je malenkost proti vsemu ostalemu.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Volilna farsa v Belorusiji po kremeljskih demokratičnih uzancah

Belorusi so v nedeljo, 25. februarja, odšli na parlamentarne volitve in volitve v lokalne svete. To so prve volitve v Belorusiji po politični krizi leta 2020. Volivci so izbirali 110 poslancev v spodnjem domu parlamenta in 12.000 predstavnikov lokalnih svetov. Ne glede na to, koliko ljudi se jih bo udeležilo, se bodo štele za veljavne. Te volitve sicer nikogar ne zanimajo, ker je izid znan v naprej. Je pa stanje demokracije v Belorusiji lep prikaz tistega, kar bi se zgodilo, če bi Putinova »tridnevna specialna operacija« uspela in bi Ukrajina dobila vodstvo po kremeljskih demokratičnih uzancah.

Intervju z vampirjem: Kaj je Vladimir Putin prek Tuckerja Carlsona sporočil Donaldu Trumpu

Pogovor črne ovce ameriškega novinarstva z osumljenim vojnim zločincem, ki je potekal 8. februarja letos, dobra dva tedna pred drugo obletnico ruske invazije na Ukrajino, zagotovo ne bo šel v zgodovino. Kremeljska sobana z razkošnim pohištvom, kot iz škatlice urejeni izpraševalec in predvsem nobenih neprijetnih, kaj šele kritičnih vprašanj, ki bi vznejevoljila sogovornika. Tucker Carlson ni Barbara Walters, še manj Walter Cronkite ali Larry King. Vladimir Putin se je monološko pogovarjal dobri dve uri in dosegel svoj namen – svetovni javnosti prodati pravljico o ubogih, ogroženih Rusih, ki so jih neonacisti v Ukrajini prisilili v “posebno vojaško operacijo”, da bi zaščitili svobodo, nacionalne pravice in zgodovinsko vlogo ruskega naroda. Ne glede na to, je med pogovorom vseskozi poudarjal Putin, pa je Rusija vedno pripravljena na sklenitev miru, na premirje z “režimom v Kijevu”.

Tretje leto: Kljub vsej propagandi Rusija ekonomsko trpi zaradi Putinove vojne

V soboto bosta minili dve leti od ruske invazije na Ukrajino, ki je uspela zdržati in se še vedno upira agresorski vojski. Prve prave vojaške provokacije so se sicer začele že na današji dan, le redki pa so verjeli, da se bo vseobsežni napad res zgodil. Kljub agresivni propagandi Kremlja, ki je celo nekaj zahodnjakov uspela prepričati, kako sankcije Rusiji sploh niso škodovale, celo nasprotno, ruski vsakdan še zdaleč ni idiličen. Socialne in ekonomske posledice vojne so hude; stroški za vojsko so se v dveh letih dvignili za 300 odstotkov, okoli 8 % celotnega ruskega BDP gre samo za financiranje te vojne. Najhujši udarec za Rusijo pa je več kot milijonski osip v demografiji. V zadnjih dveh letih je iz Putinovega imperija pobegnilo najmanj 800.000 Rusov. Na ukrajinski fronti jih je za vedno ostalo (ali pa so se vrnili ranjeni) okoli 300.000.

Putinova peta kolona v Ljubljani ob obletnici invazije na Ukrajino pripravlja shod v podporo Rusiji!

Ali je v naslovu prišlo do napake, sabotaže večje skupine tiskarskih škratov? Ni. Sredi Ljubljane je za soboto, 24. februarja, dva dneva po drugi obletnici vojaškega napada Ruske federacije na Ukrajino, dejansko napovedan shod s pomenljivim naslovom: “Shod ob drugi obletnici posebne vojaške operacije”. Enostavno povedano, to bo dogodek v podporo Rusiji oziroma vojni, ki jo je njen predsednik Vladimir Putin 22. februarja 2022 vsilil Ukrajini. Shoda se bo v najboljšem primeru udeležilo največ nekaj sto ljudi, vseeno pa to dokazuje, da ruska propaganda v Sloveniji deluje. Počasi prodira tudi v medije, še bolj vztrajna je na ulici. Vsak petek ob 19. uri se skupina Putinovih podpornikov zbere zraven ruskega veleposlaništva, svojih shodov nikoli ne prijavijo policiji, ki to mirno tolerira. Občasno se srečujejo tudi s predstavniki ruske ambasade. Kaj točno počnejo, ne ve nihče.

Pripravljeni na Trumpa 2.0?

Predvolilna tekma v Združenih državah Amerike vedno bolj intenzivno polni medije po vsem svetu. Deloma zaradi osnovnega bizarnega dejstva, da se v boj podajata precej starostno »iztrošena« kandidata, pri čemer s svojimi izjavami, ki kažejo na mejno opravilno sposobnost, gotovo izstopa kandidat demokratov Joe Biden, veliko razburjenja pa povzroča tudi kandidat republikancev Donald Trump s svojimi »šank« idejami in domislicami, ki lahko dodatno destabilizirajo že tako majavo globalno ureditev.

Frančiškova cerkev v kompleksni globalni realnosti

Veliki izziv miru in za mir ostaja v središču Frančiškovih prizadevanj; mir, ki poleg tega, da predstavlja osrednji cilj novega svetovnega reda, spada tudi med izobraževalne in kulturne dejavnike v dialogu med ljudmi in skupnostmi, še posebej v nasprotju z orožarsko industrijo in trgovino z orožjem. Papež Frančišek je citiral govor Pija XII. iz decembra 1944, ki poudarja “vedno jasnejšo in trdnejšo voljo: narediti to svetovno vojno, ta vsesplošni prevrat, izhodišče nove vseobsežne prenove”, sam pa se je osredotočil na “vseobsežno prenovo”, na katero je upal papež Pacelli. Tokrat namreč pogosto citiran koncept “razdrobljene tretje svetovne vojne” pomeni zaskrbljenost zaradi resne nevarnosti resničnega globalnega spopada, sposobnega opredeliti nova področja moči.

Ukrajina (2022-2024): Če zmagajo Rusi, bomo vsi revnejši in manj varni

Na Zahodu se množijo glasovi, ki so si enotni v tem, da je treba Rusiji preprečiti, da bi zmagala v vojni v Ukrajini, pa tudi glede tega, da je nujna ponovna oborožitev Zahoda. Eden teh glasov je denimo nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, ki se zavzema za vso potrebno vojaško podporo Ukrajini. V Skandinaviji, ki je bila v preteklosti podobno kot nemška stranka Zelenih znana po svojem pacifizmu, pa oblasti odkrito pripravljajo državljane na možnost oboroženega konflikta z Rusijo v dogledni prihodnosti. Ukrajinski predsednik Zelenski je nedavno v Davosu svaril svetovne voditelje, da če Rusom uspe zasesti Ukrajino, bo to privedlo do neposredne vojne med Rusijo in zvezo NATO.

Kriza SD: Koalicija je sama sebi najboljša opozicija

V vsem medijskem “spinu” okoli afere Litijska 51 se izgubljajo osnovna dejstva. In sicer, da je Dominika Švarc Pipan kot ministrica za pravosodje podpisala škodljivo pogodbo v breme proračuna Republike Slovenije. Taisto pogodbo je potrdila vlada Republike Slovenije in v roku 24 ur po podpisu pogodbe plačala kupnino iz proračunske rezerve, ki je namenjena za nujne zadeve. Z zadevo je bil več kot seznanjen minister za finance Klemen Boštjančič, pa tudi predsednik vlade ni bil brez informacij. Če bomo prišli stvarem “do dna”, potem bomo z institutom objektivne odgovornosti na koncu dejansko prišli do predsednika vlade.