Voditelj Uroš Slak v skoraj dvajsetminutnem pogovoru od ljubljanskega župana Zorana Jankovića ni dobil jasnega...

Voditelj Uroš Slak v skoraj dvajsetminutnem pogovoru od ljubljanskega župana Zorana Jankovića ni dobil jasnega...
Srbski predsednik Aleksandar Vučić si želi, da bi bil v prihodnosti voditelj Srbije sedanji ljubljanski župan Zoran...
Vseeno je, ali se bo Vučić obdržal ali bo padel, pravi naš kolumnist Denis Poniž, kajti v vsakem primeru se ne bo zgodilo nič prelomnega. Srbski pisatelj Milovan Danojlić je v nekem pogovoru mirno dejal: “Veš, mi bomo vedno vse preživeli. Smo ruralni narod in imamo vedno dovolj hrane. To pa je garant za preživetje, pod vsakršno oblastjo. Lahko nas bombardirajo, mi bomo mirno jedli pito zeljanico in pili žganje.” Z ali brez Vučića bo torej Srbija ostala tam, kjer je: Srbija na Vzhodu. Zato je smešno, koliko dušebrižništva med slovensko levico, ki se zavzema za svobodo govora in tiska v Srbiji, doma pa bi pripravila zakon, ki je samo prikrita cenzura in ustrahovanje drugače mislečih. Dokler bodo mladi protestirali za Srbijo, Palestino in kdo bi vedel še za kaj, ni strahu, da bi protestirali proti resničnim zajedalcem in uničevalcem Slovenije.
Zdi se, da se na historično najbolj problemetičnem koncu Evrope, na hribovitem Balkanu, dogaja nekaj, kar lahko pomeni upor državljanov, ponižanih in razžaljenih, proti vladavini korupcije, laži in represije. Začelo se je v Srbiji, kjer so pred dnevi protesti morda dosegli vrhunec, nadaljevalo pa se bo očitno v Makedoniji. Vmes se je zgodil strelski pokol v Črni gori, Bosna in Hercegovina, ta nesrečna država, ki razpada že od istega dne, ko je bila ustanovljena, pa je tako ali tako sod smodnika, kjer lahko poči že jutri. Sta Slovenija in Hrvaška res imuni pred “vstajo naroda”, ali pa je občutek, da ju njuna domnevno evropska identiteta varuje pred nevarnostjo upora ulice, zavajajoč?
V senci Trumpovega preurejanja sveta po vzorcu Vladimirja Putina, evropskega počasnega treznjenja in odkrivanja pozabljene identitete in samozavesti ter notranjepolitičnih srbskih akrobacij je v nekakšno pozabo zbledela precej napeta in zaskrbljujoča situacija v Bosni in Hercegovini. Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane je pripravil precej alternativno analizo aktualnega dogajanja. Iz obsežne analize “Bosna in Hercegovina 2025” izhaja, da se v ozadju dogaja marsikaj. Kot vemo iz izkušenj preteklosti, pa že manjše iskrice na Balkanu lahko hitro pomenijo problem globalnih razsežnosti. “Kurjačev” iz ozadja na teh koncih nikoli ne zmanjka.
Župan Ljubljane Zoran Janković, prijatelj in podpornik srbskega demokrata in garanta stabilnosti na Balkanu Aleksandra...
Globalno razmerje moči se spreminja. BRICS, ki ga vodijo Rusija, Kitajska in Indija, izziva zahodni sistem gospodarstva in politike. Čeprav to zavezništvo kaže ogromen potencial zaradi svoje demografije, naravnih virov in trgov, ima še vedno ključno napako – pomanjkanje enotne vojaške sile, ki bi lahko zaščitila njihov kapital in zagotovila geopolitično stabilnost. Prav v tej slabosti je priložnost za Ameriko. Predsednik Trump je priznal, da je prihodnost Amerike v oblikovanju enotne, integrirane entitete – superdržave, ki bo dominirala na vseh področjih: od gospodarstva in tehnologije, do vojaške in geopolitične moči. Njegova vizija vključuje združitev Kanade, Grenlandije in Panamskega prekopa z Združenimi državami. Ta ozemlja so ključna za strateško in gospodarsko moč prihodnosti Amerike.
Ali je Jankovićevo lojalnostno pismo Vučiću, na katerega se premier Golob ni želel kritično odzvati, slučajno razkrilo veliko skrivnost slovenske politike – da je namreč ljubljanski župan “nadrejen” predsedniku vlade in da zato slednji drži nazaj svoj kabinet, zlasti Tanjo Fajon, da se ne bi javno oglašali s kritikami na račun Vučića? Kako je to možno? So Srbi o predsedniku vlade morda pridobili kakšne neprijetne informacije, ki ne smejo priti v javnost, saj bi uničile Goloba? S kakšno perfidno igro imamo opravka? Zakaj je sumljivo tiho tudi evropska komisarka za širitev Marta Kos?
Zakaj se v Srbiji vse bolj trese stolček Aleksandru Vučiću, smo vprašali uglednega in dolgoletnega srbskega novinarja Zorana Đukića. Njegov pogled na dogajanje v Srbiji razkriva tudi marsikaj, o čemer slovenski mediji običajno niti ne poročajo. Poleg tragedije v Vojvodini, kjer se je novembra zrušil nadstrešek novosadske železniške postaje in ubil 15 ljudi, je ključni razlog za upor študentov in dijakov tudi predlagani zakon, ki bi na kolena spravil državne univerze. Zdi se, pravi Dukić, da bo Vučić padel. Toda nič še ni odločeno, sploh zato ne, ker je v ozadju veliko denarja in interesov močnih tujih igralcev.
So študentski protesti v Beogradu, ki so potegnili za seboj velik del prej tihe, mlade demokratične Srbije, začetek česa novega, ali samo spet muha enodnevnica, ki jo bo srbski vsemogočni predsednik, prijatelj Putina, Zorana Jankovića, Aleksandra Čeferina, Roberta Goloba, s svojim nadzorom nad mediji in večino drugih državnih aparatov umiril, nekako podkupil, utišal? Državljanska nepokorščina se z bojkotom trgovin, lokalov, krepi tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini. Nekatere politične stranke se na to gibanje poskušajo “šlepati” tudi v Sloveniji. Vsi pa so malce pozabili na bistvo: oblast se voli na volitvah, ne v trgovinah, na ulicah. Kot je naša vlada pozabila, da bi se morala ukvarjati predvsem z višanjem kakovosti življenja ljudi. V svoji ideološki in vsebinski zablodelosti pa razmišlja samo o tem, kje bo za delovanje zbirokratiziranega, predimenzioniranega in koruptivnega državnega aparata od ljudi pobrala še kakšen evro, kako jih bo nadzorovala, jim predpisovala, kako naj živijo.
Ob 35-letnici akcije Sever, ko je tedanja slovenska partija preračunljivo preprečila t.i. srbski miting resnice v Ljubljani, je ponovno aktualna knjiga zgodovinarja Igorja Omerze z naslovom Udba in akcija Sever, v kateri je spremno besedo napisal Igor Bavčar, ki je konec osemdesetih vodil Odbor za varstvo človekovih pravic, v prvi demokratični vladi pa je prevzel mesto ministra za notranje zadeve. Bavčar ugotavlja, da je partija svoj volilni uspeh na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah dosegla tudi zaradi nasprotovanja Miloševićevi jogurtni revoluciji in prizadevanjem za avnojsko Jugoslavijo. Toda samostojna Slovenija v resnici ni bila nikoli njena opcija in to dobro pokaže tudi knjiga Igorja Omerze. Edini, ki bi Türkovo državno odlikovanje za akcijo Sever res zaslužil, je Milan Kučan, le obrazložitev bi se morala glasiti drugače …
Uspešen prevzem Gorenjske banje, nepremičnine in turizem so bili zaščitni znak srbskega “sladkornega tajkuna”, kot so nekoč Miodraga Kostića imenovali tuji mediji. Kostić je po hudi in neozdravljivi bolezni umrl minuli teden. Ker je njegova dolgoletna poslovna pot vključevala tudi Slovenijo, lahko ob njegovi smrti ugotovimo, da ni bil tipičen tajkun iz območja nekdanje Jugoslavije. S svojo humanitarnostjo je podiral predstavo o stereotipnem, egocentričnem bogatašu. Ne, Miodrag Kostić je bil bil dobri tajkun, kar so mu priznali celo običajno neprizanesljivi spletni komentatorji.
Da je vsaka vojna velik biznis ni nič novega, je pa v primeru sodobnih, hibridnih vojn, ki niso t. i. totalne vojne, ne glede na formalna zavezništva zanimivo opazovati pragmatičnost, ali bolje rečeno dvoličnost držav, ko gre za vprašanja gospodarskih koristi. To je lepo vidno v sami EU, ki po različnih posrednih kanalih še vedno posredno učinkovito posluje z Rusijo na področju dobav plina in nafte in še česa. Tudi Slovenija ni nobena izjema, še manj pa prijateljica Rusije in Putina Srbija, kar je je razkril Financial Times.
Ko so se glave po ponovnem “nesrečnem remiju” s Srbijo na Evropskem prvenstvu v nogometu (EURO 2024) malce ohladile, je potrebno vseeno izpostaviti, da gre za precej bizaren, ponavljajoč pojav zapravljanja zgodovinskih priložnosti v našem nogometu, sploh na tekmah s Srbijo. Nismo pristaši zarot, ampak upamo, da so naši nogometaši in strokovno vodstvo resno analizirali tragikomično “izgubo” dveh točk, ki bi Slovenijo verjetno že peljale v naslednji krog. Predvsem pa se zdi vsaj malce nenavadno, da nihče od t. i. silnih “strokovnjakov” na vseh možnih pooblaščenih, ali nepooblaščenih, avtoriziranih kanalih, v studijih, člankih, ni resno analiziral tega zadnjega nesrečnega kota, “čudežnega” gola Srbije in milo rečeno nenavadno pasivnega položaja našega superzvezdnika, multimilijonskega golmana Jana Oblaka.
Slovenski nogometni selektor Matjaž Kek ni mogel skriti razočaranja zaradi izgubljene priložnosti za zmago proti...