Tri makro posledice Hamasovega napada na Izrael

Vojaški napad Hamasa na izraelska ozemlja onkraj meja Gaze, ki je v mnogih pogledih napad brez primere, zlasti v smislu njegove večdimenzionalnosti, odpira nove scenarije za že tako zelo krhko ravnovesje v regiji in na splošno za Bližnji vzhod, s posledicami, vidnimi tudi na globalnem političnem prizorišču.

Notranje ravnovesje

Prva posledica je “notranja”, arabsko-izraelska, saj se je po napadu prejšnjo soboto zaostril konflikt, ki ga že napovedujejo uradne izjave izraelske vlade – ta je s svojim premierom Benjaminom Netanjahujem dala vedeti, da je država “v vojni”. To pravzaprav samo po sebi ni novost – Izrael je zgodovinsko gledano že po definiciji v vojnem stanju -, vendar pa ravno to omogoča, da vlada uporabi vojaško silo velikega obsega, ki jo legitimira izjava varnostnega kabineta v skladu s 40. členom Temeljnega zakona (ustave) države Izrael. Ta člen dejansko ureja vstop v vojno stanje s formalnim sprejemom v knesetu in določa, da je odločitev v rokah vlade, ki mora “čim prej” pridobiti mnenje parlamentarnega odbora za zunanje zadeve in varnost. Če povemo drugače: Izrael je s takšnim korakom uvedel “izredno stanje”, ki bo vladi omogočilo, da vpokliče del več kot 400.000 rezervistov in vojaško posreduje na območju Gaze, kar je veliko več, kot je običajno. Resnost položaja in morebitno prehitevanje dogodkov dodatno ponazarjajo besede nekdanjega namestnika vodje izraelskega sveta za nacionalno varnost in polkovnika rezerv Itamarja Yaarja, ki je v intervjuju dal vedeti, da bodo po napadu Hamasa “pravila drugačna”, s čimer je dejansko napovedal novo fazo vojne med stranema, v kateri bodo odpravljena pravila vojskovanja in v kateri zaradi izrednih razmer in napada udeležba civilistov ne bo več – vsaj formalno – izjema.

2. Regionalna geopolitika

Scenariji postajajo črni tudi zaradi vpletenosti drugih sil na regionalni ravni. Prvič, nepričakovana poteza Hamasa je dala zagon protiizraelskim impulzom ne le na palestinskih ozemljih, temveč tudi v sosednjih državah, kar lahko povzroči zdrs po zahtevnem pobočju medverskih odnosov na Bližnjem vzhodu: novica o uboju dveh izraelskih turistov in poškodbe lokalnega vodnika, ki ga je v Aleksandriji zagrešil egiptovski lokalni stražar, kaže, da lahko prodor palestinskih sil daje moč podobnim nadaljnjim protiizraelskim dejanjem, usmerjenim proti civilistom. Napetost pa se bo še povečala zaradi vpletenosti dveh sil, ki predstavljata dve protiuteži muslimanskega sveta: na eni strani je tu Iran, ki kljub temu, da je šiitska država, vojaško podpira sunite iz Hamasa, ki nadzorujejo območje Gaze; na drugi strani pa imamo Savdsko Arabijo, ki že dolgo začenja proces normalizacije odnosov z Izraelom. Treba je povedati, da sta se Savdska Arabija in Iran v zadnjem letu s posredovanjem Kitajske uradno zbližala in ponovno vzpostavila diplomatske odnose, ki so bili dolgo časa prekinjeni.

O iranski podpori Hamasovemu napadu priča videoposnetek, v katerem naj bi se tiskovni predstavnik brigad Izz ad-Din al-Kasam (vojaško krilo Hamasa) Abu Obaida zahvalil Iranu za dobavo orožja, potem ko je Hamasove borce pozval k vojni in jih spodbudil k bojem v večjem obsegu. Treba je povedati, da se je Iran otresel obtožb o neposredni vpletenosti v napade prejšnjo soboto. Čeprav še vedno podpira palestinsko vojno, je prek svojega predstavništva v Združenih narodih uradno sporočil, da ni bil vpleten v akcijo prejšnjo soboto. V izjavi je potrdil, da “odločni ukrepi, ki jih je sprejela Palestina, predstavljajo povsem legitimno obrambo pred sedemdesetletno zatiralsko okupacijo in gnusnimi zločini, ki jih je zagrešil nelegitimni sionistični režim”.

Hamasova vojna poteza je dala zeleno luč tudi za nadaljnje napade na drugi vojni fronti – na severni fronti, kar je še povečalo stopnjo napetosti na območju gore Hermon na meji med Sirijo, Libanonom in Izraelom, kjer je Hezbolah z izstrelitvami raket in vojnimi dejanji odkrito podprl Hamasov napad.

Morebitna neposredna ali posredna podpora Irana ogroža zelo nestabilno ravnovesje med muslimanskim svetom in Izraelom. Ravno prejšnji mesec se je zaradi dialoga med izraelskim predsednikom vlade in ameriškim predsednikom Bidenom dejansko ustvaril zgodovinski pogoj za normalizacijo odnosov med Savdsko Arabijo in Izraelom, zaradi česar je Netanjahu izjavil, da “pod vašim vodstvom, gospod predsednik, lahko sklenemo zgodovinski mir med Izraelom in Savdsko Arabijo”. Ta faza odnosov med stranema je sledila Abrahamskim sporazumom, ki so bili avgusta 2020 formalizirani med Izraelom, Združenimi državami Amerike in Združenimi arabskimi emirati, pozneje pa razširjeni na Bahrajn in Maroko, ki so sicer predstavljali dejanje formalne in ne vsebinske diplomacije, vsekakor pa so napovedovali ploden dialog med arabskim in izraelskim svetom. Skupna izjava, ki je bila v novejši regionalni zgodovini brez primere, je predstavljala pomembno opeko v medverskem dialogu, ki ga je Iran razumel kot odkrito izdajo Palestincev.

3. Globalne posledice

Napadi 7. oktobra so očitno ogrozili možnost pomiritve v regiji, saj so znova povzročili zelo visoko raven napetosti in dejansko še dodatno povečali možnost za vpletenost regionalnih akterjev v vojno, če pa razmislimo o posledicah na globalni ravni, so te zaskrbljujoče. Začenši z zgodovinskim sporazumom med Iranom in Rusko federacijo, ki bi lahko privedel do razširitve kriznega loka vse do ozemlja Sirije, zaveznice Moskve, in razširil okvir spopada tudi na severovzhodno izraelsko fronto.

Tukaj je še odprta vojna v Gorskem Karabahu in dejstvo, da je Turčija, še en ključni akter v regiji, podprla Azerbajdžan, to pa je v zadnjih tednih pomenilo tudi odvračanje pozornosti Rusije od konflikta v Ukrajini. Prav tako je treba upoštevati globalne posledice vojne v Ukrajini in razkol, ki ga je napovedal vzpon skupine BRICS in njena prihodnja širitev na Argentino, Savdsko Arabijo, Egipt, Združene arabske emirate, Etiopijo in Iran.

Nenazadnje, v tem okviru novih zidov in globalnih napetosti, v katerem ima še naprej ključno vlogo verski dejavnik, na katerega analitiki in opazovalci prepogosto pozabljajo, in v katerem se pojavlja tudi odprt izziv “globalnemu Zahodu”, ni mogoče spregledati valov protikolonialnih protestov v Sahelu, ki jih podpirata Rusija in Kitajska ter predstavljajo še en delček v globalni sestavljanki, ki postaja vse bolj kompleksna in zapletena ter napoveduje črne scenarije za prihodnost.

Ključno vprašanje v mednarodnih odnosih torej ostaja: cui prodest (komu koristi) napad prejšnjo soboto?

+++

Palestinska ozemlja bodo zagotovo tarča izraelskih sil v obliki, kakršne še niso doživeli, in v napadih presenečena, kot se je zgodilo v jomkipurski vojni, katere 50. obletnica je, kakšno (ne)naključje, ravno letos. Na palestinski strani se očitno poskuša destabilizirati nasprotnika z uporabo gverilskih tehnik, s katerimi bi premagali velikansko razliko v silah na terenu, tako vojaških kot tehnoloških, hkrati pa bi poskušali vključiti regionalne sile in strniti regionalno protiizraelsko fronto. Gre za interes, ki je povezan z zelo visokimi vojaškimi in civilnimi tveganji in stroški. Na kocki je njihov izhod iz skoraj popolne izolacije in zatiranja, ki so mu izpostavljeni s strani Izraela in politike sedanje vlade, proti kateri je v zadnjih dneh nastopilo tudi uredništvo časopisa Haaretz, ki je govorilo o Netanjahujevi brezobzirnosti kot podlagi za sobotni napad na Izrael.

Medtem ko so se številni opazovalci ukvarjali z morebitnim interesom Irana, da bi prek Hamasa napadel Izrael in s tem onemogočil morebitni dogovor med Savdsko Arabijo in judovsko državo, pri katerem ZDA tudi zdaj še naprej vztrajajo, je bilo malo pozornosti namenjene drugi strani medalje: odnosom med obema islamskima državama. Če bi po eni strani naraščanje napetosti dejansko onemogočilo možnost razširitve Abrahamskih sporazumov po savdski osi, bi po drugi strani spodkopalo tudi normalizacijo odnosov med Iranom in Savdsko Arabijo, ki se je začela s sporazumi marca lani in zgodovinsko obnovitvijo diplomatskih odnosov med državama s posredovanjem Kitajske.

V tem smislu bi lahko sobotni napad pomenil pravo notranjo mino v muslimanski fronti, ki bi lahko izzvala tudi kitajsko vodstvo revizionistične fronte liberalne svetovne ureditve, v središču katere so ZDA. Prizadevanja Anthonyja Blinkena za ohranitev izraelsko-savdskega dialoga, o čemer pričajo tudi uradne izjave savdskih predstavnikov, so namenjena obnovitvi zgodovinskih ameriških zavezništev v regiji proti interesom njenih konkurentov. Pred dvema dnevoma pa je zunanji minister Savdske Arabije v sporočilu izrazil zaskrbljenost zaradi razmer v Gazi, pri čemer je kot glavni vzrok za nedavno zaostrovanje razmer navedel politiko odvzemanja temeljnih pravic Palestincem in ponavljajoče se izraelske provokacije, s čimer je pravzaprav označil precej jasno ločnico v odnosih z razširjenim Zahodom.

Medtem ko Izrael tvega nevarno izolacijo tako zaradi dejanske razveljavitve Abrahamskih sporazumov kot deljeno pozornost njegove zgodovinske zaveznice ZDA zaradi podpore ukrajinski fronti, bo lahko z uzakonitvijo vojnega stanja množično razporedil svoje sile na območju Gaze, še okrepil nadzor nad palestinskimi ozemlji in z izrednimi razmerami, ki jih je uvedel kneset, z neomejeno uporabo sredstev in tehnologij zatrl palestinski odpor in utrdil krhko notranje ravnovesje v državi.