Iranski prstni odtisi na Hamasovem napadu: “Smrt Izraelu!”, “Palestina bo zmagala!”, “Izrael bo uničen!”

Teroristična skupina Hamas je presenetila z napadom, ki ga Izrael ni pričakoval. Napad je tokrat silovitejši in brutalnejši od vse prejšnjih in posega v meje, ki so bile določene leta 1948 z mednarodnim sporazumom za ustanovitev izraelske in palestinske države, ki jo Palestinci še danes zavračajo. Hamas je vdrl globoko v izraelska naselja in kibuce, presenetil Izraelske obrambne sile (Israel Defense Forces, IDF), kjer jih je del uspešno nevtraliziral. Toda namesto boja proti IDF so Hamasovi borci svoj napor usmerili v teror proti civilnemu prebivalstvu z vdori v njihove domove, s streljanjem in ugrabitvam, kjer so na desetine prebivalcev odpeljali v Gazo. Za ugrabljene civiliste bodo verjetno postavili nemogoče pogoje izraelski vladi.

Napad se je začel na praznik Shemini Atzeret, ko je v Izraelu dela prost dan in se prebivalci posvetijo praznovanju. Najprej naj spomnim, da ima ta dan v arabskem svetu poseben pomen, 6. oktobra 1973 je bil začetek jomkipurske vojne (Yom Kippur) oziroma oktobrske vojne, kot je znana v Egiptu, ko so Egipčani na sveti judovski praznik začeli z napadom na Izrael z namenom osvoboditve Sinajskega polotoka.

Zakaj ravno zdaj

Hamas je napadel Izrael na 50. obletnico jomkupurske vojne, kar ima precejšen simbolični pomen. Toda takoj lahko opazimo temeljno razliko. Egipt je imel izključno en motiv, to je osvoboditev Sinaja in uničenje izraelskih vojaških ciljev. Hamasev cilj je dejansko uničenje Izraela in njegovega prebivalstva, zato nediskriminatorno vdira v civilna območja, kjer ugrablja in pobija civiliste, tudi otroke, ženske in tuje delavce. Na kratko, Hamasov cilj je teroriziranje prebivalstva. Opazimo lahko še eno razliko: Hamas ne upošteva niti izraelskih meja iz leta 1948, kar pomeni, da ne gre za osvoboditev okupiranih ozemelj, ampak za uničenje Izraela kot takšnega.

Napad se je napovedoval že dlje časa, Hamas je lani in letos večkrat testiral izraelsko obrambo z raketiranjem in posamičnimi vdori v Izrael. Obveščevalne agencije so vedele in opozarjale, da Iran in Sirija aktivno oborožujeta Hamas predvsem z iranskimi droni in raketami. Hamas je zadnje leto vedno bolj odprto grozil z napadi, Izrael pa je dobil novo vlado, ki je ravno tako s silovito brutalnostjo odgovarjala na najmanjše provokacije.

Ne pozabimo, da se Izrael srečuje z dnevnimi posamičnimi raketiranji svojega ozemlja, kar bi brez Iron Dome, tj. izraelskega raketnega ščita, pomenilo veliko civilnih žrtev. Potem so tu še posamični teroristični napadi, ki letno zahtevajo nekaj deset življenj in strelski napadi na kontrolne točke. Po drugi strani se Palestinci redno srečujejo z grobimi vdori izraelske vojske na svojih ozemljih.

Iranski prstni odtisi

Iran je – opogumljen s savdsko utrujenostjo v jemenski vojni in opolnomočen z vojaško pomočjo Rusiji – dobil zagon, ki mu je upadel po odstranitvi generala Sulejmanija. Poleg tega je zmotna politika Združenih držav in Evropske unije Iranu omogočila milijarde dolarjev v sklopu “mirovnega približevanja” oziroma sporazuma JCPOA, ki je v osnovi dogovor za uporabo jedrske tehnologije v mirovne namene. Ta zajema še druge sporazume, kot so popuščanje sankcij in gospodarsko sodelovanje na določenih področjih.

Veliko analitikov že dalj časa opozarja, da ta sporazum omogoča Iranu regijsko prevlado, financiranje terorizma, razvoj jedrskga orožja in destabilizacijo celotne regije. Da to drži, lahko vidimo v primeru iranskega financiranja vojne v Jemnu, podpore sirskemu diktatorju Asadu in terorističnim organizacijam, kot so Hamas, Palestinski islamski džihad in Hezbolah. Iran je zrušil Jemen, iz Iraka, Sirije in Libanona pa je ustvaril šibke vazalne države, ki so nestabilne in dobesedni sod smodnika.

Drugi najpomembnejši financer Hamasa je še Katar, ki večkrat gosti Hamasove predstavnike v Dohi in je tihi zaveznik Irana proti Savdski Arabiji. Katar je omogočil zavetišče egitptovski Muslimanski bratovščini (MB), potem ko so izgubili boj za oblast po državnem udaru med letioma 2013 in 2014.

Kdo je Hamas, kaj želi doseči?

Hamas pomeni Harakat al-Muqawama al-Islamiya oziroma Islamsko uporniško gibanje. Ustanovil ga je Šejk Ahmed Jasin v Gazi konec osemdesetih let kot alternativa palestinskemu Fatahu. Jasin je bil aktiven član Muslimanske bratovščine že za časa svojega študija v Kairu, potem pa je svojo pot nadaljeval v Gazi in na Zahodnem bregu, saj je Šestdnevna vojna leta 1967 ponudila nove priložnosti za razširitev Muslimanske bratovščine. Gibanje je sprva prišlo v spor z egiptovskim predsednikom Naserjem, vendar sta mu kasneje vrata ponovno odprla Sadat in Mubarak. Leta 1987 je prva palestinska intifada ponudila popolnoma novo priložnost, kjer je Hamas želel prevzeti vajeti od Palestinskega islamskega džihada, stacioniranega na Zahodnem bregu, Hamas pa se je uspel pozicionirati v Gazi.

Hamas seveda nima dovolj številčne vojske za okupacijo Izraela, vendar pa ima dobro oborožitev, ki jo primarno dobavljajo Iran, Asad, Katar in Hezbolah, nekaj pa jo proizvedejo sami. Hamas, Brigade Al Kasam, Palestinski islamski džihad, Brigade Jenina in Fatah so namreč mojstri izdelave recikliranega orožja iz otroških dronov, kopalniške opreme, uporabljenega in odvrženega izraelskega orožja itd., prototipe pa jim največkrat zagotovijo Iranci, kot recimo za samomorilski dron Šehab.

Ruska okupacija Ukrajine je pokazala, da lahko manjša vojska zada hude udarce bolje oboroženim silam. Hamas je presenetil IDF, to je zdaj že jasno, napad pa je bil izveden precizno, vključil je raketne napade na izraelske vojaške in civilne cilje ter polno zaposlil raketni ščit (Iron Dome). Toda tokrat je uspešno infiltriral relativno močno vojaško silo, ki je uspela vsaj za kratek čas zavzeti nekaj kibucev, premagati nekaj vojaških točk IDF in zadati izjemen psihološki udarec izraelskemu prebivalstvu, ki se je doslej počutil varnega za zidovi in raketnim ščitom. Uporabili so na primer motorna jadralna letala, ki jih izraelski radarji in kamere niso uspele odkriti, saj imajo majhno termalno sled.

“Ste pripravljeni na pekel?”

Psihološki udarec za Izraelce bo ogromen, pomislimo, da so Brigade Al Kuds posnele fotografijo nad Tel Avivom in jo objavile z napisom “Prebivalci Tel Aviva, ali ste pripravljeni na pekel?”. Zelo verjetno je namen razširitev vojne na Zahodni breg in Jeruzalem, kar je v javnem nagovoru potrdil tudi Ismajl Hanija, vodja Hamasa. To je danes mogoče zaradi ukrajinske izkušnje. Hamas in ostale teroristične organizacije v regiji imajo sposobnost z droni pripeljati vojno in teror na domače dvorišče, četudi droni ne bodo pomagali pri zmagi v vojni. Ta situacija vrača Izrael v devetdeseta leta in obdobje po 11. septembru, ko so judovsko državo preplavili teroristični napadi v nakupovalnih centrih, avtobusih, tržnicah, ulicah itd.. Tisto obdobje nestabilnosti in terorja, ki ga je z intifado sprožil pokojni palestinski voditelj Jaser Arafat, potem ko je povozil mirovni sporazum, je pripeljalo k gradnji zidu, kontrolnih točk in raketnega ščita, kar je na koncu Palestincem življenje še bolj otežilo.

Danes Izrael ne more spregledati dejstva, da lahko Hamas na otroški dron priveže granato in jo vrže nad vrtec. Z današnjimi posnetki pobijanja civilistov in ugrabitev lahko takšen scenarij napovemo z gotovostjo. Velikokrat slišimo, da Izrael pretirava z obrambo, toda današnji posnetki nam pokažejo do kako alarmantnega pokola bi dejansko prišlo v primeru hipotetične zmage Hamasa nad Izraelom. Ne pozabimo, da je v ustavi Hamasa zapisano uničenje tako Izraela kot njegovega judovskega prebivalstva.

Gre za koordiniran napad na Izrael, ki ga je pomagal načrtovati Iran. Ta je pred dnevi gostil voditelje Hamasa na Konferenci islamske enotnosti, kjer je šef Hamasovega politbiroja v Libanonu Osama Hamdan pripravil govor, ki je napeljeval k današnjim dogodkom. Takrat so potekali tudi pogovori o nadaljnih dogodkih v regiji, vključno z Jahjo Rahimom Safavijem, vojaškim svetovalcem iranskega verskega voditelja Alija Khameneja, ki je med prvimi čestital Hamasu za uspešen napad na Izrael. Iranski parlament je ob začetku napada kričal “Smrt Izraelu”, “Palestina bo zmagala” in “Izrael bo uničen”. To je bilo poleg že natisnjenih panojev v Teheranu, ki so jih razobesili v čast Hamasu.

Enako kot v primeru Jemna, Sirije in Iraka gre za širjenje iranskega vpliva. Ta modus operandi je ajatola Homeini napovedal ob prevzemu oblasti, ko je pozval na širjenje islamskih revolucij po vzgledu iranske, uničenju Izraela in potem širitev naprej v svet. Iran zvesto sledi dikciji, ki jo je naslovil veliki ajatola. Zaradi tega je dokončno napočil čas, da se Zahod poenoti v mnenju, da je Iran problem in ne rešitev. Današnjo bitko je dobil Iran, ki je dokazal, da lahko močno udari po Izraelu.

Savdsko presenečenje in ruska izdaja

Zalivske države so bile enako presenečene kot Izrael. Savdska Arabija in Izrael ravnokar sodelujeta v zgodovinskih pogovorih, ki bodo odprli vrata uradnemu sodelovanju med državama, morda celo trajnemu miru v regiji. Državi sta v resnih pogovorih že desetletje, začeli so se še pod prejšnjim kraljem Abdulahom, ko so ugotovili, da imajo skupne stične točke v nekaterih varnostnih vidikih, kot je recimo boj proti terorizmu in iranskemu vplivu v regiji. Prvi preboj je bil Abrahamski dogovor, kjer so Izrael, Združeni arabski emirati, Bahrain, Maroko in Jordanija podpisali več sporazumov. Te države verjetno ne bi pristopile k sporazumu z Izraelom, če Savdska Arabija ne bi podala pozitivnega mnenja. Dokončni sporazum med Izraelom in Savdijci bi seveda pomenil zgodovinski preboj v normalizaciji Bližnjega vzhoda, saj vsi sunitski narodi upoštevajo smernice savdskih oblasti. Normalizacija odnosov bi prinesla uveljavitev Savdske Arabije v regiji kot nosilke miru, Izraelu pa bi se odprli gospodarski trgi. Jasno je, da bi takšen razplet za militaristične organizacije, kot so Hamas in Fatah, pomenil izgubilo podpore sunitskih držav, kar bi jih prisililo k reformam. Toda tako kot je Arafat uničil mirovne pogovore z intifado, tako si Hamas in Fatah ne želita normalizacije z Izraelom, ker bi to zanju pomenilo uničenje. Konec koncev je Arafat umrl kot multimilijonar.

Postavimo si lahko naslednje vprašanje – kako daleč se bo razširila vojna in kdo vse se bo vanjo vpletel? V Siriji in Libanonu je Hezbolah, ki ga redno usposabljajo in oborožujejo iranske milice v iranskih bazah ob meji z Jordanijo in Izraelom. Egipt je predal uradno sporočilo tiskovnega predstavništva Hezbolaha Izraelu, ki pravi, da če bo Izrael bombardiral Gazo, se bo ta vključil v vojno, verjetno sprva z raketnimi napadi.

Rusija se je Egiptu ponudila pri mirovnih pogajanjih, toda s tem je izdala Izrael. Netanjahu je iskal podporo pri Putinu, potem ko je Zahod zahrbtno omogočil Iranu razvoj nuklearnega programa in nadaljnjega financiranja terorizma v regiji, toda Putin je vseeno Netanjahuju zabodel nož v hrbet že takrat, ko je uradno povabil Hamas v Moskvo. Enako je storil danes s pozivom k prekinitvi ognja ter mirovnim pogajanjem, kar je za Izrael nesprejemljivo.

Tokrat gre za spopad, ki vključuje več regionalnih sil, Izrael se dejansko bori proti regionalnim terorističnim organizacijam ter državam, kot sta Iran in Sirija. Vprašanje je, kako hitro bo zaustavil vojno, kako bo omejil Hamasove kapacitete in kako se bo odzval na agresorske države, kakršna je Iran, ki lahko v vsakem primeru pričakuje povračilne ukrepe. Na koncu se bo moral Izrael vprašati, kaj so počele obveščevalne službe, ki so vsekakor zatajile.

+++

Hamas ne bo pridobil veliko. Še vedno bo le lutka v rokah Irana, še naprej pa bodo njegovi šefi vladali Gazi, kjer bo utrpelo največje posledice civilno prebivalstvo, ekonomija bo še naprej v razsulu, Egipt bo vedno imel le priprta vrata, blokada bo še intenzivnejša.

Toda Hamasova vojna bo zbližala Savdsko Arabijo in Izrael ter ostale zalivske države. Že danes lahko opazujemo reakcije zalivskih držav, ki pozivajo Hamas k prenehanju sovražnosti. V bistvu jih imajo dovolj. Dovolj imajo spopadov in vojn, ki niso prinesle nič drugega kot trpljenje enim in drugim. Dovolj imajo koruptivnega Fataha, ki molze tone denarja iz Palestincev, in dovolj imajo Hamasa, ki podpira celo njihove sovražnike.

Morda se bo iz te zgodbe izcimilo nekaj dobrega, morda se bodo dokončno premešale karte in bomo čez deset let govorili o ekonomskem sporazumu med izraelsko in palestinsko državo, ki ga bodo podpisali v Riadu. Do takrat pa ne pozabimo, kaj je Hamas, medtem ko gledamo ugrabljeno kričeče civilno prebivalstvo in prestreljene prebivalce Izraela.

Andraž Šest, Kairo