Vojaški napad Hamasa na izraelska ozemlja onkraj meja Gaze, ki je v mnogih pogledih napad brez primere, zlasti v smislu njegove večdimenzionalnosti, odpira nove scenarije za že tako zelo krhko ravnovesje v regiji in na splošno za Bližnji vzhod, s posledicami, vidnimi tudi na globalnem političnem prizorišču.
Notranje ravnovesje
Prva posledica je “notranja”, arabsko-izraelska, saj se je po napadu prejšnjo soboto zaostril konflikt, ki ga že napovedujejo uradne izjave izraelske vlade – ta je s svojim premierom Benjaminom Netanjahujem dala vedeti, da je država “v vojni”. To pravzaprav samo po sebi ni novost – Izrael je zgodovinsko gledano že po definiciji v vojnem stanju -, vendar pa ravno to omogoča, da vlada uporabi vojaško silo velikega obsega, ki jo legitimira izjava varnostnega kabineta v skladu s 40. členom Temeljnega zakona (ustave) države Izrael. Ta člen dejansko ureja vstop v vojno stanje s formalnim sprejemom v knesetu in določa, da je odločitev v rokah vlade, ki mora “čim prej” pridobiti mnenje parlamentarnega odbora za zunanje zadeve in varnost. Če povemo drugače: Izrael je s takšnim korakom uvedel “izredno stanje”, ki bo vladi omogočilo, da vpokliče del več kot 400.000 rezervistov in vojaško posreduje na območju Gaze, kar je veliko več, kot je običajno. Resnost položaja in morebitno prehitevanje dogodkov dodatno ponazarjajo besede nekdanjega namestnika vodje izraelskega sveta za nacionalno varnost in polkovnika rezerv Itamarja Yaarja, ki je v intervjuju dal vedeti, da bodo po napadu Hamasa “pravila drugačna”, s čimer je dejansko napovedal novo fazo vojne med stranema, v kateri bodo odpravljena pravila vojskovanja in v kateri zaradi izrednih razmer in napada udeležba civilistov ne bo več – vsaj formalno – izjema.
2. Regionalna geopolitika
Scenariji postajajo črni tudi zaradi vpletenosti drugih sil na regionalni ravni. Prvič, nepričakovana poteza Hamasa je dala zagon protiizraelskim impulzom ne le na palestinskih ozemljih, temveč tudi v sosednjih državah, kar lahko povzroči zdrs po zahtevnem pobočju medverskih odnosov na Bližnjem vzhodu: novica o uboju dveh izraelskih turistov in poškodbe lokalnega vodnika, ki ga je v Aleksandriji zagrešil egiptovski lokalni stražar, kaže, da lahko prodor palestinskih sil daje moč podobnim nadaljnjim protiizraelskim dejanjem, usmerjenim proti civilistom. Napetost pa se bo še povečala zaradi vpletenosti dveh sil, ki predstavljata dve protiuteži muslimanskega sveta: na eni strani je tu Iran, ki kljub temu, da je šiitska država, vojaško podpira sunite iz Hamasa, ki nadzorujejo območje Gaze; na drugi strani pa imamo Savdsko Arabijo, ki že dolgo začenja proces normalizacije odnosov z Izraelom. Treba je povedati, da sta se Savdska Arabija in Iran v zadnjem letu s posredovanjem Kitajske uradno zbližala in ponovno vzpostavila diplomatske odnose, ki so bili dolgo časa prekinjeni.
O iranski podpori Hamasovemu napadu priča videoposnetek, v katerem naj bi se tiskovni predstavnik brigad Izz ad-Din al-Kasam (vojaško krilo Hamasa) Abu Obaida zahvalil Iranu za dobavo orožja, potem ko je Hamasove borce pozval k vojni in jih spodbudil k bojem v večjem obsegu. Treba je povedati, da se je Iran otresel obtožb o neposredni vpletenosti v napade prejšnjo soboto. Čeprav še vedno podpira palestinsko vojno, je prek svojega predstavništva v Združenih narodih uradno sporočil, da ni bil vpleten v akcijo prejšnjo soboto. V izjavi je potrdil, da “odločni ukrepi, ki jih je sprejela Palestina, predstavljajo povsem legitimno obrambo pred sedemdesetletno zatiralsko okupacijo in gnusnimi zločini, ki jih je zagrešil nelegitimni sionistični režim”.
Hamasova vojna poteza je dala zeleno luč tudi za nadaljnje napade na drugi vojni fronti – na severni fronti, kar je še povečalo stopnjo napetosti na območju gore Hermon na meji med Sirijo, Libanonom in Izraelom, kjer je Hezbolah z izstrelitvami raket in vojnimi dejanji odkrito podprl Hamasov napad.
Morebitna neposredna ali posredna podpora Irana ogroža zelo nestabilno ravnovesje med muslimanskim svetom in Izraelom. Ravno prejšnji mesec se je zaradi dialoga med izraelskim predsednikom vlade in ameriškim predsednikom Bidenom dejansko ustvaril zgodovinski pogoj za normalizacijo odnosov med Savdsko Arabijo in Izraelom, zaradi česar je Netanjahu izjavil, da “pod vašim vodstvom, gospod predsednik, lahko sklenemo zgodovinski mir med Izraelom in Savdsko Arabijo”. Ta faza odnosov med stranema je sledila Abrahamskim sporazumom, ki so bili avgusta 2020 formalizirani med Izraelom, Združenimi državami Amerike in Združenimi arabskimi emirati, pozneje pa razširjeni na Bahrajn in Maroko, ki so sicer predstavljali dejanje formalne in ne vsebinske diplomacije, vsekakor pa so napovedovali ploden dialog med arabskim in izraelskim svetom. Skupna izjava, ki je bila v novejši regionalni zgodovini brez primere, je predstavljala pomembno opeko v medverskem dialogu, ki ga je Iran razumel kot odkrito izdajo Palestincev.
3. Globalne posledice
Napadi 7. oktobra so očitno ogrozili možnost pomiritve v regiji, saj so znova povzročili zelo visoko raven napetosti in dejansko še dodatno povečali možnost za vpletenost regionalnih akterjev v vojno, če pa razmislimo o posledicah na globalni ravni, so te zaskrbljujoče. Začenši z zgodovinskim sporazumom med Iranom in Rusko federacijo, ki bi lahko privedel do razširitve kriznega loka vse do ozemlja Sirije, zaveznice Moskve, in razširil okvir spopada tudi na severovzhodno izraelsko fronto.
Tukaj je še odprta vojna v Gorskem Karabahu in dejstvo, da je Turčija, še en ključni akter v regiji, podprla Azerbajdžan, to pa je v zadnjih tednih pomenilo tudi odvračanje pozornosti Rusije od konflikta v Ukrajini. Prav tako je treba upoštevati globalne posledice vojne v Ukrajini in razkol, ki ga je napovedal vzpon skupine BRICS in njena prihodnja širitev na Argentino, Savdsko Arabijo, Egipt, Združene arabske emirate, Etiopijo in Iran.
Nenazadnje, v tem okviru novih zidov in globalnih napetosti, v katerem ima še naprej ključno vlogo verski dejavnik, na katerega analitiki in opazovalci prepogosto pozabljajo, in v katerem se pojavlja tudi odprt izziv “globalnemu Zahodu”, ni mogoče spregledati valov protikolonialnih protestov v Sahelu, ki jih podpirata Rusija in Kitajska ter predstavljajo še en delček v globalni sestavljanki, ki postaja vse bolj kompleksna in zapletena ter napoveduje črne scenarije za prihodnost.
Ključno vprašanje v mednarodnih odnosih torej ostaja: cui prodest (komu koristi) napad prejšnjo soboto?
+++
Palestinska ozemlja bodo zagotovo tarča izraelskih sil v obliki, kakršne še niso doživeli, in v napadih presenečena, kot se je zgodilo v jomkipurski vojni, katere 50. obletnica je, kakšno (ne)naključje, ravno letos. Na palestinski strani se očitno poskuša destabilizirati nasprotnika z uporabo gverilskih tehnik, s katerimi bi premagali velikansko razliko v silah na terenu, tako vojaških kot tehnoloških, hkrati pa bi poskušali vključiti regionalne sile in strniti regionalno protiizraelsko fronto. Gre za interes, ki je povezan z zelo visokimi vojaškimi in civilnimi tveganji in stroški. Na kocki je njihov izhod iz skoraj popolne izolacije in zatiranja, ki so mu izpostavljeni s strani Izraela in politike sedanje vlade, proti kateri je v zadnjih dneh nastopilo tudi uredništvo časopisa Haaretz, ki je govorilo o Netanjahujevi brezobzirnosti kot podlagi za sobotni napad na Izrael.
Medtem ko so se številni opazovalci ukvarjali z morebitnim interesom Irana, da bi prek Hamasa napadel Izrael in s tem onemogočil morebitni dogovor med Savdsko Arabijo in judovsko državo, pri katerem ZDA tudi zdaj še naprej vztrajajo, je bilo malo pozornosti namenjene drugi strani medalje: odnosom med obema islamskima državama. Če bi po eni strani naraščanje napetosti dejansko onemogočilo možnost razširitve Abrahamskih sporazumov po savdski osi, bi po drugi strani spodkopalo tudi normalizacijo odnosov med Iranom in Savdsko Arabijo, ki se je začela s sporazumi marca lani in zgodovinsko obnovitvijo diplomatskih odnosov med državama s posredovanjem Kitajske.
V tem smislu bi lahko sobotni napad pomenil pravo notranjo mino v muslimanski fronti, ki bi lahko izzvala tudi kitajsko vodstvo revizionistične fronte liberalne svetovne ureditve, v središču katere so ZDA. Prizadevanja Anthonyja Blinkena za ohranitev izraelsko-savdskega dialoga, o čemer pričajo tudi uradne izjave savdskih predstavnikov, so namenjena obnovitvi zgodovinskih ameriških zavezništev v regiji proti interesom njenih konkurentov. Pred dvema dnevoma pa je zunanji minister Savdske Arabije v sporočilu izrazil zaskrbljenost zaradi razmer v Gazi, pri čemer je kot glavni vzrok za nedavno zaostrovanje razmer navedel politiko odvzemanja temeljnih pravic Palestincem in ponavljajoče se izraelske provokacije, s čimer je pravzaprav označil precej jasno ločnico v odnosih z razširjenim Zahodom.
Medtem ko Izrael tvega nevarno izolacijo tako zaradi dejanske razveljavitve Abrahamskih sporazumov kot deljeno pozornost njegove zgodovinske zaveznice ZDA zaradi podpore ukrajinski fronti, bo lahko z uzakonitvijo vojnega stanja množično razporedil svoje sile na območju Gaze, še okrepil nadzor nad palestinskimi ozemlji in z izrednimi razmerami, ki jih je uvedel kneset, z neomejeno uporabo sredstev in tehnologij zatrl palestinski odpor in utrdil krhko notranje ravnovesje v državi.
Če bi prišlo do napada na Slovenijo v tolikšni razsežnosti kot se je zgodilo v Izraelu prejšnjo soboto, bi slovenska vojska in policija pokleknili pred napadalci. Naše obrambne sile so preprosto rečeno zanič – še par tisoč Ciganov ne morejo ustrahovati.
To pa je obenem nauk za našo imigrantsko politiko – ne spustiti v Slovenijo množice tujcev, ki jih ne bomo mogli obvladati, če bodo sprožili nasilje. Istočasno je to spoznanje, da moramo močno okrepiti svoje obrambne zmogljivosti. Za začetek se lahko zgledujemo po Poljski, ki v zadnjem času močno krepi svojo vojsko.
Če je res da je pokojni Arafat rekel da so glavno palestinsko orožje maternice, se pravi množično razmnoževanje proti izraelskemu kjer so glavno orožje možgani, je rezultat na dlani. In sovraštvo na more zgraditi sprave, temveč le še večje sovraštvo.
Obe religiji, stara zaveza in koran vključujeta zob za zob in glavo za glavo ali raje dve. Kristusa so po treh letih učenja odpuščanja in sprave pribili na križ. …in se obsodili na večno vračanje enakega.
Ali je izraelska obveščevalna služba vedela (razumela), da Hamas pripravlja napad je sedaj brezpredmetna tema. Dejstvo je, da je teroristično džihadistični Hamas napadel in v stilu ISIS-a pobijal civiliste in jim menda tudi rezal glave. Nič novega, že videno. Tokratni napad je končno jasen povod, da lahko Izrael legitimno za večno obračuna s teroristično đihadističnim Hamasom in spremeni razmere na Bližnjem vzhodu.
Ker je(so) slaboumni poveljnik(i) Hamasa (*) pričakoval(i), da bo ta napad združil tudi ostale islamske džihadiste v boju proti proti Izraelu in ga bodo skupaj vojaško porazili, so se odločili za napad. K temu jih je najbrž podžgala še politična neenotnost izraelske (notranje) politike. Velika in usodna napaka Hamasa, ki jo bo drago plačal. Upam, da po tej vojni Hamas ne bo več obstajal.
Zagrizeni podporniki palestincev lahko o vzrokih vojne meljete do nezavesti, ampak tokratno vojno je sprožil teroristično đihadistični Hamas. Amen. In ker je Hamas krajevno namerno popolnoma prepleten s civilnim prebivalstvom bodo poleg Hamasa visoko ceno plačali tudi nedolžni palestinci. To je tudi namen Hamasa, ki tako posredno terorizira tudi palestince.
(*) https://www.rtvslo.si/svet/bliznji-vzhod/skrivnostni-hamasov-poveljnik-napad-na-izrael-pripravljal-vec-kot-dve-leti/684486
Nasilna dediščina sionizma
Avtor: Donald Neff
4. januarja 1948 so judovski teroristi zapeljali tovornjak, naložen z eksplozivom, v središče arabskega mesta Jaffa in ga razstrelili ter ubili 26 in ranili okoli 100 palestinskih moških, žensk in otrok.[1] Napad je bil delo Irgun Zvai Leumi – »nacionalne vojaške organizacije«, znane tudi po hebrejskih črkah Etzel – največje judovske teroristične skupine v Palestini. Irgun je vodil revizionistični sionist Menachem Begin in je zadnjih deset let v svojih prizadevanjih za vzpostavitev judovske države pobijal in pohabljal Arabce, Britance in celo Jude.
Ta teroristična kampanja je pomenila, da je v jedru revizionističnega sionizma obstajal filozofski objem nasilja. Prav ta dediščina nasilja je prispevala k atentatu na izraelskega premierja Jicaka Rabina 4. novembra 1995.
Irgun ni bila edina judovska teroristična skupina, vendar je bila najbolj dejavna pri povzročanju neselektivnega terorja v predizraelski Palestini. Do napada na Jaffo je bil njen najspektakularnejši podvig 22. julija 1946, ko je razstrelil hotel King David v Jeruzalemu, pri čemer je bilo ubitih 91 ljudi – 41 Arabcev, 28 Britancev in 17 Judov.[2]
Druga večja judovska teroristična skupina, ki je delovala v Palestini v štiridesetih letih 20. stoletja, je bila Lohamei Herut Israel – »borci za svobodo Izraela«, Lehi v hebrejski akronimu – znana tudi kot Stern Gang po svojem fanatičnem ustanovitelju Avrahamu Sternu. Dve izmed njegovih bolj spektakularnih zločinov sta vključevala atentat na britanskega kolonialnega sekretarja lorda Moyna v Kairu 6. novembra 1944 in atentat na švedskega grofa Folkeja Bernadotta v Jeruzalemu 17. septembra 1948. [3]
http://www.ihr.org/jhr/v16/v16n1p42_neff.html
Gre za vzrok in posledico. Gre za lutke in lutkarje.
Ene plačane, druge koristne idiote.
Praviš : “Ali je izraelska obveščevalna služba vedela (razumela), da Hamas pripravlja napad je sedaj brezpredmetna tema.”
——-
NE, TO je glavna tema.
Izraelski 11.9.2001.
In izgovor svetu za planirano morijo.
—
Ameriški poslanec: “Izrael ni upošteval opozoril egiptovske obveščevalne službe o napadu Hamasa”
“Tri dni pred Hamasovim obsežnim napadom na Izrael so egiptovske oblasti opozorile svoje kolege v Tel Avivu, da je takšna operacija neizbežna, je v sredo novinarjem povedal predsednik zunanjega odbora predstavniškega doma ZDA Michael McCaul,” piše Russia Today.
“Vemo, da je Egipt tri dni pred tem opozoril Izraelce, da bi se lahko zgodil takšen dogodek,” je dejal McCaul po sestanku obveščevalnih služb za zaprtimi vrati na Capitol Hillu.
“Ne želim se preveč spuščati v tajnost, vendar je bilo dano opozorilo,” je nadaljeval McCaul. “Mislim, da je bilo vprašanje, na kateri ravni.”
https://www.gospanews.net/en/2023/10/11/intel-drop-by-cia-ex-agent-hamas-israel-fighting-likelihood-false-flag-to-wipe-gaza-off-the-map/
Da Mosad, najboljša vohunska in protiteroristična organizacija na svetu, z najboljšo tehnologijo prisluškovanja in vohunjenja, kao ni vedela, da se tisoči Hamasovcev pripravljajo za napad, je pravljica za bedake !
Vsak šahist ve, da je za zmago kdaj potrebno žrtvovati lastne figure. Tako je dal Netanjahu na oltar tisoč svojih državljanov, da bo zdaj s privolitvijo EU, ZDA in pol sveta, zravnal z zemljo Gazo, ki je Izraelu, kot Demoklejev meč visela nad glavo.
S tem si bo Izrael razširil – okupiral ozemlje in izvršil največji genocid po ww2, tokrat bodo žrtve nedolžni Palestinci, ki jih v normalnih razmerah ne bi mogel. Dražgoše.
Zahodna Buča propaganda dela v polno: recimo ona lažniva vest s 40 obglavljenimi otroci…
—
A je maršal Twito že odpotoval v Gazo in v vagonu s poljakom organizirata protiofenzivo ?
—
Na, pa smo komaj pozabili na Twita. Pa pride Miller mimo, odpre Kekec pašteto in ven mu skoči sam Twito!!!!
Arabski svet je danes drugačen. Zalivske države in Saudska Arabija so se razvile in postale gospodsrsko močne. Arabci v teh državah imajo visok standard in niso pripravljani se bojevati in izgubljati življenj in bogastva za neke puhle ideje,ki jih ponujajo jastrebi. Izkušnje s porušenim Irakom, Sirijo, Libijo, z nemirnim Sudanom jih prepričujejo, da se bojavanje ne splača.
Zato ostajajo Palestinci bolj ali manj osmljeni. Podpirajo jih le tradiciaonalni vojni hujskači v Iranu in sveda Rusi,ki sejejo revolucije in nemir po svetu vse od znamenite boljšvstična zmage.
Palestincem pa s e slabo piše. Vpletli so jih v vojno v kateri jim preti popolni poraz. Prej ali slej se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da je njihova država Izrael.
Nič hudega se jim ne bo zgodilo.Danes praktično ni enonacionalne države na svetu. Pretok prebivalstva je svoboden. Zakaj ne bi mogel obstajati dvonacionalni Izrael? Začetek dvonacionalnosti se je začelodvijati na Zahodnembregu in si počasi utira pot. Izraelci potrebujejo Palestince in palestinci Izraelce.
Po porazu Palestincev v Gazi morajo priti na oblast voditelji,ki bodo videli bodočnost v sobivanju in ne v sovraštvu.
Palestinci se morajo vprašati, kaj so zamudili z vojnami in terorizmom in kaj bi lahko imeli v miru in sobivanju?
Kaj je Evropa dosega sedaj, ko ima 80 let miru? Kaj bi izgubila, če bi gojila sovraštvo?
Lep primer je bratska Srbija, ki se bojuje in bojuje in bo zanesljivo še sprožila vojno in jih bo fasala, pa se tega na Vučić, ne Dodik ne zavedata.
Sta terorista podobno kot Hamas.
Real Sex Dating – Click Here
Kot običajno, kratko bodo potegnili navadni ljudje. Ne politiki, ne vojni hujskači, ne vojni dobičkarji, ti bodo samo pridobili, tako ali drugače.
In tudi mi v Sloveniji bomo to vojno občutili, sigurno se bo to poznalo v naših denarnicah.
Ampak večini to tako ali tako ni pomembno. V državi, kjer glavna sindikalistka nasprotuje dvigu delavskih plač z davčnimi sptemembami in kjer nekaj sto tisoč ljudi glasuje za bogataša iz javnega sektorja, ki obljubi višje davke, take malenkosti kot je nižji življenjski standard večine ljudi niso pomembne.
#TooLate