Chinese “smokeless war”: The insidious penetration through media

Slika: X

Avtor: | 13. oktobra, 2023

China introduced the “three warfares” concept – public-opinion, psychological and legal warfares – when it revised the “Political Work Guidelines of the People’s Liberation Army” in 2003. The methodology of such outreach has been set out in a New York Times article titled “A Global Web of Chinese Propaganda Leads to a U.S. Tech Mogul”. Earlier reports by the International Federation of Journalists have chronicled the methods used in South America and Africa, with the underlying message consistent with the aggressive use of money and manipulation by China. The other aspects highlighted are that these actions are more prevalent in OBOR (One Belt One Road initiative) or BRI (Belt and Road Initiative) countries in which China has substantial financial investments or in those in which it has significant geopolitical interests. As President Xi put it, China’s system offers a new option for other countries and nations who want to speed up their development while preserving their independence.

It goes without saying that the common feature that these methods have is the promotion of a narrative whereby China is presented as of great assistance to the country’s needs, be it infrastructure, capacity building, education, medical etc. And it does so through traditional media – paper, radio, TV – but most crucially through social media and influencers with huge following. These propaganda messages are then gradually used to insert opinion shaping messages, which bring into question or cloud adverse policy making against it to its own advantage. Either directly or through their funded proxies, Bejing lavishly funds influence campaigns that protect China and promote its messages. The narrative has changed gradually, to the extent that, according to another study, some American news organizations whose journalists accepted official trips to China afterwards made a pivot from covering military competition to covering economic cooperation.

The NYT article then tracks the money to a South African political party, YouTube channels in the United States and nonprofits in Ghana and Zambia. In Brazil, records show, money flowed to a group that produces a publication, Brasil de Fato, that intersperses articles about land rights with praise for Xi Jinping. In New Delhi, corporate filings show, the same network financed a news site, NewsClick, that sprinkled its coverage with Chinese government talking points.

According to the NYT report, however, it is clear that the government of China controls and manages the operations among many others. In a recent speech to party members, Xi stated that “China should be portrayed as a civilized country featuring a rich history, ethnic unity, and cultural diversity, and as an Eastern power with good government, a developed economy, cultural prosperity, national unity, and beautiful scenery. China should also be known as a responsible country that advocates peace and development, safeguards international fairness and justice, [and] makes a positive contribution to humanity”.

This kind of directives then result in overlooking Chinese drawbacks authoritarian political system, environmental pollution, lack of rule of law, human rights violations, China’s foreign engagement using manipulative financial methods, corruption in acquiring deals etc. The China financial outlay for propaganda was estimated in 2009 to be $6 billion to the global expansion of state media, while a more recent estimate, by scholar David Shambaugh in 2017, put the amount to that China was spending to as much as $10 billion per year on enhancing its “soft power”, although state media would only account for a portion of that sum.

In a recent paper Sarah Cook, a well-known researcher and historian in the realm of new media, outlines the methods used by the Chinese Communist Party to promote its favoured content and narratives abroad. According to Cook, China has embarked upon expanding the global capacity and presence of official state media, insinuating official views into foreign mainstream media, cultivating foreign media that can produce their own favourable content, purchasing foreign media outlets, establishing new networks and ultimately conducting disinformation campaigns on global social media platforms.

All these collective approaches have been tweaked over the last several years, especially so in countries in which there is a minimal civil society infrastructure with engagements, namely in some countries in Africa, Latin America and Asia. The true face of the manipulative Dragon can be seen behind the smoke.

1 Comment

  1. APMMB2

    Vsaka velesila želi povečati svoj vpliv v svetu. Tudi Kitajska.
    Kitajska je sicer vzpenjajoča se velesila, njena največja napaka pa je, da je v bistvu diktatorska država, kjer vlada komunistčna partija. Trenutno je izbrala hibrid,tako da ni klasična partijska družba, niti ni kapitalistična družba. Prej ali slej se bo takšno obdobje končalo in prešla bo v popolno diktaturo. Nekateri znaki že kažejo na to, ko zatira Hong-Kong, ko zapira nekatere vodilne menagerje, ko izginjajo nekateri ljudje. To se ne bo dobro končalo in Kitajska bo nasedla. Z njo bodo nasedle tudi države, ki jih Kitajska sedaj podpira. Prizadete bodo države BRIKSa, razen Indije, ki je iz druge zgodbe.
    Kitajska hegemonija bo prizadela manj škode kot hegemonija Sovjetske zveze, ki je zamorila razvoj kolonij, ki si jih je pridobila. Polomije kakršno doživlja Kuba, ali pa Angola se ne bodo ponovile s Kitajsko, prav gotovo pa bodo države,ki si jih bo prilastia Kitajska delile njeno usodo.Počasi bodo prešle v diktaturo.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.