Prihodnost Gaze ne more ali bolje ne sme biti le v rokah Hamasa in izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja. Je preveč pomembna za mir v regiji in svetu. Medtem, ko si mednarodna skupnost prizadeva za končanje vojne med njima, je prav, da že zdaj enako pozornost namenja tudi času, ko bo orožje utihnilo. Od takšne ali drugačne rešitve je odvisno, ali bo orožje umolknilo le za kratek čas in ali ne bomo čez čas soočeni še z večjim problemom, da ne rečemo katastrofo svetovnih razsežnosti.
Za zahodno, še posebej pa evropsko hipokrizijo se zdi nezaslišano, da se je Izrael odločno uprl agresiji s tem, da je neusmiljeno udaril po napadalcih. Ko je šlo za Ukrajino, nam je bilo lažje pri srcu, kajti šibka žrtev Putinove invazije se je komaj uspela obraniti pred padcem. Ob vsaki pošiljki orožja smo se tolažili, da je namenjeno obrambi, ne pa napadu. Ko gre za Izrael, takšne moralne potuhe ni. In zato precejšen del medijev, javnosti in celo politike izkazuje simpatije do Palestincev in celo do Hamasa.
Ukrajina je po terorističnem napadu Hamasa na Izrael praktično popolnoma izginila iz medijev. Tudi sicer je večina svetovne javnosti po več kot letu in pol te vojne tozadevno tematsko »utrujena«. Lastnost sodobnih medijev pač je, da se lepijo na aktualnost, dramatičnost, katastrofalnost dogodkov, intenzivnost poročanja pa je žal odvisna tudi od »specifične teže« posameznega globalnega problema v notranji politiki posameznih držav.
Ob vse večjem številu žrtev ob zadnjem izbruhu nasilja na Bližnjem vzhodu in rastoči možnosti, da konflikt med Izraelci in Palestinci še enkrat preraste v širši spopad, se razvnemajo strasti ne samo v regiji, ampak tudi drugje. Objektiven pogled na trenutni položaj, na globje razloge razdora med narodoma in tudi pot k stabilnosti in miru v tem delu sveta je ob rastoči polarizaciji bolj težko najti. Prisotno je navijaštvo za eno ali drugo stran, ki preprečuje, da bi se bobu reklo bob. Vendar bo ravno to, da stvari imenujemo s pravim imenom, nujen prvi korak pri iskanju umiritve razmer in nato poti rešitve te, kot smo dejali pred leti, matere vseh kriz.
Če kdo skrbi za popularizacijo filozofije, potem je to Slavoj Žižek. Marksist, nekdanji ideolog liberalne demokracije (LDS), oboževalec lika in dela Gregorja Golobiča, ki ga je nekoč primerjal s Stalinom, je na Frankfurtskem knjižnem sejmu poskrbel za precej razburjenja. Nekaj ljudi je protestno zapustilo dvorano, nekateri so se kasneje vrnili, nekateri se niso. O tem, kakšen honorar je dobil za nastop od Ministrstva za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko, na tem mestu ne bomo razpravljali. Omenimo le, da se je v svoji hecni angleščini, ki je njegov zaščitni znak, večkrat zmotil. Ne le pri nekaterih citatih, ampak tudi pri malenkostih. Hamasov šef Hanija denimo živi v Katarju in ne v Dubaju, medtem ko sta njegovi dve sestri državljanki Izraela …
Nevladniki zelo hitro izkoristijo vsako situacijo na Bližnjem vzhodu za proteste proti Zahodu ali Izraelu. Vsi ti protesti niso namenjeni reševanju tamkajšnjega prebivalstva. To je največja laž, ki vam jo nevladniki prodajajo. Ne zanima jih, kako bo preživel povprečen Palestinec, ker če bi jih to zanimalo, potem se bi zavzemali z boj proti ekstremističnemu Hamasu in dokončni umik koruptivnega Fataha. Vprašali bi Hamas, zakaj so ob gradnji vojaških tunelov namenoma pozabili na gradnjo civilnih zaklonišč? Zakaj so zapravili na desetine milijonov za rakete, medtem ko niso zagotovili skladišč hrane? Kako to, da se člani Hamasa zdravijo v Izraelu, strehe bolnišnic v Gazi pa uporabljajo kot izstrelišča?
Palestinska ozemlja bodo zagotovo tarča izraelskih sil v obliki, kakršne še niso doživeli, in v napadih presenečenj, kot se je zgodilo v jomkipurski vojni, katere 50. obletnica je, kakšno (ne)naključje, ravno letos. Na palestinski strani se očitno poskuša destabilizirati nasprotnika z uporabo gverilskih tehnik, s katerimi bi premagali velikansko razliko v silah na terenu, tako vojaških kot tehnoloških, hkrati pa bi poskušali vključiti regionalne sile in strniti regionalno protiizraelsko fronto.