Rodezija je bila država severno od Južne Afrike in zahodno od Mozambika. Ko so je leta 1980 preimenovali v Zimbabve, je dežela kmalu postala pozabljena. Medtem ko je Rodezija v svojem času veljala za cvetočo, gospodarsko razvito afriško državo brez medetničnih konfliktov, se je Zimbabveja pod dolgoletno diktaturo Roberta Mugabeja prejel sloves revne, propadle države, z letno inflacijo (2008) v višini 89.700 trilijonov odstotkov (vir) in valuto, ki je praktično brez vrednosti.
Kaj se je zgodilo?
Kot že njeno ime pove, je Rodezijo ustanovil britanski kolonialni poslovnež in politik Cecil Rhodes. Za razliko od napol nizozemske Južne Afrike ter portugalskih Mozambika in Angole, je bila Rodezija zelo angleška kolonija. Medtem ko so v Južni Afriki prevladovali Afrikanerji, posebej Buri, so se v Rodezijo priseljevali predvsem Angleži. Rodezija je bila uspešna kolonija, ki je zaradi svojega gospodarskega potenciala pritegnila precej priseljencev. Šlo je predvsem za zlato in druga rudna bogastva ter za pridelavo žit in tobaka na rodovitnih ravnicah. Rodezija je postala znana kot žitnica Afrike, ki je hrano izvažala. Hkrati se je industrializirala, kar je bila takrat na črnem kontinentu posebnost. Glavno mesto Salisbury (današnji Harare) pa se je hitro razvijalo v zahodnem slogu.
Rodezija, Evropa sredi Afrike
Na začetku je imela Rodezija zelo strogo, selektivno priseljensko politiko, kajti v kolonijo niso hoteli sprejemati revnih, ostarelih in pomoči potrebnih, temveč le kompetentne priseljence, ki so bili sposobni prispevati k razvijajoči se skupnosti. Na neki točki je tu živelo približno 300.000 belih priseljencev, kar je takrat predstavljalo 6,5 % vseh prebivalcev Rodezije. To so bili v glavnem priseljenci iz Velike Britanije in za njih se je reklo, da so “bolj britanski od Britancev”.
Rodezija je bila zanimiv eksperiment v južnem delu Afrike, ki je propadel, ker so ga na cedilu pustile zahodne demokracije. (Slika: Britannica.com)
V prvi svetovni vojni so beli Rodezijci prispevali zaveznikom razmeroma veliko vojakov glede na velikost svoje populacije. Leta 1923 je Rodezija tudi zaradi tega prejela avtonomijo in s tem svojo vlado. Še bolj znana pa je bila po udeležbi v drugi svetovni vojni. Tudi te vojne so se Rodezijci udeležili v velikem številu. Znani so bili kot dobri vojaki, posebej kot vojni piloti. Tudi Ian Smith (1919–2007), poznejši predsednik rodezijske vlade. Ko so Nemci leta 1944 sestrelili njegov spitfire nad severno Italijo, se je prehodno pridružil italijanskim partizanom in z njimi sodeloval v sabotažnih operacijah, preden se je uspel po naravnost filmskem prečkanju Alp vrniti nazaj v britanske enote in do konca vojne spet nadaljevati boj kot vojni pilot. Ian Smith je po vojni začel svojo politično pot v Rodeziji kot član Liberalne stranke, pozneje pa je bil soustanovitelj in voditelj konservativne stranke Rodezijska fronta.
Rodezija sicer ni poznala moderne množične demokracije, kakršno je takrat imela npr. Velika Britanija. Pravica do volilnega glasu je bila omejena s premoženjem volivcev, in sicer neodvisno od njihove barve kože. Tu ni bilo apartheida, kot je bil prisoten v sosednji Južni Afriki. Meja za volilno pravico je bila 40 britanskih funtov premoženja. Preračunano v današnjo vrednost, je to približno 40.000 ameriških dolarjev oziroma 36.000 evrov. Teh 40 funtov je bil dovolj nizek prag, da bi se lahko na ta način recimo v Veliki Britaniji takrat volitev udeleževal tudi manjši kmet. S tako opredeljeno volilno pravico so iskali odgovornost volivcev. Določeno osebno premoženje, lastništvo kmetijske posesti, naj bi namreč pomenilo, da ti je mar, kakšen bo dolgoročni razvoj dežele (“skin in the game”), da ti torej ne gre le za življenje od danes na jutri, kar naj bi pogojevalo odgovorno ravnanje volivcev. Tako je bilo vse do leta 1969, ko so v vojnih razmerah volilni sistem s sprejetjem nove ustave spremenili.
Dekolonizacija in kaos
V šestdesetih letih 20. stoletja se je zgodil val dekolonizacije Afrike. Nastajale so nove države, v katerih so oblast prevzemali domačini. Toda takorekoč povsod se je ta prenos oblasti slabo končal. Postkolonialni afriški voditelji so uporabljali iste rezidence in na enak način izčrpavali resurse kot kolonialni režimi pred njimi. A ne samo to, položaj so še poslabšali. Gospodarski razvoj je pogosto šel po zlu, korupcija je narasla in na kontinentu je prihajalo do številnih krvavih državljanskih vojn.
Zgodovina postkolonialne Afrike je polna okrutnih, samopašnih diktatorjev in včasih celo psihopatov na oblasti, kot je bil recimo centralnoafriški predsednik (pozneje samooklicani cesar) Jean-Bédel Bokassa, ki so mu med drugim očitali ljudožerstvo. Lahko bi rekli, da je v postkolonialni Afriki zavladal t.i. železni zakon oligarhije, kot ga je leta 1911 skoval nemški sociolog Robert Michels: bistvo železnega zakona oligarhije je, da novi voditelji strmoglavljajo stare z obljubami o korenitih spremembah, vendar potem sami še bolj intenzivno nadaljujejo po starem.
Moderno glavno mesto Rodezije Salisbury so po preimenovanju države v Zimbabve prekrstili v Harare.
Ko so belgijski Kongo dekolonizirali, je v njem izbruhnil kaos. V velikem delu države so divjale nasilne tolpe, dogajali so se množični umori, ropanja, posilstva, uničevanje zasebne lastnine, naselij in infrastrukture … Rodezijci so bili dobro informirani, kaj se dogaja v Katangi in širše v Kongu, ker so od tam k njim čez mejo prihajali begunci. Rodezijci, ki so jim bili zaradi stabilne, zahodno usmerjene vlade do takrat prihranjeni medetnični konflikti, so se bali takšnega razvoja dogodkov pri sebi doma. Hoteli so ostati funkcionalna družba. Zato so sklenili, da ne bodo čakali, da jih London “dekolonizira”, kot je pred tem že npr. Kenijo ali Ugando, temveč da bodo raje kar sami razglasili neodvisnost. Tako so leta 1965 pod Ianom Smithom, ki je bil takrat njihov predsednik vlade, enostransko razglasili neodvisnost od Velike Britanije, in sicer po vzoru ameriške Deklaracije o neodvisnosti.
Splošna volilna pravica v Afriki
Enostranska razglasitev neodvisnosti Rodezije ni bila po volji takratnemu britanskemu laburističnemu predsedniku vlade Haroldu Wilsonu. Ta je priznanje njene neodvisnosti pogojeval s tem, da mora Rodezija najprej spremeniti svoj volilni sistem tako, da bo v njem prišlo do veljave pravilo večine (majority rule). Res je, da je je bil prej opisani rodezijski volilni sistem v času množične demokracije na Zahodu takrat že starodoben, toda komaj nekaj desetletij nazaj kot takšen še nikjer na Zahodu ni bi povzročal dviganja obrvi. Poleg tega, kot je znano, splošna volilna pravica ni nobeno zagotovilo za resnično demokratičnost, saj se z njo radi postavljajo tudi najhujši avtoritarni režimi po svetu.
Ameriški konservativni publicist Will Tanner (vir) izpostavi, da Zahod ni bil proti Rodeziji, ker bi bila ta avtoritarna, totalitarna, sužnjelastniška ali fašistična. Rodezija namreč ni bila država belih supremacistov ali apartheida, temveč je bila preprosto republika z volilno pravico, temelječo na osebni lastnini. Zahod Rodezije enostavno ni maral zato, ker je bila proti egalitarizmu. Združene države Amerike so bile takrat ujete v svoja lastna gibanja za državljanske pravice in so imele svoje lastne probleme v odnosu med belci in temnopoltimi. Ti problemi pa so bili precej drugačni od stvarnosti v Rodeziji. Toda čeprav je bila rodezijska stvarnost nepovezana z ameriško, so Združene države Amerike tako kot druge zahodne države sklenile Rodezijo žrtvovati za signaliziranje svoje kreposti domači javnosti. V ZDA so si namreč ljudje težko predstavljali, da njihove domače rasne probleme morda le ni mogoče enako aplicirati na vse dele sveta.
Pot do državljanske vojne
Od trenutka dalje, ko je Rodezija enostransko razglasila neodvisnost, je bil ves svet proti njej – z izjemo Izraela, Južne Afrike in Portugalske. Američani in Britanci so bili jezni na Rodezijo, ker je s svojim starodobnim volilnim sistemom nasprotovala egalitarizmu, Sovjetska zveza in Kitajska pa sta podpirali komunistične uporniške skupine v njej, tako kot tudi povsod drugje v regiji. Leta 1966 so nato Združeni narodi razglasili sankcije proti Rodeziji. To so bile sploh prve sankcije, ki jih je OZN razglasil proti kakšni državi. In bile so zavezujoče za vse države članice.
Rodezija je po koncu večletne državljanske vojne prenehala obstajati, nasledil jo je Zimbabve, ki mu je 30 let vladal neuvrščeni diktator Robert Mugabe.
Sredi leta 1964 je v Rodeziji izbruhnila državljanska vojna (t.i. Rhodesian Bush War) med rodezijsko vlado in dvema oboroženima komunističnima uporniškima skupinama: ZANU (Zimbabwe African National Union) in ZAPU (Zimbabwe African People’s Union). Prvi je pripadal Robert Mugabe, drugo pa je vodil Joshua Nkomo. Do sredine sedemdesetih let ta vojna ni bila posebej silovita ter je bila omejena predvsem na napade na kmetije belcev in na policijske operacije. ZANU in ZAPU sta bili konkurenčni uporniški skupini in sta se v boju za prevlado na določenem območju včasih spopadali tudi med seboj. Temnopolti prebivalci Rodezije pa so bili takrat v vojni večinoma na strani vlade. Ian Smith je bil v dobrih odnosih s plemenskimi poglavarji, zato so temnopolti domačini sodelovali v rodezijskih oboroženih silah v boju proti komunističnim upornikom.
Rodezijska državljanska vojna je zares eskalirala po nageljnovi revoluciji v Lizboni (1974), ko so v Mozambiku prevzeli oblast komunisti. Nenadoma so komunistični uporniki vdirali v Rodezijo ne le iz Zambije, ampak tudi iz Mozambika. Uporniki so postajali vse številčnejši, medtem ko je za belsko populacijo Rodezije postajala njena maloštevilčnost vse večji problem. Zaradi vse večje brutalnosti konflikta so namreč evropski priseljenci bežali iz države, kar je pomenilo, da je bilo vedno manj takšnih, ki bi lahko sodelovali v oboroženih spopadih. Rodezijska vlada tudi ni več mogla priti do orožja iz Portugalske. Pozneje je Rodeziji kot zadnja odrekla pomoč še Južna Afrika. Poleg tega so bile tudi sankcije uspešne. Rodezija, ki ni imela dostopa do morja, je imela izvozno usmerjeno gospodarstvo, vendar ni mogla izvažati. Da Rodezijci ne bi mogli uvažati nafte, pa je poskrbela Velika Britanija sama, ki je pred mozambiško pristanišče, od katerega je bila Rodezija življenjsko odvisna, poslala svojo kraljevo mornarico, da bi nadzirala trgovski promet v njem.
Sankcije, embargo, blokada … Zimbabve
Rodezijci so na koncu prišli do sklepa, da nadaljevanje vojne več nima smisla. V to jih je prisililo onemogočanje oskrbe z nafto, demografske spremembe zaradi bega evropskih priseljencev in vse večja brutalnost upornikov. Točka preloma se je zgodila, ko so uporniki s sovjetskimi raketami sestrelili dve civilni potniški letali, polni potnikov. Zaradi tega je Ian Smith leta 1978 sedel za mizo s temnopoltim političnim voditeljem Abelom Muzorewo in podpisal sporazum, po katerem je bila sestavljena nova vlada s temnopoltim predsednikom vlade, ki je bil izvoljen na volitvah aprila 1979.
Robert Mugabe je s trdo roko vladal 30 let, dokler ga ni vojska 2008. leta odstavila v državnem udaru, diktator pa je pobegnil iz države. Leta 2017 je umrl v Singapurju.
Državo so preimenovali v Zimbabve Rodezijo. Toda novi predsednik vlade Muzorewa je bil v svojih pogledih zmeren, zato Mugabeju in Nkomu ni bil všeč. Prišlo je do pritiska za izvedbo ponovnih volitev in te so nato po posredovanju Londona izvedli februarja 1980. Na njih je zmagal Mugabe, vendar ne na demokratični način, temveč tako, da je v vasi pošiljal svoje nasilneže, ki so ustrahovali domačine, da bodo ubili vsakogar, ki ne bo glasoval zanj.
Državo so nato preimenovali v Zimbabve.
Prvo, kar je Mugabe naredil, ko je prišel na oblast, je bilo, da si je utrdil svojo oblast med temnopoltimi prebivalci Zimbabveja. Sklenil je, da bo uničil bazo podpore konkurenčnega komunističnega voditelja upornikov Nkoma, ki je izhajal iz manjšinskega ljudstva Ndebele. Zato je nad ljudstvo Ndebele poslal svoje nasilneže, ki so jih izurili severnokorejski vojaški inštruktorji, da so nad tem ljudstvom izvedli pokol genocidnih razsežnosti. Pokončali so več kot 20.000 civilistov iz ljudstva Ndebele. Na ta način je Mugabe poenotil oblast v Zimbabveju.
Diktatura neuvrščenega Mugabeja
Naslednje, kar je Mugabe naredil, je bilo, da je razorožil bele kmete. Rodezija je imela namreč razmeroma stroge predpise glede strelnega orožja v zasebni lasti, zato je obstajal centralni register strelnega orožja. Mugabe je s pomočjo tega registra zasegel strelno orožje belim kmetom, ki so ga sicer uporabljali predvsem za boj proti hijenam, ki so napadale njihove črede goveda.
Tako v Zimbabveju ni bilo več plemena, ki bi Mugabeju nasprotovalo, in ne oboroženega prebivalstva, ki bi se njemu in njegovim nasilnežem lahko postavilo po robu. Nato je Mugabe začel zasegati posestva belih kmetov in jih kot nagrade predajati v last svojim podpornikom. Toda ti na teh sodobnih posestvih niso znali kmetovati. Niso znali niti upravljati traktorjev in druge kmetijske mehanizacije, kaj šele uporabljati umetna gnojila. Tako je v žitnici Afrike kmetijstvo šlo po zlu in prišlo je do obsežne lakote, ki se je nato pod Mugabejem v državi še večkrat ponovila. Brez kmetijstva ni bilo več izvoza, brez izvoza pa ni bilo mogoče odplačevati dolgov, in z dolgovi je prišlo do hiperinflacije. Hkrati je bil Zimbabve zaradi razlastitve belih kmetov deležen nekaterih sankcij. Uspešni in sposobni beli kmetje so ob tem bežali iz države. Niso bežali le pred Mugabejevo “zemljiško reformo”, temveč tudi pred množičnimi umori, posilstvi ter drugimi grozodejstvi in krivicami.
Pogled na bankovca Rodezije (zgoraj) in Zimbabveja (spodaj) najbolj očitno pokažeta na absurdno spremembo: 10 proti 100.000.000.000.000 dolarjev
Tako danes belci predstavljajo le še dva promila vsega prebivalstva Zimbabveja.
Težko si je predstavljati vse razsežnosti gospodarskega zloma in padca življenjskega standarda ljudi, do katerega je prišlo pod diktaturo Roberta Mugabeja. Nacionalna statistika je sicer v Zimbabveju zelo nezanesljiva, toda po ocenah je zimbabvejski dohodek na prebivalca leta 2008 znašal približno polovico vrednosti iz leta 1980, ko je Mugabe prišel na oblast (vir). Država je pod Mugabejem tako rekoč doživela kolaps in je v glavnem prenehala izvajati osnovne javne storitve. Zimbabvejci so se ga uspeli znebiti šele z državnim udarom leta 2017, ko je bil star že 93 let.
Ko Zahod izda svoja načela
Ob tragični zgodbi Rodezije se postavlja vprašanje: Ali je bilo vse to res potrebno? Zakaj je bilo Zahodu tako zelo mar za volilni sistem v neki zakotni državi v zakotju Afrike? Poleg tega je bil to čas hladne vojne in Rodezija se je borila proti komunistom. Za sovražnost ZDA do Republike Rodezije je bil v veliki meri zaslužen en človek: Andrew Young, nekdanji borec za državljanske pravice iz Atlante, ki je bil v letih 1977–1979 ameriški veleposlanik pri OZN. Na tem položaju je bil znan po tem, da je bil “prizanesljiv do komunistične tiranije” (vir) in je prevzel vodenje ameriške politike do Rodezije. V tem času je Rodezija skušala končati vojno s komunističnimi uporniki z izvedbo volitev. Young, ki je bil na strani Mugabeja in Nkoma, ni hotel sprejeti rezultatov volitev aprila 1979, ki bi lahko državo ohranile funkcionalno, ter je volilno zmago nekomunista Abela Muzorewe označil za “neofašistično” (vir). Nato je na volitvah februarja 1980 odkrito podprl Mugabeja. Podpiral ga je tudi pozneje in mu pomagal prikrivati genocid nad ljudstvom Ndebele pred zahodnimi vladami in zahodno javnostjo.
Andrew Young je zločinca Mugabeja podpiral vse do konca.
+++
Kakšen nauk lahko potegnemo iz zgodbe o Rodeziji in Zimbabveju? Prvič to, da bi se vsemu temu dalo izogniti. Obstajalo je namreč znanje in obstajali so načini, ni pa bilo volje. In drugič: funkcionalna, zdrava družba visokega zaupanja je zelo krhka stvar in nikakor ni nekaj samoumevnega, temveč je skozi zgodovino prej izjema kot pravilo. Rodezija si je medtem v nekaterih zahodnih konservativnih krogih pridobila status ikone. Njena usoda je postala zgled za to, kaj je v današnji zahodni civilizaciji narobe; Rodezija je simbol za spremembe v vrednotah na Zahodu v času po koncu druge svetovne vojne vse do danes.
In potem je neki diktator, šef vojaške hunte – broz po imenu – po svetu iskal sebi primerne in jih našel v Afriki ter jih stlačil v tolpo “neuvrščenih” (sprva so se imenovali “neangažirani”). Sledilo je tudi gospodarsko sodelovanje, ki je za Jugoslavijo pomenilo nazadovanje, saj so neuvrščeni predstavljali nezahteven trg, ki je bil zadovoljen tudi s slabo kvaliteto izdelkov. To dejstvo je še v času SFRJ v Strasburgu v Evropskem svetu povedal dr. France Bučar ter dodal, da se preneha financirati SFRJ, ker ni več sposobna živeti, in bil brž proglašen za izdajalca.
Robert Michels: bistvo železnega zakona oligarhije: novi voditelji strmoglavljajo stare z obljubamsi o korenitih spremembah ( Golob in ” svoboda” ), potem sami še bolj intenzivno nadaljujejo po starem.
Robert Michels je bil zagotovo v Sloveniji in opredelil vrsto oblasti v Sloveniji :
Železni zakon oligarhije
Če nekdo ne uvidi, da je politik tudi vojščak, le da se bori z drugimi sredstvi, mu pač ni pomoči. S takimi je pogovarjanje nesmiselno. Seveda obstajajo tudi gandijevske osebnosti. Njihov domet in rezultat? NIčen. Torej se pogovarjamo o nečem, kar ne funkcionira, torej o ničemer. To je priljubljena tema nekega nergača na tem portalu, ki še nikoli ni razložil, kako bi on pravično uredil družbo v Sloveniji, kaj ‘šele v Evropi in v svetu.
Kako to dela moderni svet in zakaj Afrika ni tega mogla posnemati!
Danes se “krade” in krade vse kar je možno: tehnologije, izdelke, storitve, znanja in vedenja, prevodi znanstvenih knjig, vabljenje vrhunskih profesorjev na svoje univerze itn. Afriki to ni bilo dano. Zakaj? Primer.
V Rodeziji ni obstajal apartheid kot v sosednji državi – obstajalo pa je popolno neznanje domorodcev. Primer. Ko so belci svoja polja spremenili v žitnico sveta – bi jih lahko posnemali domorodci, a kako? Niso imeli njihovih znanj, niso znali voziti traktorjev itn. Nikoli torej niso razmišljali v tej smeri, da bi sami postali ‘konkurenca’ tem belim posestnikom, ker niso niti razmišljali v tej smeri – saj znanj in vedenj v tej smeri niso imeli.
Izobraževanje ima namreč dvojni pomen. Na eni strani izobražuješ mase ljudi – na drugi strani izobražuješ elito posameznih vrhunskih sposobnosti pri posameznikih. Kaj je torej tukaj vzrok in posledica v Afriki?
Vzrok torej ni v izkoriščanju belcev nad črnci/temnopoltimi – marveč v pomanjkanju znanj in vedenj le teh. Teh pa niso mogli imeti, če niso imeli denarja/kapitala za svoje osnovno in vrhunsko izobraževanje doma – in tako smo zopet pri izhodišču dobička/profita/kapitala. Če tega ne ustvarjaš – tudi visokih univerz ne moreš ustanoviti, niti tistih osnovnih.
In kaj so naredili domači poglavarji? Ja, še bolj so izkoriščali svoje nomade, plemena itn. Ja, ponekod tudi ob pomoči belcev. To se danes dela na moderen način. Zgodovina/zakonitosti se torej ponavljajo kot farsa – le druge izraze uporabljamo danes. Lep dan.
V YU so slosarji prevzeli tovarne in so ravno tako propadle. Ni bistveno, ce takoj ali cez desetletja.
Tale članek mi daje enkratno priložnost, da se ponorčujem iz naših levičarjev, ekstremne Levice oziroma stranke ZL. Izhodišče je zakonitost dobička/profita.
Imperije torej lahko vodijo politiki demokracije (Amerika) ali politiki diktature (Kitajska). GOSPODARSTVO pa vodi zgolj skupni dobiček/profit/kapital – na obeh straneh! Pri Kitajski je to hibridni sistem, jan in jang, če se malce pošalim. Privatna podjetja so tam hkrati tudi državna – pa če to priznajo ali ne!
Oba imperija pa to ne bi bila, če ne bi vlagala v masovno izobraževanje in ustanavljanje vrhunskih univerz za Znanost na kateremkoli področju. Kitajska je pričela vlagati v svoja izobraževanja lahko šele takrat ko je lahko država pobrala dovolj davkov – te pa lahko pobira le, če ima vrhunsko gospodarstvo. Bistvo torej ni v nizki ceni dela, ta ti ne koristi veliko, če nimaš na voljo vrhunskih izdelkov in storitev za globalno gospodarstvo.
Naši primitivno neumni levičarji torej ne uničujejo naše države in naroda zaradi levičarske ideologije, ampak lastnega pogleda na dobiček/profit/kapital. Tudi zato Kitajsko delim na tisto pred nastankom t. i. hibridnega sistema in po njem – ko so ugotovili, da je ključ za napredek v izobraževanju, torej znanosti – in ne v levi ali desni ideologiji. Sam sem seveda pristaš desne ideologije.
p. s. Dobri nameni – lahko obstajajo le, če obstajajo tudi slabi nameni! Te prepoznamo predvsem pri tistih podjetnikih/korporacijah, ki dobičke raje zapravljajo kot da bi raje z njimi nadgrajevali svoje uspehe. Lep dan.
Afričani so tisočletja živeli svoje življenje, kakršno pač je bilo.
Potem so prišli Evropejci s puškami in pokazali kaj so to krščanske vrednote: pobijanje, zasužnjevanje, ROPANJE.
Niso Afričani hodili v Evropo.
Prišel je čas, da bodo Evropejci želi tisto, kar so sejali.
Upravičeno, z obrestmi.
Tko piše v Sv.Pismu.
Nisi pazljivo prebral, ali pa tega nisi hotel. Čemu so se začeli pobijati ko so kolonizatorji odšli? kolikor pa jaz vem krščanstvo kot tako ni v Afriki nikoli pobijalo in zasužnjevalo Razen če misliš na Pedra Opeko in podobno. Bog ti bodi milostljiv v svoji pristranskosti…
Prosim, dodajte + (plus) pod ta komentar.
Pardon, mišljen je plus za komentar @jaz.
Največi kolonizatorji v Afriki in tudi prvi so bili Arabci. Zato je v Afriki danes najbolj razširjen jezik arabščina. Ne pa angleščina ali francoščina. As simple as that.
Prevec pazljivo ste brali solske knjige. Tam se prave resnice ne da razbrati. Se boste morali malo bolj potruditi. Nisem pa preprican, da vsm je kaj do dejstev, vi iscete argumente za svoje simplicisticno prepricanje, kar je pa zelo enostavno.
Malce za šalo in bolj zares. Sam sem iz tega zanimivega članka potegnil štiri modrosti. Prva je tale. Ko v družini (revni in/ali bogati) umre gospodar/oče – se sinovi in hčerke navadno zlasajo za nasledstvo. Naj so z ali brez izobrazbe – vsi poznajo vednost denarja/bogastva v vseh možnih oblikah.
Druga se tiče političnih vodij malih in velikih imperijev. Kdor misli, da znajo prinašati zgolj pametne odločitve o čemerkoli se moti. Včasih delajo v tujo škodo, včasih kar v lastno škodo. Na koncu navadno sledi odhod iz konkretnih držav.
Tretja je tale. Dokler masa ljudi/naroda/družbe ne prestopi prelomne točke razvoja na vseh področjih se prvo takoj pojavijo lokalne bande, tudi politične in gverila postane nekaj vsakdanjega za pobijanje tistih, ki so najbolj ranljivi in seveda njihovi politični nasprotniki.
Četrta. To vedno zase izkoristijo prvo vojaški generali, kasneje pa politični domači diktatorji. Vse to pa je možno, ker tudi tam niso sposobni sestavljati vlad iz različnih strank. Tudi tam se lepo vidi, da se s komunisti ni možno sestavljati različnih vlad. Morda je to razlog zakaj so nespretni Angleži tako odločno vztrajali pri takšnem političnem sistemu, ki bi vključeval čim več demokracije in vladavine prava. Poskusite to dopovedati talibanom v Afganistanu? Bo šlo? Lep dan.
A, bejž no, a res tavarišč Millerovski. Mogoče ne veš, da so ravno Rusi največji rasisti med belci. Sicer pa je tvoja stvar, kako razmišljaš. Prej bi rekel gaspadin Provokatorski. Uživaj v pravljicah. Ne bi vedel, a resnično verjameš kar pišeš ali pa je samo provociranje. Ja Rusi in sploh Mao je dajal ogromna sredstva afriškim hanibalskim poglavarjem. Ampak, ko so prišli na oblast jih je rdeča zastava zanimala, kakor pomorščake plima in oseka na sredi oceana. Danes je seveda slika drugačna in Kitajski rdeči oblastniki ne nasedajo več kar tako, kakor nekdaj. Zahod je obupal in kljub neizmernim rudnim bogastvom Afrike dal roke proč. Kitajci pa niso Zahod in bodo tistim, no ja nekoliko bolj ogorelim dali popra, no še raje čilija in to tistega najostrejšega. Rusi pa imajo sami s seboj preveč opravka. Afrika je bolj ali manj že Kitajska, vendar to nas običajne ljudi popolnoma nič ne zanima, ker bomo takrat lepo počivali v pepelniku. Aja, da ne pozabim. Za kolonializem je kriv Janša in nihče drug. Očitno je Anglež, Francoz, Belgijec, Holandec, Nemec, Španec, Portugalec in to vse v eni osebi. Miller, čestitam ti si resnično vsejed, pardon, vseved. Glavno, da uživaš, ko provociraš. Veš nekateri uživajo, ko jim ubogi sprovociranec nasede. Tako, da s Titom, Stalinom, Putinom itd. v nove čase. S tovariškimi pozdravi Deni.
Deni, ljudem, ki ne zmorejo ubesediti tega, za kar se zavzemajo in podpirajo, je brezpredmetno odgovarjati, ker samo dobivajo priložnost, da se repenčijo. Ker veš, na koga mislim, predlagam tebi in vsem drugim na tem portalu: ignore him!
Saj veš Uroš, da bom zdaj jaz Milerja provociral. Drugače pa vem, da nima smisla. Ampak se bomo še zabavali. Verjemi. Ne vem, kam so se poskrili drugi.
Po Frasovem je bilo v Afriki lepo, ko so jim evropski kolonizatorji prinesli krščanske vrednote: ropanje, pobijanje, mučenja, genocid, sužnjelastniško izkoriščanje.
Potem pa so gldi rusi pomagali domačinom izgnati iz svoje domovine roparje, morilce…
Ne vem kje si videl kakšne Ruse. Tudi Zahod je v tem primeru pošteno zaje***.
Rodezija ni tipičen primer za Afriko sploh pa nima zveze z dekolonizacijo po splošnem prepričanju…
Kje sem videl ?
V prispevku.
Danes se krivca za 200 letno ropanje, pobijanje in genocid določi.
Ve se kdo je kriv…
Kako veste, da vasi predniki niso bili krivi? In da niste vi sami krivde podedovali? Mogoce ne tako dalec v Rodeziji, precej blizje bi se pa kaj naslo zakopanega.
Hja, iz tega sledi, da imajo USA in GB moralno obveznost hraniti zimbabwejsko prebivalstvo dokler bodo lacni, pa cetudi vecno.
Kazen za svoja dela mora biti.
Zanimiv prispevek g. Frasa, nekoliko drugačen od siceršnjih. Ampak, da povzamem z gledišča takkratne SFRJ. Jugoslovanski režim je gledal na Rodezijo, kakor na državo aparthaidskega tipa. Kjer so črnci zatirani kot neke vrste sužnjev na belskih plantažah. Ko je Mugabe prevzel oblast, se mu je Nkomo postavil v bran, vendar ga je Mugabe, kakor je omenil g. Fras utišal.
Jugoslavija je pragmatično sprejela dejstvo, da je Mugabe tisti, ki dejansko vlada. Zahodne in tudi socialistične države so pozdravile novo nastalo državo Zimbabve, češ zdaj pa bodo morali izkoriščevalski belci odnesti pete iz nekdanje Rodezije. Nova “demokratična” država je bila sprva dobro sprejeta kot neodvisna država z Mugabejem na čelu. Vendar se je prav kmalu pokazalo, kam pes taco moli. Prezidente je začel nacionalizirati posestva belcev in ti so seveda odšli. Seveda so se marsikateri belci odločili ostati, saj so že njihovi predniki ustvarjali in se borili. da so džunglo izkrčili itd, da ne naštevam dalje. Zimbabve pa je začel vidno propadati, kakor je bilo omenjeno in ne bom nadaljeval. Rodezija nekoč poleg JAR najbogatejša afriška država, pa samo še ena post kolonialna razvalina.
Seveda so se okrog Rodezije vse države osvobodile spon kolonializma. Mozambik sploh Angola, ki jo je prej upravljala najbolj revna država Evrope poleg Albanije se je osamosvojila in državljanska vojna, kjer so se kubanski vojaki borili na komunistični strani. Ampak dovolj o tem, ker razne Biafre, otroci z napihnjenimi trebuščki in kalašnikovkami v rokah so bili na JRT vedno znova predvajani, kot žrtve zlobnih kolonizatorjev.
CAR, pravzaprav takrat cesarstvo, kjer se je Bokasa okronal za cesarja po zgledu Napoleona in je menda žrtvoval pol BDP za samo kronanje. Kakorkoli, Jugoslovanski režim z bivšim podnarednikom na čelu je podpiral vsa uporniška gibanja po Afriki, seveda nekoliko bolj komunistična, vendar tudi druga, samo, da so se borila proti zlobnemu zahodu. Seveda je bil potem v teh novo nastalih državah sprejet kakor kralj in je veselo plesal z brhkimi domačinkami, ki so mu jih nastavili na pol kanibalski poglavarji. Zatorej rek: Povej s kom se družiš in povem ti, kdo si. Ja,
Bokassa, ki ga je sicer izurila Francoska vojska je sodeloval z Jugoslavijo, sploh Slovenijo. Takratni veliki Slovenijales je imel v Bokassovem cesarstvu svoje plantaže ebenovine in podobnega eksotičnega lesa. Zato se jugo oblast ni ukvarjala s hanibalskim krvoločnežem. Z vsemi častmi, ki pritičejo cesarjem, ga je Slovenija gostila nekaj dni. Pionirčki pa smo mahali s papirčki, in smo stali ob poti, ko se je v nepregledni koloni Mercedesov s svojim haremom peljal mimo.
Seveda je takrat precej Slovencev delalo tam doli, vendar so nazaj prišli vsi bolni od malarije itd. In menda nihče ni prav dolgo živel. Posel se je kasneje sfižil, vendar je to že druga zgodba.