V teh dneh se v medijih pojavljajo neresnični zapisi, da si psihoterapevti zakona, ki bi končno uredil področje psihoterapije, ne želimo. Izmišljujejo si, da imamo finančne kalkukacije, zaradi katerih se zakon blokira. S to objavo bi rad razkril, kdo nosi levji delež odgovornosti za to, da v Sloveniji takšnega zakona nimamo, pa čeprav si psihoterapevti zanj prizadevamo že dvajset let.
Kljub v nebo vpijočim, predolgim čakalnim dobam za psihoterapevtsko obravnavo, kljub slabi kakovosti psihoterapevtskih storitev v javnem zdravstvu ((prekratke in površinske obravnave) se nekompetentnost uradnikov Ministrstva za zdravje do reševanja tega že dolgo kar sramotnega problema na ravni cele države nadaljuje. Ne pomagajo niti opozorila varuha človekovih pravic, poslana ministrstvu 2. junija 2020, niti kakovostne epidemiološke raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki pričajo o že 25 let trajajočem stalnem poslabševanju duševnega zdravja
otrok in mladostnikov in o vse večji porabi psihiatričnih zdravil.
Posebej zaskrbljujoči pa so podatki o vse slabši sliki duševnega zdravja otrok in mladostnikov.
Prelomljene obljube ministrov za zdravje
Ob množici prelomljenih obljub različnih ministrov za zdravje, ki so se nanizale od leta 2004 do danes, najbolj izstopajo tri največje:
- Tista iz leta 2010, ko je bil predlog zakona že predviden v programu Pahorjeve vlade in pripravljen za javno razpravo in sprejetje v parlamentu v letu 2011, pa ga je minister Dorjan Marušič z argumentom, da to ni trenutna prioriteta, pospravil v predal.
- Jeseni 2018, potem smo psihoterapevti v tedanji delovni skupini za pripravo zakona pripravili vsa potrebna gradiva, se je ministrstvo znova izneverilo. Ne samo, da se je brez kakršnekoli obrazložitve zavilo v popolni molk, ampak niso niti več odgovarjali na dopise in klice. Tudi po opozorilu varuha človekovih pravic, poslanega ministrstvu 2. junija 2020, se njihova ignoranca ni spremenila.
- Oktobra 2022 je minister Danijel Bešič Loredan ob Dnevu duševnega zdravja v imenu ministrstva razglasil leto 2023 za Slovensko leto duševnega zdravja in takratna vodja novoustanovljenega Sektorja za duševno zdravje in demenco pri Ministrstvu za zdravje Mojca Zvezdana Dernovšek je ob tem do konca leta 2023 obljubila sprejetje zakona o psihoterapiji.
Poglejmo si pobližje, kako je prišlo do preloma te obljube in kdo so bili pri tem ključni akterji.
Danijel Bešič Loredan je veliko obljubljal, potem pa iz njegovih obljub o sprejetju Zakona o psihoterapiji do konca leta 2023 ni bilo nič.
Kdo je dr. Mojca Zvezdana Dernovšek?
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je v času ministrovanja Bešiča Loredana samozavestno prevzela vodenje priprave zakona o psihoterapiji. Toda njena prva prelomljena obljuba je bila objavljena že 5. aprila 2023, in sicer da bo ministrstvo poslalo predlog zakona v javno obravnavo v štirinajstih dneh. Namesto javne obravnave je potem Dernovšek dan kasneje (20. aprila 2023) v oddaji Studio ob 17h na prvem programu Radia Slovenija izjavila, da se je ministrstvo tik pred oddajo odločilo za ustanovitev nove delovne skupine za zakon pod njenim vodstvom. V tej skupini so bili številčno premočno zastopani posamezniki iz zdravstvenega področja (tj. psihiatri in klinični psihologi), nekateri med njimi psihoterapije sploh ne izvajajo. Mimogrede, tudi dr. Dernovšek je psihiatrinja, ki ne izvaja psihoterapije, če izvzamemo t.i. “površinske psihoterapevtske ukrepe”, ki si jih psihiatri tako radi pišejo med opravljene storitve, ne predstavljajo pa psihoterapije v pravem pomenu.
Ta delovna skupina se je po tem sestala v živo samo enkrat, 21. junija 2023. Šlo je za še enega od številnih manevrov zavlačevanja, odlaganja in metanja peska v oči javnosti, kar dr. Dernovšek vsaj glede zakona o psihoterapiji res vrhunsko obvlada. Zataknilo se je že pri sestavi delovne skupine, ki je štela kar 39 članov (!). Bila je prevelika, da bi bila lahko funkcionalna. Poleg tega ni bilo zagotovljene uravnotežene zastopanosti vseh pomembnih deležnikov s področja psihoterapije v Sloveniji. Vsi zdravstveni člani, nasprotniki zakonske ureditve, so izhajali iz istega idejnega in praktičnega psihiatrično-klinično psihološkega koncepta. Ker te organizacije povezuje skupen interes ohranjanja čim večjega vpliva znotraj zdravstva, jih je ministrstvo s tem postavilo v privilegiran, odločevalski položaj tudi glede vprašanj s področja psihoterapije. Ta večkrat izkazani in potrjeni konflikt interesov pod krinko, da naj se sliši glas vseh, je vodil v neoperativnost in nesmiselnost obstoja takšne delovne skupine.
Spletna anketa kot edini dosežek
Največ, kar sta zmogli dr. Dernovšek v novi vlogi državne uradnice in njena ekipa na ministrstvu po imenovanju delovne skupine, je bila spletna anketa za izvajalce izobraževanja s področja psihoterapije (3. maj 20239 ter pošiljanje novih vprašanj članom delovne skupine, na katera smo morali z obljubo obravnave na dopisni seji z občutkom dvojnega dela pisno odgovarjati.
Danes je jasno, da je bila ustanovitev delovne skupine maja 2023 le dimna bomba Ministrstva za zdravje za javnost. Dr. Dernovšek izpostavljam zato, ker jo je Bešič Loredan jeseni 2022 postavil za vodjo Sektorja za duševno zdravje in demenco na svojem ministrstvu, čeprav je jasno, da je pri tako zahtevnih državno-upravnih zadevah, kot je priprava interdisciplinarnega psihoterapevtskega zakona, vsak novi vodja odvisen od sposobnosti uradniške ekipe, ki mu je dana na razpolago. Dr. Dernovšek v tem smislu ni imela sreče, žal pa očitno tudi ne podpore in smelosti, da bi si vzpostavila krog zaupanja vrednih upravno-pravnih strokovnjakov, ki bi ji bili lahko pri tej nalogi v pomoč.
Pri drugih nalogah je bila zagotovo uspešnejša, saj je kot psihiatrinja v slovenskem prostoru uveljavljena in znana po svoji zagnanosti, mnogovrstnih strokovnih aktivnostih, stalni medijski prisotnosti in plodovitosti objav. Njena osebna bibliografija v Cobissu danes obsega impresivnih 587 vnosov. Prav ta njena širina je verjetno tudi pomembno prispevala k temu, da se je priprava predloga zakona o psihoterapiji, ki je v prvi vrsti pravno zahtevno delo, zanjo pokazala kot pretrd oreh. O njenem dobrem namenu glede zakona o psihoterapiji ni dvoma, vendar pa se je žal tudi v njenem primeru potrdilo znano dejstvo, da dobri nameni niso dovolj oziroma da je med delati in narediti pomembna razlika.
Zavajanje na zavajanje
Čeprav je kmalu postalo jasno, da si je dovolila zavajati javnost, za to ni bila niti poklicana na odgovornost s strani ministra niti ni prišla pod vprašaj njena vloga na ministrstvu. Nasprotno, jeseni 2023 je enak manever ponovila še večkrat:
- 21. septembra 2023 je v intervjuju izjavila, da bo Ministrstvo za zdravje dalo predlog v javno obravnavo v začetku oktobra 2023;
- 2. oktobra 2023 ponovno trdila, da pride zakon v javno obravnavo 3. oktobra, toda njena PR služba je tega dne medije obveščala, da so pravzaprav mislili 10. oktober, torej tisti dan, ko je bila imenovana nova ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel.
Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel govori, da bo Zakon o psihoterapiji sprejet v njenem mandatu.
Ob tej medijski napovedi smo z novim upanjem pričakovali prihod nove ministrice za zdravje, ki pa mu je sledilo novo razočaranje. Na zaslišanju pred odborom Državnega zbora za zdravstvo 10. oktobra 2023 je na konkretno vprašanje o Zakonu o psihoterapiji Prevolnik Rupel vsaj iskreno priznala, da področja še ne pozna dovolj in da zanjo ta zakon ni prioriteta. Kot da ne bi nikoli slišala za izjave dr. Dernovšek, ki jih je ta podala osem dni prej. Pa je bila – namreč Valentina Prevolnik Rupel – državna sekretarka na istem ministrstvu.
Finančni motivi dr. Dernovšek pri pripravi zakona
20. oktobra 2023 je Ministrstvo za zdravje napovedalo, da bo predlog zakona, ki je v zaključni fazi oblikovanja, poslalo v javno razpravo novembra. Konec oktobra 2023 je dr. Dernovšek za Dolenjski list izjavila:
“Strokovnjaki smo na različnih bregovih in jaz sem, žal, med tistimi, ki podpirajo vključevanje psihoterapevtov. Zaradi tega, ker nas preprosto ni dovolj, tudi če bomo vsi strokovnjaki na kupu. Računam, da bomo imeli v zdravstvenem domu podporo, da pilotni projekt uvajanja psihoterapevtov v centre za duševno zdravje izpeljemo. Namreč, kohezijska sredstva morajo biti porabljena v malo večji meri v vzhodni regiji kot zahodni regiji, zato bi Sevnica lahko dobila ta projekt.”
Zanimiva je besedica “žal”, ki odpira različne možnosti interpretacije njene izjave in na splošno njenega delovanja na ministrstvu, za katerega je sama očitno prepričana, da je dobro. V veliki meri to njeno prepričanje temelji na tem, da podpira t. i. pilotni projekt uvajanja psihoterapevtov v centre za duševno zdravje, kar se ji zdi sila pogumno in imenitno tudi zato, ker ga psihiatri in klinični psihologi iz delovne skupine odločno odklanjajo. Za psihoterapevte pa je to le oblika poniževanja. Prvič zato, ker je psihoterapija ne glede na prvi poklic strokovnjaka, ki jo nudi, po celem svetu tako v klinični praksi kot v raziskavah empirično potrjen učinkovit način obravnave duševnih težav in motenj, Slovenija na čelu z Dernovšek pa bi morala to še preveriti?
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je ena medijsko najbolj prepoznavnih psihiatrinj v Sloveniji in vrsto let tesno povezana z Ministrstvom za zdravje, vendar se je pri delu na zakonu o psihoterapiji pokazala njena nekompetentnost. (Fotomontaža: +PORTAL)
In drugič, ker bi se s tem potrdila dvojna merila: če je že desetletja nesporna učinkovitost psihoterapije, ki jo izvajajo slovenski psihiatri in klinični psihologi, zakaj bi bila sporna učinkovitost psihoterapevtov? Ti že prav tako desetletja uspešno obravnavajo vse več ljudi z duševnimi motnjami, ki v okviru zdravstva ne pridejo do psihiatrov in kliničnih psihologov.
Ob teh dveh mojih pomislekih tudi ni zanemarljiv finančni motiv dr. Dernovšek, ko izraža upanje, da bi lahko prišla do kohezijskih sredstev in bi se kot vodja sevniškega centra za duševno zdravje postavila v položaj evalvatorke učinka psihoterapevtov.
Kdo danes nadzoruje kakovost storitev?
Kdo pa ocenjuje učinkovitost njenega dela in dela vseh na novo ustanovljenih centrov za duševno zdravje po Sloveniji? Nihče. In kdo evalvira kakovost dela vseh slovenskih psihiatrov in kliničnih psihologov? Prav tako nihče. Vsaj sistematično, učinkovito in po vnaprej predvidenih merilih zagotovo ne. Zato bi bilo nadzorovanje kakovosti dela peščice psihoterapevtov diskriminatorno. Slovenija pač še nima sistema nadzora kakovosti storitev na področju duševnega zdravja in javnega zdravstva nasploh, ki bi ustrezal mednarodnim standardom.
Tisto, kar zna početi medicinski lobi, je predvsem žuganje s prstom drugim, npr. alternativcem in šarlatanom, med katere naj bi po namigovanju v medijskih izjavah nekaterih psihiatrov in kliničnih psihologov spadali tudi psihoterapevti zunaj zdravstva. Medicinski lobi pa ne pometa pred lastnim pragom tudi takrat ne, ko gre za najhujše primere oškodovanosti pacientov in njihovih svojcev. Podatek, da pri nas prijavijo 50 zdravniških napak letno, na Danskem pa 200.000, je dovolj zgovoren in gotovo ne priča o tem, da je naš zdravstveni sistem boljši od danskega.
Slab, škodljiv in celo neustaven zakon
16. novembra 2023 je dr. Dernovšek izjavila, da se bo sprejem zakona premaknil v leto 2024, in sicer zaradi “kompleksnosti odločanja in usklajevanja v delovni skupini, ki je zakon pripravljala”. Ta izjava ne drži, saj se delovna skupina ni prav nič usklajevala, ker od avgusta 2023 sploh ni bila več dejavna. Niti po dopisni poti ne. Na Ministrstvu za zdravje so za Dnevnik podali drugačne razloge, namreč “da trenutno še oblikujejo posamezne podrobnosti predloga zakona, po tem bodo sledili javna obravnava, medresorsko usklajevanje in sprejetje zakona v vladi. Glavni razlog za večmesečni zamik sprejema zakona naj bi bila kompleksnost področja, ki ga želijo urediti”.
Dernovškova je v letu 2023 v medijih nedvomno v marsičem izražala podporo psihoterapiji kot samostojnemu poklicu, a žal z nešteto prelomljenimi obljubami, ki manjšajo njeno že tako načeto kredibilnost. Čas je namreč pokazal, da je za to delo neprimerna, saj je osnutek zakona, ki je od junija letos v javni obravnavi, slab, škodljiv in na več mestih celo neustaven.
Kot se je pokazalo v nedavno objavljenih medijskih nastopih, tudi dr. Dernovšek svojo odgovornost vedno znova prevaljuje na stroko, jo vsepoprek obtožuje interesov, ali pa najde kopico drugih izgovorov v drugih za svoje nekompetentno delovanje v zvezi z zakonom o psihoterapiji. Ker je že od leta 2010 jasno, da Ministrstvo za zdravje nima strokovne ekipe, ki bi bila sposobna pripraviti kakovosten predlog Zakona o psihoterapiji, še posebno bode v oči, da se to ministrstvo že od jeseni 2022 sploh ne poveže z drugima sopristojnima ministrstvoma (za delo, družino in socialne zadeve ter za šolstvo) in vztrajno zavrača pomoč Službe vlade za zakonodajo. Ta bi lahko pri pripravi zakona pomembno okrepila pravniško ekipo ministrstva za zdravje – in to brez dodatnih stroškov.
Tako pa so raje v javno obravnavo poslali zakon, ki ga najbolj kritizira tisti del stroke, ki si želi dobrega zakona. Takšnega, ki bo zares poskrbel za ljudi, posebej za najranljivejše skupine. Dr. Dernovšek pa ponovno prelaga svojo odgovornost na ramena drugih. Kdo je potem tisti, ki je najbolj odgovoren za to, da nismo poskrbeli in ne skrbimo dovolj za otroke, ki nujno potrebujejo psihoterapevtsko pomoč in druge oblike strokovne pomoči na področju duševnega zdravja?
Mag. Miran Možina je psihiater in psihoterapevt.
Uveljavitev zakona o psihoteraliji spremljam kot povprečna bralka, vsekakor ne kot poznavalka, toda vseeno – Mojco Zvezdano Drnovšek skozi naše medije doživljam kot frfrasto in furjasto ter precej samoobčudovano psihiatrinjo, priročno tudi za t.i. ‘mešanje dreka’ če je potrebno. Take osebe imajo slovenski mediji nadvse radi in jih nekritično povzdigujejo. Vidim, da je tudi precej politična. Ni problema, vsaj vem zakaj je že ves čas tako izpostavljena. Slovenka leta še ni bila?
Težko si zamislim, da bi bila, vsaj taka kot se kaže javnosti, operativno zelo sposobna, npr. za ta zakonsko ureditev področja psihoterapije. Zanimivo semi zdi, da so jo izbrali za to nalogo.
Zakaj točno psihiatri in klinični psihologi nikakor ne dovolijo v zakon vključiti tudi psihoterapevtov, pa mi ni čisto jasno. Ali ta zakon obravnava samo bolnike s (težkimi) psihozami, ki so zagotovo domena klinike, ali ali tudi ljudi z razvojnimi in ostalimi motnjami in duševnimi težavami, ki jih vsak dan vse več mrgoli, in ki bi jim najbrže lahko (prav tako) uspešno pomagali izobraženi in izurjeni psihoterapevti? Dobila sem vtis, da psihiatri in klinični psihologi apriori in iz načelnih razlogov psihoterapevtov sploh ne spustijo zraven. Saj pravim, nam navadnim občanom vse skupaj deluje frfrasto in furjasto.
Od kod g. Možini podatki, da slovenski otroci 4 leta čakajo na pomoč?! Po izkušnjah iz prakse in zadnjib podatkih NIJZ je povprečna čakalna doba na 1. pregled pri pedopsihiatru 9 mesecev, nujne storitve dobijo pa takoj. In skoraj vse vkljucujejo tudi psihoterapevtske intervence. Prosim za vir tega podatka ali opravičilo za zavajajočo laž!
O čemerkoli govorijo, vedno govorijo o denarju (Murphy). Eni so pri koritu, drugi se drenjajo, da bi prišli do korita. Jasno je le to, da samo prasci pririnejo do tam. Oboji skupaj pa nimajo za burek.
Psihoterapija je “krneki”. Ni res, da se psihično zdravje ljudi (s poudarkom na otrocih in mladini) slabša. V bistvu gre za to, da smo ljudje razvajeni in nam je vsaka težava odveč. Še nikoli namreč nismo tako dobro živeli kot zdaj.
Naloge in delovanje ter poklicanosti in pristojnost ministrstva za zdravje je populistično oklicala in razglasila vladajoča koalicija GS, SD in Levice ter vlada dr. Roberta Goloba – za “prednostno skrb”.
Prvemu ministru za zdravje dr. Bešič Loredanu je parlament celo simbolno in operativno dodelil status podpredsednika vlade.
A vse je ostalo le pri neobvezujočih in kratko-sapnih političnih lažnih populističnih puhlicah in nikoli izvršenih obljubah ter zavezah Vlade RS.
Nova ministrica za zdravje (dr. Prevolnik Rupel) ni več podpredsednica vlade, a nekritično širokopotezno in všečno še naprej deli lažne obljube in zaveze, sindikat zdravnikov pa Fides brez učinka stavka, čakalne dobe na vseh frontah javnega zdravstva se daljšajo, dostopnost do primarnega, sekundarnega in terciarnega zdravstva se nenehoma zmanjšuje, zdravniki in negovalno osebje panično bežijo iz katastrofalno organiziranih in financiranih ustanov javnega zdravstva, bolniki panično iščejo dostopno zdravstveno pomoč med koncesionarji, zasebniki in na tujem.
Skrb za duševno zdravje posameznikov in skupnosti je po tradiciji daleč za skrbjo za telesno zdravje, kar lepo ponazarja tudi gornji prikaz dr. Možine. Kot je bila tabu skrb za duševno zdravje ljudi pri nas vselej zmotno in najbrž tudi namerno tabuizirana in marginalizirana, tako je bil tudi status psihiatrov in psiho-terapevtov vselej odrinjen na družbeno in strokovno obrobje medicinskih in družbenih ved.
Zadeva je še posebej huda in težko popravljiva v prej ne-demokratičnih in totalitarnih državah, ki so preživljale teror komunistične in socialistične diktature, v katerih je bila psihiatrija in duševno zdravje pogosto ne-strokovno in proti-pravno zlorabljana s strani vsemogočnih političnih tajnih policij in udbo-partijskih ovaduhov ter vladajočih partijskih aparatčikov vseh rangov in vrst.
Glede na objektivno večkrat izpričano strokovno, politično, pravno, organizacijsko in finančno nesposobnost aktualne ministrice za zdravje ter njenih politično izbranih in nastavljenih oblastnih birokratov ni nikakršnega upanja ne za zboljšanje telesnega in ne za zboljšanje duševnega zdravja državljanov, davkoplačevalcev in obveznih plačnikov zdravstvenega zavarovanja pri monopolni državni ZZZS.
Obvezni zavarovanci in plačniki zdravstvenega zavarovanja pri monopolni državni ZZZS, ki smemo le nemočno čakati v nepreglednih in brezupnih čakalnih vrstah katastrofalno organiziranega in nadziranega javnega zdravstva, si lahko pomagamo le sami z iskanjem na zasebnem trgu zdravstvenih storitev – če imamo za to dodatni denar (mimo rednih obveznih prispevkov za privilegirano in monopolno državno ZZZS).
Čakajočim na prepozne diagnoze, iz njih izvirajoče morebitne nujne terapije in posledično verjetno prezgodnjo smrt pa puhle in prazne obljube Golobove vlade “o prednostni skrbi za javno zdravstvo” le še dodatno škodljivo “dvigajo pritisk”, pospešujejo jezo, strah in občutek popolne državljanske/zavarovančeve nemoči, osamljenosti in zapuščenosti v družbi populistično vladajočih opravilno nesposobnih egocentrikov in bolestnih lažnivcev.
Priznam, da o tej strokovni zadevi nimam pojma.
Ampak, kadarkoli sem se v zivljenju srecal s stvarjo, za katero nisem imel ne znanja, ne izkusenj, sem najprej sel pogledat kako si to ze naredili tisti, ki so bili potrjeno v tem uspesni. Brez kakrsnekoli zavore ali kompleksa, smo se zakopali v studij obstojecega. In skopirali do najvecje mozne mere. In je seveda delovalo. Ce original deluje, potem tudi kopija deluje.
Zgornja tema pa daje vtis, da je spet treba vpeljati povsem svojo originalno resitev, kot da drugje po svetu tega se ni ali kot da so Slovenci toliko drugacni, da se nic obstojecega ne da aplicirat.
Tole vlado in nasploh Levičarje je potrebno spravt na kakšen samotni otok. Potem bodo brez teh Rdečih kmerov vsi problemi razrešeni v razumnem času.
Problem je levičarstvo, ki hoče zdravstvo povsem uničiti.
Pa še nekaj, kar se psihiatrije tiče. Kje pa so nastanjene psihiatrične bolnišnice? V gradovih, starih kasarnah, graščinah, podrtijah. To pove vse!
Lahko je odgovornost za vzgojo prelagati na zdravstvo ali sodstvo…
Za vzgojo in pomoč pri vzgoji sta odgovorna samo dva: starši in šola za pomoč pri vzgoji. Vsi drugi so lahko samo pomoč posledicam slabe vzgoje ali bolezni na čustvenem področju otrok .
Vse,kar beremo in poslušamo o vzgoji in pomoči otrok je zavajanje in pesek v oči, je preusmerjanje naše pozornosti od srčike težave.
Nobena prevzgoja v zaporu in -ali s pomočjo ” psiho in socialnih ” ustanov ne bo prinesla sadov , kot jih daje topel in razumen dom in dobra šolska vzgoja in izobraževanje.
Kaj pa, ce so ze starsi hodili v slabe sole?
Duševno zdravje, ortodonti, logopedi…veliko področij, kjer je slovenski javni zdravstveni sistem pokleknil.
Žalostno.
“naivno pošten”.
Premetenega in v srcu pokvarjenega goljufa in kriminalca se težko prinese naokoli.
Poštenjaka v srcu, ki naivno gleda na svet, pa se da z lahkoto.
Prvi primer je prefarbani komuinajzar in ajatola SDS tov. Twito, ki dlako menja po potrebi.
Drugi pa pošten in posledično naiven dr. Gregorčič.
V politiki najdlje preživi oportunistični nemoralni poden.
Dokazano.
Če kdo rabi psihiatrijo, jo nedvomno ti, sirota.
Ups, spet sem se spotaknil ob psihopatskega SS ajatolaha…
Goebbels te ma rad, bedak.
Odgovor je jasen in sila preprost. Za vsakršno krivdo sta možna samo dva odgovora.
Prvi odgovor: Kriv je Janez Janša. …drugi odgovor: Kriv je Milan Kučan. Drugih odgovornih tu ni in jih ne bo.
Malce za šalo in bolj zares. Sam se pogosto postavljam v vlogo strelovoda, da lahko letijo name strele. Zakaj? Zato, ker proučujem profile komentatorjev in besedila le teh. Primer.
Biti “naivno pošten” je zame kontradiktoren pojem. Če si pošten potem ne moreš biti naiven, če pa si naiven potem zate velja drug pojem-beseda, mar ne? Tudi mene zanima slovenska duša prav iz tega razloga, ker želim dojeti ali je slovenska duša res tako naivna, ali pa imajo prav hipnotizerji, ki jih zanimajo zgolj tisti, ki jih z lahkoto hipnotizirajo, tako kot to danes delajo levičarji, včeraj pa partijski komunizem.
Bistvo torej ni v raznolikosti mnenj, pogledov, nazorov itn. – ampak v tem ali smo že dosegli točko preboja/preloma, ko se ne bomo več pustili poneumljati (komurkoli), da se bomo znova in znova navduševali nad novimi obrazi in novimi strankami.
Če nismo dovolj zreli – nam pač Bog pomagaj! Na srečo smo mlada država in nas čaka še marsikaj podobnega kar danes ušpičijo mladoletne osebe. Nekateri to počno zavestno, drugi iz objestnosti, ker želijo slediti takšnim ekscesom teh mladih vodij, ki se učijo od starejših – tega ne pozabimo!
Zatorej se s komentatorjem APMMB2 lahko le delno strinjam. Zakaj? Zato, ker so bile moralne vrednote nekoč močnejše orožje, zadostovala je leskova šiba, danes pa se iz nje mladi brijejo norca.
Objestnost mladih se je razširila preko vseh meja in res bi potrebovali več psihoterapevtov in psihoterapevt-inj. Ne vem pa, če bo to kaj pomagalo, saj so mladi zrcalo starejših. Lep dan.
beri1122: “Objestnost mladih se je razširila preko vseh meja…”
Samo primer. Bilo je lani. Parkirišče pred večjo trgovino. Vklopim smernik, da bom zavil na določen parkirni prostor. Desno od mene je na tisti prostor hipoma zavil mladenič z BMW. Prostora je bilo dovolj za parkiranje, zato sem zavil na drug prostor. Mladenič je odšel v trgovino. V avli trgovine mi je prišel naproti. Ni imel namena nič kupiti, ker niti do prodajnih prostorov ni prišel, ampak je obrnil. Njegov namen je bil za=bavanje ljudi.
Prepričan sem, da je stroka kriva za porast duševno prizadetih otrok.
Kdaj je otrok duševno prizadet?
Gre pred vsem za pomanjkanje vzgoje in vzgojnih prijemov.
Otrok se mora že v rani mladosti navaditi na red. To je potrebno doseči tudi z prisilo, ki pa mora biti odločna, brez ustrahovanja in celo mučenja.Res pa je, da je določen procent otrok problematičen in zaostaja v razvoju, ali pa se ne more uklopiti v normalno življenje. Takih otrok je zelo malo in silna armada,ki bdi nad duševnim zdravjem otrok more z lahkotoobvladati takšne deviacije.
Armada pa je je ienrtna in se ukvarja z vsem mogočim, samo z otroki ne.
Ukvarjajo se z nekolko bolj razposajenimi otroki in pletejo okoli njih zgodbe, teorije in študije.
V mojih časih, ko sem bil hudo razposajen in preveč živahen, sem jih dobil po riti z metrom, ki je bils sestavni del učil.
Služil je sicer za predstavo, kaj je meter, amak tudi kot vzgojno sr3edstvo.
Vsaka šola je premogla tudi učitelja, ki je pravilno umeril metere na riti razgretega učenca. Po terapiji je zavladal mir za najak časa. Takrat ni bilo specialnih predgogov, kaj šele psihiatrov in podobne navlake, ki sedaj obremenjuje šole. Šola je bila avtoriteta in straši so morali soštovati tako kot učenci učitelje.
Bili so pozvani v šolo in morali sprejeti priporočila o vzgoji svojih prerazgretih otrok.
Ob takšni vzgoji smo se razvili v zdrave in poštee državljane.
otrok ne sme iskati potuhe. Ko čaka štiri leta na terapijo si jemlje pravico da lahko počne vse, kar mu pade na pamet. Dobro odmerjena klofuta lai pa trdo srečanje riti z metrom, bi ga namudoma streznilo in bi se razkadile muhe v glavi.
Še danes se spomnim, kako me je učitelj zgrabil za uho in mi ga nategnil, da mi še dases zveni po ušesih in vem, da tega, kar sem počel , ne smem več ponoviti.
Pa ni šlo za vmom v hišo, vožnjo avtomobila brez izpita, ali pa celo spolni napad na sosšolko.
Prepričan sem, da sodobna vzgoja bazira na podobnih neumnostij kot je tisata o zadnji generaciji, ali pa o potrošnji naravnih resursov, ki smo jih v Sloveniji porabili že aprila in sedaj baje živimo na kredit.
Zresnimo se in streznimo se, pa bo vsega dovolj in še preveč.
Otroci pa naj bodo razposajeni, sa jim bodo ostali lepi spomini na otroštvo in bodo ponosni na prestopke, ki so jih počeli, če ravno je kdaj trpela rit.
Ce das rastlinici dobro zemljo, gnojilo, vodo in svetlobo, bo zelo verjetno sama od sebe kar dobro rasla. Ne bo je potrebno ravnati, kriviti ali siliti v karkoli nenaravnega.
Z otroci ni dosti drugace. Moras pa biti konsekventen in ne vztrajati na « slabi zemlji « itd. ker bo rezultat slab.