Kdo je odgovoren, da slovenski otroci štiri leta čakajo na strokovno pomoč na področju duševnega zdravja

V teh dneh se v medijih pojavljajo neresnični zapisi, da si psihoterapevti zakona, ki bi končno uredil področje psihoterapije, ne želimo. Izmišljujejo si, da imamo  finančne kalkukacije, zaradi katerih se zakon blokira. S to objavo bi rad razkril, kdo nosi levji delež odgovornosti za to, da v Sloveniji takšnega zakona nimamo, pa čeprav si psihoterapevti zanj prizadevamo že dvajset let.

Kljub v nebo vpijočim, predolgim čakalnim dobam za psihoterapevtsko obravnavo, kljub slabi kakovosti psihoterapevtskih storitev v javnem zdravstvu ((prekratke in površinske obravnave) se nekompetentnost uradnikov Ministrstva za zdravje do reševanja tega že dolgo kar sramotnega problema na ravni cele države nadaljuje. Ne pomagajo niti opozorila varuha človekovih pravic, poslana ministrstvu 2. junija 2020, niti kakovostne epidemiološke raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki pričajo o že 25 let trajajočem stalnem poslabševanju duševnega zdravja
otrok in mladostnikov in o vse večji porabi psihiatričnih zdravil.

Posebej zaskrbljujoči pa so podatki o vse slabši sliki duševnega zdravja otrok in mladostnikov.

Prelomljene obljube ministrov za zdravje

Ob množici prelomljenih obljub različnih ministrov za zdravje, ki so se nanizale od leta 2004 do danes, najbolj izstopajo tri največje:

1. Tista iz leta 2010, ko je bil predlog zakona že predviden v programu Pahorjeve vlade in pripravljen za javno razpravo in sprejetje v parlamentu v letu 2011, pa ga je minister Dorjan Marušič z argumentom, da to ni trenutna prioriteta, pospravil v predal.
2. Jeseni 2018, potem smo psihoterapevti v tedanji delovni skupini za pripravo zakona pripravili vsa potrebna gradiva, se je ministrstvo znova izneverilo. Ne samo, da se je brez kakršnekoli obrazložitve zavilo v popolni molk, ampak niso niti več odgovarjali na dopise in klice. Tudi po opozorilu varuha človekovih pravic, poslanega ministrstvu 2. junija 2020, se njihova ignoranca ni spremenila.
3. Oktobra 2022 je minister Danijel Bešič Loredan ob Dnevu duševnega zdravja v imenu ministrstva razglasil leto 2023 za Slovensko leto duševnega zdravja in takratna vodja novoustanovljenega Sektorja za duševno zdravje in demenco pri Ministrstvu za zdravje Mojca Zvezdana Dernovšek je ob tem do konca leta 2023 obljubila sprejetje zakona o psihoterapiji.

Poglejmo si pobližje, kako je prišlo do preloma te obljube in kdo so bili pri tem ključni akterji.

Danijel Bešič Loredan je veliko obljubljal, potem pa iz njegovih obljub o sprejetju Zakona o psihoterapiji do konca leta 2023 ni bilo nič.

Kdo je dr. Mojca Zvezdana Dernovšek?

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je v času ministrovanja Bešiča Loredana samozavestno prevzela vodenje priprave zakona o psihoterapiji. Toda njena prva prelomljena obljuba je bila objavljena že 5. aprila 2023, in sicer da bo ministrstvo poslalo predlog zakona v javno obravnavo v štirinajstih dneh. Namesto javne obravnave je potem Dernovšek dan kasneje (20. aprila 2023) v oddaji Studio ob 17h na prvem programu Radia Slovenija izjavila, da se je ministrstvo tik pred oddajo odločilo za ustanovitev nove delovne skupine za zakon pod njenim vodstvom. V tej skupini so bili številčno premočno zastopani posamezniki iz zdravstvenega področja (tj. psihiatri in klinični psihologi), nekateri med njimi psihoterapije sploh ne izvajajo. Mimogrede, tudi dr. Dernovšek je psihiatrinja, ki ne izvaja psihoterapije, če izvzamemo t.i. “površinske psihoterapevtske ukrepe”, ki si jih psihiatri tako radi pišejo med opravljene storitve, ne predstavljajo pa psihoterapije v pravem pomenu.

Ta delovna skupina se je po tem sestala v živo samo enkrat, 21. junija 2023. Šlo je za še enega od številnih manevrov zavlačevanja, odlaganja in metanja peska v oči javnosti, kar dr. Dernovšek vsaj glede zakona o psihoterapiji res vrhunsko obvlada. Zataknilo se je že pri sestavi delovne skupine, ki je štela kar 39 članov (!). Bila je prevelika, da bi bila lahko funkcionalna. Poleg tega ni bilo zagotovljene uravnotežene zastopanosti vseh pomembnih deležnikov s področja psihoterapije v Sloveniji. Vsi zdravstveni člani, nasprotniki zakonske ureditve, so izhajali iz istega idejnega in praktičnega psihiatrično-klinično psihološkega koncepta. Ker te organizacije povezuje skupen interes ohranjanja čim večjega vpliva znotraj zdravstva, jih je ministrstvo s tem postavilo v privilegiran, odločevalski položaj tudi glede vprašanj s področja psihoterapije. Ta večkrat izkazani in potrjeni konflikt interesov pod krinko, da naj se sliši glas vseh, je vodil v neoperativnost in nesmiselnost obstoja takšne delovne skupine.

Spletna anketa kot edini dosežek

Največ, kar sta zmogli dr. Dernovšek v novi vlogi državne uradnice in njena ekipa na ministrstvu po imenovanju delovne skupine, je bila spletna anketa za izvajalce izobraževanja s področja psihoterapije (3. maj 20239 ter pošiljanje novih vprašanj članom delovne skupine, na katera smo morali z obljubo obravnave na dopisni seji z občutkom dvojnega dela pisno odgovarjati.

Danes je jasno, da je bila ustanovitev delovne skupine maja 2023 le dimna bomba Ministrstva za zdravje za javnost. Dr. Dernovšek izpostavljam zato, ker jo je Bešič Loredan jeseni 2022 postavil za vodjo Sektorja za duševno zdravje in demenco na svojem ministrstvu, čeprav je jasno, da je pri tako zahtevnih državno-upravnih zadevah, kot je priprava interdisciplinarnega psihoterapevtskega zakona, vsak novi vodja odvisen od sposobnosti uradniške ekipe, ki mu je dana na razpolago. Dr. Dernovšek v tem smislu ni imela sreče, žal pa očitno tudi ne podpore in smelosti, da bi si vzpostavila krog zaupanja vrednih upravno-pravnih strokovnjakov, ki bi ji bili lahko pri tej nalogi v pomoč.

Pri drugih nalogah je bila zagotovo uspešnejša, saj je kot psihiatrinja v slovenskem prostoru uveljavljena in znana po svoji zagnanosti, mnogovrstnih strokovnih aktivnostih, stalni medijski prisotnosti in plodovitosti objav. Njena osebna bibliografija v Cobissu danes obsega impresivnih 587 vnosov. Prav ta njena širina je verjetno tudi pomembno prispevala k temu, da se je priprava predloga zakona o psihoterapiji, ki je v prvi vrsti pravno zahtevno delo, zanjo pokazala kot pretrd oreh. O njenem dobrem namenu glede zakona o psihoterapiji ni dvoma, vendar pa se je žal tudi v njenem primeru potrdilo znano dejstvo, da dobri nameni niso dovolj oziroma da je med delati in narediti pomembna razlika.

Zavajanje na zavajanje

Čeprav je kmalu postalo jasno, da si je dovolila zavajati javnost, za to ni bila niti poklicana na odgovornost s strani ministra niti ni prišla pod vprašaj njena vloga na ministrstvu. Nasprotno,  jeseni 2023 je enak manever ponovila še večkrat:

• 21. septembra 2023 je v intervjuju izjavila, da bo Ministrstvo za zdravje dalo predlog v javno obravnavo v začetku oktobra 2023;
• 2. oktobra 2023 ponovno trdila, da pride zakon v javno obravnavo 3. oktobra, toda njena PR služba je tega dne medije obveščala, da so pravzaprav mislili 10. oktober, torej tisti dan, ko je bila imenovana nova ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel.

Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel govori, da bo Zakon o psihoterapiji sprejet v njenem mandatu.

Ob tej medijski napovedi smo z novim upanjem pričakovali prihod nove ministrice za zdravje, ki pa mu je sledilo novo razočaranje. Na zaslišanju pred odborom Državnega zbora za zdravstvo 10. oktobra 2023 je na konkretno vprašanje o Zakonu o psihoterapiji Prevolnik Rupel vsaj iskreno priznala, da področja še ne pozna dovolj in da zanjo ta zakon ni prioriteta. Kot da ne bi nikoli slišala za izjave dr. Dernovšek, ki jih je ta podala osem dni prej. Pa je bila – namreč Valentina Prevolnik Rupel – državna sekretarka na istem ministrstvu.

Finančni motivi dr. Dernovšek pri pripravi zakona

20. oktobra 2023 je Ministrstvo za zdravje napovedalo, da bo predlog zakona, ki je v zaključni fazi oblikovanja, poslalo v javno razpravo novembra. Konec oktobra 2023 je dr. Dernovšek za Dolenjski list izjavila:

“Strokovnjaki smo na različnih bregovih in jaz sem, žal, med tistimi, ki podpirajo vključevanje psihoterapevtov. Zaradi tega, ker nas preprosto ni dovolj, tudi če bomo vsi strokovnjaki na kupu. Računam, da bomo imeli v zdravstvenem domu podporo, da pilotni projekt uvajanja psihoterapevtov v centre za duševno zdravje izpeljemo. Namreč, kohezijska sredstva morajo biti porabljena v malo večji meri v vzhodni regiji kot zahodni regiji, zato bi Sevnica lahko dobila ta projekt.”

Zanimiva je besedica “žal”, ki odpira različne možnosti interpretacije njene izjave in na splošno njenega delovanja na ministrstvu, za katerega je sama očitno prepričana, da je dobro. V veliki meri to njeno prepričanje temelji na tem, da podpira t. i. pilotni projekt uvajanja psihoterapevtov v centre za duševno zdravje, kar se ji zdi sila pogumno in imenitno tudi zato, ker ga psihiatri in klinični psihologi iz delovne skupine odločno odklanjajo. Za psihoterapevte pa je to le oblika poniževanja. Prvič zato, ker je psihoterapija ne glede na prvi poklic strokovnjaka, ki jo nudi, po celem svetu tako v klinični praksi kot v raziskavah empirično potrjen učinkovit način obravnave duševnih težav in motenj, Slovenija na čelu z Dernovšek pa bi morala to še preveriti?

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je ena medijsko najbolj prepoznavnih psihiatrinj v Sloveniji in vrsto let tesno povezana z Ministrstvom za zdravje, vendar se je pri delu na zakonu o psihoterapiji pokazala njena nekompetentnost. (Fotomontaža: +PORTAL)

In drugič, ker bi se s tem potrdila dvojna merila: če je že desetletja nesporna učinkovitost psihoterapije, ki jo izvajajo slovenski psihiatri in klinični psihologi, zakaj bi bila sporna učinkovitost psihoterapevtov? Ti že prav tako desetletja uspešno obravnavajo vse več ljudi z duševnimi motnjami, ki v okviru zdravstva ne pridejo do psihiatrov in kliničnih psihologov.

Ob teh dveh mojih pomislekih tudi ni zanemarljiv finančni motiv dr. Dernovšek, ko izraža upanje, da bi lahko prišla do kohezijskih sredstev in bi se kot vodja sevniškega centra za duševno zdravje postavila v položaj evalvatorke učinka psihoterapevtov.

Kdo danes nadzoruje kakovost storitev?

Kdo pa ocenjuje učinkovitost njenega dela in dela vseh na novo ustanovljenih centrov za duševno zdravje po Sloveniji? Nihče. In kdo evalvira kakovost dela vseh slovenskih psihiatrov in kliničnih psihologov? Prav tako nihče. Vsaj sistematično, učinkovito in po vnaprej predvidenih merilih zagotovo ne. Zato bi bilo nadzorovanje kakovosti dela peščice psihoterapevtov diskriminatorno. Slovenija pač še nima sistema nadzora kakovosti storitev na področju duševnega zdravja in javnega zdravstva nasploh, ki bi ustrezal mednarodnim standardom.

Tisto, kar zna početi medicinski lobi, je predvsem žuganje s prstom drugim, npr. alternativcem in šarlatanom, med katere naj bi po namigovanju v medijskih izjavah nekaterih psihiatrov in kliničnih psihologov spadali tudi psihoterapevti zunaj zdravstva. Medicinski lobi pa ne pometa pred lastnim pragom tudi takrat ne, ko gre za najhujše primere oškodovanosti pacientov in njihovih svojcev. Podatek, da pri nas prijavijo 50 zdravniških napak letno, na Danskem pa 200.000, je dovolj zgovoren in gotovo ne priča o tem, da je naš zdravstveni sistem boljši od danskega.

Slab, škodljiv in celo neustaven zakon

16. novembra 2023 je dr. Dernovšek izjavila, da se bo sprejem zakona premaknil v leto 2024, in sicer zaradi “kompleksnosti odločanja in usklajevanja v delovni skupini, ki je zakon pripravljala”. Ta izjava ne drži, saj se delovna skupina ni prav nič usklajevala, ker od avgusta 2023 sploh ni bila več dejavna. Niti po dopisni poti ne. Na Ministrstvu za zdravje so za Dnevnik podali drugačne razloge, namreč “da trenutno še oblikujejo posamezne podrobnosti predloga zakona, po tem bodo sledili javna obravnava, medresorsko usklajevanje in sprejetje zakona v vladi. Glavni razlog za večmesečni zamik sprejema zakona naj bi bila kompleksnost področja, ki ga želijo urediti”.

Dernovškova je v letu 2023 v medijih nedvomno v marsičem izražala podporo psihoterapiji kot samostojnemu poklicu, a žal z nešteto prelomljenimi obljubami, ki manjšajo njeno že tako načeto kredibilnost. Čas je namreč pokazal, da je za to delo neprimerna, saj je osnutek zakona, ki je od junija letos v javni obravnavi, slab, škodljiv in na več mestih celo neustaven.

Kot se je pokazalo v nedavno objavljenih medijskih nastopih, tudi dr. Dernovšek svojo odgovornost vedno znova prevaljuje na stroko, jo vsepoprek obtožuje interesov, ali pa najde kopico drugih izgovorov v drugih za svoje nekompetentno delovanje v zvezi z zakonom o psihoterapiji. Ker je že od leta 2010 jasno, da Ministrstvo za zdravje nima strokovne ekipe, ki bi bila sposobna pripraviti kakovosten predlog Zakona o psihoterapiji, še posebno bode v oči, da se to ministrstvo že od jeseni 2022 sploh ne poveže z drugima sopristojnima ministrstvoma (za delo, družino in socialne zadeve ter za šolstvo) in vztrajno zavrača pomoč Službe vlade za zakonodajo. Ta bi lahko pri pripravi zakona pomembno okrepila pravniško ekipo ministrstva za zdravje – in to brez dodatnih stroškov.

Tako pa so raje v javno obravnavo poslali zakon, ki ga najbolj kritizira tisti del stroke, ki si želi dobrega zakona. Takšnega, ki bo zares poskrbel za ljudi, posebej za najranljivejše skupine. Dr. Dernovšek pa ponovno prelaga svojo odgovornost na ramena drugih. Kdo je potem tisti, ki je najbolj odgovoren za to, da nismo poskrbeli in ne skrbimo dovolj za otroke, ki nujno potrebujejo psihoterapevtsko pomoč in druge oblike strokovne pomoči na področju duševnega zdravja?

Mag. Miran Možina je psihiater in psihoterapevt.