Da smo se v Evropi odločili za trajnostni razvoj in zeleno transformacijo, ni dvoma. Drži pa, da se v zadnjem času ob tem pojavljajo opozorila, da je pri teh usmeritvah potrebno upoštevati tudi druge vidike razvoja. Vse bolj namreč prevlada spoznanje, da je uvajanje obnovljivih virov energije kljub pozitivni učinkom v celoti vseeno dražje kot dosedanji fosilni viri, kar je za razvite države mogoče sprejemljivo, precej bolj zahtevno pa za preostali svet.
Glede na prva izhodišča pokojninske reforme, ki jih je pred kratkim predstavilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, lahko v naslednjih mesecih pričakujemo vročo debato o ključnih temeljih našega bodočega pokojninskega sistema. Ne glede na to, kaj vse bomo ali ne bomo slišali od politikov, je ključno dvoje. Prvič, da postopno, v nekaj desetletjih, dvignemo povprečno upokojitveno starost na vsaj 66 let, kar vsekakor ni prezahtevno. Drugo dejstvo pa se tiče finančne vzdržnosti na nivoju posameznika, kjer moramo vzpostaviti obvezo plačevanja prispevkov za ZPIZ vsaj v višini 400 evrov mesečno, kar je predpogoj za zagotovljeno minimalno pokojnino. To sta dva ključna parametra pokojninskih reform v naslednjih desetletjih.
V prvem delu teksta o energetski prihodnosti Slovenije, ki smo ga naslovili “Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine”, smo prejšnji teden ugotavljali, da bomo v prihodnosti glede na trenutno znane tehnologije lahko na domačih tleh proizvedli pozimi manj kot 40 % potrebne elektrike. Zato je prvo ključno vprašanje, na kakšen način si bomo v tem letnem času zagotovili vso potrebno elektriko – z izgradnjo JEK2, z uvozom ali na nek tretji način, ki ga zaenkrat še ne poznamo. Vsi se najbrž strinjamo s tem, da se država brez zadostne oskrbe z električno energijo preprosto ustavi. Zato bi moral razpravljavec o tej tematiki predvsem predlagati, kje vidi vire oskrbe – in ne samo česa si ne želimo.
Električna energija je najpomembnejši energent in v bodoče bo z opuščanjem fosilnih goriv njena vloga v energetski preskrbi države samo še večja. Brez elektrike se država dobesedno ustavi, ostali energenti imajo alternativo, elektrika je nima. Čez 30 let bomo morda potrebovali še enkrat več električne energije kot danes, če mislimo resno z opustitvijo fosilnih goriv in brezogljično Evropo. Lani smo zaradi ugodnih vodnih razmer proizvedli preko 90 % potrebne elektrike (preostalih 9 % smo uvozili), leta 2022 pa smo morali zaradi suše v tujini kupiti skoraj 30 % vse potrebne električne energije. Dobrih 30 % elektrike v Sloveniji sicer proizvedejo hidroeletrarne, petino jedrska elektrarna, petino TEŠ, slabo desetino pa sončne elektrarne. Vetrne elektrarne pa pri nas smešnica, saj zadovoljijo komaj pol tisočinke potreb.
Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.
Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.
Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno. A ko pogledamo tekoča gibanja, so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. O zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale …
Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.
Vlada napoveduje več sprememb davčnega sistema, kar bo ponovno vznemirilo delodajalce, sindikate in javnost. Toda predstavljene številke in primerjave kažejo, da mogoče obstoječi davčni sistem vseeno ni tako zgrešen in da si bistvenih odstopanj niti ne moremo privoščiti. Zato se bomo mučili z iskanjem manjših korekcij, ki bodo sistem dodatno zapletle, kakega učinka pa ne bo. Mogoče je res boljši predlog, da v sistem ne posegamo in namesto tega iščemo rešitve v povečanju zaslužkov. Ter seveda zmanjšamo pričakovanja, kako bomo s popravki sistem znižali svojo davčno obremenitev in zadržali vsa upravičenja.
V zadnjih tednih je predlagano povišanje davčne stopnje na dobiček (natančneje: stopnje davka od dohodka pravnih oseb – DPPO) ena najbolj pogosto obravnavanih tem. Gospodarske razmere se nedvomno poslabšujejo in vsako povečanje davčne obremenitve, pogoje poslovanja podjetij dodatno poslabšuje. Pa tudi nasploh vsako povišanje davčnih stopenj pri plačnikih davka vedno naleti na odpor in pri tem iščejo razne argumente, s katerimi dokazujejo neupravičenost povečanja davčnih obremenitev.
Kadar v Sloveniji nanese beseda na transport ali promet, bi se najbrž večina sogovornikov strinjala s splošno sprejeto oceno, da smo v preteklosti investirali predvsem v cestno omrežje, vlaganja v železnice pa močno zanemarili. To naj bi bil tudi razlog, da tako malo ljudi koristi železniški prevoz in da je naše cestno omrežje vse bolj zatrpano s pločevino. Pa so takšnim razmeram res kriva napačna vlaganja? Smo res denar usmerjali predvsem v gradnjo cest? Na žalost takšne posplošene ocene praviloma ne temeljijo na številkah, temveč na zaznavanju ljudi in ponavljanju slišanega.
Da so plače v Sloveniji bolj obremenjene z davki kot drugje v Evropi, posebej v primerjavi s sosednjimi državami, je v resnici še eden izmed urbanih mitov. Realne primerjave Slovenije z Avstrijo in Hrvaško namreč pokažejo, da so davčne obremenitve v Avstriji za podobna delovna mesta kar okoli pet odstotnih točk višje kot v Sloveniji za večino zaposlenih. To izhaja tudi iz statističnih podatkov o povprečni davčni obremenitvi. Res pa je, so plače v Avstriji višje kot pri nas, kar velja za večino razvitejših držav EU, kamor se želimo uvrstiti. Za večino zaposlenih imamo v Sloveniji nižjo davčno obremenitev tudi v primerjavi s Hrvaško, slabše pogoje pa imamo pri nekaj višjih plačah, izraziteje odstopamo pri najvišjih prejemkih, ki jih prejema nekaj tisoč ljudi v Sloveniji.
Kaj je bil razlog za milijardni reviziji višine BDP lani in letos, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Toda vsi navedeni popravki vsekakor odpirajo dvome glede predstavljenih izračunov BDP. Obstaja upravičen strah, da mogoče tudi ti podatki niso dokončni in da bodo današnji zaključki na osnovi teh podatkov lahko čez pol leta ponovno drugačni.
Že kar nekaj časa spremljamo ukrepanje centralnih bank, ki so se odločile umiriti inflacijo z dvigovanjem obrestnih...