Ali je naša pokojninska blagajna res tempirana fiskalna bomba?

Naši populisti z leve in zlasti desne trdijo, da jih ne rabimo, toda dejansko bomo potrebovali migrante za zagotavljanje pokojnin.

Ključnik:

Avtor: | 24. marca, 2024

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, beremo in poslušamo, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami Evropske unije, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno.

A ko pogledamo tekoča gibanja, so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. Tudi razmerje med upokojenci in zavezanci za plačevanje pokojninskega prispevka se z leti ni poslabšalo, pravzaprav se že kar nekaj časa celo izboljšuje – število zaposlenih se povečuje hitreje kot je rast števila upokojencev. To so sicer dosedanji trendi in “najhujše” šele prihaja, a o zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale.

Danes je na 100 zavarovanih oseb, ki plačujejo prispevke za pokojninsko zavarovanje le 53 upokojencev, medtem ko smo jih imeli leta 1995 celo 56.

Seveda pa drži, da se bo delež starejših oseb po vseh projekcijah z leti še naprej povečeval in razmerja na področju upokojevanja se bodo nedvomno poslabšala. Število upokojencev bo višje, po večini projekcij demografskih gibanj bo na drugi strani upadlo število delovno aktivnih oseb in zaposlenih. Tako izhaja tudi iz osnovne projekcije Eurostata (Evropskega statističnega urada), ki tudi za Slovenijo vključujejo konstanten priliv migrantov, priseljencev iz drugih držav.

Brez priselitev bi bile razmere bolj kritične, saj imamo v državi že dlje časa negativen naravni prirast, več umrlih kot rojstev, in takšni trendi se bodo tudi nadaljevali. Večje število starejših oseb ne pomeni samo višjih izdatkov za pokojnine, povečajo se tudi stroški za zdravstvene storitve, za domove za ostarele in za dolgotrajno oskrbo. Vsi ti stroški bodo v bodoče nedvomno višji in upravičeno je vprašanje, ali so in pod kakšnimi pogoji bodo ti povečani izdatki za starejše tudi vzdržni.

Za nov avto ja, za zdravstvo in pokojnine ne

Pri vzdržnosti stroškov za pokojnine za zdravstvo je zanimivo, da za njih vedno preverjamo, koliko je to javnofinančno vzdržno, koliko lahko namenimo za te potrebe brez dodatnih primanjkljajev. V luči takšnega razmišljanja navedimo podatek, da danes porabimo za zdravstvo iz svojega žepa 3 % družinskega proračuna, če pa bi temu prišteli še vse izdatke javnega zdravstva, pa okoli 17 %. Samo za komunikacijske in informacijske storitve na primer namenjamo 4,6 %, za skupne stroške prevoza pa kar 16,5 %. In zanimivo, nikoli ne razpravljamo o tem, koliko si vsi skupaj lahko privoščimo za nove telefone ali avtomobile, pri odhodkih za zdravstvo ali pokojnine (sicer preko državne blagajne) pa si zelo pogosto postavljamo meje.

Kje pa je pravzaprav prepreka, kje so omejitve, da v primeru večjega števila starejših državljanov ne bi večji delež skupne potrošnje prebivalstva namenjali za te potrebe in mogoče manj za kake ostale? Je res nujno, da za komunikacijske storitve namenimo skoraj 5 % družinskih prihodkov, za zdravstvo pa zmanjka – mogoče pa bi v tem primeru raje kako odstotno točko družinskega proračuna (preko višjih vplačil prispevkov) namenili manj za ostale potrebe ali za nov avto?

In podobno velja tudi za izdatke za pokojnine, kjer se kot družba lahko odločimo, da bomo namenjali večji obseg izdatkov za te potrebe in manj za kake druge. A ne glede na to načelno stališče imamo še vedno odprto vprašanje, ali bodo pokojninski sistemi “vzdržali” povečano število starejših oseb ter tudi manj aktivne delovne sile. Torej zavarovancev, ki po obstoječem pokojninskem sistemu zbirajo denar za izplačevanje tekočih pokojnin aktualnim upokojencem – in ki seveda računajo, da bodo za njihove pokojnine zbirale denar delovne generacije v času, ko bodo oni preživljali pokoj.

Danes imamo skoraj najbolj ugodno razmerje med upokojeno in delovno populacijo v zgodovini samostojne države.

O tem, kako naj bi bilo razmerje med upokojenci in zaposlenimi vse bolj zaostreno, kako bo v bodoče število starejših oseb tako visoko, da ga takrat zaposleni ne bodo mogli več financirati, se običajno dokazuje z rdečo črto na prvi sliki. Kot vidimo, je v Sloveniji delež starejših nad 65 let od leta 1993, ko je znašal 12 % populacije, do danes zrasel na 22 %. Poleg dejanskih podatkih pa so na sliki tudi projekcije do leta 2060. Pri tem smo uporabili osnovne, najbolj verjetne projekcije Eurostata, po katerih naj bi delež skupine starejših prebivalcev v naslednjih 40 letih narastel na preko 30 % vsega prebivalstva. Takšen prikaz, ki je sicer točen (kolikor so točne tudi projekcije), naj bi bil ključni dokaz, v kako nezavidljivi demografski situaciji je pristala Slovenija. Da pač ne bo zadosti sredstev za financiranje starejše populacije, ki bo predstavljala že tretjino populacije glede na nekdanjih dobrih 10 odstotkov (na sliki so samo podatki za vsakih 5 let).

Vir: SURS, ZPIZ, lastni izračuni

Vendar pa ima spremljanje starostne strukture z istimi starostnimi razredi skozi leta pomembno omejitev. V zadnjih tridesetih letih se je namreč pomembno povečala starost ob upokojitvi, podaljšuje pa se tudi življenjska doba. Zaradi tega spremljanje samo deleža starejših nad neko enotno starostjo ne odraža tudi gibanja upokojenih oseb. Na sliki je namreč tudi prikaz, kako se je gibalo število upokojencev v teh letih in tu beležimo precej nižji porast. Zaradi relativno nizke upokojitvene starosti je imelo v prvih letih samostojne države status upokojenca okoli 22 % vseh prebivalcev in ta delež je v zadnjih 30 letih narastel na 25 %, torej samo za tri odstotne točke.

Povečanje je bilo torej relativno šibko, zaradi česar do sedaj tudi ni prišlo do pomembnejšega poslabšanja razmerja med zavarovanci in upokojenci. Podatki o številu upokojencev so prikazani tudi na drugi sliki.. Ugotavljamo torej relativno skromno rast upokojencev, vzporedno pa bistveno hitrejšo rast zaposlenih (zavarovanih) oseb. Zaradi takšnega gibanja se nam omenjeno razmerje v zadnjih tridesetih letih celo izboljšuje (z izjemo gospodarske krize v 2008). Danes je na 100 zavarovanih oseb, ki plačujejo prispevke za pokojninsko zavarovanje le 53 upokojencev, medtem ko smo jih imeli leta 1995 celo 56.

Opomba: Na tej sliki ter v vseh izračunih je navedeno število upokojencev brez sorazmernih delov pokojnin. Poleg 529 tisoč takšnih upokojencev imamo namreč še 104 tisoč oseb, ki jih praviloma tudi prištevamo k skupnemu številu upokojencev. Ta šestina vseh upokojencev prejema razne nižje zneske, tudi samo 50 eur mesečno, v povprečju pa okoli 200 eur in zanje namenjamo 5 % vse mase izplačanih pokojnin. Zaradi tega je v projekcijah upoštevano samo gibanje števila upokojencev brez prejemnikov teh sorazmernih delov. (Vir: SURS, ZPIZ, lastni izračuni)

Tako zaradi zvišanja upokojitvene starosti kot tudi zaradi migracij so se nam razmere pri financiranju upokojene generacije v preteklosti torej celo izboljšale. Seveda pa se bodo ti trendi obrnili, povečal se bo delež starejših in po okvirnih projekcijah tudi delež upokojenih oseb. Na sliki so prikazane tudi projekcije z upoštevanjem teh trendov.

Danes se zaposleni starostno upokojujejo pri povprečni starosti 62 let in pol (nekdaj pri 55 letih, pa tudi prej) in v Sloveniji imamo v Evropi enega najmanjših deležev zaposlenih oseb v starostnem obdobju 60 – 70 let. Zaradi tega lahko dokaj realno predpostavimo, da se bo upokojitvena starost postopno, v naslednjih 30 letih povečala. Seveda bodo o tem potekale dolge razprave, a objektivno lahko pričakujemo (moramo), da bi bila na primer leta 2060 povprečna starost ob upokojitvi 66 let. Mladi danes vstopajo v delovno razmerje v povprečju šele pri okoli 27 letih, kar pomeni okoli 40 let delovne dobe tudi ob tej upokojitveni starosti. Glede na pričakovano trajanje življenja pa bi to še vedno pomenilo tudi 20 let uživanja pokojnine, v povprečju seveda. Navedene predpostavke so torej v povprečju realne in dosegljive, seveda z različnimi odstopanji za specifične skupine zaposlenih.

Migracije rešujejo financiranje upokojencev

Upoštevaje navedene predpostavke ter projekcije Eurostata (ki za Slovenijo v naslednjih 30 letih predvidevajo okoli 200.000 migrantov iz drugih držav) bi se število upokojencev postopno povečalo na nekaj preko 600.000 oseb. Vzporedno pa bi število delovno aktivnih oseb nekoliko znižalo. Tako lahko ocenimo glede na gibanja števila prebivalcev po omenjenih projekcijah. Večje število migracij bi seveda lahko tudi povečalo število zaposlenih, a pri izračunih pač izhajamo iz najbolj verodostojnih projekcij na nivoju Evropske unije.

Ob takšnih trendih bi se razmerje med upokojenci in zaposlenimi v naslednjih desetletjih postopno poslabševalo, a ne kritično. Kot je razvidno iz slike, bi se današnje razmerje, ko 100 zaposlenih financira pokojnine za 55 upokojencev, z leti povečalo največ na 74 upokojencev in kasneje nato upadlo. Takšni izračuni izhajajo iz predpostavke dviga povprečne upokojitvene starosti na 66 let, kar pomeni dvig za 3 leta in pol v naslednjih 35 letih, torej za generacijo, ki danes začenja svojo delovno aktivnost. Na sliki je s prekinjeno črto še prikaz opcije, če bi upokojitveno starost dvignili še za eno leto, na 67 let. To se sicer sliši veliko, a kot rečeno, to še vedno pomeni okoli 20-letno uživanje pokojnine, ima pa zelo velik vpliv na razmerje upokojenci : zaposleni. Ena generacija 15.000 ljudi poveča število zaposlenih in zniža število upokojencev, kar se odrazi v znižanju razmerja nazaj na 59 upokojencev na 100 zaposlenih leta 2060.

Navedeni izračuni so seveda poenostavljeni, a vseeno z zadosti veliko zanesljivostjo odražajo ključne trende v gibanju zaposlenih in upokojenih oseb v Sloveniji. Seveda ob omenjeni rasti upokojitvene starosti ter realizaciji projekcij gibanja prebivalstva, predvsem števila migrantov (200.000 za Slovenijo in nikakor ne milijon ali dva, kot lahko prebiramo tudi kakšne drugačne projekcije). Ta gibanja smo preverili tudi glede vpliva na obseg izplačil za pokojnine v bruto domačem proizvodu, kar je prikazano na tretji sliki in sicer za vsa leta samostojne države, vključno s projekcijami do leta 2060.

Vir: SURS, ZPIZ, lastni izračuni

Na sliki je zgoraj je z zeleno črto ponovno prikazano razmerje med upokojenci in zaposlenimi, tokrat za vsa leta v preteklosti in desetletne projekcije. Spodnja, rdeča črta pa kaže odstotek izdatkov za pokojnine v Sloveniji glede na BDP. Kot smo ugotavljali, se je dolgoročno število upokojencev glede na zaposlene z leti celo zmanjševalo, čeprav pa letni podatki kažejo visok skok v obdobju 2008 – 2013. Zaradi takratne gospodarske krize se je predvsem močno zmanjšalo število zaposlenih (za 8 %), upokojenska populacija pa konstantno naraščala in to je vodilo v poslabšanje razmerja. Po letu 2013 pa kljub kovid krizi in trenutnim gospodarskim težavam število zaposlenih ves čas relativno hitro narašča (skupaj kar 170.000 več zaposlenih), medtem ko je rast število upokojenih dokaj skromna in zaradi tega imamo danes skoraj najbolj ugodno razmerje med upokojeno in delovno populacijo v zgodovini samostojne države.

Izdatki za pokojnine se v Sloveniji že vseh 30 let gibljejo na nivoju okoli 10 % BDP, kar je precej bolje kot v Italiji ali Avstriji.

Tem gibanjem so sledili tudi izdatki za pokojnine, če jih gledamo kot delež v BDP (nominalno so seveda predvsem zaradi inflacije ves čas naraščali). Praktično se že vseh 30 let gibljejo na nivoju okoli 10 % BDP, sicer prav tako s povečanjem v času po prejšnji krizi in kasnejši ponovni umiritvi. Po opisani projekciji gibanja števila zaposlenih in upokojencev s podobno rastjo povprečnih plač in pokojnin se bo današnji delež izdatkov za pokojnine v višini 9,5 % BDP v naslednjih desetletjih dvignil na največ 13 % BDP, kar je še vedno vzdržno brez katastrofalnega učinka na javne finance. In še vedno precej manj od deleža BDP, ki ga za pokojnine danes namenjajo na primer v Italiji (zadnja leta okoli 16 % BDP) in Avstriji (prikazano na sliki). Tudi na tej sliki je prikazana opcija, če bi upokojitveno starost dvignili še za eno leto (prekinjena črta). Po njej bi se izdatki za pokojnine gibali med 11 in 12 % BDP.

Upokojitvena starost še vedno prenizka

Seveda so navedeni izračuni poenostavljeni, a kot rečeno, zadosti zanesljivi za okvirne ocene o vzdržnosti in tveganjih našega pokojninskega sistema. Ob pričakovanih gibanjih prebivalstva tudi na osnovi še vedno obvladljivih migracij ter postopnem zviševanju upokojitvene starosti, ki samo sledi dvigu pričakovanega trajanja življenja, bodo izdatki za pokojnine obvladljivi in ne bodo pretirano obremenjevali javnih financ.

Izračuni pravzaprav kažejo, da so večja tveganja v gospodarskih kot demografskih gibanjih. V času prejšnje krize, ko se je močno znižala zaposlenost in ustvarjen BDP, je to povzročilo precej večje obremenitve javnih financ s pokojninskimi izdatki kot pa pričakovane slabše demografske razmere. Zaradi nizke rodnosti in negativnega naravnega prirasta, bomo le-te po projekcijah predvidoma reševali z zaposlenimi iz tujine (preprosto nujno). A ta dotok bo verjetno še vedno obvladljiv z okoli 200.000 tujci v naslednjih 30 letih. Mogoče je zanimiv podatek, da smo v preteklih letih v Sloveniji prav tako sprejeli okoli 200.000 tujcev, zaradi česar se je tudi povečalo število prebivalcev naše države od 1,7 milijona v sedemdesetih letih na današnjih 2,1 milijona.

Te projekcije odstopajo od večine projekcij, ki jih lahko prebiramo in ki praviloma kažejo bolj kritične razmere. A podrobnejša analiza kaže na dokaj visoko zanesljivost predstavljenih podatkov, seveda ob ključnem poudarku, da bo nujno dvigniti upokojitveno starost. Če pa bomo seveda ostali na trenutnih upokojitvenih pogojih, neupoštevaje, kako se nam dviga pričakovana življenjska doba, potem bosta obremenitev s pokojninami in pomanjkanje delovne sile seveda bolj kritični.

21 komentarjev

  1. deni

    Koliko je pokojninska blagajna vzdržna je ogromno dejavnikov. Zvišanje pokojninske dobe je normalno za tiste z višjo izobrazbo, ki seveda pričnejo kasneje vplačevati prispevke. Ampak to je lahko dvorezen meč, ker tako mlajši strokovnjaki v javni upravi nimajo toliko možnosti. Profesorji in podobni profili sploh na univerzah se vgnezdijo v udobne službice in jih je nemogoče spravit v pokoj. Drugo so firme, ki morajo zaposlovati mlajše, sicer obstanejo na mestu.

    Zaposlovanje tujcev na slabše plačana mesta, medtem, ko iz države bežijo strokovnjaki, ki bi lahko največ doprinesli v vedno prazno malho ZPIZa. Koliko pa stane izobrazba, recimo zdravnika, inženirja itd. pa sega v desettisoče evrov.

    Struktura prebivalstva se nedvomno spreminja in tu ni kaj, ker Slovenci včasih znani po pridnosti to že kar nekaj časa niso več. Seveda v današnjih časih je višja izobrazba tista, ki prinese dodano vrednost. Vendar tudi brez “navadnih” delavcev še nekaj časa ne bo šlo.

    Je pa problem pokojninske blagajne, da je na njo nalimanih še kup takšnih, ki niso ravno veliko prinesli v skupno blagajno. T.i. imenovani “borci”, ki zaradi zaslug staršev ali celo dedkov dobijajo borčevske pokojnine in še marsikdo, kar država zavije v najrazličnejše dodatke, ki bi jih sicer moral futrati proračun.

    Kot prvo bi moral ZPIZ počistiti voluharje, vendar se to ne bo zgodilo, ker večinoma vladajo levičarji in so to njihovi najzvestejši volilci in ljudje iz bivših republik, še vedno večinsko za novodobne komuniste, ki jih s floskulami nategujejo vedno znova in jih strašijo pred Janšo, oziroma desnico, češ, da je proti njim na takšen ali drugačen način.

    Niso pa pokojnine domislek komunistov, kakor so se hvalili v nekdanji državi, ampak so obstajale že prej in fraze in zavajanje, da socializem kot najbolj pravična ureditev daje pokojnine, medtem ko upokojenci na Zahodu životarijo. Bili so primeri, ko je takšen upokojenec na stara leta prišel nazaj iz ZDA in dobival sanjsko pokojnino in to v dolarjih.

  2. Miller

    Nekdo je napisal, da priseljenci spreminjajo nacionalni karakter.
    Kakšen pa je to “slovenski nacionalni karakter ?

    Definitivno je tisti, ki ga opisuje Miklavčičeva v knjigah “Ogenj, rit in kače niso za igrače” in tisti, ki ga opisuje Cankar v svojih delih, mogoče pa tisti, ki ga poje Bora z Ribjo čorbo ?

    • Peter köepec

      Re:…Kakšen pa je to “slovenski nacionalni karakter ?
      Trstenjak je nekoc napisal, da so Slovenci priposestvovali „nadmudrenje“, kar vcasih ni bilo del nacionalnega karakterja, sedaj je pa vedno bolj, kolikor bolj postajajo deset zapovedi nemoderne.

    • jaz

      Slovenski nacionalni karakter je tak, da ustvarja normalne pogoje za življenje prebivalcev na tem območju. Iz osemnajstega v devetnajsto stoletje…impregniran s Krščansvom je prešel kot pošten, delaven, skrben in še marsikaj v pozitivnem smislu. Degeneriral ga je v bistvu Komunizem in Balkanizem. …svi kradu i još ima…kakva plata takva vrata…le zakaj vsi silijo k nam? Hočejo stabilno, predvidljivo in varno okolje. Je bilo, dokler niso začeli komandirati Levi in njihovi. In se še zmeraj napihujejo in pametujejo..tudi na tem portalu.

  3. slavkope

    Golobova vlada in vladajoča parlamentarna koalicija GS, SD in Levice ponujata učinkovite dolgoročne družbene razvojne rešitve:
    vsesplošno “pravico” do samovoljne, nenaravne in nenravne prekinitve življenja s pomočjo javnega zdravstva (po naravnem spočetju in pred naravnim koncem) ter vmes še legalizirano uporabo vsakršnih doslej nezakonitih mamil, zasvojenosti in odvisnosti “v rekreativne namene”.

    Če jim bo vse omenjene proti-naravne in ne-humane destruktivne družbene ukrepe spelo uzakoniti, bodo presenetljivo hitro odpravljene čakalne vrste v javnem zdravstvu, odpravljene bodo potrebe po novih objektih za zagotavljanje prostorov javnega zdravstvenega, otroškega in socialnega varstva, znižala se bo povprečna starost državljanov RS in drastično se bo povečala mortaliteta, kar bo nesorazmerno povečalo dobičke nepremičninskih posrednikov in pogrebnih podjetij, specializiranih strokovnih služb ter specializiranih umetnikov obrednega poslavljanja od za državo odvečnih pokojnikov.

  4. Peter klepec

    Eden od urgentnih ukrepov bi moral biti, da vsi upokojenci lahko delajo legalno, ne da bi se jim pokojnina znizala.
    Poznam kopico upokojencev, ki dela nelegalno, ker legalno ni mogoce. Drzava s svojim nesmiselnimi zakoni sili populacijo v kriminal, tako kot vcasih s smesnimi carinskimi zakoni (npr. dovoljen uvoz brez carine 4 m2 keramicnih ploscic).

    • ren

      Pri nas je delo sramotno. Upokojenec je kaznovan z odvzemom določenega dela pokojnine, če bi rad delal.

      Več o sramotnosti dela v komunizmu pa za Praznik dela, 1. maja.

  5. Jože

    Priseljevanje je nekaj normalnega. Populisti ga vedno prikazujejo le kot naval nekih nepismenih migrantov ali ljudi s čolnov. Mogoče zato tudi taka provokativna fotografija na začetku?
    Kje bi bili pri nas brez priseljevanja? Verjento na 1,5 mio populacije če ne celo manj. Bistveno za prislejevanje je to da je utemeljeno na nekih dejanskih potrebah, da je nadzor in da država točno ve, kaj želi. Naslednji korak je čim bolj umirjena integracija, sploh ko gre za ekonomsko-socialmi status novih prebivalcev, ker če pogledamo izkušnje iz bivše Juge potem je večina problemov izhajala iz slabega emonomskega položaja. Oziroma tisti ki si uspeli in se vključili v okolje so postali 100% neproblematični državljani, lojalni in ponosni. Posotpoma bi morali zamenjati “naciolnost” z “državljanstvom”, ko gre za to, kdo je Slovencec. Bosanski priseljenec ki je rojen v Sloveniji je zame Slovenec, Albanski migrant (zakoniti) ki je prišel lani in bo imel drugo leto otroka, pa je pač prva generacija – njegovi otroci bodo Slovenci.
    No zdaj pa da vas vidimo, desničarji … na juriš na moj zapis 🙂

    • Miller

      No, pa ti je le uspelo nekaj pametnega.
      Naj dodam:
      Slovenci smo premajhen narod za zdrav razplod in nujno potrebujemo “svežo kri”. Podatki jasno kažejo, da se rapidno povečuje število otrok s posebnimi potrebami.

    • Peter Klepec

      “Nacionalnost” je v Evropi ze dolgo casa sinonim za “drzavljanstvo”. O etnicnem poreklu je debata le v studijah.
      Je pa seveda dejstvo, da priseljenci spreminjajo nacionalni karakter. Slovenci 21. stoletja so nekaj povsem drugega kot Slovenci iz Presernovih casov ali se prej. Do prve vojne je bila Slovenija po karakterju zelo podobna dezelam, s katerimi je bila v stiku, to je nemski in italijanski prostor. Po tem casu, do danes pa se Slovenija spreminja v juznoslovanski melos. Srednjeevropski karakter se je izgubil.

    • Franc

      Ti si preveč fanatičen v svojo smer. Težava je to, da so že zdavnaj ugotovili, da se tujci dejansko integrirajo šele v 3. ali 4. generaciji.

      In ne, ne moremo nadomestiti narodnosti z državljanstvom. Ne gre.

      Sicer je pa jasno, da trolaš.

  6. rOKC

    Članek izjemno podcenjuje negativne družbene učinke nereguliranega priseljevanja, ki imajo večji negativni učinek, ki izniči ekonomske benefite na področju pokojninskega sistema, ki jih omenja avtor. LP

    • Jože

      Sem šel dvakrat brat, da bi našel “neregulirano priseljevanje”.
      Žal nisem nič našel.
      Mi rOKC lahko pove, kje to Kordež piše?

      • rOKC

        Avtor omenja migracije – in glede na to, da so migracije dandanes neregulirane, je to lahko težava. Tudi če so regulirane a so nespametno upravljane (npr. Francija, težave z Albanci, Kosovarji, južnjaki v Sloveniji).
        Na to opozarjam.

        • Peter Klepec

          “regulirano” priseljevanje delajo npr. Nemci. Na Kosovem in v Albaniji, pa tudi v Indoneziji in Filipinih izobrazujejo nujno potreben in zazeljen medicinski kader kar v nemskem jeziku.

    • Franc

      Res je. Najbolje ima to urejeno Švica. Če se sam ne podvizaš in se prilagodiš, letiš iz države.

      Pri nas bi pa kar odprli meje za nepismene ljudi iz nekompatibilnih okolij – kar pa prinese v končni vsoti le stroške ali v najboljšem primeru eno pozitivno ničlo za nas.

  7. Matjaz

    BS članek. Prispevek 6,6% iz bruto, prispevek delodajalca iz bruto, obvezno dodatno zdravstveno zavarovanje in Bine kljub temu trdi, da sam prispevam samo 3% za zdravje?

    Če ne bi bil prisiljen plačevati za zdravstvo, katerega usluge itak ne dobim v normalnem času, bi vsak maesec lahko kupil en iPhone, če je že telefon merilo!

  8. jaz

    Kaj bi ta človek rad povedal? Da nam bodo tistile zgoraj v čolnu rešili demografski problem? Takrat bo šele problem! Poglejte v Francijo in Nemčijo. Poleg pokojnin bo treba še financirati mase nezaposljivih in tistih ki nočejo delati. Povečal se bo kriminal in droge. Iz Evrope bodo napravili tisto kar prinesejo s seboj…Afriko. Tretji svet. Anarhijo in vzpon totalitarnih voditeljev in takšnega sistema podobnega golobnjaku.

  9. APMMB2

    Vsi vidijo naraščajoče število upokojencev,ne vidijo pa prestrukturiranja v vrstah zaposlenih.
    Če se vrnemo 100 do 150 let nazaj vidimo, da se je 30% ljudi preživjajo s kmetijstvom, 50% ljudi je bilo zaposlenih v neposredni proizvodnji, 20 % pa je bilo zaposlenih v terciarnih dejavnostih.
    Danes so se ta razmerja bistveno spremila. V kmatijstvu dela 5% ljudi,v nepsoredni proizvodnji med 20 in 30%,vse ostalo pa je terciar.Če štejemo, da nas preživlja kmetijstvo in neposredna proizvodnja, saj le to ustvarja dejansko novo vrednost, potem je jasno, da lahko prperazporeditev dodane vrednosti preživlja tudi vse več upokojencev.
    Kaj recimo ustvarja profesionalni športnik,umetnik alipa učitelj?
    V moji mladosti je v šoli veliki razred med 30in 40 učenci učila ena sama učiteljica. Šola je imela ravnatelja,tajnico in čistilko, pa je šlo.
    Danes ja za učenje enakega števila učencev potrebnih 3 do štirikrat več učiteljic, ravnatelj ima pe pomočnika, pa psihologa, pa socialnega delavca pa še koga.
    Vse te preživlja kmet, ki jih hrani in delavec v neposredni proizvodnji ki ga oblači, obuva in zalaga z računalniki in telefoni.
    Pol hrane zavržemo in z ostalo potrošnjo ni nič bolje.
    Ob primerni prerazporeditvi proračunskega denarja se da zagotoviti dober standard tudi upokojencem.

  10. Andrej Muren

    Razmerje med upokojenci in zaposlenimi se je v zadnjih letih mogoče malo izboljšalo zgolj zato, ker je Vizjakov zakon ekstremno poslabšal pokojnine in posledično marsikdo sedaj dela dlje zato, ker s pokojnino ne bi več preživel.
    Sicer pa omenjeni Vizjakov zakon sistemsko ni rešil ničesar.

  11. Rokovnjac

    kako se nam dviga pričakovana življenjska doba, potem bosta obremenitev s pokojninami in pomanjkanje delovne sile seveda bolj kritični.

    Zato je zakon o evtanaziji nujno potreben ciprej,da ne bodo Butale zaradi stacko bankrotirale tako,kot pokojna Yuga.Saj je tudi Yuga bankrotirala zaradi pomanjkanja denarja!….Tako jepac levasko misljenje in pa seveda njihovi zakoni!!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo


Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Sestavljanje Svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj užaljeno umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski in brez resnih idej, v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev, svetovalk, mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.