Po dveh letih debelih krav vstopamo v obdobje negotovosti, ki bo trajalo nekaj let

Avtor: | 18. decembra, 2022

Že kar nekaj časa spremljamo ukrepanje centralnih bank, ki so se odločile umiriti inflacijo z dvigovanjem obrestnih mer. V javnosti in vodilnih medijih se predstavlja predvsem nujnost takšne politike, le redko pa tudi drugačne poglede uglednih mednarodnih ekonomistov. Ker je inflacija zadnje leto pretežno ponudbene narave, višja obrestna mera pač ne more zagotoviti več energentov ali hrane in zato ne prispeva veliko k zniževanju dvigovanja cen. Razen seveda v smislu, da takšna politika dodatno pripomore k ohlajanju ekonomije, k recesiji, kar bo perspektivno znižalo nivo cen.

Posledice takšnega načina zniževanja cen bodo seveda za prebivalstvo zelo boleče, v nižjih zaslužkih in še bolj v izgubah delovnih mest. A zanimivo, da se s tem vidikom centralni bankirji ne ukvarjajo preveč, svoje poslanstvo vidijo samo v stabilnosti cen – če bi parafrazirali “whatever it takes”. Kot lahko  beremo v intervjujih, je zagovornik politike dvigovanja obrestnih mer tudi guverner naše centralne banke Boštjan Vasle, ki izpostavlja, da je Evropska centralna banka (ECB) z dvigovanjem obrestnih mer celo zamudila.

Pogosto zasledimo tudi mnenja nekaterih naših ekonomistov, ki svarijo pred nevarnostjo, da bi se povečanje cen prelilo v višje plače. Svarijo, da bi dvig plač v teh razmerah rasti cen povzročil v naslednjem obdobju rast proizvodnih stroškov in posledično nadaljevanje inflacijskih pritiskov. Takšno razmišljanje ima seveda svojo logiko, a če bi  v času rasti cen in večjih podjetniških prihodkov plače ostale nespremenjene (da se umiri bodočo inflacijo!), se poveča samo ostanek dohodka, torej dobiček.

Spodbudni rezultati v 2022

Ko spremljamo debate v podjetniškem sektorju, praviloma namreč vsak samo izpostavlja rast cen na vhodu. A višje vhodne cene pomenijo za drugo stran (za dobavitelje) višje prihodke in zaslužke in kot lahko vidimo na trgu, zna precejšen del podjetnikov te razmere izkoristiti tudi v svojo korist. S tem seveda ni nič narobe, gospodarske družbe morajo prvenstveno skrbeti za svojo uspešnost, ker le tako lahko preživijo in se razvijajo tudi naprej. Razumljivo pa v svojih nastopih izpostavljajo predvsem težave, s katerimi se srečujejo, prednosti in ugodnosti pa seveda ostanejo v ozadju.

Kljub krizi v zadnjih dveh letih, rasti minimalnih plač ter velikim skrbem zaradi rasti cen energentov so tudi letošnji polletni rezultati slovenskega gospodarstva spodbudni. Glede na trenutna gibanja bo podjetniški sektor dokaj ugodno zaključil celotno letošnje leto. Seveda obstajajo precejšnja tveganja za v bodoče, napovedano je ohlajanje gospodarstva, celo recesija, visokih cen energentov menda niti še nismo v celoti občutili (beremo sicer že o obratnih trendih), a lani in tudi letos bo slovensko gospodarstvo poslovalo dokaj uspešno. Mišljeno je seveda gospodarstvo kot celota, vmes so tudi podjetja s velikimi težavami zaradi razmer v okolju, a tudi takšna, ki so razmere zelo dobro izkoristila. Za letos je to sicer samo ocena na osnovi tekočega spremljanja dogajanj, ki jo bomo lahko preverili šele naslednje leto. Za preteklo leto (2021) pa podatke imamo in čeprav so ti glede na burna dogajanja zadnje mesece že kar zgodovina, vseeno pokažejo nekatera zanimiva gibanja. Ne smemo pozabiti, da smo tudi lansko leto ves čas poslušali o krizi, zahtevnem gospodarskem okolju, o previsokih zahtevah po zvišanju plač …

Primerjava rezultatov poslovanja v 2021

Pogledali bi torej nekaj podatkov o poslovanju gospodarskih družb ter celotne slovenske ekonomije v lanskem letu in sicer v primerjavi z letom 2019, ko so bile razmere gledano z današnjimi očmi še “normalne”. Leto 2019 je bilo nekako zadnje leto relativno visoke gospodarske rasti po okrevanju po prejšnji krizi pred desetletjem in zato je tudi najboljša osnova za oceno aktualnih dosežkov. Za Slovenijo je bilo preteklo, postkovidno leto predvsem pomembno drugačno kot so bila dogajanja po krizi v letu 2008. Glede na povprečje v Evropski uniji (EU) smo takrat v obdobju 2008-2010 beležili za okoli 4 odstotne točke večji padec gospodarske aktivnosti, po višini padca pa smo se uvrščali med države z najtežjimi (!) posledicami.

“V zadnjih dveh letih smo ustvarili 4,7 milijarde evrov primarnega primanjkljaja. To pomeni, da smo potrošili celo milijardo več, kot smo uspeli ustvariti nove dodane vrednost.”

Ko gledamo slovenske dosežke leta 2021 glede na 2019, razlogov za pesimizem ni. Dosegli smo za okoli 4 odstotne točke boljše indekse, kot znaša povprečje EU, uvrstili pa smo se tudi med države, ki so dosegle najvišjo stopnjo rasti v dveh letih. Ustvarjena dodana vrednost in BDP sta bila realno kar 4 odstotke boljša kot v letu 2019 (nominalno 8 odstotkov). Za primerjavo povejmo, da je bil realni BDP celotne sedemdvajseterice lani celo nekoliko nižji kot v letu 2019.

Po teh kazalcih bi lahko ocenili, da je bilo preteklo leto za Slovenijo gospodarsko zelo uspešno, če ga ne bi kazil nek drug kazalec. Bruto domači proizvod smo glede na leto 2019 resda povečali za 3,7 milijarde evrov, a država se je za pomoč in pokritje vseh izdatkov v teh dveh letih dodatno zadolžila kar za 7,1 milijarde evrov (!).

Tudi če iz zadolžitve izločimo zadolževanje za krepitev likvidnostne rezerve in za pokrivanje obresti za pretekle zadolžitve, smo v zadnjih dveh letih ustvarili 4,7 milijarde evrov primarnega primanjkljaja. Potrošili smo torej celo milijardo več kot smo uspeli ustvariti nove dodane vrednost. Ti dve številki sicer nista neposredno primerljivi, a vseeno na nek sintetični način pokažeta uspešnost gospodarskega delovanja države – ali smo z najetimi sredstvi uspeli ustvariti kaj več ali še vedno manj kot pred tem.

Lani smo uspeli povečati BDP kar za 3,7 milijarde glede na 2019 (7,6 % nominalno), a smo se za te “uspehe” zadolžili celo za eno milijardo evrov več (1,9 % BDP). Povečanje BDP gre torej v celoti na račun sposojenega denarja, ki pa se je nato odrazil v povečanem finančnem premoženju prebivalstva in podjetij zaradi povečanih zaslužkov. Njihovi depoziti v slovenskih bankah so se namreč v dveh letih povečali za 3,5 milijarde evrov.

Manjše zadolževanje kot povprečje v EU

S tega vidika gospodarski rezultati niso več tako izjemni, vendar pa tudi drži, da sta bili pretekli dve leti zaradi covida močno prizadeti in da je te rezultate potrebno pogledati tudi širše, v primerjavi z drugimi državami EU. Primerjalno smo bili glede na povprečje EU po tem kazalcu vseeno boljši, saj se je celotna EU zadolžila skoraj za skoraj 5 % BDP več, kot je povečala BDP. Izstopajo predvsem sredozemske države (Španija, Italija, Francija), kjer se je zadolžitev povečala za preko deset odstotnih točk več, kot so dosegli rasti, tudi Avstrija na primer za 9 % BDP. Imamo pa tudi kar nekaj držav, denimo skandinavske, baltske, kjer so uspeli doseči višjo rast od povečanja javnega dolga.

To je torej makro pogled na celotno ekonomijo in primerjave z EU, še bolj pa je mogoče zanimiv vpogled v rezultate gospodarskih družb, ki prispevajo kar 85 % k skupni dodani vrednosti gospodarskih dejavnosti po nacionalnih računih in zato predstavljajo hrbtenico ustvarjanja BDP v državi. Če se je dodana vrednost v dveh letih  povečala za omenjenih 8 % nominalno, pa je bila lani ustvarjena dodana vrednost gospodarskih družb kar 15 % višja kot v 2019.

Po pojasnilih Statističnega urada (SURS) razlike izhajajo iz drugačne metodologije zajemanja podatkov, a izkazani rezultati podjetij so pač dejstvo. Podjetja so lani tako ustvarila 3,4 milijarde več dodane vrednosti kot v uspešnem, predkriznem letu 2019, kar dodatno podkrepi oceno o lanski uspešni gospodarski aktivnosti. Seveda z omenjenim zadržkom, da ti v veliki meri izhajajo tudi iz naslova državne pomoči. Neposredna državna pomoč (subvencije) je lani izboljšala poslovne rezultate podjetij za preko pol milijarde evrov, še več pa posredno, preko povečane potrošnje prebivalstva in države.

Še bolj kot obseg izboljšanja rezultatov je zanimiva delitev ustvarjene vrednosti. Gospodarske družbe kot celota so namreč od povečane dodane vrednosti (brez obračunane amortizacije) za delo, torej za plačilo zaposlenih, namenile le dobro polovico povečanja, druga polovica pa je ostala v družbah. Za toliko se je povečal kapital družb oziroma je ostala lastnikom za nadaljnji razvoj, vračila posojil ali izplačila dobička. Za plače so tako namenili 11 % več kot v letu 2019, dobički pa so se povečali približno za četrtino. V dveh letih so se ob manjši rasti števila zaposlenih zato tudi povprečne plače povečale za skoraj 11 % nominalno ali 9 % realno (do konca preteklega leta večje rasti cen še nismo beležili).

“Kljub vsem težavam in jamranju so trgovci lani izkazali skoraj najboljše rezultate med vsemi gospodarskimi dejavnostmi; dodano vrednost so povečali za 22 %, dobiček pa za več kot polovico in je lani znašal 600 milijonov evrov (!) več kot v letu 2019.”

Nagrajevanje zaposlenih je bilo tako v lanskem uspešnem gospodarskem letu solidno, saj so podjetja kar pomemben del izboljšanja rezultatov poslovanja namenila tudi zaposlenim. Vseeno pa je bil ta delež za izplačila zaposlenim nižji kot običajno, kar pa je omogočilo še višjo rast dobičkov. Takšni trendi oziroma struktura delitve v prid kapitalu je nasploh značilna za uspešna gospodarska leta. Od ustvarjene dodane vrednosti brez obračunane amortizacije podjetja v povprečju za plače sicer namenjajo večinoma med 75 in 80 odstotkov. V slabših letih je ta delež večji, ker so nihanja pri izplačilo plač manjša kot to velja za dobičke, v dobrih letih pa gre nekaj več kapitalu.

Ocena o uspešnem poslovanja gospodarstva ter delitvi rezultatov se seveda nanašajo na gospodarske družbe kot celota, razumljivo pa je to seštevek tako zelo lepih zgodb kot tudi podjetij, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov znašla v težavah. Po številu ima sicer kar tretjino podjetij izgubo, a večinoma so to manjša podjetja. Pomen teh podjetij z izgubo je v celotnem gospodarstvu precej manjši, čeprav pa vseeno zaposlujejo kar 13 % vseh zaposlenih. Pomembno je, da se kljub burnim letom 2020 in 2021 tako delež kot število teh podjetij z izgubami glede na leto 2019 ni povečalo.

Rekordni rezultati v trgovini

Zanimiv pa je mogoče še podrobnejši pogled v kakšno posamezno panogo. V zadnjih dveh letih smo največ izpostavljali turizem kot običajno imenujemo dejavnost Gostinstvo (oznaka I po standardni klasifikaciji dejavnosti), nekaj več besed pa je bilo v zadnjem času namenjeno tudi Trgovini (dejavnost G). Predstavniki obeh dejavnosti so izpostavljali težave, s katerimi se srečujejo in zaradi česar pričakujejo pomoč države. Ta se je v preteklih dveh letih posebno izkazala na področju turizma. Na eni strani preko subvencije stroškov, posredno pa tudi s turističnimi boni, ki so nedvomno omogočili preživetje predvsem nastanitvene dejavnosti na turističnih območjih izven urbanih središč. Razprave so potekale predvsem glede oblik pomoči, le redko pa potem pogledamo, kako so se ti ukrepi potem odrazili v bilancah podjetij.

Trgovci radi izpostavijo pomen te panoge preko deleža v prihodkih gospodarstva. Po tem kriteriju je delež trgovine res kar tretjina, a to izhaja iz značilnosti dejavnosti. Pomembnejša je seveda ustvarjena dodana vrednost, kjer trgovci prispevajo 19-odstotni delež v dodani vrednosti vseh družb, sicer pa je bilo v tej dejavnosti lani skupaj zaposlenih 125.000 ljudi ali 12 % vseh zaposlenih v državi po statistiki nacionalnih računov. Kljub vsem težavam je ta panoga lani izkazala skoraj najboljše rezultate med vsemi gospodarskimi dejavnostmi. Glede na leto 2019 so uspeli trgovci lani povečati dodano vrednost kar za 22 % in ker so plače povečali podobno kot ostalo gospodarstvo (11 %), so se dobički povečali za več kot polovico. Dobiček iz poslovanja trgovskih družb je bil lani tako 600 milijonov evrov (!) višji kot v letu 2019. To je denimo več, kot so ga uspele povečati vse predelovalne dejavnosti (industrija).

Podatki so pomembni z vidika aktualnih razprav o obremenitvi poslovanja zaradi napovedanega povečanja minimalnih ter tudi ostalih plač. Če bi vsa podjetja v dejavnosti trgovina lani povečala plače za dodatnih 10 odstotkov, bi bil dobiček iz poslovanja še vedno za tretjino višji kot leta 2019. Seveda je to samo hipotetičen izračun za trgovino kot celoto, kjer so vmes tudi podjetja z izgubo ali bi jo vanjo pahnilo povečanje plač. Takšnih podjetij bi bila kaka desetina, a le v primeru, da ne bi uvedli nobenih drugih ukrepov za izboljšanje poslovanja. Pri pretežni večini takšni “plačni pritiski” ne bi ogrozilo pozitivnega poslovanja.

Gibanja v turizmu

Gospodarska dejavnost, ki je bila v času kovidne krize najbolj prizadeta, je vsekakor turizem, ki zajema nastanitvene in gostinske obrate. Na spodaj priloženi tabeli je nekaj podatkov iz bilanc gospodarskih družb, ki so registrirane v tej dejavnosti. Prikazani so podatki za lansko leto (2021) v primerjavi z letom 2019, ko smo v Sloveniji beležili rekordne rezultate v turizmu. Pri tem so najprej podatki za celotno dejavnost, nato pa še ločeno samo za dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov, ki realizirajo okoli 40 % celotnih prihodkov v turizmu (ostalo je predvsem dejavnost strežbe hrane in pijače).

Kot je prikazano v prvi vrstici, smo lani v hotelskih in podobnih obratih realizirali kar tretjino manj nočitev kot leta 2019. Izpad je bil predvsem v prvi polovici leta, v drugem polletju je bilo nočitev že skoraj enako kot pred krizo. To se je odrazilo tudi v nižjih prihodkih, saj jih je celotna dejavnost realizirala 14 % manj. Če prihodke v hotelih preračunamo na eno nočitev, vidimo, da so hotelirji uspeli za eno prodano nočitev lani zaslužiti 30 % več kot v letu 2019. Ti zaslužki sicer zajemajo tudi druge storitve, ki jih nudijo v hotelskih obratih, tako da lanski povprečni znesek 98 evrov na noč ni samo cena prodane sobe.

Kljub precejšnjemu zmanjšanju realnega obsega poslovanja, gostinstvu zaradi državne pomoči ni bilo potrebno preveč odpuščati in število zaposlenih je bilo lani v tej dejavnosti 6 % nižje, plače pa so povečali podobno kot v povprečju gospodarstva, za okoli 10 %. Te plače so še vedno najnižje med panogami in dosegajo le tri četrtine povprečne v gospodarstvu.

Brez državne pomoči bi se tako denarni tok iz poslovanja za celotno dejavnost lani znižal iz 190 milijonov evrov v letu 2019 na le 59, vendar je dodatnih 137 milijonov evrov državnih subvencij omogočilo, da je bil na koncu poslovni rezultat celotne dejavnosti praktično enak kot v letu 2019. Lastnikom družb v turizmu je tako lani zaradi državne pomoči kljub pomembnemu upadu poslovanja ostalo enako denarja kot v uspešnem letu 2019. Ta denar bodo lahko namenili za razvoj, seveda pa je tudi okrepilo njihovo premoženje. Podatki o poslovanju so bili z državno pomočjo na koncu torej kar ugodni, praktično enaki kot v času najbolj uspešnih let.

Kakšen je zaključek?

Gospodarske družbe v Sloveniji so v letu 2021 kljub krizi dosegle dokaj ugodne rezultate, kar je omogočilo precejšnjo rast plač in še bolj dobičkov. V letošnjem letu pa so se razmere zaostrile. Spremljamo predvsem težave z rastjo cen energentov in že tudi ohlajanja gospodarske aktivnosti, a kot lahko spremljamo informacije, se bodo skupni rezultati gospodarskih družb letos vseeno celo izboljšali glede na lani. Vse podjetnike ne glede na to razumljivo skrbijo dogajanja v naslednjih letih, ko se po vseh projekcijah predvideva minimalna rast ali celo recesija, povezana tudi z visoko rastjo cen.

“Beremo lahko pojasnila centralnih bankirjev, kako bodo naredili vse za znižanje inflacije. O tem, kakšno bo cena teh ukrepov, s katerimi se poskuša dobesedno zaustaviti gospodarsko rast, zaslužke in delovna mesta, pa nič …”

Zaradi inflacije so že pričele ukrepati tudi centralne banke z dvigovanjem obrestnih mer. Pri tem je zanimivo, kako se ti ukrepi predstavljajo predvsem v pozitivni luči, češ kako bodo ljudje za privarčevan denar spet dobivali “normalne” obresti ter umirili naraščanje cen. Skoraj nič pa ne beremo o tem, kako te spremembe vodijo v precejšnje povečanje finančnih obremenitev posojilojemalcev, kar je pač povezano. Koliko težji bo položaj kupcev stanovanj (ne gre samo za špekulante), tudi podjetnikov, ki so šli v nove naložbe, in še bolj držav, ki z zadolževanjem izplačujejo obsežne pomoči potrebnim. Predvsem pa centralne banke z dvigovanjem obrestnih mer želijo zmanjšati gospodarsko aktivnost, povpraševanje, torej zaposlitve in prejemke ljudi, kar naj bi po klasični monetarni teoriji povzročalo rast cen.

Da v teh razmerah mogoče to ni najbolj prava politika, obstaja tudi veliko argumentiranih tekstov, a se, zanimivo, zelo redko pojavljajo v vodilnih medijih. Beremo lahko samo pojasnila centralnih bankirjev, kako bodo naredili vse za znižanje inflacije. O tem, kakšno bo cena teh ukrepov, kako se z njimi poskuša dobesedno zaustaviti gospodarsko rast, zaslužke in delovna mesta, pa nič.

Vsekakor ne bi bilo odveč predstavljati tudi argumentov o vprašljivosti teh politik, katere sicer v Sloveniji lahko samo povzemamo in uveljavljamo. Na monetarnem področju pač nismo samostojni.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.