V prvem delu teksta o energetski prihodnosti Slovenije, ki smo ga naslovili “Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine” (vir), smo prejšnji teden ugotavljali, da bomo v prihodnosti glede na trenutno znane tehnologije lahko na domačih tleh proizvedli pozimi manj kot 40 % potrebne elektrike. Zato je prvo ključno vprašanje, na kakšen način si bomo v tem letnem času zagotovili vso potrebno elektriko – z izgradnjo NEK2, uvozom ali na nek tretji način, ki ga zaenkrat še ne poznamo. Vsi se najbrž strinjamo, da se država brez zadostne oskrbe z električno energijo preprosto ustavi. Zato bi moral razpravljavec o tej tematiki predvsem predlagati, kje vidi vire oskrbe – in ne samo česa si ne želimo.
Gibanje cen elektrike
Ob zadostni oskrbi z električno energijo pa so seveda ključne tudi cene elektrike. Cene do sredine leta 2021 so bile dokaj stabilne, kasneje pa je prišlo do močnih pretresov na trgu zaradi znanih razlogov. Država je zato omejila cene za gospodinjske porabnike in po statističnih podatkih je v zadnjem letu in pol povprečna cena zanje porasla le za okoli četrtino glede na leta pred 2021. Bistveno večji porast pa je bil za podjetniški sektor, kjer je po podatkih Statističnega urada (SURS) povprečna cena v letih 2022 in 2023 znašala kar 2,5-krat več (!!) kot na primer leta 2019. Na borzah so se cene sedaj umirile in veleprodajnem trgu gibljejo okoli 80 do 100 evrov/MWh, kar je sicer še vedno bistveno več kot v letih pred zadnjimi krizami. Za naslednja desetletja imamo sicer razne projekcije, a točnega odgovora seveda ni.
In kje so danes stroškovne cene proizvodnje električne energije v Sloveniji? Najcenejša je proizvodnja v hidroelektrarnah. Vemo, da smo v zadnjem desetletju postavili nekaj novih elektrarn na spodnji Savi, a večina proizvodnje temelji na elektrarnah, zgrajenih v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja (HE Fala celo v letu 1918!). Zaradi preteklih naložb se povprečna proizvodna cena ob ugodnih vodnih razmerah giblje okoli 30 evrov/MWh. Elektrika iz novih elektrarn je seveda dražja, a med vsemi viri ekološko najbolj sprejemljiva in zanesljiva. Današnje elektrarne delamo prav tako za naslednjih 100 let in samo upamo, da nam bo uspelo postaviti agregate tudi na srednjem delu Save, kjer imamo še edini večji potencial, upoštevan v zgornjih kalkulacijah možne bodoče proizvodnje.
Stroškovna cena delovanja obstoječe Nuklearne elektrarne Krško (NEK) je blizu 40 eur/MWh, čemur pa moramo dodati še strošek za razgradnjo, kar dvigne stroške na okoli 50 eur/MWh. Okoli te številke naj bi se po stalnih cenah gibala tudi naslednjih dvajset let, kot se trenutno načrtuje, čeprav obstajajo možnosti za podaljšanje obratovanja še za nadaljnjih 20 let. Tudi ta vir je torej glede na obstoječe in pričakovane tržne cene cenovno zelo ugoden.
Nova nuklearka (NEK2)
Bistveno več dilem je glede stroškov proizvodnje v morebitni novi jedrski elektrarni. Nedavno smo dobili prve uradne ocene, pred tem pa so se v javnosti pojavljaje zelo različne številke, tudi 150 evrov in več za megavatno uro.
Poskusimo narediti neko okvirno kalkulacijo ceno na osnovi razpoložljivih in podatkov. Po dokaj zanesljivih virih je pričakovan strošek izgradnje 1.200 megavatne NEK2 okoli 10 milijard evrov ob začetku obratovanja (pogosto se omenja tudi številka 15 milijard, a ta znesek najbrž zajema stroške financiranja). Upoštevaje 40 letno obratovalno dobo in financiranje (realno lahko pričakujemo vsaj 60 let delovanja ali celo 80 let), bi to pomenilo 25 evrov/MWh stroškov izgradnje. Temu moramo dodati še tekoče stroške delovanja elektrarne, ki se skupaj s prispevkom za razgradnjo glede na izkušnje z NEK gibljejo okoli 30 evrov/MWh. Skupaj torej realnih 55 evrov/MWh ali mogoče nekaj več za potrebne nadgradnje NEK v času delovanja.
Potem pa pride še tretji del kalkulacije – in sicer stroški financiranja te naložbe, kjer se lahko skriva ključen del (!) končne cene. Vemo, da imamo v državi nekaj deset milijard depozitov na bankah, ki iščejo zanimive naložbe in vložek v NEK2 nedvomno to je. Gre za naložbo, ki se bo povrnila s prodajo električne energije in ki je glede na opisano stanje pri bodoči preskrbi z električno energijo za Slovenijo ključnega pomena. Če bi imeli tudi alternativne rešitve, toliko bolje, a za sedaj jih ni še nihče ponudil – razen nasprotovanja projektu. V finančnem svetu vemo, da je denimo 3 % letna realna obrestna mera zelo dober donos za vlagatelje in s to osnovno predpostavko lahko izračunamo tudi stroške financiranja te naložbe.
Ob omenjenih parametrih bi bil strošek financiranja nove nuklearke okoli 20 evrov/MWh. Skupna stroškovna cena elektrike iz NEK2 bi bila torej lahko okoli 75 evrov/MWh po stalnih cenah vseh 40 let obratovanja, po odplačilu posojil pa omenjenih 55 evrov/MWh. Ob 60-letni razporeditvi amortizacije in financiranja bi bila že začetna cena lahko tudi pod 70 evrov/MWh.
Številke so mogoče presenetljive glede na dosedanje informacije, vendar so obenem tudi preproste in preverljive. Odstopajo lahko pri vrednosti naložbe, ki jo v tej kalkulaciji ocenjujemo na 10 milijard evrov. Glede tudi na pozitivne izkušnje gradnje takšnih objektov (ne glejmo samo slabih praks – mogoče pa imamo tudi danes sposobnosti, kot smo jih imeli pred 50 let ob začetku gradnje krške nuklearke), je to dokaj realna predpostavka. Drugo pa so stroški financiranja, kjer kot država vsekakor lahko z ustreznim angažiranjem zagotovimo sorazmerno nizke stroške in še vedno zelo zanimive za vlagatelje.
Vse kar bo več od tega, bo samo odraz, da razpoložljivih finančnih virov ne znamo ustrezno izkoristiti in vsaka višja cena bo samo zaslužek finančnih posrednikov in finančnega kapitala. Na primer 9 % obrestna (diskontna) mera, kot smo lahko slišali, podvoji ceno elektrike iz NEK2, a ta višja cena bo na drugi strani samo zaslužek finančnih vlagateljev in posrednikov. Bomo res to prepustili njim?
Sončne elektrarne
Elektrika iz sončnih elektrarn je v ospredju bodoče proizvodnje elektrike v Sloveniji in Evrope. Tako podjetja kot gospodinjstva se množično odločajo za te naložbe, ker jim omogoča prejemanje električne energije praktično brez stroškov, potem ko je zgrajena. Posebno gospodinjstva tako pridobljeno elektriko pogosto razumejo kot praktično zastonj, saj temelji samo na enkratnem vložku (investiciji), ki se hitro pozabi, vsa naslednja leta pa lahko preko celega leta prejemajo elektriko brez kakega plačila. Kot omenjeno, to omogočajo podpore in principi delovanja energetskega sistema, ko lahko posameznik presežno elektriko poleti odda v sistem, pozimi pa to koristi. Investitor v sončno se seveda ne ukvarja s tem, na kakšen način energetski sistem zagotavlja elektriko tudi v dnevnih ko ni sonca.
Toda če gremo računati že samo vložek v izgradnjo sončne elektrarne, ti vseeno niso majhni. Gibljejo se med 800 do 1.000 evrov na megavat proizvedene elektrike na leto. Samo vložek ob 20-letni življenjski dobi sončnih panelov in denimo 3 % stroških financiranja, pomeni 60 do 70 evrov/MWh stroška. Samo za primerjavo – če bi po teh cenah želeli postaviti toliko sončnih elektrarn z letno kapaciteto proizvodnje, kot jo ima TEŠ (3.500 GWh), bi morali investirati preko 3 milijarde evrov (!). V tej številki niso vključeni stroški vlaganja v prenosno omrežje zaradi povečanega obsega sončnih elektrarn, ki naj bi stala nekaj milijard evrov. Vlaganja v omrežje so potrebna zaradi razpršene proizvodnje sončnih elektrarn in če jih dodamo, se stroški proizvodnje elektrike iz sonca celo podvojijo. Seveda jih v duhu podpore obnovljivim virom energije (OVE) ti porabniki ne bodo plačali, temveč jih bomo razporedili na vse porabnike in celotno proizvodnjo.
Termoelektrarna Šoštanj
Poglejmo še TEŠ, ki danes še vedno zagotavlja približno petino potrebne elektrike v Sloveniji, torej podobno kot NEK. TEŠ je v zavesti skoraj vsakega Slovenca razumljen kot najbolj zgrešena, koruptivna in sporna naložba v zgodovini države in pisati o TEŠ kako drugače kot negativno, je skoraj narodno izdajstvo. A vseeno ne škodi nekaj konkretnih številk z malo drugačnega zornega kota.
V zadnjih mesecih beremo odmevne članke, kako bomo imeli s termoelektrarno tudi 2 milijardi evrov izgube in kako bi morali TEŠ zaradi predrage proizvodnje in ekološke škode zaprti že čez dve leti, ne pa šele leta 2033 (kot je trenutno še načrtovano). Ne bi se spuščali v razpravo, ali je bila odločitev za to naložbo ustrezna, niti kaj vse je bilo pri njeni izvedbi narobe, ker je to stvar drugih postopkov. Kot umen gospodar pa se moramo danes ne glede na zgodovino odločati, kakšna opcija je najbolj optimalna. Pri tem pa predvsem pogledati razlike med stroški nadaljevanja obratovanja in stroški, ki jih bomo imeli tudi, če TEŠ predčasno zapremo in prenehamo z odkopom premoga.
Prenehanje delovanja te elektrarne in zapiranje rudnika bo nedvomno drago, a ti stroški naš čakajo, če s proizvodnjo prenehamo danes ali čez deset let. Na priloženi sliki je nekaj ključnih podatkov za TEŠ za leto 2019, ko je deloval še s polno kapaciteto, ter zadnji razpoložljivi podatki za leto 2022. Pri tem nas zanimajo podatki za TEŠ in družbo Premogovnik Velenje skupaj, ker sta neločljivo povezana in interna cena premoga na skupni rezultat nima vpliva. Zaradi drage proizvodnje in manjšega izkopa premoga je TEŠ v 2022 proizvedel kar 30 % manj električne energije, vseeno pa imel 24 % več stroškov. V zadnjih dveh stolpcih so stroški preračunani na eno megavatno uro, kjer vidimo porast skupnih stroškov iz 88 na 143 evrov v teh treh letih, prikazana pa je tudi struktura stroškov.
Na vrhu prikaza stroškov so najprej realni stroški vložka v ta objekt, skupaj z obrestmi. Ob 20-letni obratovalni dobi in načrtovani letni proizvodnji 3,5 TWh bi bil letni strošek vlaganj blizu 100 milijonov evrov ali le 27 evrov/MWh. Vendar ti stroški in te izgube za današnje odločitve niso pomembni, ker jih imamo ne glede na to, ali TEŠ dela ali ne. Na dnu stolpca so stroški porabljenega materiala v vseh družbah, vezanih na delovanje elektrarne (v TEŠ, rudniku in vseh drugih družbah, ki skrbijo za tekoče poslovanje). Vidimo precejšnje povečanje teh stroškov kljub zmanjšanemu obratovanju. Te stroške, ki so v 2022 narasli na 37 evrov/MWh, lahko razumemo kot dejanski strošek delovanja elektrarne, katerih v primeru zaustavitve ne bo več (še tri leta pred tem so bili le 19 evrov/MWh). Nato pa imamo še stroške vseh zaposlenih, povezanih s TEŠ (rdeče polje), ki so za elektrarno sicer strošek, a ker večino teh ljudi v kratkem roku ne moremo zaposliti nekje drugje, bodo za državo strošek še naprej, kar ima pri odločitvi pomemben vpliv.
Ostaja še četrti ključni strošek – in sicer plačevanje emisijskih kuponov, nekakšna taksa (kazen) za onesnaževanje okolja z izpusti CO2. Ob zaprtju TEŠ tega stroška ne bo več in kot takšen ima pomemben vpliv na skupno ceno elektrike iz TEŠ. A ta denar država posredno prejema nazaj kot vplačila v Podnebni sklad, ki je pomemben vir države za kritje stroškov energetskega prehoda. Glede na principe plačevanja emisijskih kuponov, dogovorjenih v EU, je Slovenija zaenkrat upravičena do te kvote (tudi če TEŠ jutri zapremo), a kvoto smo dobili na osnovi izpustov iz TEŠ in po letu 2030 je še odprto, do kakšne kvote bo Slovenija upravičena. Vsekakor je teh 40 evrov/MWh strošek proizvodnje v TEŠ, a ta denar dobimo nazaj v Podnebni sklad in z vidika države kot celote lahko ta strošek gledamo tudi drugače.
Pri odločanju o zaprtju TEŠ imamo seveda lahko pred očmi vse te velike milijarde evrov izgub, z dohodkovnega vidika pa moramo gledati predvsem, koliko imamo kot država z obratovanjem več stroškov, kot pa če TEŠ ustavimo. Neposreden strošek je omenjenih 37 evrov na proizvedeno MWh stroškov porabljenega materiala. Stroški vseh zaposlenih bodo tudi na srednji rok še ostali, plačilu kuponov pa se izognemo na kratki rok, na dolgi rok pa to niti ni strošek, ker ga država dobiva nazaj. Dejansko nas nadaljevanje obratovanja TEŠ stane kakih 80 evrov/MWh v primerjavi, če proizvodnjo prekinemo ne glede na vse milijardne izgube, ki se bodo kazale v bilancah in ta številka je mogoče bolj relevantna glede ocene stroškov proizvodnje elektrike v TEŠ.
Mejni stroški proizvodnje elektrike v TEŠ so torej vseeno relativno nizki, a to je samo en vidik odločitve o (predčasnem) zapiranju. Osnovni razlog so vsekakor evropske usmeritve v zeleni prehod in razogljičenje za omilitev ekološke škode. Čeprav takšno pisanje ni zaželeno, bi vseeno ob tem dodali, da trenutno na področju bivše skupne države trenutno obratuje primerjalno 17 TEŠ-ev z bistveno slabšimi karakteristikami glede izpustov. Preračunano pa v Nemčiji in na Poljskem obratuje skoraj za 100 TEŠ-ev elektrarn na premog. Kljub ogromnim vlaganjem Nemcev v obnovljive vire morajo pozimi skoraj polovico elektrike proizvesti iz fosilnih virov, premoga in plina, Poljska energetika pa je 60 % odvisna na premoga.
Ko se bomo kljub povečani proizvodnji in sončnih panelov in zaprtju TEŠ pozimi oskrbovali z elektriko iz premoga, kupljeno v Bosni ali Nemčiji, se s tem seveda ne bomo obremenjevali, pač ni na našem dvorišču – a na podnebne spremembe imajo najbrž podoben vpliv.
Povprečna proizvodna cena elektrike
Če torej povzamemo, se cena elektrike proizvedene v obstoječi jedrski in hidroelektrarnah giblje med 30 in 50 evrov/MWh, kar je pomembno nižje od trenutne tržne cene. Elektrika iz nove jedrske elektrarne bo dražja od proizvodnje v teh starih elektrarnah, a vseeno še vedno nižja od cen, ki so danes na trgu. To seveda velja le, če bomo znali zagotoviti ustrezen način financiranja in se ne bomo prepustili tujim finančnim posrednikom.
Najdražja je proizvodnja v TEŠ, ki pa ima pomembno prednost, da jo lahko zaganjamo glede na potrebe po elektriki in lahko igra tudi vlogo nekakšnega hranilnika elektrike. Predvsem pa je njene stroške potrebno gledati, koliko nas ta proizvodnja stane v primerjavi s stroški, če stoji ali jo zapremo. Z vidika države je dejansko to strošek te elektrike. Vse bolj pomemben vir bo še elektrika iz sončnih elektrarn, katere proizvodna cena je sicer relativno nižja, a zahteva velika vlaganja v prenosno omrežje, zaradi česar na koncu ni tako ugodna, a zaradi ekoloških razlogov nujna.
Vsi navedeni viri so sposobni zagotoviti pretežni del potrebne elektrike v Sloveniji in to po stroškovni ceni okoli 70 evrov/MWh, kar ni pretirano obremenjujoče za porabnike. Seveda, če se v oblikovanje končne cene ne vključijo razni posredniki in špekulantje, ki so nam pred časom cene dvignili tudi preko 400 erov/MWh – ne zaradi stroškov proizvodnje, temveč zaradi svojih zaslužkov.
Proizvodnja po urah
In na koncu še en pomemben vidik proizvodnje elektrike. Kot omenjeno, elektrike na znamo shranjevati in je še dolgo ne bomo, zaradi česar se mora proizvodnja prilagajati urni porabi. Na zadnji sliki je prikaz podatkov o prevzemu (porabi) elektrike po podatkih sistemskega operaterja Slovenije, družbe ELES, ki skrbi za uravnavanje proizvodnje in porabe elektrike v državi. S sivo odebeljeno črto je skupna poraba po urah in sicer kot dnevno povprečje delovnih dni v preteklem letu. Ta se giblje med 75 in 120 % povprečne dnevne porabe. Nuklearna elektrarna posluje “v pasu”, torej vsako uro enako količino, za uravnavanje proizvodnje s porabo zaganjamo in ustavljamo hidro in termoelektrarne, razliko pa pokrivamo z uvozom ali tudi izvozom morebitnih presežkov.
Tako TEŠ kot hidroelektrarne so pomemben člen v oskrbi z elektriko in z njima zagotavljamo stabilnost delovanja elektro-energetskega sistema.
In kako je s proizvodnjo perspektivnih sončnih elektrarn? Te seveda proizvajajo samo ob sončnih dnevih in še takrat z velikimi urnimi nihanji. Sredi dneva proizvodnja naraste tudi na trikratnik povprečne proizvodnje sončnega dne in seveda na nič ponoči (zaradi bolj nazornega prikaza na sliki špice niso prikazane). Ker te močno odstopa od gibanja porabe, sistem to danes uravnava s prilagajanjem TEŠ in hidroelektrarn, a to je seveda izvedljivo samo ob visokih proizvodnih kapacitetah iz teh dveh virov. Ponoči in pozimi je na voljo sicer tudi uvoz, a kot rečeno, takrat pač morajo tudi v Evropi zagnati termoelektrarne na plin in premog, pri katerih lahko proizvodnjo prilagajamo porabi. In nakopan lignit v Šoštanju je pravzaprav rezerva sistema na našem dvorišču, ki ga lahko uporabimo glede na potrebe.
Razprave o tem, ali zgraditi novo nuklearko v Kršek (NEK2) ali ne, bržkone niso pravilno zastavljene. Prvo ključno vprašanje je pravzaprav, kako bomo perspektivno zagotavljali prepotrebno električno energijo v zimskem času in kakšne imamo alternative. Zaenkrat, na osnovi vseh informacij in znanih tehnoloških možnosti, je alternativa NEK2 samo uvoz in izjemno visoka energetska odvisnost od tujine (si strateško to lahko privoščimo?), ali pa močno znižanje porabe, spremembe navad ljudi in opuščanje vseh energetsko potratnih obratov.
Ob spremljanju dopustniških, prazničnih in v bistvu splošnih “premikov” državljanov močno dvomimo, da so ljudje na to pripravljeni – kljub načelnemu zavedanju o podnebnih spremembah. Zanimivi pa so tudi okvirni podatki o stroških proizvodnje elektrike iz posameznih vrst pridobivanja. Stroški iz NEK2 ob učinkoviti finančno izvedbi so dejansko nižji kot iz sončnih elektrarn (upoštevaje vse stroške). Pa tudi dodatni stroški nadaljevanja obratovanja TEŠ niso previsoki v primerjavi s stroški, ki jih bomo imeli tudi v primeru, če TEŠ ustavimo. Ob tem pa nam ta elektrarna zagotavlja še možnost prilagajanja proizvodnje porabi, kar bo s časom dobivalo vse večji pomen (ko bomo pričeli tudi z vsemi dodatnimi stroške sončnih elektrarn obremenjevati predvsem slednje).
Seveda takšni zaključki odstopajo od standardnih in okoljsko želenih pogledov na problematiko energetike, a prav je, da damo na mizo vse dejanske stroške. Ne pa da se prepričujemo, kako so nove tehnologije vse po vrsti cenejše kot stari, umazani, ekološko sporni energenti – istočasno pa plačujemo vse dražjo elektriko.
Če povzamem komentatorje, oziroma javno mnenje in tudi strokovnjake iz tega področja menim, da je večina naklonjena NEK2. Največ skepse je glede same izgradnje nuklearke, ker kot je že bilo pri TEŠu, avtocestah, bodočih ŽP in tudi, sicer minorni Litijska in računalniki, ki so bili že “rezervirani” za točno določeno prebivalstvo, pa jih menda še čaka “kot pes na kost” še desetisoč. V glavnem vsi se bojijo-mo da iz 10 ali 15 nastane 30 milijard. S tem imajo težave tudi Zahodnjaki, kaj šele koruptivna Slovenija. Pravzaprav me prav “boli”, ker ne bom jaz plačeval kreditov.
Kar se tiče same izgradnje še vedno bolj zaupam Američanom. Zakaj? Ker so Američani že gradili JE, medtem ko so Sovjeti prodajali Kitajcem jedrsko šaro, ki ni delovala. Seveda še Rusom samim ni najbolje delovala.
Nedvomno so v v desetletjih izjemno napredovali, vendar jedrska energija ni izdelovanje sladoleda. Kje so dobili, oz. skopirali tehnologijo. Najbrž pri Rusih, ker ne verjamem, da so jim ZDA prodali tehnologijo. Kakor se zdaj čudijo, kako je lahko Kimči dobil jedrsko orožje, najbrž je tehnologijo prejel od Marsovcev.
@deni, zganjati propagando zaradi “šare”, oz. IDEOLOGIJE, izpred 50 leti , je za razgledane neumnost, ja, bebce se pa da tako vleči za nos.
Kitajska je uspešno dosegla Mars, da ne omenjam Lune in stotin satelitov.. Njihova tehnologija je že presegla ameriško. Enako Rusi.
Vse ostalo je ideološko prepucavanje, ki s tehnologijo nima veze.
—
Drži, da bo nova nuklearka (pre)draga le, če bodo z njo služili posredniki in finančni vlagatelji. Vendar iz dolgoletne slovenske prakse vemo, da se pri nas pri javnih (velikih) investicijah dogaja ravno to.
Spomnimo se avtocest, menda so med najdražjimi v Evropi na km dolžine, podobno je bilo s tuneli. Pri TEŠ 6 je izginilo 300 milijonov EUR preden so gradbeniki zasadili prvo lopato, pa še potem je elektrarna izpadla predraga. Pri novem železniške tiru proti Kopru se zgodba zagotovo spet ponavlja. Zakaj bi pri novi NEK 2 bilo drugače?
Potrebni pogoj, da bo kaj drugače, bo izpolnjen le v primeru, če ves čas gradnje nove nuklearke ne bo na oblasti kakšna leva vlada. To pa je pri nas prav malo verjetno. In bomo na koncu spet ugotovili, da je bilo vse predrago za nekaj milijard EUR – pa zato ni bolj kvalitetno.
ZDA-Zahod so celo povsem odsotne pri najnovejših jedrskih tehnologijah, kot so staljena sol, četrta generacija, torij itd., ki jih Kitajska v teh letih uvaja v praksi. Očitno je, da je jedrska energija v zahodnih državah (razen v Južni Koreji) v globoki krizi. Ker je čas za odobritev pet let ali več, čas gradnje pa 15 do 20 let (!), ni možnosti, da bi Zahod kmalu dohitel Rusijo ali Kitajsko v veliki tekmi jedrskih tehnologij.
Rusija in Kitajska sta nesporno vodilni na področju svetovne jedrske tehnologije. Kitajska je prevzela vodilno vlogo pri gradnji reaktorjev s torijem in staljenimi solmi, ki imajo neomejene količine goriva (torija je veliko več kot urana) in lahko delujejo kjer koli brez vode za hlajenje – to so jedrske tehnologije, s katerimi Zahod nima nobenih praktičnih izkušenj. Vendar se za zdaj osredotočimo na Rusijo.
Rusija je z izgradnjo več jedrskih reaktorjev v Turčiji, Egiptu in drugod vodilna v svetu na področju jedrske tehnologije. Rusija je vodilna tudi na področju malih jedrskih reaktorjev (SMR). SMR je zelo pomembna tehnologija za Afriko. Že tu so jedrske tehnologije, od najmanjših do največjih, velika prednost Rusije pred Zahodom pri oskrbi Afrike z energijo. ZDA in Združeno kraljestvo že več let govorita o SMR, vendar nista dosegla ničesar.
Medtem ko se ZDA in Združeno kraljestvo pogovarjata, se Rusija s tem ukvarja praktično. Tehnologija SMR je zelena – brez emisij. Postaviti jo je mogoče na oddaljenih območjih. Služi lahko majhnim skupnostim, vendar jo je mogoče tudi močno razširiti (zgraditi več objektov). Gradnja je hitra – 4 leta. Večinoma deluje sama – za njeno upravljanje je potrebnih le nekaj strokovnjakov. Je zelo varen – vse je samostojno in zasnovano tako, da zdrži vsak dogodek. Na območju ni odpadkov. Recikliranje je pripravljeno – ob koncu življenjske dobe bo SMR razstavljen in odpeljan s tovornjakom kot enota. Na kraju samem ga ne bo mogoče odpreti.
Globalrearch.ca
Zanimivo, da naši strokovnjaki o tem ne poročajo, niti dr. Gregorčič, ki mu je to profesija, niti politiki, niti levi niti desni, niti njihovi mediji.
Mogoče kalkulirajo, da bodo na oblasti v času, ko se bo gradilo in odločalo… in pobiralo provizije. Zato zdaj, ko je ta vlada v polovici mandata, oboji zavirajo.
Njihovi gospodarski podrepniki pa trajbajo bebave izgovore svojim vernikom, ostale pa s tem žalijo.
—
OK, bom poskusil še tako razložiti kaj je neposredno in posredno zavajanje. V naši državi je šolanje brezplačno, bolj ali manj – vendar je ta podatek tako resničen kot lažen, ker šolanje/izobraževanje v resnici plačujemo vsi – ne glede na to ali si se odločil, da boš študiral ali ne, mar ne? Miller je seveda navedel resnične podatke, ki jih je prebral s spleta – ni pa navedel kako pride Kitajska do takšne cene. Nekatere države imajo zelo nizek DDV, da lahko konkurirajo bogatim in razvitim državam. Vsakdo se pač bori na svoj način, da lahko pride do dela in preživi.
Nekatera podjetja recimo za svoje delavce ne odvajajo sredstev za zdravstveno zavarovanje, nekatera podjetja dajejo plače na roke in tako potvarjajo svoje bilance itn. Tisoč in en način je kako priti do vsaj majhne prednosti pred konkurenco. Nekatera podjetja ustanovijo v tuji državi svojo podružnico, da pridobijo konkurenčno prednost in se izginejo carinam itn.
Stroski financiranja ne poznajo razlike med « mi » in « oni ». Tujec bo hotel tocno toliko za to kot sosedov Pepe, ce predpostavljam, da imata oba kapital na razpolago za tako rec. Pri cemer se bo tudi Pepe povsem brez emocij odlocil, ali bo financiral slovensko elektrarno ali nemsko tovarno cipov. Razen seveda, ce boste razpisali nacionalen razpis in prepricali Slovence, da bodo vlozili svoje prihranke v elektrarno (za manj izplena), namesto, da ga bodo posodili Blackrocku.
Saj se znam tudi jaz spustiti na tvoj nivo Miller in bi lahko napisal – za ZL magarca, ki zavaja tole pojasnilo.
Kitajska je s svojim cenami konkurenčna/nižja zato, ker so doma plače nižje, ne samo za delavski razred, ampak tudi za tiste z višjo izobrazbo. Evropa/EU je recimo temu naredila konec tako, da je dvignila carine. Tako kot se Kitajska s svojim prednostmi bori na globalnem trgu se tudi tiste države, ki imajo bistveno višji BDP borijo na drugačen način, da se zoperstavijo nelojalni konkurenci.
To nima nobene zveze s tem kar prebereš na internetu/spletu. Če si resnično tako zabit, pa citiraj vse kar izusti neumni Golob in njegova konkubina, da dokažeš, da si spletno na tekočem – ne pa tudi izobražen, ker ti pride prav vsaka informacija, lažna ali resnična. To je zame še vedno zavajanje!
Prav gotovo kličeš Miller tudi , ko ga fašeš..
Še to:
Kitajci bi nam definitivno 5 let prej postavili JEK2, še preden bi mi sami sebi izdali vsa dovoljenja, pa referendume, pa SDS bi zahtevala ustavno presojo, pa proti referendum…, enako bi se golob izgovarjal na poplave .. kar je isto..
Za SDS magarca, ki riga, da zavajam: na spletu se najde vse podatke: kolikšna je cena in okviren čas postavitve kitajske JE…
—
V stroske jedrske elektrarne je treba vsteti stroske havarije, pomnozene s % rizika. Stroske se da dokaj lepo oceniti, imamo na voljo nekaj konkretnih primerov, ki so se zgodili; % tveganja je precej tezje izracunati, ampak tudi tu se da delati z « od do ».
Seveda jemljejo Kitajci tak dogodek mnogo bolj lezerno. Relativno je njim mnogo lazje preseliti deset ali vec milijonov zemljakov kamor pac doloci drzava. Slovenci pa bi morali preseliti vseh svojih dva milijona prebivalcev, pa se racun bi dobili za preselitev nekaj milijonov Hrvatov, Avstrijcev in Italijanov. V vsakem primeru bi to bilo konec slovenskega naroda in konec drzave. Tu pa nisem preprican, da kdo zna oceniti.
Do tega spoznanja je prisla tudi Angela Merkel, ko se je morala odlociti in kot fizik ji je tezko oporejati neznanje matematike.
Ali na kratko: pri takih odlocitvah j treba popolnoma izlociti vse emocije, najbolj pa tiste « nice to have ».
bla, bla.. slo je raj za kriminalne provizije pd TEŠa pa do Patrij.
ZATO pa stranke kalkulirajo, da bi bili na OBLASTI takrat, ko se bo začela gradnja.
—
Reuters.com, 20. junij 2023: “Pakistan and China signed a $4.8 billion deal on Tuesday to build a 1,200-megawatt nuclear power plant, Prime Minister Shehbaz Sharif said, hailing the investment by a country that Pakistan views as its most dependable ally. Work on the Chashma 5 project would begin immediately.”
Kolikokrat dražja bo slovenska nuklearka? Trikrat, štirikrat, petkrat, šestkrat? Avtor kar noče in noče vkalkulirati še tistega končnega stroška, ki se mu reče korupcija in ki bo ta projekt podražil za težke milijarde eur.
Pakistancem je slo dalec najbolje, ko so gradili za svoj strosek Britanci.
Prihranki slovenskih varčevalcev očitno zelo “tiščijo” premiera Goloba in njegovo oblastniško “jato” iz “štromarskega” poslovnega okolja Gen-i.
Zato “s korenčkom in palico” medijskega agit-propa in Gretinega eko-populizma skušajo izvabiti čim več zasebnih prihrankov za modne toplotne črpalke, strešne sončne celice, pozneje zagotovo tudi izredno drage shranjevalnike začasno odvečne električne energije, električne avtomobile, bicikle, jahte …, ne da bi zraven zasebnim investitorjem razkrili, koliko časa bo draga “zelena” tehnična oprema delovala in kdaj jo bo potrebno v celoti zamenjati (in staro na čim bolj razvojno znosen način odložiti, umakniti, izvoziti).
Kot brezobzirni zaslužkar in bonvivan čistega sedanjika seveda Golob in njegovi z vsemi silami zavirajo poslovne odločitve v prid čim hitrejše dograditve JEK 2, saj si v tem času lahko brezvestno polnijo zasebne račune svojih zaslužkarskih podjetij doma in na tujem z zasebnimi prihranki naivnežev, ki navdušeno sledijo populističnim malikovalcem kot da električnega “zelenega prehoda” in častilcem Grete Tumberg, ne da bi pomislili, kam bodo v naslednjem desetletju odložili iztrošene strešne sončne panele, shranjevalnike električne energije in akumulatorje iz svojih avtomobilov, biciklov, jaht …
Zanimiv je primer Rockefellerja, najbogatejšega Američana ever. Sicer naj bi bil človekoljub in strogo baptistične vere. Kakorkoli. Svoje šibkejše konkurente je uničeval, tako, da jih je pokupill, oziroma prevzel in namesto, da bi v svoje “nakupe” vlagal, je zaprl ali kako drugače povzročil, da je ostalo za njimi pogorišče. Kerozin, bencin, oziroma nad vso nafto je prevzel skoraj popolni monopol. Seveda je šlo državi kot taki počasi v nos, ker ameriški “čudež” ne temelji na monopolih, pač pa na svobodnem podjetništvu, pa naj si o njem misli kdorkoli kar hoče. In so sprejeli določene nove zakone ter mu stopili na prste.
Naša tokratna leva vlada, ki prosto po Sajovicu “dela dobro” je zašnofala dober biznis v zelenem prehodu in s subvencijami pospešuje eko energijo. Tu je Catch 22. Kdor je bral to cinično, ironično delo, ve o čem se gre, sploh pa v vojni, v tem primeru o brezobzirnem podjetnežu, ki je za svoje posle dal celo dal bombardirati, če se ne motim mesto v Italiji. Priznam je že dolgo kar sem bral, vendar point ostane.
V glavnem, prednost imajo podjetja, no ja, neke vrste monopolna, ki prednostno, najbrž dobijo subvencije. Primer “baterijskih” koles, ker očitno navadna porabijo preveč energije, človeške namreč. Golob in kompanjoni vedno znova odlagajo referendum o NEK2, kakor, da bodo še 20 let na oblasti in to celo verjamejo. Seveda se krešejo mnenja. Rek primernih za to dejavnost zmanjkuje, vendar menim, da bi uspešno delovale tudi elektrarne na manjših pritokih. So sezone pomanjkanja vode, pa vendar tu ni puščava Atakama, Sahara itd. kjer sonce praktično sije 365 dni, če odštejemo noči. In oblake ne zanimajo sončni paneli itd. in tegobe sodobnega človeka.
Vetrnice tudi niso “baš nešto”, sploh pa delajo probleme ptičem, ki se baje zaletavajo vanje. Pa še kakšen novodobni Don Kihot se lahko najde, no saj so v obliki ekoteroristov, ki uporabljajo vse moderne pripomočke, elekrika oz. vsa energija pa bi padala z neba kot mana.
V Prekmurju so neke “bio elektrarne”, ki niso ravno dragulji. Bi pa se najbrž dalo izkoristiti toplo vodo, vendar tokrat za razliko dobesedno.
TEŠ sicer neke vrste “spomenik” pa vendar bi brez tega objekta danes še bolj odvisni od uvoza. Uvoz elektrike pa je spet najbrž problem zase, ker takrat vsi potrebujejo, zaradi teh ali onih razlogov več kapacitet. O NEKU2 ali JEK2 bo prelitega še pa še črnila, tako da… Tudi plin je zgodba zase.
Ostane pa alternativa, ki si jo je zamislil Tesla. Baje bi njegov izum celo deloval, saj ko so nekateri še vedno verjeli, in celo še verjamejo, da je bog v šestih dneh ustvaril zemlo in da je le ta ploščata itd. je on v okolju videl razne energije, ki jih 99,9% prebivalstva ne bi. V bistvu njemu gre velika zasluga za razvoj telefonije, interneta, da ne naštevam dalje, ampak pustimo to.
Nikola je videl predvsem, da se bi lahko elektriko praktično dalo zastonj po zraku pošiljati po svetu in ponudniki tovrstnih “storitev” so se ustrašili drznega načrta, ker bi jim kot mački miš, ki ji pobriše v luknjo, biznis šel po gobe. Koliko je to res in koliko ne, ali je samo ZF, najbrž nikoli ne bomo izvedeli, ker je FBI že prej, po smrti Tesle pa itak vse “recepte” zaplenil in jih skril globoko v bunkerju, kot v primeru Indiana Jonesa. Seveda je po zaslugi izjemnega spomina itd. imel Nikola večino načrtov preprosto v glavi. Ni čudno, če marsikdo trdi, da ni zemljan temveč po nesreči pristali UFOvec. Ampak to je že zgodba za drugačen žanr. Naj bo kakorkoli, zaenkrat nam ostanejo prizemljene zadeve in tako bo še dolgo, dolgo časa. In zato razni strokovnjaki, politiki in vsi, ki spadate v ta žanr, pamet v glavo in ne pustite sumljivim dobičkom prosto pot. Sicer bo enkrat pela tista ponarodela; Ma tudi sz motorku bo … …
Pozabljate, da je bil Rockefeller&co protestant, pri katerih se smatra osebni uspeh za bozje potrdilo, da je vse prav. Pri katolicanih ni tako, zato so praviloma in zgodovinsko bistveno revnejsi. Mogoce je zato ateizem postal moderen, ker je davcna uprava ostala edina relevant na instanca, ki pa nima takega vpogleda kot gospod bog.
Skromno dopolnilo, da ne bom narobe razumljen. Ko govorim o kvalitetnem visokem izobraževanju imam seveda v mislih tudi t. i. vrhunsko poklicno izobraževanje, ker so majhna in srednja velika podjetja tista, ki prinašajo največ davkov državi (katerikoli). Pa še tole. Miller seveda verjame, da ne zavaja zato bom dal tudi jaz en primer. Prebral sem, da kitajski avto v tujini ustvari petkratni dobiček kot tisti, ki jih prodajajo doma.
Nizka cena dela in vrhunska tehnologija ta trenutek Kitajski omogoča, da ima to veliko prednost pred ostalimi. To pa je hkrati poduk tistim, ki verjamejo, da z nizko ceno delovne sile lahko konkurirajo na globalnem trgu. To je res samo na začetku, tako kot je tudi Kitajska izvažala na začetku tretjerazredne izdelke in storitve, danes pa že tekmuje s tistimi z vrhunsko dodano vrednostjo. Samo tako si lahko konkurenčen. Nobena ideologija, ne desna in še manj leva ti ne more pomagati, če ne vlagaš v vrhunsko izobraževanje, tudi poklicno kot sem prvo pozabil dodati.
Iz prispevka:
“Po dokaj zanesljivih virih je pričakovan strošek izgradnje 1.200 megavatne NEK2 okoli 10 milijard evrov ob začetku obratovanja (pogosto se omenja tudi številka 15 milijard…”
——
Ne dokaj zanesljivi ampak svetovno JAVNO objavljeni podatki:
Kitajci so zgradili enako 1.200 megawatno za 4,8 miljarde $. (dve leti nazaj sem objavil link)
Ajde, dejmo jim, 5 pa roka !
….pozabil, naš gospud striček Sam ne pusti…
—
Še to:
Tudi SDS hvali Plenkovičevo vlado, kako dobro vodijo državo.
Ja, Kitajci so jim zgradili Pelješki most za male pare, gradijo železnice itd.
Vse za male pare, HITRO in brez milijon aneksov !
—
Izbira kitajskih vladnih voditeljev
Mnogi zahodnjaki vsaj bežno poznajo kitajski Gaokao, sistem letnih univerzitetnih sprejemnih izpitov, ki jih vsako leto opravi približno 10 milijonov študentov. Ta sklop izpitov je precej strog in morda celo zahteven, saj zajema številne predmete in traja tri dni. Preizkusi zahtevajo široko razumevanje, poglobljeno znanje in visoko inteligenco, če želimo biti uspešni. Ti izpiti v celoti temeljijo na dosežkih, zato je koristoljubje nemogoče. Učenci, ki pri teh izpitih dosežejo najvišje ocene, se uvrstijo med 1 % najboljših med 1,5 milijarde ljudi. Visoka ocena študentu omogoča vpis na eno od dveh ali treh najboljših univerz, kar mu ob zaključku študija praktično zagotavlja odlično službo, visoko plačo in dobro življenje. Če se po lestvici rezultatov pomaknemo navzdol, so možnosti vse slabše.
Malokdo na Zahodu se zaveda, da ima Kitajska tudi sistem odvetniških izpitov, ki jih mora opraviti vsak diplomirani pravnik, če želi opravljati odvetniški poklic na Kitajskem. Za te izpite lahko obidemo kategoriji “strog” in “težak” ter preidemo neposredno na kategorijo “strog”. Ti izpiti ne zahtevajo le visoke inteligence, temveč tudi poglobljeno poznavanje zakonov in široko razumevanje vseh pravnih zadev, in so tako težki, da jih mnogi nočejo niti poskusiti. Od približno 250 000 diplomiranih pravnikov, ki opravljajo izpit, jih le približno 20 000 opravi izpit in pridobi kvalifikacije za dejansko opravljanje odvetniškega poklica na Kitajskem. Če srečate kitajskega odvetnika, ste lahko prepričani, da imate opravka z nekom iz zgornjega 0,1 % te iste skupine 1,5 milijarde ljudi.
Ti dve točki omenjam samo zato, da predstavim tretjo – izpite za državne uslužbence.
Cesarski državni izpiti so bili pred mnogimi stoletji zasnovani za izbiro najboljših upravnih uradnikov za državno birokracijo. Trajali so tudi do 72 ur, za uspešno opravljene izpite pa je bilo potrebno zelo poglobljeno in široko znanje. Kot je zapisal eden od avtorjev: “To je bil izredno pravičen sistem, saj sam izpit ni vseboval nobenih kvalifikacij.” Izpit je lahko opravil skoraj vsakdo, tudi iz najmanj izobražene družine v najrevnejšem mestu, in če se je dovolj dobro odrezal, se je lahko pridružil državni upravi in se potencialno povzpel do višjega vodstvenega položaja. Iz cesarskega sistema se je razvil sodobni sistem izpitov za državne uslužbence, ki jih danes vsako leto opravlja na milijone diplomantov. So izredno težki. Od morda dveh milijonov kandidatov jih uspešno opravi le približno 10 000. In z uspešno opravljenim izpitom ne dobite službe, ampak le razgovor. Ko srečate nekoga, ki je vstopil v državno službo v kitajski centralni vladi, ste lahko prepričani, da govorite z osebo, ki ni le neverjetno inteligentna, ampak tudi izjemno izobražena in vešča o številnih nacionalnih vprašanjih, poleg tega pa spada med 0,01 % najboljših v skupini 1,5 milijarde ljudi.
In izpit je le začetek 30 do 40-letnega zbiranja znanja in izkušenj, potrebnih za članstvo v kitajski centralni vladi. 1 % najboljših iz te majhne skupine bo nato sestavil politbiro, eden od teh nekaj ljudi pa bo postal kitajski predsednik. Ti ljudje, ki so opravili izpite za državne uslužbence in bodo postali visoki uradniki in javni uslužbenci v kitajski nacionalni vladi, so začeli vseživljenjsko kariero v izjemni meritokraciji, kjer je napredovanje in odgovornost mogoče doseči le z dokazanimi sposobnostmi.
in so se povzpeli na vrh samo na podlagi zaslug. V širšem centralnem odboru je tistih s privilegiranim ozadjem še manj. V zahodnih medijih so omembe kitajskih “knezov” zgolj žaljiva in nevedna rasna žaljivka.
Nekateri vam bodo rekli, da lahko družinske zveze na Kitajskem zagotovijo službo v vladi za kakšnega privilegiranega sina, kar je morda res za manj pomembne položaje na lokalni ravni, vendar je to zelo težko in nemogoče na nacionalni ravni. Nobena zveza ne bo nikogar premaknila na višje položaje ali na vrh moči odločanja, ki so rezervirani za osebe z bogatimi izkušnjami in dokazanimi sposobnostmi. Prav tako je treba poudariti, da družinsko bogastvo in vpliv pri teh imenovanjih ne igrata nobene vloge. Iz najvišjega kitajskega vladnega organa, 25-članskega politbiroja, jih je le sedem izhajalo iz premožnega ali vplivnega okolja. Ostali, vključno s kitajskim predsednikom in ministrskim predsednikom, so prišli iz okolij, ki niso nudila posebnih prednosti, in so se povzpeli na vrh zgolj na podlagi zaslug. V večjem centralnem odboru je oseb s privilegiranim ozadjem še manj. V zahodnih medijih so omembe kitajskih “knezov” zgolj žaljiva in nevedna rasna žaljivka.
Tu je še ena izjemno pomembna razlika, o kateri se na Zahodu nikoli ne govori. V naših zahodnih demokracijah imamo “politike” in “javne uslužbence”, ki sta dve popolnoma različni vrsti, pri čemer so javni uslužbenci tisti, katerih delovna mesta zahtevajo resne reference, saj ne moremo dovoliti, da bi izvoljeni neumneži vodili našo državno davčno službo ali prometna omrežja. Ti ljudje delujejo kljub politikom. Ker pa ima Kitajska samo eno “stranko”, nima ničesar, kar bi lahko imenovali “politiki”; v resnici so vsi kitajski državni uradniki tisti, ki bi jih lahko imenovali “javni uslužbenci”. Vsi so preprosto menedžerji na različnih ravneh. Na Zahodu in na primeru Kanade je znano, da visoki javni uslužbenci na ministrstvih za finance ali zunanje zadeve na splošno prezirajo izvoljene politike, ki običajno vedo zelo malo ali nič o dejanskem delovanju svojih ministrstev in se morajo za znanje obračati na javne uslužbence. Na Kitajskem je ravno obratno, saj je minister za zunanje zadeve ali finance največji vir znanja. To je v bistvu enako kot v vsaki korporaciji, kjer je podpredsednik vlade za finance končna avtoriteta, ne pa “izvoljeni” vodstveni delavec, ki mu je ministrstvo za finance namenjeno za “zaslužek med učenjem”, kar je značilno za volilno demokracijo.
Miro ni kaj poglobljen in zanimiv komentar. Tudi se strinjam, da veliko zahodnih politikov ni ravno nekih biserov, oziroma presežkov na svojem področju. Vendar bi bila zanimiva primerjava naših politikov, višjih in nižjih uradnikov, pravnikov itd s kitajskimi kolegi. Samo mi ne prosim mešati Janše, ker je vsaj v tokratni vladi, parlamentu, podsistemih itd. takšnih “biserov”, ki izumljajo že dve leti toplo vodo več kot preveč. Ja smo država z majhnim številom prebivalstva in se baje vsi poznamo med seboj. Seveda to popolnoma ne drži in je samo izgovor tistih, ki po sorodstvenih ali drugačnih vezah prilezejo (nepotizem) do svojih udobnih službic in položajev. Zanimiva je še manjša Islandija, kjer se menda res poznajo vsi med seboj, pa vendar je bila prva prava demokracija na svetu, kjer so tudi ženske lahko volile. Ena najbolj razvitih in bogatih dežel na svetu. Ne bom pametoval zakaj, kako. Seveda so imeli tudi oni goljufive bankirje, vendar so jih za razliko od naših, ki so dobivali milijonske odpravnine, nagradili, z zaporom. Res, da to ni današnja tema, vendar ima veze z elektriko, energijo, zelenim prehodom, Nek2, ker si nekateri že oblizujejo prste.
Zanimivo kaksna tazlika med Kitajsko in propadlo Titovo Yugo!!!.Tito ni zahteval od ljudi kaj znajo in za kaj so sposobni,glavno,da je clovek bil zagrizen kommunist in da so cloveku zaupali.Da si je svije zaupanje clovek pridobil,so ga tapravi otipali do kosti,preden so ga postavili a polozaj.Ce je clovek na polozaju napravil majhno ali pa vliko napako,ki ni bila po godu tovarisem na vrhu,je bilo z njim konec.Ja bila je res velika razlika med Kitajsko in Yougo,mislim v tistih cajtih..No ja Kitajci so se spremenili,Butalci pac ne,se vedno uporabljajo Yugo nacine in to v samostojni in apparently demokraticni Sloveniji!!
Malce cinizma ne škodi. Nadaljeval bom tam, kjer je komentator tohuvabohu ponudil logično iztočnico resnice, kako so elite prišle na oblast in kako so postali elite. Seveda tako, da so postavili pravila kako se bo vrtel ta svet. Ta svet pa lahko obračajo zgolj tisti, ki imajo denar/kapital in tisti, ki so na oblasti in seveda posredniki in tisti, ki prejemajo provizije. V veliki večini pa so to izobraženi ljudje. Če sem še malce ciničen. V Ameriki se študentje zadolžijo pri svojem študiju tako rekoč za celo življenje in odplačujejo svoj dolg. Ali lahko pričakujete, da bodo na svet gledali drugače? Današnji utopični levo usmerjeni študentje verjamejo, da lahko spremenijo svet, a kaj ko pravila niso postavili oni, ampak tisti, ki so na oblasti.
To je razlog zakaj levičarji želijo priti na oblast. Ne zaradi svoje ideologije, ampak zato, ker vedo, da zgoraj navedene zakonitosti ne morejo spremeniti.
Kitajska je najlepši primer, da se lahko upreš tem pravilom tako, da postaviš svoja pravila. Izmislili so si hibridni sistem, kjer je ideologija leva, gospodarstvo pa desno – in tako država in družba postajata bogatejša. Sam dvomim, da je ta model lahko dolgoročen. Tudi tam se bo ljudstvo prej ali slej uprlo in to iz istega razloga. Tam je študij izredno kakovosten in samo najboljši zasedajo najvišje položaje na vseh področjih – in tudi študij postaja počasi enako drag kot v Ameriki.
Naši levičarji verjamejo, da lahko napišejo pravila na novo, a Slovenija je najlepši dokaz kam gre država in družba/narod/ljudstvo, če jih vodijo voditelji kakršen je recimo Kordiš in ostali iz ekstremne Levici. Padamo na konkurenčnosti na vseh področjih, predvsem pa pri izobraževanju, ki je ključno za razvoj prihodnosti – pa naj je ta država leva ali desna.
Zgrajenih je kar nekaj jederskih elektrarn takšne velikosti in tipa, ki ustraza elektrarni, kakršno nameravamo zgraditi v Sloveniji. Za zgrajeno elekztrarno se ve, koliko je stala, kako dolgo se je gradila, kakšni so stroški financiranja.
Do centa točno se ve.
V člankih, ki se ukvarjajo z izgradnjo jedeske cenrtale pa se skoraj vsi avtorji sprašujejo, koliko bo stala, kako dolgo se bo gradila in kolikšni bodo stroški financiranja.
Vse to me navaja k sumu, da bo gradnja prosto lovišče in da se lobiji pripravljajo za rop stoletja.
Pod 15 milijard nihče ne ocenjuje gradnje, ocene pa celo presegajo 30 milijard.
Če primerjamo ceno prvega bloka, drugi ne bi smel preseči 10 milijard, posebno ne, ker je omrežje že zgrajeno, pa tudi določena dela, ki jih je bilo potrebno opraviti za prvo elektrarno.
Če zgradimo enako elekrtatno,kot so jo že zgradili Američani, Francozi, ali Korejci, potem je razvoj že plačan in mora biti naša elektrarna cenejša.
Seveda pa je potrebno bolj kot pri umeščanju elektrarne v prostor paziti na to, da se ob gradnji ne pojavi mafija, ki bo zaračunala dve ekektrani, dobili pa bomo samo eno.
To mafijo lahko opazujemo prav sedaj ko na debelo krade.
Če stane rekonstrukcija železniiške postaje 100 milijonov, potem bo elektrarna stala vsaj 30 milijard.
Če finančniki razmišljajo, kako bi za financiranje uporabili prihranke bančnih vlagateljev, potrem nam je lahko jasno, da bo šlo za največji rop, kar jih je Slovenija doživela.
Vladavino sončnega kralja Goloba je potrebno dojeti, kot vajo za velerop.
Vidimo, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi prperečilkriminal. Slovenija ni več pravna država in gradnja jederske elektrarne bo ob takšnem stanju postala črna luknja, ki bo pogoltnila Slovenijo.
Veliki Bine nam je pokazal, kako se ukrade Merkur, ni vrag , da ne razmišlja, kako bi obogatel z jedersko elektrarno.
Često poslušamo nakladanje, da imamo varčevalci med dvajset in trideset milijard depozitov, ki ležijo na naših bankah. Prvič, te milijarde sploh ne ležijo, ampak jih banke obračajo z obrestmi. Drugič, tega denarja banke ne morejo same plasirati v dolgoročne naložbe, ker gre v večinoma za vloge na vpogled. Tretjič, varčevalci lahko na namig države ta denar sicer masovno potegnejo iz bank in ga vložijo v izgradnjo nuklearke, a potem bodo banke ostale na kahli. Torej je vprašanje, ali oziroma koliko te depozite lahko uporabimo za izgradnjo JEK2. Naj me kdo popravi, če nimam prav.