Miti in legende o pokojninski reformi

Foto: Posnetek zaslona

Avtor: | 10. julija, 2024

Glede na prva izhodišča pokojninske reforme, ki jih je pred kratkim predstavilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, lahko v naslednjih mesecih pričakujemo vročo debato o ključnih temeljih našega bodočega pokojninskega sistema. Na eni strani bomo seveda poslušali svarila, kako bo potrebno delati do smrti in kako denarja za pokojnine ne bo, kar spodbuja ljudi, da iščejo načine za čim nižja plačila pokojninskih prispevkov. Na drugi strani pa bodo obljube, kako kljub nespornemu povečanju števila starejših ljudi ni potrebe, da bi delali dlje, kako bomo zagotavljali dostojne pokojnine ter da bo ob tem pokojninski sistem tudi javno-finančno vzdržen, kar je vse skupaj seveda težko sestaviti.

Začnimo tokrat zgodbo o pokojninah nekoliko drugače in poglejmo v zgodovino. Nekoč so starejši ljudje delali, kolikor časa in dokler so lahko, ko pa so obnemogli, so zanje poskrbeli otroci. Seveda ob pomembnem dejstvu, da so starši svoje premoženje (kar so pač ustvarili) prepustili praviloma tistemu, ki je zanje skrbel in jim zagotovil “kot” v hiši. Tak način skrbi za starejše je bil prepuščen dobri volji ter pripravljenosti otrok in za veliko starejših ni bilo preskrbljeno. Zato so konec 19. stoletja bolj razsvetljeni evropski voditelji začeli razmišljati o prenosu te skrbi na državo. V času, ko je v nemškem cesarstvu vladal kancler Otto von Bismarck, so uvedli prve zametke pokojninskega sistem.

Bismarckov sistem je v bistvu povzel dotedanjo prakso, da aktivna generacija skrbi za starejšo generacijo, le da so plačila obvezna, odvisna od njihovih prejemkov, zbrana sredstva pa se namenjajo kot pokojnine starejšim osebam. Višina vplačil in kasnejših pokojnin je odvisna od višine plače in zaposleni si poleg posredne skrbi za svoje starše z vplačilom na nek način “kupijo” tudi pravico, da bodo zanj skrbele naslednje generacije. In ta pokojninski sistem, poimenovan Bismarckov ali tudi “pay as you go” sistem, je v kontinentalni Evropi, tudi v Sloveniji, v osnovnem principu veljaven še danes. Čeprav radi govorimo o pokojninski blagajni, te pravzaprav ni, saj se vsa z vplačili pokojninskih prispevkov zbrana sredstva namenjajo za izplačilo pokojnin v istem mesecu. Če kaj zmanjka, vskoči država in doda iz drugih virov.

Tiha medgeneracijska pogodba

Tak sistem je seveda deležen tudi precej kritik, predvsem s strani mlajših generacij, kako morajo plačevati za starejše, sami pa nimajo nobenega zagotovila, da bodo tudi deležni teh ugodnosti. Drži, da gre za nekakšno tiho medgeneracijsko pogodbo, a mogoče je ob tem potrebno izpostaviti tudi vidik premoženja. Vedno namreč izpostavljamo samo obveznosti, da pa nove generacije prevzamejo vse premoženje starejših, praviloma nikoli. In to velja tudi na nivoju države. Lahko ste prebrali nešteto zapisov, kako smo obremenili bodoče generacije, kako na vsakega državljana Slovenije odpade 20,000 evrov dolga. Nikoli pa ne boste prebrali, da ob tem nove generacije dobivajo v roke tudi celotno premoženje države; od cestne in železniške infrastrukture, vodovodov, šol, bolnic … kar je skupaj vredno bistveno več, kot je dolga. To je vsekakor vidik, ki ga moramo tudi upoštevati ob prevzemanju obveznosti za pokojnine starejše generacije (ki si “niso zagotovile finančnih sredstev za starost”).

Pri vzdržnosti pokojninskega sistema je seveda ključno gibanje delovne in upokojenske populacije. V teh razpravah se praviloma vedno pokaže podatek o število prebivalcev, starejših nad 65 let, kot je prikazano na prvi sliki z modro odebeljeno črto za Slovenijo. Delež starejših je pri nas od 12 % leta 1995 narastel na današnjih 21 %, po projekcijah Eurostata pa naj bi bil leta 2060 delež sstarejših v Sloveniji že preko 30 %. Na sliki je dodan še podatek za povprečje EU. Danes je delež starejše populacije v Sloveniji na povprečju držav Unije, čez 35 let naj bi bila slika pri nas sicer nekaj slabša, a le za kako odstotno točko. To je potrebno omeniti zato, ker se naša država pogosto izpostavlja kot demografsko najbolj kritična v Evropi, a to nikakor ne drži. Veliko držav ima večji delež starejših od nas, Italijani jih bodo imeli po projekcijah leta 2060 skoraj 34 %, več jih bo tudi na Hrvaškem. A samo podatek o število starejših je precej zavajajoč, saj ne upošteva starosti, pri kateri v posameznem letu ljudje odhajajo v povprečju v pokoj.

Opomba: Delež upokojencev je izračunan iz števila upokojencev brez sorazmernih delov pokojnin, torej manjših zneskov raznih plačil, ki jih prejema preko 100.000 ljudi. (Vir: SURS, ZPIZ, lastne projekcije in izračuni)

Če živimo dlje, bomo tudi delali dlje?

Na drugi sliki je nekaj zgodovinskih podatkov o pričakovani življenjski dobi, starosti ob upokojitvi, delovni dobi ter času prejemanja pokojnine, vse seveda v povprečju. Kot vidimo, se je življenjska doba zadnjih 30 let povečala za 7 let in do leta 2060 naj bi se še za dodatnih 5 let. Za šest let se je povečala tudi starost ob upokojitvi. Danes se upokojujemo v povprečju pri 62 letih in pol in denimo, da bi to mejo postopno dvignili na 66 let. To pomeni za eno leto vsakih deset let, kar glede na podaljševanje življenjske dobe najbrž ni pretirano, vsekakor pa je nujno. Na sliki je tudi podatek o povprečnih letih prejemanja pokojnine. Kot vidimo, se ta čas že dolgo giblje okoli 20 let in ob omenjeni predpostavki upokojitvene starosti bi tudi v naslednjih desetletjih pokojnino v povprečju prejemali približno takšno obdobje.

V izračunih je torej upoštevana starost ob upokojitvi kot ključen cilj (denimo 66 let leta 2060), ki ga moramo dosegati, da bi zagotavljali vzdržnost pokojninskega sistema ter dolžino preživljanja pokoja. Ali bo za dosego tega cilja potrebno v povprečju delati še kako leto nad 40 let delovne dobe na naslednjih desetletjih, nismo ocenjevali. Povprečna delovna doba starostnih upokojencev, ki so se upokojili lani, znaša 38,6 let. To pomeni, da veliko ljudi tudi danes dela dlje in bo tudi v bodoče. Če torej postopno dosežemo omenjenih 66 let povprečne starosti ob upokojitvi, to pomeni tudi naslednja desetletja dobrih 40 let dela in 20 let uživanja pokojnine, kar je vzdržno tako s stališča posameznika kot tudi javnih financ. Seveda imamo ves čas v mislih povprečja, z ustrezno socialno noto pri ljudeh, ki tega ne zmorejo, a tudi višje cilje za ljudi in delovna mesta, ki omogočajo daljšo aktivnost.

Kako bi se potem te realne in tudi realistične predpostavke odrazile v številu upokojencev? To je prikazano na prvi sliki vzporedno z omenjeno hitro rastjo deleža starejših. Vidimo, da bi bila rast deleža upokojencev v državi precej manj strma in zato tudi obvladljiva. Kljub bistveno manjšemu deležu starejših leta 1995 je bil že delež upokojencev zaradi hitrejšega upokojevanja že takrat 22-odstoten, do danes pa je narastel na 25 %. Ob postopnem dvigovanju povprečne upokojitvene starosti na 66 let po treh desetletjih bi se delež upokojenih prebivalcev dvignil na okoli 30 %.

Vir: SURS, ZPIZ, lastne projekcije in izračuni

To so dokaj realne in tudi uresničljive, za Slovenijo ne pretirano neugodne projekcije gibanja prebivalstva v naslednjih desetletjih. Pa so tudi finančno vzdržne? Poglejmo najprej zelo preprost izračun. Predpostavimo, da je primerna pokojnina približno 70 % neto plače (1.000 evrov), kar bi skupaj s prispevkom za zdravstvo upokojencev lani pomenilo približno 1.100 evrov pokojnine mesečno. Za prejemanje te pokojnine povprečnih 20 let uživanja pokojninske dobe bi zaposleni v času povprečnih 40 let dela morali vplačevati 550 evrov mesečnega prispevka za pokojnine. S takšno višino plačevanja prispevkov so zaposleni vsekakor upravičeni prejemati omenjeni znesek pokojnine. Nekdo bi hitro izpostavil, da bi ob varčevanju teh vplačil zanje dobili tudi obresti, a pokojnine praviloma sledijo rasti plač, ki realno naraščajo in s tem okvirno pokrijemo tudi obrestovanje vplačil. Enako velja tudi za minimalno pokojnino za polno delovno dobo. Če jo določimo v višini 700 evrov plus zagotovljeno zdravstveno varstvo, bi morali zanjo mesečno vplačevati tudi minimalno 400 evrov prispevkov. Takšni poenostavljeni, a zelo realni zneski posamezniku v celoti upravičujejo izplačilo pokojnin.

Pa je to javno-finančno vzdržno in realistično?

Povprečen znesek vplačil prispevkov za ZPIZ zaposlenim pri pravnih osebah (ti tudi prejemajo omenjeno povprečno plačo) je lani znašal 535 evrov mesečno. S tega vidika je višina ZPIZ prispevka od plač kar ustrezna, mogoče bi bila lahko tudi kako odstotno točko ali dve višja za pokritje odstopanj od povprečne delovne dobe ter kakih dodatkov. A težava je v tem, da imamo v Sloveniji tudi 200.000 zavarovancev v drugih oblikah zaposlitve (s.p., zaposleni pri s.p., kmetje, ostalo), ki vplačujejo v povprečju le 308 evrov mesečnega prispevka za pokojnine in ki potem prav tako pričakujejo (tako se jim obljublja) vsaj minimalno pokojnino.

Če torej želimo določiti minimalno višino 700 evrov pokojnine za polno dobo, moramo za vzdržnost pokojninskega sistema vzporedno nujno določiti tudi minimalni znesek vplačevanja prispevka na omenjenih 400 evrov mesečno. Takšna razmerja, seveda letno revalorizirana z rastjo plač, bi morali vzpostaviti v prvem koraku in pokojninski sistem bi bil do posameznika pravičen. Vsem tistim, ki pa glede na vplačila ali nižjo delovno dobo ne bi bili upravičeni do teh minimalnih zneskov, bi morali to razliki pokrivati preko socialnih prejemkov iz proračuna in ne obremenjevati pokojninske “blagajne”.

V drugem koraku pa moramo te zneske preveriti še na nivoju javnih financ celotne države. Omenjena finančna vzdržnost na ravni posameznika, da torej v povprečju dela blizu 40 let in potem 20 let prejema pokojnino, bi se morala odražati tudi v skupnem številu zaposlenih in upokojencev. Da imamo na 100 zaposlenih nekaj preko 50 upokojencev. Če pogledamo tretjo sliko s podatki o številu upokojencev in zaposlenih (zavarovancev za ZPIZ), vidimo, da smo imeli takšno razmerje pravzaprav vseh zadnjih 30 let. Ob dolgoletnemu strašenju o razpadu pokojninskega sistema smo razmerje kljub vse večjemu deležu starejših uspeli držati na podobni višini s postopnim dvigom upokojitvene starosti. Zato ni presenetljivo, da ostaja več ali manj enak tudi delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, kot izhaja iz zadnje slike.

Če bomo (in to tudi moramo) v naslednjih desetletjih postopno dvignili povprečno starost ob upokojitvi na popolnoma sprejemljivih in ne prezahtevnih 66 let, se bo to razmerje vseeno poslabšalo. Razlog je predvsem v nižjem številu zaposlenih glede na demografske projekcije Eurostata (če ne bomo zaradi pomanjkanja vseeno poskušali privabiti več tujih delavcev). A takšno poslabšanje razmerja je finančno še vedno vzdržno, tudi brez poslabšanja dohodkovnega položaja upokojencev in z manjšim dvigom prispevnih stopenj za ZPIZ. Seveda bi moral v tem primeru proračun prispevati nekoliko večji delež – in sicer okoli 3 odstotne točke BDP, kot izhaja iz zadnje slike.

Na njej so podatki o deležu izdatkov za pokojnine v BDP, kjer vidimo, da bi se ob navedenih predpostavkah do leta 2050 dvignil na okoli 13 % BDP. Seveda je to več kot 10 %, okoli katere številke se gibljemo že vseh zadnjih 30 let, a je vseeno še vedno vzdržno. Poglejmo samo podatke za Italijo, kjer za pokojnine že sedaj namenjajo preko 16 % in po projekcijah izpred let naj bi se delež dvignil celo na 19 % (upad njihovega delež na 15 % v letu 2060 temelji na predpostavki, da bodo takrat Italijani delali do 70. leta (?). Na sliki sta za Slovenijo še dve opciji: in sicer, da bi starostno mejo upokojitve dvignili samo na 64 let, kar bi dvignilo pokojninske izdatke na 14,4 % BDP, ob nekaj kasnejšem povprečnem odhajanju v pokoj, pri 67 letih, pa bi za pokojnine namenjali le dobrih 10 %.

Vir: SURS, ZPIZ, The 2018 Ageing report EU Commission, lastni preračuni

Navedene ocene o višini izdatkov za pokojnine so seveda rezultat nekoliko bolj zahtevnih projekcij z različnimi predpostavkami in glede njih so seveda možne tudi nekoliko različne interpretacije. Pri gibanju števila upokojencev pa so izračuni dokaj natančni (kolikor so seveda točne demografske projekcije) – in ti vsekakor kažejo, da se število upokojencev ne bo drastično povečalo. Ključno je, da postopno, v nekaj desetletjih dvignemo povprečno upokojitveno starost na vsaj 66 let, kar vsekakor ni prezahtevno. Vseeno moramo upoštevati pričakovano življenjsko dobo in dejstvo, da bi upokojencem s tem še vedno omogočali okoli 20 let uživanja pokojnine, seveda prav tako v povprečju. Enako velja za finančno vzdržnost na nivoju posameznika, kjer moramo vzpostaviti obvezo plačevanja prispevkov za ZPIZ vsaj v višini 400 evrov mesečno, kar je predpogoj za zagotovljeno minimalno pokojnino.

To sta dva ključna parametra pokojninskih reform v naslednjih desetletjih.

Seveda je ob tem veliko podrobnosti in natančnejših opredelitev, ki ne morejo biti predmet tega kratkega prispevka, pomembno pa ju je izpostaviti. To bi na dolgi rok zagotovilo tudi finančno vzdržnost pokojninskega sistema in solidno “državno” pokojnino, ki jo seveda lahko vsak od nas izboljša tudi z dodatnim varčevanjem. Ne moremo pa preiti na čisto naložbeno varčevanje, saj bi s tem eno generacijo obremenili z zagotavljanjem pokojnin za prejšnjo in še za svojo generacijo. To ne bi bilo niti korektno niti finančno vzdržno – upoštevaje tudi, da bodoče generacije prevzemajo tudi vse do sedaj ustvarjeno premoženje.

Finančno bodo izdatki za pokojnine v prihodnosti gotovo nekaj višji, a to ne pomeni zloma javnih financ. Ključno je, da ljudi prepričamo v vzdržnost pokojninskega sistema, da so jim pokojnine zagotovljene, a le na osnovi vplačil. To bo potem pomenilo tudi bistveno manj izmikanja vplačevanju obveznih prispevkov ter posledično tudi večjo stabilnost sistema. Na koncu velja izpostaviti še to, da je pokojninski sistem pravzaprav bolj odvisen od splošnih gospodarskih razmer, gospodarske rasti in možnosti zaposlitev kot pa od števila upokojencev.

Podatki za preteklih 30 let kažejo, da smo imeli več težav v času krize kot pa zaradi demografskih gibanj.

28 komentarjev

  1. uroš gabrijelčič

    Po starših sem podedoval najemniško pravico do stanovanja. Po Jazbinškovem zakonu sem v imemu staršev pozneje vplačal kupnin0, ki ni bila enakovredna realni ceni. Torej sem pridobil premoženje, smo zato, ker sem bil sin. Kar je sledilo, je zgodba o uspehu, namreč z ženo sva postala uspešna podjetnika, ki bi zlahka odplačala tudi realno ceno podarjenega stanovanja. In sva jo, tako, da sva staršem, ki so bili v resnici deležni Jazbinškovega ukrepa, kupila stanovanje. In pozneje sva si kupila še hišo, pa vikend in barko in da ne naštevam naprej. Kaj hočem reči? V moji primarni družini se je poskrbelo za naslednike, v moji, zdaj, ko imam sam naslednike, pa tudi. Morda mi bo šlo čez čas slabše in bom potreben pomoči otrok. Brez zadrege jo bom zahteval, ne prosil, pa sem prepričan, da bom naletel na razumevanje. V čem je torej problem medgenaracijske pomoči na splošno, čeprav se zavedam, da včasih nastopijo objektivne težave. Za normalne družine ne vidim ovir prenašanja iz rodu v rod, ga pa vidim v pohlepu države oziroma vsakokratne oblasti, ki bi rada pri tem prenosu zaslužila. Zakaj že?

    Odgovori
    • jure

      Bine Kordež je zadnji, ki lahko pridiga in predava finance. On in kolegi podjetniki so zavrtali globoke luknje v državni proračun, posledice so velika odpuščanja v hčerinskih merkurjevih firmah, posledica je ta, da vsi plačujemo izgubo na slabi banki, odpuščamo zapufanost Jankvićev ipd. Pa Binetova žena je baje skozi plačevala s 500 evrskimi bankovci.Naj se torej Bine več ne oglaša na tem portalu!

      Odgovori
  2. jaz

    Vse je res, vendar bo jeseni glavna tema SLS. …Balažic kot levi padalec na desnem krilu… Brž ko bi SLS bil nevaren da prestopi prag parlamenta bi ga z njegovo lažno diplomo porinili skozi vrata aviona da bi s stranko vred “pristal” zopet pred parlamentarnim pragom… Tako gre marksisitična ideologija.
    Na srečo ga je iz predčasno porinil iz letala Bojan Požar in tako bo stranka ostala v igri za parlament. Premeteno a ne?

    Odgovori
  3. beri1122

    @ Peter klepec – v misalih nisem imel toliko višjo produktivnost kot željo mladine po izobraževanju. Teh bo vedno več in če povem v belo-črni sliki imamo dve rešitve. Prva je vrhunsko razvito gospodarstvo z dodano vrednostjo, ki bo lahko posesalo ta novi pametni kader. Druga možnost je manj sposobno gospodarstvo, kjer boš imel višek delovne sile, ne zato, ker bi je primanjkovalo, ampak zato, ker se ljudje ne želijo zaposliti tam, kjer imajo nizke plače.

    Torej zopet sledi dvoje. Ali uvoz manj sposobnih delavcev – ali pa delitev dela po 4 ure. Pozabil si na bistvo. Ne govorimo zastonj, da so levičarji lenuhi z redkimi izjemami. Ti bi z veseljem delali samo 4 ure in imeli manjšo plačo. NVO so nekaj povsem drugega.

    Odgovori
    • Peter klepec

      Vsi na svetu bi imeli vrhunsko razvito gospodarstvo, ampak tega skoraj nihce ne zna ustvarit. Silicon Valey bi imeli vsi im vendar ga ima samo California.
      Sicer pa, v SLO manjka delovne sile zato, ker ta primanjkuje kupcem slovenskih produktov. Vecja nevarnost je, da bodo ti kupci zvabili se to delovno silo. Pravzaprav to ze pocnejo.
      Saj mogoce je globalno gledano proizvodnja prevelika in clovestvo ne rabi toliko. Ampak, tisti, ki bo zmanjsal prvi, bo tudi prvi, ki ga bodo prehiteli. Tako kot pri CO2 emisijah.

      Odgovori
      • miro

        “Ob porazu neoliberalnih provojnih britanskih konservativcev z neoliberalno provojno laburistično stranko 4. julija se postavlja vprašanje, kaj imajo mediji v mislih, ko opisujejo volitve in politično razporeditev po Evropi v smislu desnosredinskih in levosredinskih tradicionalnih strank, ki so jih izzvali nacionalistični neofašisti.

        Politične razlike med evropskimi sredinskimi strankami so zanemarljive, saj vse podpirajo neoliberalno zmanjševanje socialne porabe v korist oboroževanja, davčne strogosti in deindustrializacije, ki jo prinaša podpora politiki ZDA-NATO. Beseda “sredinski” pomeni, da se ne zavzemajo za nobeno spremembo neoliberalizma v gospodarstvu. Hipnocentristične stranke se zavzemajo za ohranjanje proameriškega statusa quo po letu 2022.

        To pomeni, da ameriški voditelji nadzorujejo evropsko politiko prek Nata in Evropske komisije, ki je evropska ustreznica ameriške globoke države. Zaradi te pasivnosti so njena gospodarstva na vojni stopnji, z inflacijo, trgovinsko odvisnostjo od Združenih držav in evropskimi primanjkljaji, ki so posledica trgovinskih in finančnih sankcij proti Rusiji in Kitajski pod ameriškim pokroviteljstvom. Zaradi tega novega statusa quo so se evropska trgovina in naložbe preusmerile iz Evrazije v Združene države.

        Volivci v Franciji, Nemčiji in Italiji se obračajo stran od te slepe ulice. V zadnjem času so izgubile vse sedanje sredinske stranke – vsi njihovi poraženi voditelji pa so imeli podobne proameriške neoliberalne politike. Steve Keen opisuje politično igro centristov: “Stranka, ki je na oblasti, vodi neoliberalno politiko; na naslednjih volitvah izgubi s tekmeci, ki, ko pridejo na oblast, prav tako vodijo neoliberalno politiko. Nato izgubijo in krog se ponovi.” Evropske volitve, tako kot letošnje novembrske v Združenih državah Amerike, so v veliki meri protestno glasovanje – volivci nimajo kam drugam iti kot za populistične nacionalistične stranke, ki obljubljajo, da bodo razbili ta status quo. To je evropski kontinentalni ekvivalent britanskemu glasovanju za brexit.

        AfD v Nemčiji, Nacionalni shod Marine le Pen v Franciji in italijanski Bratje Georgie Meloni so prikazani kot stranke, ki razbijajo in razbijajo gospodarstvo – s tem, da so nacionalistični, namesto da bi se prilagajali komisiji Nato/EU, in zlasti s tem, da nasprotujejo vojni v Ukrajini in evropski izolaciji od Rusije. Zaradi tega stališča jih volivci podpirajo. Priča smo ljudskemu zavračanju statusa quo. Centristične stranke vso nacionalistično opozicijo označujejo za neofašistično, tako kot v Angliji mediji tako torijce kot laburiste označujejo za centraliste, Nigela Faragea pa za skrajno desničarskega populista.

        Podroben opis v “The Need for a New Political Vocabulary” na michael-hudson.com

        Odgovori
        • tohuvabohu

          Umiri se malo, bedak. Čreva, ki jih kot obseden lepiš tukaj, nimajo prav nobene zveze s temo članka. Ko bi vsaj spohal kako svojo misel in jo podkrepil s kakim tehtnim argumentom, tako pa si samo ničvreden trol najslabše vrste.

          Odgovori
  4. miro

    Ker je količina denarja za razdeljevanje omejena, to pomeni, da bo več denarja za upokojence, če bo manj trošenja za ostale nepomembne zadeve ali pa več prilivov z več ustvarjenega. Najbolje oboje.

    Desetletje nazaj je bilo obilo govora o VITKI državi. Tole je dal brkljalnik na to temo:

    “Takšno, hipertrofirano oziroma izrojeno socialistično državo smo podedovali tudi Slovenci ob osamosvojitvi leta 1991. Naša država je bila izrazito šibka v izpolnjevanju osnovne funkcije, kot je vladavina prava, hkrati pa je bila na področju poseganja v gospodarstvo in z obsegom socialnih transferjev izrazito premočna.

    Po 27 letih samostojne Slovenije pa moram ugotoviti, da se stvari niso izboljšale. Nasprotno, šle so s slabega na slabše. Slovenija ni postala vitka država, je žrtev kontinuiranega institucionalnega onesnaženja. S tem mislim na neprestano ustanavljanje novih uradov, svetov, komisij, agencij, direktoratov, služb ipd., katerih edini namen je sinekura zaposlenih, k poslanstvu države in blaginji državljanov pa pripomorejo malo ali nič.

    Ustanovljene so bile z oblastno samovoljo, brez preudarka o stroških in koristih njihovega delovanja. Kakšna je korist Zagovornika enakih možnosti, Urada Vlade RS za enake možnosti, Javnega zavoda Centra sodobnih plesnih umetnosti, Informacijskega pooblaščenca, Varuha človekovih pravic, Komisije za preprečevanje korupcije in stotine podobnih institucij? Je pravna varnost državljanov večja? So človekove pravice spoštovane? Je kriminala manj? Smo bolj kulturni? Imamo zaradi navedenih institucij priliv tujih investicij, višjo gospodarsko rast in posledično blaginjo? Moj odgovor − nič od tega. Imamo samo stroške, kar 168.183 zaposlenih v javnem sektorju in posledično 47,7-odstotni delež javne porabe v BDP. No, imamo pa nekaj bataljonov mavričnih borcev, ki za naš denar dosledno uveljavljajo multikulti agendo LGBT.”

    Je leta 2018 zapisal Bernard Brščič.

    Odgovori
    • Peter klepec

      Ekonomsko gledano se drzava SLO ne splaca. Mnogo bolj lukrativno bi bilo ziveti v eni veliki drzavi s statusom zascitene manjsine.
      Ali drugace: odcepitev je bila pravilna odlocitev, samostojnost pa ne nujno.

      Odgovori
  5. slavkope

    Dolgoročna katastrofa za današnje in prihodnje generacije upokojencev je, da si je totalno podredila in dobesedno fevdalizirala ministrstvi za delo, družino in socialne zadeve ter iz njega “izvedeno” ministrstvo za solidarno prihodnost stranka skrajne komunistično-anarhistične Levice, ki ne premore ne znanja in ne nujne človekoljubne naklonjenosti do enega najbolj zahtevnih in kompleksnih področij družbenega obstoja in razvoja.

    Oba ministra (Mesec in Maljevac) in vsi njuni politično izbrani državni sekretarji so prevzeli zahtevne pristojnosti in naloge brez vsakršnih delovnih izkušenj v gospodarstvu in družbenih dejavnosti, v najboljšem primeru so pridobivali izkušnje bojevitih političnih aktivistov v nevladnih organizacijah, ali kot “večni študenti” na karierno “čakalnih” dodiplomskih, magistrskih in doktorskih študijih.

    Rezultati politično skrajno levičarske in strokovno skrajno diletantske fevdalizacije obeh ministrstev in obeh zahtevnih področij družbene blaginje in razvoja so katastrofalni:

    O pokojninski reformi so bili doslej sposobni odločevalci objaviti le ohlapna izhodišča, po katerih se najverjetneje ne bosta spremenili ne obvezna upokojitvena delovna doba in ne nujna upokojitvena starost.
    Kar pomeni, da skušajo trenutno vladajoči za naslednji dve leti do volitev le pragmatično pomiriti in uspavati zainteresirano javnost in “po balkansko” preložiti vsakršne občutnejše spremembe na naslednji mandat oz. na naslednjo vladno garnituro.

    Podobno se dogaja tudi na področju sistemsko podcenjene demografije, dolgotrajne oskrbe starejših, stanovanjske izgradnje najemnih stanovanj za mlade družine itd., itn.
    Praviloma si pristojna ministra neodgovorno “kupujeta čas” z bleščečimi dolgoročnimi obljubami, pri čemer nista sposobna ne sama osebno in ne njima podrejeni državni organi učinkovito odpraviti nobenega urgentnega zastoja v domovih za starejše občane, v socialnih zavodih za invalide in druge posebej socialno občutljive osebe, v stanovanjski izgradnji najemnih stanovanj, …

    Prav mučno je gledati (in poslušati) birokratsko odtujene predstavnike obeh ministrstev Levice, kadar skušajo, npr. v Odmevih TVS1, na silo in komaj za silo odgovarjati na aktualna vprašanja in pereče probleme s svojih delovnih področij.
    Praviloma se izkaže, da o resničnih problemih trpečih žrtev njihove birokratsko odtujene politike ne vedo veliko in da tudi ne čutijo nobenega profesionalnega in etičnega človeškega motiva za kakršne koli otipljive spremembe prakse njihovega odtujenega vladanja na področjih dela, družine, socialnih zadev, stanovanjskih zadev, demografije, dostojne starosti itd., itn.

    Odgovori
    • miro

      “Za vitko in prijazno državo ključna debirokratizacija skupaj z večjo učinkovitostjo v administrativnih
      postopkih, kar pomembno vpliva na konkurenčnost našega poslovnega okolja. Prav tako je nujna uvedba socialno-razvojne kapice, ki prispeva k bolj stimulativnemu in motivacijskemu sistemu plačil in k razvoju panog z višjo dodano vrednostjo.

      Socialno-razvojna kapica pri 2,5-kratniku povprečne plače
      Kot enega nujnih korakov gospodarstvo že vrsto let predlaga postopno uvedbo socialno-razvojne
      kapice na prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje pri 2,5-kratniku povprečne plače v
      naslednjih treh letih (pri cca. 4.600 EUR bruto). To je nujna investicija Slovenije v visoko izobražene
      sposobne posameznike in temelj oblikovanja prijaznega poslovnega in družbenega okolja, ki spodbuja razvoj in pomembno vpliva na delovna mesta z dodano vrednostjo. Socialno-razvojna kapica pri plači v višini 6.000 EUR bruto, kot jo predlaga Svet za debirokratizacijo oz. vlada, je sicer dobrodošel prvi korak, a ne zajame ključnih poklicev, ki so gonilna sila razvoja – gre za razvojne kadre, inženirje, nenazadnje pa tudi zdravnike in profesorje.

      Socialna kapica je pravična, saj so kljub neomejenim vplačilom na drugi strani omejene višine socialnih pravic, kot je na primer maksimalna pokojnina. Številni torej od določenega zneskovnega praga naprej vplačujejo v pokojninsko blagajno, ne da bi se jim to sploh poznalo pri bodoči pokojnini.

      Z razvojno kapico pa bi imeli zaposleni, ki ustvarjajo dodano vrednost in razvoj, višje neto plače in s
      tem bi Slovenija ponovno dobila možnost, da ohrani centre znanja in razvoja ter delovna mesta. Prav
      tako pa, da ohrani in pripelje talente.

      Če trenutne javnofinančne razmere po oceni vlade ne omogočajo nižanje višine praga za socialno-
      razvojno kapico, alternativno predlagamo, da se v zakonodaji predvidi postopno nižanje do 2,5-
      kratnika v naslednjih nekaj letih. To bi pomenilo neko resno zavezo, da se zavedamo pomena kapice za
      najbolj razvojno naravnan kader, ter hkrati predvidljivost za snovanje nadaljnjih davčnih ukrepov.

      Čim višjo izobrazbo ima posameznik oz. v čim višji plačni razred je uvrščen, toliko višji so zaradi neomejenosti navzgor prispevki za socialno varnost. Podjetja, ki zaposlujejo večji delež višje izobraženih, imajo zato mnogo višje bruto stroške plač, kar negativno vpliva na njihovo konkurenčnost.
      Ker je slovensko gospodarstvo pretežno izvozno usmerjeno, ima to negativne posledice na izvozno
      konkurenčnost slovenskih podjetij v primerjavi s konkurenti iz držav, ki socialno-razvojno kapico imajo. Rezultat je nižja dodana vrednost na zaposlenega, kot bi bila lahko v primeru nižje obremenitve plač.

      To pa je slabo za vse, ker imamo manj vrhunskih izdelkov in storitev, manj zaslužka v podjetjih,
      posledično nižje plače, zaradi manjšega priliva javnih prihodkov pa tudi nižje pokojnine.”

      Vsako leto 5 % manj predpisov
      Slovenija je v zadnjih tridesetih letih povsem nekontrolirano in nepregledno desetkratno povečala
      število pravil, predpisov in zakonov, ki urejajo poslovanje. Konec lanskega leta je bilo v Sloveniji okrog 900 veljavnih zakonov ter več kot podzakonskih 22.000 predpisov in drugih aktov, ki se vsakodnevno
      uporabljajo.

      Se je pravna varnost, preglednost in zakonitost poslovanja povečala? Ne. Podjetja in državljani se v
      tej množici vse težje znajdejo, poslovanje pa je tudi občutno dražje.

      V gospodarstvu želimo sodelovati pri pripravi načrta, kako lahko Slovenija postane državljanom in
      podjetnikom prijazna država in da zmanjšamo obseg pravil, ki otežujejo delovanje, prav tako pa je treba
      poskrbeti za povečanje njihove kakovosti. Na ravni države bi si morali zastaviti skupni cilj, da vsako leto
      zmanjšajmo število pravil za 5 %. V petih letih bi tako imeli tako skoraj za četrtino manj pravil. S tem
      bomo po eni strani znižali stroške in hkrati postali mnogo bolj učinkoviti.

      Učinkovitost v administrativnih postopkih
      Slovenija potrebuje tudi vrsto sprememb za boljšo učinkovitost v administrativnih postopkih. Postopki,
      kot so pridobivanja dovoljenj in soglasij, so predolgi, zato marsikdo tudi ne investira v Sloveniji, ker v
      primerjavi z nekaterimi drugimi državami predolgo čaka na odgovor pristojnih organov – pogosto za
      eno investicijo na več mestih.

      Naša okoljska zakonodaja mora biti oblikovana trajnostno, a hkrati na način, da ne zavira razvoja
      konkurenčnosti. Trenutno imamo v Sloveniji dvakrat večji delež zaščitenih območij kot Avstrija in 40
      odstotkov večji delež, kot ga ima Nemčija. Zato je težavno pridobivanje gradbenih dovoljenj, večje je
      število postopkov, njihovo trajanje je daljše, s tem pa so povezani dodatni stroški.

      Administrativne postopke bi morali prenoviti v smeri, da molk organa pomeni strinjanje s predlagano
      rešitvijo, s tem pa se onemogoči zloraba postopkovnih možnosti za podaljševanje uradne odločitve.
      Učinkovitost delovanja upravnih organov bi bilo smotrno povečati s spremembo sistema plač v javnem
      sektorju na način, da se dodatek za uspešnost veže na zadovoljstvo uporabnikov.

      Vzpostaviti bi morali tudi enotne poslovne točke (nadgradnja enotne kontaktne točke) za potrebe
      obveščanja podjetij, izvajanja e-postopkov, e-poročanja podjetij, kar bo pripomoglo k zmanjšanju
      števila podatkov, ki jih podjetja pošiljajo državnim organom, ter hkrati zagotavljalo vpogled v podatke,
      njihovo uporabo in izmenjavo na enem mestu. Za to bi bila nujna tudi celovita digitalna nadgradnja
      storitev ‘vse na enem mestu’.

      So povedali na GZS leta 2021. Minister Gregor pa nič.

      Odgovori
      • deni

        Miro popolnoma ti dam prav. Ampak kaj, ko država kot institucija ne misli tako in še naprej stegije lovke po proračunu. Ko se birokracija enkrat razširi čez vse meje, poti nazaj ni več. Ga ni junaka, ki bi dregnil v to osje gnezdo. Antiqua non facile muntatur nisi in peius.

        Odgovori
  6. jaz

    Če kaj spremljate tekoča dogajanja, lahko berete, da bo golob zopet naročil osemkolesnike Patrija. …po tem kar so jih pred kratkim odpovedali. Menda so zopet najboljši, ko so bili nekaj časa najslabši. …Morda pa tudi cia ve za kakšne golobje grehe in po potrebi obrača mnenje v odvisnosti od tega, kdo mu tisti trenutek navija ja..a.

    Odgovori
  7. beri1122

    Hotel sem vas vzpodbuditi k razmišljanju o 8-urenem delovniku, ki je po mojem že precenjen. Prej ali slej se bo zgodila prva revolucija in to je skrajšana doba dela na 4-urni delovnik. Takrat pa se bo o upokojevanju razmišljalo povsem drugače kot danes razmišlja Bine Kordež. Takrat se bodo tudi pravice do upokojevanja povsem spremenile.

    Odgovori
    • Peter klepec

      Pri polovicnem delovnim casom je tudi BNP samo pol prejsnjega. To pa pomeni vsega pol. Pol hrane, pol avta, pol morja.
      Argument z visjo produktivnostjo je prazen, v BNP je industrijska proizvodnja majhen delez. 4 ure pomeni pol tudi za zobozdravnika, ucitelja in operno pevko.

      Odgovori
  8. beri1122

    p. s. pozabil sem dodati kapitalizem. To ni bilo namerno. Lapsus lingve.

    Odgovori
  9. beri1122

    Malce za šalo in bolj zares. Zmagale bodo tiste države, ki jim bo prvim uspelo postaviti avtomatizirana podjetja z avtomati in roboti in minimalnim številom naravnih ljudi. Za to pa potrebuješ vsaj dve stvari znanja in denar/kapital.

    Primer iz Evrope/EU nam pove kako so se vodilni zavedali, da so še daleč od takšnih podjetij/tovarn, zato so sklenili, da bodo masovno uvažali migrante in begunce. Tukaj pa nastopi kavelj 22.

    Vseeno je ali imate fašizem, socializem, komunizem ali verski fanatizem islama – za vse velja ista/enaka zakonitost kakšna bodo v prihodnosti naša podjetja/tovarne. Ja, tudi umetna materija/inteligenca je pogoj. Smešno, a skoraj sem pozabil nanjo.

    Pa še ena žalostna resnica, ki so jo potrdile nedavne volitve v Franciji. Elite, v prvi vrsti politične, se vse bolj oddaljujejo od ljudstva. Cinizem vseh cinizmov je, da trdijo, da so bili izvoljeni od ljudi in delajo za ljudi. Vse bolj delajo le še zase. Za volivce in volivke pa smo videli kako hitro se pokakajo v hlače, ko jim predvsem levičarji pošljejo a na dom polo košarico strahu, dvomov in še kaj pred desnico.

    Tudi zato nam ta leva vlada v Sloveniji lahko uničuje državo, pa jih ljudstvo ne more odpoklicati – torej tisto ljudstvo, ki jih je volilo? Presodite sami ali je to smešno ali žalostno?

    Odgovori
  10. ren

    Poleg teh litanij je treba napisat, da naj država neha goljufat pri pokojninah. Vedno so upokojenci prvi, pri katerih se goljufa in krade. Namesto rednih usklajevanj pokojnin se izplačuje neka izredna izplačevanja za vse enako v višini par evrov, kar pomeni direktno norčevanje iz ljudi. Zelo nesramno! Izpušča se tudi redna letna usklajevanja in se namesto njih že spet izplačuje določen %, ki se ga pri rednem usklajevanju ne upošteva, se pravi osnova ostaja taka, kot je bila pred tem izplačevanjem.
    Prostovoljno zdravstveno zavarovanje smo plačevali s položnicami, kar v bistvu pomeni, kot da bi s pokojnino nekaj kupili. To prostovoljno se je spremenilo v obvezno plačevanje dodatnega zdr. zavarovanja. To nam od pokojnine odbije že država (ali kdorkoli že to dela). Za ta znesek se nam je zmanjšala pokojnina. In ta zmanjšani znesek pokojnine je startna osnova pri prvem rednem procentualnem usklajevanju pokojnin. In ta znesek pokojnine je manjši, kakor bi bil, če bi – tako, kakor prej – dodatno zavarovanje plačali s položnico. In z leti se ta procentualan razlika precej poveča. Čista kraja!
    Naj vsemogočni oblastniki – predvsem leve provenience – nehajo udrihati po upokojencih. Dovolj je tega, ker je predvsem v tej vladi prisotna neverjetna ignoranca, nadutost in vzvišenost nad ostalimi ljudmi, predvsem do starejših. Zato si je ta nesramna BANDA tudi izmislila evtanazijo. Bodite brez skrbi, ne bo ostalo pri lepih besedah, sčasoma bo prišlo do izredno nesramnih in zločinskih besed o edinem izhodu: “Zahtevajte evtanazijo!”
    Tovariši oblastniki in predvsem ignoranti ne rabijo pokojninske reforme in jim je vseeno, kakšna bo, če bo. Oni imajo dovolj, oni ne bodo rabili pokojnine.

    Odgovori
  11. deni

    Nisem niti približno ekonomist niti matematik niti strokovnjak za makro in mikro gibanja glede pokojnin. Prvi šok je bil po 91 letu, ko se je zaradi razpada bivše države povečevala brezposelnost in je nova država Slovenija upokojevala sorazmerno mlade ali stare, odvisno s katerega aspekta se gleda. Starost za pokojnino, sploh za ženske je bila okrog 50 let za moške nekaj višja. Potrebno je vedeti, da je bila delovna doba za ženske 35 let za moške nekaj višja. Z leti se je to izenačilo in povišalo na 40 let, oziroma tudi odvisno od starosti in še marsikaterih dejavnikov.

    Upokojitev pri 66 letih gre predvsem na rovaš višje izobrazbe in tistih, ki začno resno “delati” šele okrog 30 leta. Seveda niso sami krivi, vendar je to povzročil predvsem velik vpis v gimnazije in posledično študiranje družboslovnih smeri. Seveda s tem ni nič narobe, vendar so bili težko zaposljivi razni profesorji in učitelji, ker so se stari držali svojih služb. V zadnjem času se je spremenilo, ker mladi zaradi znanih vzrokov nočejo več učiti. Posledično zaradi slabih izkušenj se mladi preusmerjajo na strokovne srednje šole.

    Seveda bo kdo rekel, kaj ima veze to z upokojevanjem. Ima, ker večina takratnih dijakov, študentov nikakor niso dobili redne službe in imajo pri, recimo štiridesetih komaj cca 10 let delovne dobe. Se pravi, da bodo morali delati do 70 leta. To je bila v bistvu prva generacija, ki je začela hoditi v šolo 91 in politika je delala predvsem na čimvišji izobrazbi in pozabila ter zapostavljala poklice v gospodarstvu, odnosno industriji. Na srečo so se potem z razcvetom računalništva odprla povsem nova vrata, sicer vprašanje.

    Se pravi, da je ta generacija, oziroma bo najbolj nasrkala glede upokojevanja. Ampak kot Bine pravilno ugotavlja je dandanes več možnosti, da vlagaš v razne sklade, podjetja itd. kar v naših časih ni bilo možno, oziroma šele veliko, veliko kasneje, ko je bilo že nekam prekasno.

    Zatorej menim, če bi prevetrili pokojninsko blagajno raznih izrednih pokojnin za zasluge, borčevske, ker je borcev najbrž za peščico in še kaj bi se našlo ni nevarnosti za nas in bodoče upokojence. Seveda se v kratkem komentarju ne da podrobno opisati vseh problemov glede pokojnin, pa vendar so pokojnine prenizke glede na BDP Slovenije s primerljivimi državami kot so Španija, Portugalska, da se Grčije niti ne omenja.

    Grčija glede vseh kazalcev krepko zaostaja za Slovenijo, vendar je najnižja pokojnina 1000 evrov. Če podatki lažejo, potem tudi jaz. Neverjetno za nami so pač bivše komunistične države, vendar se Češka in še kdo hitro približuje, če odmislimo države bivše Juge.
    Recimo primer Italije, ki ga g. Bine navaja. Pokojnine so več kot enkrat višje, seveda zaradi prejšnih časov, pa vendar pada po vseh kazalcih. Da se ubogih zahodnih držav, ki jih Amerika pohlepno izkorišča niti ne govori. Na Islandiji je najnižja pokojnina okrog tri tisoč evrov. OK življenje je zaradi tega ali onega razloga dražje, pa vendar. Sledijo Luxemburg, Skandinavci itd.

    Hočem samo reči, da v Sloveniji niso problem same pokojnine, ki so glede na stroške izjemno nizke, temveč kako spodbuditi gospodarstvo, ker se od tam napaja in vse uradništvo, kakor upokojenci in sociala, ki je pa spet problem za sebe.

    Golobova vlada in pokojninska reforma. Kako se gospoda misli lotiti tega problema, kakor se hvali, da bo do konca leta ali nekaj takšnega dala na dan. Larifari. Znižanje zdajšnih pokojnin ni možno, zvišati še manj, kje je potem catch g. Golob. Reci enkrat bobu bob ne pa s puhlicami nategovati naivnih ljudi, sploh upokojencev. Ampak upokojenci smo-so hvaležni poslušalci raznih fraz, floskul in puhlic, ki smo-so dovzetni za lepo pocukrano besedičenje.

    Odgovori
    • ren

      Tvoj zadnji odstavek. golob ne bo naredil nič! Ne zna, šel bo na dopust, čeprav bo opravljal dve deli: predsednik vlade in obrambni minister, kar pomeni, da sploh ne bi smel dopustovati. Toda! =be se njemu! Tako, kakor jankoviću za pitno vodo.

      Odgovori
  12. Rokovnjac

    Na siroko poglabljanje o pokojnini,nikjer pa nisem nasel nic o mastno visokih pokojninah osebam,ki v zivljenju niso naredili nobene dodane vrednosti.Tudi njihovo vplacevanje v pokojninsko blagajno je zelo vprasljivo.Najdes pa v Butalah tudi zelo mlade upokojence.Ne vem exactly kaj je Bincek hotu povedat.Samo stvari se bolj zakomplicirat,kot so ze zdaj.Vazno je,da jih povprecni Butalec sploh ne razume in to je to!

    Odgovori
    • Weedoc

      Izreden komentar! Tudi tohuvabohujen! Avtor sam napiše, da gre za poenostavljeno analizo, da bi lažje izpostavil temeljna pogoja vzdržnosti sistema. Komentarja kljub temu prispevek razglasita za težko razumljiv. V nekaj stavkih sta napisala nov prispevek, v katerem odlično prikažeta vzrok nizkega BDP / dodane vrednosti / nizkih plač in s tem nizkih pokojnin.

      Odgovori
  13. tohuvabohu

    “Pri gibanju števila upokojencev pa so izračuni dokaj natančni”

    Ej, Bine, izračuni so lahko še tako natančni, a to še zdaleč ne zagotavlja, da so tudi točni. Deleže lahko izračunaš na šest decimalk, ampak to je smešno početje, sploh ko gre za dolgoročne projekcije.

    Odgovori
  14. tohuvabohu

    “Delež upokojencev je izračunan iz števila upokojencev brez sorazmernih delov pokojnin, torej manjših zneskov raznih plačil, ki jih prejema preko 100.000 ljudi.”

    Kaj pa je to za eno sranje? A kdo to razume?

    Odgovori
    • ren

      Škoda, ker ni več ocenjevanja komentarjev!
      10+

      Odgovori
      • jaz

        @Ren, se strinjam. Če ni ocenjevanja je vse enolično nabijanje. Kolikor se nekomu zljubi, Se ne izlušči tisto kar je najmodrejše in zavrže kar je zavržno….morda pa lastniki portala hočejo prav to…

        Odgovori
        • Silva

          Ker se pokojninska doba 40 let očitno ne bo podaljševala, je treba na primeren način stimulirati tiste, ki tudi po štiridesetih letih še lahko in hočejo delati, npr.: višji odmerni odstotek za vsako dodatno leto dela ( ne samo dosedanjih 3 % za čas 3 let),
          delna pokojnina v isti višini v vseh dodatnih letih dela…

          Odgovori
          • rOKC

            Ali ni težava tudi v trenutni ureditvi glede izplačevanja pokojnine ter dodatne zaposlitve za ekstra zaslužek? V smislu, da takšne opcije ne omogoča?

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Zakaj je Poljska za Rusijo takšen trn v peti

Poljska se pospešeno oborožuje in kadrovsko krepi svojo vojsko, ki šteje 200.000 aktivnih pripadnikov, izdatki zanjo pa presegajo 4,0% BDP. V nekaj letih naj bi poljska vojska narasla celo na 300.000 aktivnih pripadnikov, s čemer bi Poljska postala država z najmočnejšo vojsko znotraj Evropske unije. Od začetka ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 je vojska na Poljskem sploh ena najpomembnejših tem v javnih razpravah. In to z dobrim razlogom – zaradi Rusije. Rusija namreč vleče Poljsko vse globlje v hibridno vojno. V minulih mesecih je v državi izbuhnilo več velikih požarov, Rusija naj bi stala tudi za hekerskimi napadi na poljsko državno tiskovno agencijo, na poljsko-belorusko mejo vedno znova prihajajo skupine ilegalnih migrantov. Najnovejša provokacija pa so skupne vojaške vaje beloruske in kitajske vojske le nekaj kilometrov od poljske meje.

Kaj je rešilo Donalda Trumpa pred usodnim strelom

Bivši ameriški predsednik Donald Trump bi v soboto zvečer skoraj postal bivši. Če bi namreč atentator boljši strelec, bi republikanskega predsedniškega kandidata krogla zadela v glavo, ne pa le oplazila desnega ušesa. Glede na kaliber polavtomatske puške Remington AR 15 bi bil Trump v tem primeru skoraj zagotovo mrtev. Takšna puška je v ameriških zveznih državah, kjer je orožarski trg liberaliziran, v prosti prodaji in stane približno 950 evrov. Ali so se z (neuspelim) atentatom Donaldu Trumpu na stežaj odprla vrata Bele hiše? Ankete so mu namreč prikazale takojšen skok podpore.

NATO je kljub 75-letnici v boljši kondiciji kot kadarkoli prej

NATO ni le vojaško obrambno zavezništvo, ampak tudi politična organizacija, ki enako kot Evropska unija temelji na vrednotah, kot so demokracija, človekove pravice in vladavina prava. Natu ni vseeno, ko se te zanikajo. Pri tem lahko ugotovimo, da ne tako majhen del slovenske javnosti ob ruskam napadu na Ukrajino, torej ob največji varnostni krizi na našem kontinentu po drugi svetovni vojni, ostaja dokaj neprizadet. Naš diplomatski komentator Božo Cerar ob tem ugotavlja, da se del Slovencev obnaša tako, kot da nova pravila, ki jih skuša v Evropi uveljaviti imperalistična Rusija, izrecno za Slovenijo ne bodo veljala. In kot da je slovenska varnost razumljiva, za vedno dana sama po sebi in da nam zanjo ni treba skrbeti oziroma k njej skoraj nič prispevati. Ankete kažejo, da kljub zelo kritičnemu mednarodnemu trenutku naša javnost ni naklonjena dodatnemu trošenju za obrambo in da je podpora našemu članstvu v zavezništvu med vsemi članicami sploh najnižja.

Zmaga levice kot “vrnitev v normalnost”

Glede volitev v Veliki Britaniji ni bilo dvoma, da bodo zmagali levosredinski laburisti, bolj napeto je bilo v Franciji, kjer so po zaslugi dvokrožnega večinskega volilnega sistema preprečili zmago radikalne desnice, ki jo simbolizira Nacionalni zbor. Francoska izkušnja bi morala enkrat za vselej strezniti desnico o večinskem volilnem sistemu v Sloveniji, saj bi se pred drugim krogom vse stranke, ki slišijo na “antijanšizem”, dogovorile o podpori kandidatom levice ali leve sredine. Kar bi lahko pripeljalo celo do tega, da bi imela levica 80 odstotkov poslancev v Državnem zboru, opozicija pa bi bila marginalizirana. Tako izrazita neenakomerna zastopanost prinaša tveganje, da se politika iz parlamenta v nekem trenutku preselila na ulico. To pa ustvarja nevarnost državljanske vojne, pred katero ni imuna nobena, še tako demokratična država ne.

11 laži Jenullove iniciative Glas ljudstva in Dušana Kebra

Skupina zdravstvo.si je preučila najpogostejše trditve skupine Glas ljudstva, ki ga v javnosti poosebljata Jaša Jenull in Dušan Keber. Sklepna ugotovitev se glasi: laž vseh laži je slogan “ohranimo vsem dostopno javno zdravstvo”, kajti dejansko so šli vsi dosedanji predlogi Jenulla, Kebra in Golobove vlade v nasprotno smer – v zmanjševanje dostopnosti zdravstvenih storitev. Zato se čakalne dobe še podaljšujejo. Zato zdravniki stavkajo. Zato je ministrica brezbrižna do nadaljevanja mafijske prakse preplačevanja medicinskega materiala in zdravil. Zato zaposleni v zdravstvu pospešeno zapuščajo sistem. Keber, Glas ljudstva in Golobova vlada z ministrico za zdravje na čelu z vztrajanjem pri socialističnem planskem modelu državnega zdravstva in uvajanjem delovne obveznosti za zdravnike v resnci pospešujejo privatizacijo zdravstva, namesto da bi končno pogled usmerili čez planke in se v dobro bolnikom začeli zgledovati po uspešnih rešitvah na primerih Francije, Nizozemske, Avstrije ali Švice.

Nova nuklearka bo draga le, če bodo z njo zaslužili finančni vlagatelji in posredniki

V prvem delu teksta o energetski prihodnosti Slovenije, ki smo ga naslovili “Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine”, smo prejšnji teden ugotavljali, da bomo v prihodnosti glede na trenutno znane tehnologije lahko na domačih tleh proizvedli pozimi manj kot 40 % potrebne elektrike. Zato je prvo ključno vprašanje, na kakšen način si bomo v tem letnem času zagotovili vso potrebno elektriko – z izgradnjo JEK2, z uvozom ali na nek tretji način, ki ga zaenkrat še ne poznamo. Vsi se najbrž strinjamo s tem, da se država brez zadostne oskrbe z električno energijo preprosto ustavi. Zato bi moral razpravljavec o tej tematiki predvsem predlagati, kje vidi vire oskrbe – in ne samo česa si ne želimo.

Ali je SLS sabotirala svojega “špicenkandidata” Petra Gregorčiča?

SLS je najstarejša demokratična stranka pri nas, ki je 9. junija izgubila status parlamentarne. Leta 1988 ustanovljena stranka enostavno nima sreče s svojimi predsedniki, ki se med vsemi strankami najpogosteje menjavajo – doslej so jih imeli že 11. Zadnji, Marko Balažic, je za evropske volitve angažiral Petra Gregorčiča. Resda je ta dosegel dober rezultat in bil skoraj izvoljen, vendar je hkrati tudi res, da SLS v vzhodni Sloveniji praktično ni imela opazne predvolilne kampanje. Kdo je zagrešil tako usodno napako? Je šlo res le za malomarnost? SLS je zmanjkalo manj kot 3.000 glasov za vstop Evropski parlament.

Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine

Električna energija je najpomembnejši energent in v bodoče bo z opuščanjem fosilnih goriv njena vloga v energetski preskrbi države samo še večja. Brez elektrike se država dobesedno ustavi, ostali energenti imajo alternativo, elektrika je nima. Čez 30 let bomo morda potrebovali še enkrat več električne energije kot danes, če mislimo resno z opustitvijo fosilnih goriv in brezogljično Evropo. Lani smo zaradi ugodnih vodnih razmer proizvedli preko 90 % potrebne elektrike (preostalih 9 % smo uvozili), leta 2022 pa smo morali zaradi suše v tujini kupiti skoraj 30 % vse potrebne električne energije. Dobrih 30 % elektrike v Sloveniji sicer proizvedejo hidroeletrarne, petino jedrska elektrarna, petino TEŠ, slabo desetino pa sončne elektrarne. Vetrne elektrarne pa pri nas smešnica, saj zadovoljijo komaj pol tisočinke potreb.